Slovenija, cena za uspeh

V tekmovanju za vstop v Evropsko unijo se je Slovenija znašla na prvem mestu. Pogoje je izpolnila bolje od drugih - bolje celo od Madžarske, Poljske in Češke republike. To si zasluži pozornost. Ni dovolj ponavljati, da so Slovenci majhen narod, da so na robu Srednje Evrope, ki jim je vcepila red, da so se iz zadnje balkanske vojne izvlekli skorajda brez izgub ali pa da je Slovenija "majhna Švica". Vse to ne pojasni njenega uspeha.

Pri delitvah na vzhodne in zahodne Slovane so Slovenci nekje vmes. V svoji zgodovini so se bolj nagibali na Zahod kot na Vzhod. Bili so v Avstro-ogrski monarhiji, ne v Otomanskem cesarstvu. Novejša zgodovina jih je združila z južnoslovanskimi in balkanskimi sosedi. Položaj, ki so ga imeli v Jugoslaviji, jim ni preprečil, da se ne bi približali Evropski uniji.

Bivša Jugoslavija se je v ekonomskem, političnem in kulturnem pogledu razlikovala od držav tako imenovanega vzhodnega bloka. Slovenija je bila v njej najbolj razvita in najbolj homogena. Proti koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila jugoslovanska federacija - že tik pred svojim razpadom - resna kandidatka za vstop v Evropsko skupnost. Jacques Delors, ki je bil v tistem času predsednik najvišjega evropskega organa, je sklical nove in stare voditelje jugoslovanskih republik in jim obljubil pomoč v obliki nekaj milijard dolarjev, da bi izboljšali gospodarstvo in se pripravili na vstop. Milošević in Tuđman sta zavrnila ponudbo. Današnji uspeh Slovenije kaže med drugim na izgubljeno priložnost bivše Jugoslavije.

Slovenija se je dolgo poskušala znebiti preteklosti, ki ni bila posuta s cvetjem: narod, ki ni imel svoje države, nacija, ki se je izoblikovala z zamudo, identiteta, ki je nastala v neugodnih razmerah. Kultura, sicer skromna, vendar skrbno varovana, je bila v oporo tako narodu kot naciji in njunima identitetama. Šele v prvi polovici devetnajstega stoletja se je v slovenski književnosti pojavil pesnik France Prešeren (1800-1849). S svojim delom in vplivom je dvignil slovenščino na raven knjižnega jezika. Nacionalna kultura je začela dobivati razpoznavno podobo. Ostalo je veliko dela za samo nacijo. V času združevanja Južnih Slovanov po prvi svetovni vojni je bila Slovenija še v takem stanju, da ji ni uspelo zbrati skupaj vseh predstavnikov in jih poslati v Beograd na dogovor o skupni državi. Namesto njih so storili to Hrvati, ki so bili takrat glavni zagovorniki jugoslovanske ideje, in so tam nastopali v svojem in njihovem imenu. Zgodovina Jugoslavije s svojimi padci in vzponi ni preprečila Sloveniji, da bi postala politični subjekt. Njen uspeh se je začel že pred jugoslovansko katastrofo.

V drugi svetovni vojni je Hitler izbrisal Slovenijo s političnega zemljevida Evrope in jo priključil nemškemu Reichu, njen južni del pa prepustil Mussoliniju. Do slovenskega odpora je prišlo že na začetku okupacije. V njem so imeli glavno besedo slovenski komunisti z izdelano narodno zavestjo in jugoslovansko usmeritvijo (Edvard Kardelj, Boris Kidrič in drugi). Na njihovo stran so se postavili tudi predstavniki raznih demokratičnih usmeritev, med drugimi tudi levi kristjani - podobnih primerov na Hrvaškem in v Srbiji skoraj ni bilo. V protifašističnem odporu, ki so mu komunisti pridali revolucionaren pomen, je morda izpisana prva in edina epska stran slovenske zgodovine. Ljubljano so osvobodili slovenski in jugoslovanski partizani skupaj, s skupno narodno-osvobodilno vojsko. Slovenci sami niso mogli biti kos fašističnim divizijam, ki so se umikale z Balkana. Na to danes marsikdo pozablja, še zlasti nacionalisti, in to ne le slovenski. Istra in Primorska sta pripadli Titovi Jugoslaviji, ki se je znašla na strani zmagovalcev. Bolj malo verjetno je, da bi velike sile prepustile te kraje samo Sloveniji ali Hrvaški.

V skladu z načeli, ki jih je razglasila nova jugoslovanska država po drugi svetovni vojni, so bile razvitejše republike dolžne pomagati manj razvitim območjem, Kosovu, Makedoniji, Bosni, delom Srbije. Teoretik jugoslovanskega samoupravljanja, Slovenec Edvard Kardelj, je skušal prepričati svoje sonarodnjake, da v povračilo za pomoč, ki jo dajejo, dobivajo veliko več na odprtem jugoslovanskem tržišču, na katero lahko plasirajo izdelke, za katere nimajo kupcev na Zahodu. Slovensko gospodarstvo je stopilo na trdne temelje že v bivši Jugoslaviji, in to ji je utrlo pot do njenega današnjega uspeha.

Slovenska kultura je bila ves čas korak pred politiko pri iskanju pluralizma, demokratičnih pravic in samostojnosti v okviru jugoslovanske federacije kot tudi zunaj njega. Sodelavci ljubljanske "Nove revije" so pripravili in objavili slovenski nacionalni program in napovedali možnost odcepitve od Jugoslavije. Zveza komunistov Slovenije si tega ni upala priznati vse do leta 1990 in 14. kongresa, ko se je Zveza komunistov Jugoslavije razdelila in praktično razpadla. Na volitvah istega leta je bila izvoljena slovenska vlada na čelu z naprednim katoličanom Lojzetom Peterletom. V splošni evforiji so prišli na plan ne le nacionalisti - kot med drugim tudi v drugih jugoslovanskih okoljih - temveč tudi na obrobje potisnjeni klerikalci. Za predsednika republike je bil kljub temu izbran Milan Kučan, prvi človek bivše Zveze komunistov Slovenije. Odzivi v Jugoslaviji, ki se je že potapljala, so bili čustveni: nekaterim je odhod Slovenije vlil pogum, še posebno Hrvatom, in so ji zavidali; drugi so videli v tem sebično in sramotno dejanje; tretji, torej tisti, ki so verjeli, da bi se Jugoslavijo še dalo rešiti (med njimi tudi podpisnik tega članka), pa so s strahom slutili možno državljansko, etnično in versko vojno. Vendar jim skoraj nihče ni prisluhnil, in ker niso nastopali pod nobeno nacionalno zastavo, sta njihove glasove zadušila bes in trpljenje. Na vprašanja, ki so se porajala, je dala zgodovina dva komplementarna in obenem protislovna odgovora: slovenski uspeh in bosansko tragedijo. Če danes upoštevamo to, kar se je zgodilo v vmesnem času, odločitev Slovenije, tudi če bi bila drugačna, ne bi mogla spremeniti usode Bosne.

Balkanska vojna se je slovenskega ozemlja dotaknila le za kratek čas. Armada, ki se je še imenovala "jugoslovanska", čeprav je že izgubila svojo prvotno vlogo, ker se je uklonila Miloševićevi paranoji, je prodrla do zahodne meje. Odpor, na katerega je naletela v Sloveniji, je združil slovenski narod in povečal njegovo voljo, da se odcepi od Jugoslavije. Ker pri tem ni bilo uničenih veliko materialnih dobrin, je bila pot lažja. Vrnitve ni bilo. V tem času Evropa še ni razumela dogodkov na Balkanu. Precej jih je zamenjevalo rušenje Sovjetske zveze z razpadom Jugoslavije.

Za Slovenijo se je začelo obdobje tranzicije. Bivša republika jugoslovanske federacije je brez večjih težav prešla v novo slovensko državo in se potrdila s svojo ustavo. K temu je zagotovo pripomoglo tudi to, da so bile na pomembnih položajih izkušene in trezne osebe: med njimi že omenjeni predsednik Milan Kučan, ki se je med drugo svetovno vojno znašel med Slovenci, deportiranimi v Srbijo, kjer so jih Srbi lepo sprejeli; in Janez Drnovšek, ki je bil več let primus inter pares v predsedstvu Jugoslavije in se je odlikoval s svojo umirjenostjo in preudarnostjo. Na srečo se ni uspelo prebiti politikom z nevarnimi ambicijami in izkrivljenimi idejami, kot je na primer Janez Janša (ojoj, on je bil eden izmed tistih, ki sem jih nekoč zagovarjal v ljubljanski reviji Mladina med vojaškim procesom proti "četverici"!). Odpor in prezir, s katerima so bivše "južne brate" pričakali na meji komajda osamosvojene države, sta se počasi unesla in normalizirala. Na dnevni red so se uvrstile pomembne in težke naloge, nacionalne in državne - priprava na vstop v Evropsko unijo.

Oblast, ki se je ustoličila v Ljubljani, ni dopuščala, da bi se v imenu domoljubja (žal se je to zgodilo na Hrvaškem pod Tuđmanom) izropalo nacionalno bogastvo. V privatizaciji so skušali ohraniti najbolj poslovno uspešne industrijske obrate. Tujcem so prodali le podjetja, ki jih slovenski kapital ni mogel dovolj izkoristiti. Pomanjkanje transparentnosti in primeri korupcije so bili redkejši kot v katerikoli drugi tranzicijski državi. Kljub temu pa je bilo po oceni strokovnjakov potrebnih sedem let, da je gospodarstvo doseglo proizvodnjo s konca osemdesetih let dvajsetega stoletja. Slovenija ima danes večji dohodek na prebivalca od nekaterih članic Evropske unije. K takemu uspehu je pripomogla tudi dediščina iz Jugoslavije.

Pot slovenske preobrazbe ni bila brez preizkušenj. Da so bili takoj po osamosvojitvi "izbrisani" iz slovenskega državljanstva Bosanci, Hrvati, Srbi in Albanci, ki so se kot državljani Jugoslavije znašli na slovenskem ozemlju, je pod ravnijo vsakih demokratičnih načel, ki jih je sprejela nova Republika. Izbris manjšine, v kateri je okoli 18.000 državljanov drugačnega rodu, ki nikakor ne morejo ogroziti obstoja ali identitete dveh milijonov Slovencev, ni bil razveljavljen niti na referendumu spomladi leta 2004! Tudi Ljubljanska banka se ni izkazala za velikodušno. Prilastila si je denarne vloge varčevalcev iz vse Jugoslavije - s tem ni odvzela denarja državi, ki je ni več, temveč navadnim ljudem, ki so zaupali v slovensko poslovnost in si v resnici niso zaslužili kazni ob razpadu Jugoslavije. Ta vsota ni mogla pokriti stroškov slovenske tranzicije, pomagala pa ji je podmazati kolesa.

Presenetilo pa me je, koliko avtobusov s slovensko registracijo je prišlo v Beograd na praznovanje novega leta 2004. Tudi Titovo rojstno hišo v Kumrovcu obišče veliko Slovencev - med drugim jim je ostalo v spominu, da je bila mati bivšega jugoslovanskega predsednika Slovenka. Srečal sem nekaj pomembnih slovenskih pisateljev, ki ne zanikajo, da občutijo v kulturi in književnosti vse večjo "jugonostalgijo" - to ni želja po vrnitvi v skupno državo, ki ni več predstavljiva, temveč nelagodje, ki izhaja iz majhnosti prostora, v katerem se izgublja umetniški zamah. Nemara je za tem še kaj več - potreba, da se ne bi pretrgale kulturne vezi med nami.

Spet sem potoval po Sloveniji tik pred njenim vstopom v Evropsko unijo. Ustavil sem se v Gorici na obeh straneh slovensko - italijanske meje prav takrat, ko so začeli podirati mejnike. Ta meja je bila nekoč, takoj po drugi svetovni vojni, stroga in neprehodna, obdana s stražarnicami in prepletena z bodečo žico, nato je postajala vse mehkejša in bolj prehodna, najbolj odprta med vzhodno in zahodno Evropo, zdaj pa se podira, izginja. Sprva nisem mogel verjeti svojim očem. V Ljubljani, Celju in Mariboru sem se srečal s prijatelji, ki jih skrbi usoda slovenskega gospodarstva po vstopu v Evropsko unijo. Zdi se mi, da je še bolj razširjen strah, da se identiteta majhnega naroda in njegovega jezika ne bi raztopila v skupnosti, ki je večja in vplivnejša, kot je bila Jugoslavija.

Ne nazadnje se je umestno vprašati, ali bo Slovenija kot članica Evropske unije zgradila zid ali vrata do sosedov, s katerimi si je še do včeraj delila usodo. Ali bo na svoji vzhodni strani postavila obzidje ali most. Vsekakor mora spoštovati pravila igre, ki jih določa Evropska unija. Ni pa potrebe, da bi bila igra zaprta ali okrutna.

Prof. dr. Predrag Matvejević je bil pred zadnjimi balkanskimi vojnami romanist na zagrebški Filozofski fakulteti, pisatelj, esejist in neutruden zagovornik vseh tistih, ki so jih tedanji režimi Vzhodne Evrope po krivici politično preganjali. V začetku vojne je zaradi nestrinjanja s Tuđmanovo politiko odšel v prostovoljno izgnanstvo v Pariz na Sorbono, nato pa na univerzo La Sapienza v Rimu, kjer po svojih besedah živi "med azilom in eksilom". V zadnjih letih je napisal vrsto, v glavne svetovne jezike prevedenih knjig in je podpredsednik mednarodnega PEN kluba.