Korupcija v državnem zboru

Pa se o nečem vendarle strinjajo. Levi in desni, vlada in opozicija. Boj proti korupciji je sveta dolžnost vseh političnih subjektov. Ko desni izvedo za korupcijo, podatke frcnejo medijem. Ko levi izvedo za korupcijo, podatke frcnejo medijem. Oboji so ogorčeni. Pravilno. V nečem pa se tudi razlikujejo. Ko levi izvedo za sumljive posle, podatke občasno pošljejo še policiji, tožilstvu ali protikorupcijski komisiji. Ko za sumljive posle izvedo desni, podatke uredijo v estetsko zaokroženo celoto, potem pa zberejo ustrezno količino poslanskih podpisov in zahtevajo sklic izredne seje parlamenta. Ob tem na sestanek državnega zbora povabijo tožilce, direktorje uradov za preprečevanje pranja denarja ter boj proti korupciji in osumljence. Potem sprašujejo, zakaj ni še nihče za zapahi.

Zadnja seja parlamenta, na kateri je občinstvo poslušalo, kaj se dogaja s korupcijo, se je zgodila 2. marca. Tedaj sta bili na dnevnem redu SIB banka ter družba Orion. Vlada je morala parlamentu poročati, do kakšnih spoznanj so se ob preučevanju zadeve SIB dokopali organi pregona. Opozicija je bila nezadovoljna. Med drugim je tedaj zahtevala, naj vlada odstavi generalno državno tožilko Zdenko Cerar, vendar parlament tega predloga ni uvrstil med sklepe. In opozicija je med drugim tudi zato že marca sporočila, da se bodo izredne seje o korupciji dogajale tudi v prihodnjih mesecih.

Po dveh mesecih bo na vrsti nova izredna korupcijska seja. Pravzaprav se je korupcijsko parlamentarno zasedanje pripetilo tudi aprila, ko je bila na voznem redu diskusija o imenovanju nove ministrice za pravosodje, Zdenke Cerar. Aprilski sestanek je pokazal, da poslanci, ko diskutirajo o korupciji, tožilstvu ne očitajo zgolj tega, da je to premalo dejavno. Ne. Na dnevnem redu je bil tudi očitek, da je tožilstvo preveč dejavno. Poslance je tako grizlo vprašanje, zakaj se je tožilstvo lotilo odločitve zunanjega ministra dr. Rupla, da bo izobraževanje diplomatov potekalo na še neustanovljeni diplomatski akademiji, ki bi bila v zasebni lasti, na njej pa bi predaval tudi dr. Rupel. To, da se je tožilstvo lotilo dr. Rupla, se je zdelo opoziciji sporno.

Sredi tedna bo na dnevnem redu nova protikorupcijska seja državnega zbora. Govorili naj bi o odgovornosti "državnih institucij in nosilcev javnih funkcij v povezavi s poslovanjem javnih podjetij v večinski državni lasti". Okvirna tema parlamentarne diskusije naj bi bil "utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS". Čisto konkretno: govorili naj bi o Telekomu in Mobitelu ter o tem, ali so ta podjetja v večinski državni last prek "pranja denarja" in "korupcije" povezana s politiki, denimo s predsednikom sveta LDS Gregorjem Golobičem.

Besedne zveze kot so "utemeljen sum" ter "pranje denarja" in "korupcija" sicer nastopajo tudi v procesni in kazenski zakonodaji. In ko gre za utemeljen sum, da se je pripetilo kaznivo dejanje, se nekako spodobi, da vsaj državni organi ter državni uslužbenci podatke o sumu sporočijo policiji ali tožilstvu. Natančneje, podatke o dogodkih, ki imajo znake kaznivih dejanj, so državni organi in državni uradniki dolžni naznaniti organom pregona. Zastavlja se vprašanje, zakaj so oblastni organi v primeru suma obstoja kaznivega dejanja dolžni podati ovadbe. Na prvi pogled se zdi, da je sistem postavljen ovaduško. Vendar ne gre za to. S tem, ko je državnim organom naloženo, da morajo o sumljivih poslih obveščati organe pregona, je po eni strani res zagotovljeno, da se podatki o sumljivih dogodkih zbirajo pri tistih, ki naj bi imeli znanje in ki imajo pristojnosti za preiskavo dogodka. Po drugi strani je dolžnost poročanja o sumljivih dogodkih mehanizem, ki zagotavlja, da državni organ z določeno močjo oblasti ne bi zlorabljal. Ko se s sumljivimi posli ukvarjajo organi pregona, se ukvarjajo po natančno predpisani proceduri. Gre za proceduro, ki spominja na računalniški algoritem. V kazenskem postopku ni prostora za improvizacijo. Je predvidljiv. Preiskovalec ve, kaj mora storiti. In osumljenec ve, kakšna so pooblastila preiskovalca. Če bi se s sumljivimi dogodki ukvarjali vsi oblastni organi, bi se, hočeš nočeš, s kaznivimi dejanji ukvarjali po domače.

Zadnja "korupcijska" izredna seja državnega zbora je trajala enajst ur in nobenega razloga ni, da bi bila majska kaj krajša. Seveda, če ne bo TV prenosa, bo parlamentarni dogodek krajši. Korupcijska seja brez TV prenosa nima pravega smisla. Zakaj še, če pozabimo na TV prenos, je parlamentarni sestanek tako imenitno orodje za ukvarjanje s korupcijo? Zato, ker se z dejanji, ki so menda kazniva, politiki ukvarjajo kar ob pomoči parlamentarnega poslovnika? Nobenega zapletanja s pravili, ki za ugotavljanje krivde ali nedolžnosti veljajo v kazenskem postopku! Nobenega zapletanja s pravico obdolženega, da pripravi obrambo. Je parlament sklenil, da se bo redno, vsak mesec, ukvarjal z debato o kaznivih dejanjih? Ali to pomeni, da organov pregona ne potrebujemo več? Je delitev oblasti na tri veje še potrebna?