Dvakrat videni Sherlock

Državna počastitev našega vstopa v NATO naj bi bil finalni dogodek na koncu trnove poti prepričevanja slovenskih državljanov. Številni politiki so za vstop Slovenije v NATO zastavili svoje obraze in imena, za propagandno kampanjo so bili porabljeni stomilijoni davkoplačevalskega denarja, podpisana je bila vilenska izjava, med nabornike so bile skoraj vpoklicane ženske ... Po vseh militarističnih naporih si je elita za oddih zaslužila kulturno-umetniško proslavo, na kateri so si NATO-propagandisti lahko izmenjali vse skrivnosti manipulacije državnega aparata. Vendar navkljub temu, da se je država odločila za finalni NATO-party odšteti 10 milijonov SIT, program državne počastitve vstopa v NATO ni bilo tako sveže in unikatno darilo slovenskim NATO-borcem.

30. januarja se je politično-gospodarska elita zbrala v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma na proslavi Gospodarske zbornice Slovenije ob podelitvi nagrad podjetnikom leta. Zaradi bližnjega vstopa v EU je bil kulturno-umetniški program proslave zasnovan kot zabaven sprehod skozi značilnosti držav članic Schengena. Tako je bila med drugim Italija predstavljena skozi pesem O sole mio, Danska prek Hamleta ter Velika Britanija prek Sherlocka Holmesa ... Proslavo sta vodila Tajda Lekše in Jure Ivanušič, ki je svoje igralske vložke popestril z igranjem na klavir. V ozadju dogajalnega prostora je bilo nameščeno platno, na katero so bile projicirane zastave držav članic EU. Na proslavi so nastopili tudi glasbeniki, med njimi tudi Alenka Godec, ki jo je na odru spremljala koreografija najmlajših plesalk Mojce Horvat. V prvih vrstah so sedeli Dimitrij Rupel, Borut Pahor, Anton Drobnič, Jelko Kacin ... Režijo proslave je podpisal Igor Gajič.

Dobra dva meseca kasneje so se predstavniki domače elite spet zbrali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, tokrat na državni počastitvi vstopa Slovenije v NATO. Kulturno-umetniški program proslave je bil zasnovan kot zabaven sprehod skozi značilnosti držav članic zveze NATO. Tako je bila med drugim Italija predstavljena skozi pesem O sole mio, Danska prek Hamleta ter Velika Britanija prek Sherlocka Holmesa .... Proslavo je vodil Jure Ivanušič, ki je svoje igralske vložke popestril z igranjem na klavir. V ozadju dogajalnega prostora je bilo nameščeno platno, na katero so bile projicirane zastave držav članic NATO. Na proslavi so nastopili tudi glasbeniki, med njimi tudi Alenka Godec, ki jo je na odru spremljala koreografija najmlajših plesalk Mojce Horvat. V prvih vrstah so sedeli Dimitrij Rupel, Borut Pahor, Anton Drobnič, Jelko Kacin ... Režijo proslave je podpisal Njegoš Maravič.

NATO-proslava je bila torej nekakšna priredba omenjene proslave Podjetnik leta - v trenutku predstavljanja Velike Britanije z igralskim vložkom Sherlocka Holmesa pa je prerasla celo v čisto kopijo. Da avtorjem NATO-veselice ne bi delali krivice, zapišimo, da se je večina glasbeno-igralskih vložkov na temo stereotipov posameznih držav na proslavah razlikovala, vendar to nikakor ne izniči dejstva, da je bila konceptualna zasnova obeh proslav neizmerno podobna, posamezni prizori v njej pa so se tudi vsebinsko ponavljali. Mag. Jože Osterman, sekretar Koordinacijskega odbora za izvedbo protokolarnih pravil, ki je bil zadolžen za originalnost 10-milijonske NATO-veselice, nam je na naše očitke o izjemni podobnosti obeh proslav odgovoril: "Avtorji predstave so se pač odločili za tak pristop. Ko vstopijo v enak žanr, pa se prostor izvirne ustvarjalnosti zmanjša, podobnosti pa nedvomno povečajo. Glede na majhen trg slovenskih umetnikov, ki znajo dobro narediti take stvari, se ta zbliževanja še okrepijo. Že zaradi teh objektivnih razlogov je govorjenje o plagiatorstvu skorajda neslana šala." Glede naših konkretnih očitkov o podobnosti glasbeno-igralskih vložkov pa je Osterman dodal, da "so precej drobnjakarski in zanikajo načelo pomembnosti izvedbe oz. interpretacije, ki je eno temeljnih gledaliških načel". Seveda nas je zanimalo kaj o podobnosti obeh proslav menijo avtorji “originalne” proslave GZS. Iz agencije Nicha, ki je zasnovala in izvedla proslavo Podjetnik leta 2003, so nam odgovorili: “Ob gledanju Nato prireditve smo opazili veliko podobnosti: sam koncept predstavitve držav članic je bil enak - zastava države, sledi tipičen plesno-igralski ali pevski vložek neke države. Isti voditelj za klavirjem kot povezovalni člen med predstavitvijo držav, enako plapolanje zastave na video wallu pred predstavitvijo vsake države, plesno-igralski vložki, podobni GZS-jevim (strasten ples para pri Španiji, odlomek Hamleta za Dansko tako kot na GZS prireditvi, skeč s Scherlockom Holmesom pri predstavitvi Anglije pa je bil celo čisto identičen.”

Vprašanje o podobnosti obeh proslav smo naslovili tudi na voditelja obeh prireditev Ivanušiča, ki je priznal, da gre pri obeh proslavah za isto formo, vendar drugačno vsebino. Povedal je še, da je bil sprva predlagan scenarij, ki bi predstavljal Slovensko vojsko od Avstro-Ogrske do danes, vendar ga naročniki niso sprejeli.V sprejetem scenariju pa se je Ivanušič še posebej trudil, da ne bi ponavljal skečev iz proslave GZS, vendar naj bi mu zmanjkalo časa, tako da je skeč Sherlocka Holmesa preprosto ponovil, ker naj ga širša množica še ne bi videla.

Zagotovo pa ga je videla elita, ki je na obeh proslavah sedela v prvih vrstah. Manekenski obraz iz propagandnega spota za vstop v NATO in predsednik DZ Borut Pahor podobnosti obeh prireditev ni želel komentirati, naš največji NATO-borec Dimitrij Rupel, ki je med NATO-propagando nadzoroval novinarje ter v živo lagal pred televizijskimi kamerami, je bil ob počastitvi vstopa Slovenije v NATO tako srečen, da med obema proslavama ni opazil nobene podobnosti. Bajukov borec proti svobodi samskih žensk Janez Drobnič je podobnosti proslav videl v tem, da sta bili obe odlični, med gledanjem odličnosti pa, kot nam je zaupal, ni vklopil kritičnega razmišljanja, ki bi ga navedel na razmislek o podobnosti. Bolj pozoren je bil Jelko Kacin, ki nam je povedal: "NATO-proslava ni bila falsifikat, bila pa je v precejšnjem delu repriza proslave GZS Podjetnika leta. Mene žalosti, da naročnikom proslave ni uspelo preveriti neizpodbitnega dejstva, da se je zamisel v konkretnem primeru že realizirala. Bil sem privilegiran, ker sem proslavo enkrat že videl. Elita, ki je imela priložnost videti proslavo, se je lahko dolgočasila, večina pa se zagotovo ni.”