Obljubljena dežela

S tole Evropsko unijo je res en velik hec. Pristop k večnacionalni tvorbi, za katerega je pred dobrim letom glasovalo dobrih 860.000 volilcev, kar je sicer le za malenkost več kot polovica vseh volilnih upravičencev, je skoraj zdrsnil mimo nacionalnih evforij vajenih Slovencev. Razen običajnih prvomajskih rajanj, ki so bila tokrat poleg v delavsko rdečo odeta še v bruseljsko modro, nekaj dni pred dokončno odrešitvijo, pred simbolnim slovesom od krvavega Balkana, od temačne tranzicije, od ostankov totalitarizma kakšnega zanosa in ponosa zaradi uresničitve zgodovinskih sanj naših dedov in pradedov, tja do kralja Sama in še dlje, ni bilo čutiti. Razen seveda na razbrzdanih prvomajskih zabavah, katerih naboj pa se je že zdavnaj zajedel v srčiko delavskega naroda. Slovencev recimo nista zajela niti množična histerija ob evropskih zastavah, za katerimi naj bi bili znoreli Poljaki, niti strah zaradi napovedanih podražitev hrane, ki naj bi v češke trgovine prignal množice kupcev, željnih riža in sladkorja. Zdi se, da je bil prvomajski vstop le navaden praznik dela, ki mu je neizprosni koledar odvzel dela proste dni. Slovenija se pač že nekaj časa počuti evropsko in vstop pod bruseljski dežnik vsaj na kratki rok ne bo prinesel nobene večje, usodnejše spremembe. Celo priljubljenost prvega slovenskega evrokomisarja Janeza Potočnika počasi, a vztrajno ugaša. Potočnik se je poslovil od slovenskega kurnika in začel ustvarjati politiko na evropskem prizorišču, nacionalni interesi pa so zanj postali evropski interesi.

A zadržanega brezbrižja pred časom ni bilo. Na tisto veselo referendumsko nedeljo so pred Prešernovo muzo plapolale evropske zastave, rajala je opozicija, od nekod je prišel celo s kučmo pokriti Rode, v vladnih prostorih pa je pokal evropski šampanjec. Kdor je bil takrat proti vključitvi v EU (ali proti Natu), je bil državni sovražnik, čudak, jugonostalgik ali pa zgolj simpatičen okras demokratičnega odločanja. Vstop v EU je bil nekoč tako pomemben, da se je zaradi protokolarnega atenskega podpisa pristopne pogodbe skoraj stepel vrh slovenske države, da je tukajšnja politična elita zapiranje pogajalski poglavij štela za velik uspeh in da je bilo novembrsko sklepno poročilo evropske komisije o pripravljenosti Slovenije za vstop v EU komentirano z zgodovinskimi besedami. Slovenija je bila "študijski primer za druge države", prepojena je bila z "evropskim duhom", ugodno poročilo je bilo "dobra ocena za slovensko izvršilno in tudi celotno zakonodajno oblast". Čista zmaga torej; razen nacionalbrambovskih poslancev SNS ji od vidnejših politikov ni nasprotoval nihče. Niti pogajalskim dosežkom niti prijaznim bruseljskim opominom. Šele pred dnevi, ko so v parlamentarni areni mrcvarili nove ministre, je šef SDS pri ocenjevanju ministrskega kandidata Cvikla izvedel retorični salto moratale; pred meseci je trdil, da mora vlada sicer odpraviti še nekaj pomanjkljivosti, da pa je vstop v EU izjemen zgodovinski dogodek, kasneje pa je slovenskim pogajalcem očital, da so delo opravili slabo. "Biti najboljša kandidatka za vstop v Evropsko zvezo po mnenju Bruslja ni isto kot biti najboljša kandidatka za vstop v Evropsko zvezo s stališča naših interesov. V Bruslju so najbolj hvalili tiste, ki so najbolj neproblematično zapirali pogajalska poglavja, najbolj tiste, ki niso nič zahtevali, najbolj tiste, s katerimi so izgubili najmanj časa, in najbolj so hvalili tiste, ki niso od njih nič zahtevali. In po teh kriterijih je bila Slovenija vedno pohvaljena." Janša bi verjetno ob kakšnih drugačnih ocenah svoje argumente popolnoma obrnil. A opozicijski demagog ima vseeno nekoliko prav, v Sloveniji je zelo nenavadno, da niti po uspešnem koncu pogajanj, niti ob podpisu pristopne pogodbe in niti ob prvomajskih slovesnostih kakšnih glasnih evroskeptičnih glasov ni bilo slišati. Niti takšnih, ki bi opozarjali na napake slovenskih pogajalcev, niti takšnih, ki bi opozarjali na očitne slabosti EU. V Sloveniji je pot v Evropo enaka poti v obljubljeno deželo, kritikov te pa skorajda ni.

Meje, omejitve in konec sporazumov

Ravno minuli teden se je na meji med Hrvaško in Slovenijo zgodil tak lep evropski dogodek. V znak bratstva in prijateljstva sta si ob odprtju obnovljenega in posodobljenega mednarodnega prehoda v Jelšanah v roke segla predsednik Drnovšek in predsednik Mesić in skupaj ugotovila, da schengenska meja pač ne bo zmanjšala naklonjenosti med državama. Varnostna meja je tako samo zaščita pred oddaljenimi grožnjami, Hrvaška pa je s slovenskim Schengenom dobila le "enega lobista več" na poti v evropske integracije. Kljub meji, ki naj bi po mnenju politikov bolj odpirala kot zapirala, bo Slovenija še nekaj let vseeno tamponsko območje, Hrvati pa pred mejnim prehodom za zdaj ne bodo dobili posebne, samo njim namenjene čakalne kolone, ki bi jih ločila od manj evropskih narodov.

Karkoli si že mislimo o postavljanju berlinskih zidov, začrtanih v neki mali luksemburški vasici, pa so z vzpostavljanjem varnostnih standardov povezani visoki stroški. Uvajanje 670 kilometrov južne evropske meje - od pristopnic se je vzpostavljanju novih meja ognila samo Češka - z drugačnim pravnim redom, z večjim policijskim in carinskim nadzorom, z novimi tehničnimi zahtevami seveda ni zastonj. Do popolne vzpostavitve schengenskih standardov, do trenutka, ko bo Slovenija resnično postala južni branik "civiliziranega sveta", naj bi država za ta projekt porabila kar dobrih 80 milijard tolarjev, v naslednjih treh letih pa še 72 milijard tolarjev. Schengen naj bi torej do leta 2010 stal dobrih 150 milijard tolarjev. Seveda Slovenija vseh stroškov za varovanje EU ne bo krila sama. Iz Evrope naj bi za schengensko varnost do leta 2006 priteklo okoli 31 milijard tolarjev, to je približno 16 odstotkov vsega denarja, ki ga je EU namenila za nove vzhodne in južne meje. Čeprav je velik del zneska 81 milijard tolarjev namenjen plačam okrepljenih in pomnoženih policistov in carinikov, zaradi Schengena naj bi se jih do leta 2006 zaposlilo kar 1887, bo morala Slovenija kljub načrtovani evropski pomoči in v resolucijah evropskega parlamenta zapisanim načelom porazdelitve bremen del milijard primakniti sama. Slovenija ima sicer med vsemi novimi evropskimi zvezdami na milijon prebivalcev največ mejnih kilometrov. Minister Bohinc je pred slabim letom na seji državnega sveta potarnal, da ima Poljska sicer daleč najdaljšo mejo, ampak če to delimo z milijonom prebivalcev, dobimo število, ki je več kot trikrat manjše od slovenskega. "Breme Slovenije je daleč daleč največje, zaradi tega je tudi naša zahteva po udeležbi pri financiranju toliko bolj legitimna." Vzpostavljanje navidezne schengenske varnosti seveda ni zastonj. Prenova mednarodnega mejnega prehoda v Jelšanah je stala recimo 3,7 milijarde tolarjev, od tega je EU prek programa Phare prispevala manj kot tretjino.

Med hipnotičnimi mantrami evropskega vključevanja je bilo tudi odstranjevanje notranjih meja. Prost pretok ljudi, prost pretok kapitala in dobrin, velika skupnost različnih, a hkrati enakovrednih. Po načelu enakost za vse. A že v podpisanih pristopnih pogodbah je obstajala varovalka, ki omogoča starejšim članicam, da vsaka posebej brez obvestila evropski komisiji omeji dostop do svojega trga dela. Pač prastrah pred hordami Vzhodnjakov, ki bi v razvitejših in bogatejših članicah odžirali kruh pridnim domačinom ter izkoriščali prijazne mehanizme socialne države. Za takšno potezo so se odločile vse stare članice, edina izjema je Irska. Logično so z enakimi omejitvami zagrozile tudi nove članice, recimo Madžarska in Poljska, za načelo recipročnosti pa se je odločila tudi Slovenija. Omejitve se pojavljajo kljub željam evropske komisije, naj bi bila pravica do prostega pretoka delovne sile razširjena na vso EU. Zanimivo je, da omejitve ne veljajo za državljane Cipra in Malte, katerih pogajalcem je uspelo prepričati dvomeče stare članice. Slovencem kaj takšnega ni uspelo. Politiki sicer poudarjajo, da bodo omejitve za Slovenijo najverjetneje odpravljene v dveh letih in da lahko naša država s kakšno drugo evropsko članico sprejme posebne sporazume, ki bodo omogočali svobodnejše kroženje ljudi. Poudarjajo še, da ima tudi Slovenija mehanizem, s katerim lahko zavaruje svoj trg delovne sile pred navalom delavcev iz revnejših evropskih držav. Vendar vsa ta pojasnila spregledajo nekaj pomembnega. Stare članice EU so z navdušenjem podprle načelo prostega pretoka kapitala, hkrati pa ne dovolijo prostega pretoka delovne sile. To je seveda licemerstvo in svetohlinstvo.

Sicer pa je strah pred množično invazijo gotovo pretiran. Špance je pred leti recimo skrbelo, da se bodo Evropejci s severa množično selili na topli Pirenejski polotok in domačinom zasedli vsa delovna mesta, vendar se to ni zgodilo. V Evropi ni tradicije množičnega preseljevanja, zadnji večji val je bil v petdesetih letih minulega stoletja, vstop Portugalske in Grčije v osemdesetih letih pa tudi ni povzročil velikih migracij. Bodo pa omejitve trga delovne sile v Sloveniji in vstop v EU zmanjšali možnosti za zaposlovanje tistih delavcev, ki ne bodo iz članic EU. Na Poljskem recimo iz vzhodnih sosed, v Sloveniji pa iz južnih. Tisti, ki že tradicionalno delajo v teh krajih, bodo imeli po 1. maju večje težave.

A omejevanje prostega pretoka ljudi in postavljanje meja nista edini nevšečnosti, ki bosta po 1. maju doleteli Slovenijo. Zaradi vstopa v EU bodo nehali veljati za Slovenijo ugodni prostotrgovinski sporazumi, ki jih je podpisala z državami, nastalimi iz nekdanje Jugoslavije. Slovenska podjetja bodo zaradi tega postala manj konkurenčna, lahko pa se prav tako zgodi, da bodo začela izgubljati tržne deleže. Tudi zaradi tega jih je nekaj začelo vlagati v podružnice na teh trgih. Sredi pogajanj z EU pa je kazalo drugače, članica ožje pogajalske skupine Vojka Ravbar je recimo dejala, "da bi takojšnji prevzem trgovinskega režima skupnosti pomenil poslabšanje gospodarskih razmer za slovenska podjetja, zato Slovenija zahteva desetletno prehodno obdobje za ohranitev ugodnejšega režima". Najbolj naj bi bili ogroženi kmetijstvo, živilska, lesna, papirna, naftna, kemična in gumarska industrija. A pogajalcem ni uspelo in Sloveniji so na trgih, kjer je tradicionalno prisotna in na katere je zadnja leta veliko vlagala, ostali le sporazumi z EU, ti pa so bistveno manj ugodni od tistih, ki so do 1. maja veljali zanjo. Po podatkih Statističnega urada RS gre v države nekdanje Jugoslavije skoraj 18 odstotkov vsega slovenskega izvoza.

Kaj pa odcepitev?

In kaj lahko naredi Slovenija, če se naveliča birokratskega Bruslja, centralistične politike, če ugotovi, da so načrti o federalizmu enakih evropskih zvezd propadli in da EU ni zgodovinska priložnost, ampak zgodovinska napaka? V osnutku ustavne pogodbe, ki seveda še ne velja in ki se lahko spotakne na napovedanih referendumih, je v 59. členu opredeljen tudi izstop iz Unije. Izstop je seveda politično korekten izraz za odcepitev. Po tem členu se lahko vsaka država članica s svojimi ustavnimi pravili odloči, da bo izstopila iz Unije in z ministrskim svetom sklene sporazum o izstopu. Odločitev o sporazumu sprejme svet ministrov s kvalificirano večino po pridobitvi privolitve evropskega parlamenta. Če bi Slovenija torej hotela oditi iz bratovščine evropskih držav, bi se morala o svojem odhodu najprej pogajati, prepričati bi morala evropske poslance, svet ministrov in hkrati še spremeniti svojo zakonodajo. Pot do večje suverenosti bi bila gotovo zelo težka.

Lahko pa se nezadovoljna Slovenija odloči za drugo možnost, osnutek ustavne pogodbe predvideva tudi "mirovanje pravic članstva Unije". Če bi na pobudo tretjine članic ali parlamenta ali komisije svet ministrov sprejel sklep, v katerem bi ugotovil, da obstaja "očitno tveganje" kršenja osnovnih vrednot Unije, zapisanih v drugem členu ustavne pogodbe, ali da so ta načela huje in vztrajno kršena, lahko svet ministrov sprejme sklep o mirovanju nekaterih pravic poredne članice. Ko se razmere spremenijo, lahko kaznovana država spet postane polnopravna članica EU.

Temeljne vrednote Unije so seveda spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanje človekovih pravic. So tudi vrednote pluralizma, strpnosti, pravic, solidarnosti in nediskriminacije. Gotovo velike besede, ki pa ne izražajo ravno realnih razmer v vseh članicah EU. Če bi evropske institucije dosledno upoštevale v nastajajoči ustavi zapisana načela, bi se lahko zgodilo, da bi velik del sedanjih članic doletelo mirovanje. Da bi se EU ukinila sama od sebe. Status pristopnih članic je namreč zaradi omejitev, drugačnih subvencij, striktnih kvot in še česa daleč od prave solidarne nediskriminatorne svobodne in pluralne enakosti. Daleč od vrednot, na katerih naj bi temeljila EU.