Kalimerova obstrukcija

Zopet državni zbor. Zopet izredna seja. Zopet korupcija. V predvolilnem letu sta opozicijski eksorcizem in ustvarjanje perpetualnega vtisa izrednih razmer sicer povsem legitimni politični orodji, enako legitimno pa je, da ti številčno močnejši nasprotniki ves čas tvojega pravičniškega grmenja široko zehajo v obraz in že vnaprej trdno zalimajo čigumije čez tipko PROTI. Prave bitke pred 44. izredno sejo našega hrama parlamentarne modrosti so se tako ali tako bile v predhodnih dneh na sejah raznih kolegijev, ko se je opoziciji odmerjala skupna minutaža: če si je 25 poslancev s prvopodpisanim Janezom Janšo sprva dejansko zamislilo, da bi si država za najnovejše nadaljevanje zgodbe o vseprisotni lopovščini morala vzeti celih pet dni, jih je zdolgočaseni parni valjar prizemljil in jim naklonil borna dva, ob čemer se je vidno počutil še izjemno milostnega.

Opozicija je svoj najnovejši premik na okope razparcelirala na dve glavni bodici, prvo pa je vodil Branko Kelemina, naš dobri stari znanec iz zeliščarskih vojn in v zadnjem času razbojnik, ki bi utegnil s svojimi pugilističnimi podvigi večni Mariji Vodišek odvzeti naziv železna pest slovenske socialdemokracije. Predsednik parlamentarne komisije za ugotovitev odgovornosti oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije je ob tej priložnosti predstavil končno poročilo tega organa oziroma je namesto tega ostro protestiral, da mu to preprosto ni omogočeno storiti. Če lahko po eni strani vsekakor razumemo njegovo grenkobo ob dejstvu, da mu je bilo za predstavitev izsledkov treh let resnega dela komisije milostno odmerjeno ušivih deset minut, pa neodločena javnost verjetno vseeno ne bo ravno navdušena nad dejstvom, da je praktično ves ta čas porabil za grenko kalimerovstvo.

Ob njegovih stokih se morda ne bi stopil kamen, se je pa vsaj delno omečil Borut Pahor, ki mu je v upanju, da za to ne bo kregan, besedo podaljšal za dodatnih deset minut, s čimer je poslanca SDS spravil kar v nekakšno zadrego: v podaljšanem času je tako beseda tekla o grdih predhodnih javnih napadih na delo te poštene in kredibilne komisije (in to kljub temu, da je bilo njeno končno poročilo tako "mlačno", da je bilo sprejeto soglasno, brez enega samega glasu proti), dokler ga ni predsednik DZ dobesedno prisilil, da za konec nekaj malega spregovori še o samem poročilu. V zvezi s tem je Kelemina kot ključno izpostavil vprašanje, kdo je poleti 1998 odredil odklop dobave elektrike Hrvaški, in si - sklicujoč se na dokument, ki da je sicer zaupen, ampak vsaj po njegovem niti ne več zares zaupen, ko pa nosi vendar letnico 1998 - odgovoril, da je bil to brez vsakega sklepa vlade gospodarski minister Metod Dragonja, čeprav so poročila ustreznih služb brez senčice dvoma kazale na smiselnost sporazumne rešitve in ni bila izčrpana niti ena sama izmed številnih drugih pravnih možnosti za izterjavo hrvaškega dolga. Lahko bi povedal še marsikaj več, pa nima časa.

Da "mlačno" poročilo vseeno ne bi bilo smelo biti sprejeto tako soglasno, je čez kake pol ure pričal nastop člana komisije iz vrst ZLSD Leopolda Grošlja, ki je predsednika napadel, da je deloval za hrbti nekaterih članov in jih obenem ni korektno obveščal o poteku same preiskave, da njegovi izračuni temeljijo na popolnoma izmišljenih podatkih, da je preiskavi škodoval, ker je določenim medijem že vmes na veliko razglašal neuradne izsledke ter da je bila možnost sodelovanja pri formiranju končnega poročila dostopna samo omejenemu krogu članov, nekateri drugi pa da sploh niso mogli predstaviti svojih mnenj. Če se je gospod Branko ob predhodnih omalovažujočih navedbah Blaža Kavčiča iz LDS samo prezirljivo smehljal in užaljeno prhal, ob besedah tega govornika ni mogel zdržati na svojem sedežu in se je vsaj na začetku malce sprehodil po dvorani, ob čemer si ni bilo težko predstavljati, kako mu mora v žepu nevrotično drgetati stisnjena pest. Jurij Malovrh iz SLS je za tem nazorno demonstriral, kakšne težave ima njegova od dolgoletne koalicijske požrtije zamaščena stranka z nenadno posvojitvijo revolucionarne opozicijske zastave: SLS namerava sicer podpreti določene sklepe preiskovalne komisije, vseh pa prav gotovo ne, saj bi to znalo prispevati k okrnitvi mednarodnega ugleda države, ELES pa je po tistih nevšečnostih z odklopom v resnici začel poslovati precej zgledno, na koncu koncev se moramo vendar ja spomniti, kako uspešno je izvedel remont tistih dveh uparjalnikov!

Ko je Jožef Jerovšek užaljeno bentil nad zavrnitvijo nekega svojega proceduralnega predloga, mu je predsedujoča Irma Pavlinič Krebs nazaj zabrusila, da je zelo vesela, da takole trati čas svoje poslanske skupine. Ko je nekaj o "napadu na inštitut parlamenta v najbolj grobem sistemu, kar je sploh mogoč" momljajoči Branko Kelemina med razpravo za par minut prekoračil predpisani rok in se je to v resnici štelo v škodo nadaljnjim govornikom poslanske skupine SDS, je le-ta (razen Branka Kelemine) bliskovito izvedla neuradno že zjutraj napovedano obstrukcijo, ki jo je obrazložil Franc Cukjati: dvorano bodo za trajanje te točke dnevnega reda zapustili, ker jim je bilo vsega skupaj namenjenih bednih 18 minut (LDS jih je dobila kar 90), nakar jim bo gotovo spet očitano, da navajajo neke insinuacije, ki jih ne zmorejo dokazati, ko pa v resnici za dokaze preprosto nimajo časa. Njihovim odhajajočim hrbtom je Krebsova sicer kislo jela razlagati, da so imeli po dogovoru čas razprave možnost podaljšati pri dveh izmed desetih točk razprave in bi imeli lahko tudi pri tej, če se ne bi odločili za dve drugi, na voljo celih 60 minut, a je druga točka 44. izredne seje DZ vseeno minila brez njihove žlahtne prisotnosti. Ko so malce kasneje odžebrali svoje, so iz dvorane strumno odpeketali še poslanci NSi, tako da je bila naslednja poldruga ura razprave namenjena izključno temu, kako razgaljene se poslanci pozicije počutijo pred svetovno in predvsem sosedsko javnostjo, ko morajo o takih tajnih zadevah sploh javno razpravljati, in recimo temu, kaj natančno Milan Potrč čuti do inštituta preiskave parlamentarnih komisij. Oprostili boste, če o tem ne poročamo obširneje.

Drugi sklop bodic, ki se ga je opozicija namenila zalučati v vrhuško, je nosil krovni naslov Odgovornost državnih institucij in nosilcev javnih funkcij v povezavi s poslovanjem javnih podjetij v večinski državni lasti - utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS, kar bi se, če skrajšamo, bralo Lopovščine LDS in podrepnikov oziroma, direktni citat Janeza Janše, "pogodbe: ogromno zaslužit za nič delat." Tudi prvak SDS je v uvodni obrazložitvi govoril predvsem o omejitvi časa, le da v nasprotju s kolegom Brankom ni tarnal, temveč rentačil, da v teh par minutah ne zmore niti našteti deset odstotkov vsega, kar so v sklopu prijavljenega seznama lopovščin sploh navedli, kaj šele da bi zbranim utegnil postreči z dodatnimi dokazi, ki so jih zahtevali na včerajšnji devet ur trajajoči seji odbora za notranjo politiko.

Te dokaze je s sabo sicer prinesel - in na njegovi mizi se je res zgledno lesketalo par debelih pisanih fasciklov - a kaj, ko ni bilo še nikoli v zgodovini slovenske demokracije toliko časovnih omejitev. "Ko ste vi sklicevali izredne seje za izbrisane, ste si jemali ure in ure, za razpravo o privilegiranosti in deprivilegiranosti slovenskih gospodarskih subjektov pa zdaj ni časa?!" Kot podporo tezi, da pri vsem skupaj ne gre samo za prazno pleteničenje, je navedel ravno prejšnji dan objavljene rezultate mednarodne raziskave švicarskega inštituta IMD, v kateri je Slovenija po konkurenčnosti v dveh letih zdrknila za deset mest navzdol, po klientelizmu in koruptivni prepletenosti pa je med 60 merjenimi državami zasedla celo zadnje mesto. Formalnemu protestu nad omejevanjem razprave se je pritožil še doktor Bajuk, ki je siknil, da prisostvuje najnižji točki parlamenta v tem sklicu.

Na obtožbe, navedene v gradivu za sejo, je v par minutah odgovoril minister Pavle Gantar, ki se je predlagateljem cinično posmehnil, da niso znali spraviti skupaj niti pravega naslova, glede na to, da večina omenjenih velikih podjetij že dolgo ni več "javnih", kot kronski dokaz, da obtožbe glede recimo Telekoma preprosto ne veljajo, pa je navajal, da ima Slovenija za kaj takega preveč razvit teletrg in preveč fine cene mobilne telefonije. Jelko Kacin je v imenu poslanske skupine LDS to "blatenje uspešnih slovenskih podjetij" označil ne zgolj kot "damping, temveč kar politični ludizem, uničevanje lastne substance in streljanje v lastna kolena - ker je seveda veliko lažje kuriti ljudi, kot jim ponujati pravo alternativo". Tudi on je na plano privlekel neki kronski dokaz, in sicer z Mobitelovimi oglasi potiskane zadnje strani časnika Demokracija: "Poglejte, tudi SDS in Demokracija imata letno pogodbo s to firmo klientelizma in korupcije! Če ti nekdo že drži glasilo nad vodo, potem ga vsaj ne smeš nabijati na križ na tak, da uporabim blag izraz, čuden način!"

Za navajanje konkretnejših obtožb je dobil Janša nekaj priložnosti (porabil je vseh SDS-ovih 54 minut) med obrazložitvijo stališča poslanske skupine SDS: spregovoril je o tem, kako naj bi Telekom prek sponzorskih pogodb z gotovino skoraj utopil celo vrsto gospodarskih subjektov in fizičnih oseb, ki jih je mogoče zelo konkretno in z veliko lahkoto povezati z vladajočo garnituro. Kot primer je izpostavil Janeza Kocjančiča, ki da mu je firma za "strokovno razmotritev pomembnejših strateških vprašanj" plačevala 350.000 SIT na mesec plus davek, in Mira Senico (pri katerem je bil takrat kot po naključju zaposlen Mirko Bandelj), ki da je dobival po 500 čukov plus davek na mesec samo zato, ker je pogodbo podpisal, vsako storitev in strošek pa zaračunaval dodatno. Prvak opozicije se je po pričakovanjih posebej spravil na Gregorja Golobiča, ki naj bi v času, ko je bil glavni kadrovnik vladajoče koalicije, s prelivanjem sredstev omogočil fenomenalne dobičke skupini prijateljev LDS v privatnem zagorskem podjetju Ultra, za nameček pa naj bi direktorja in solastnika firme Gabrijela Brezovarja Nedeljski dnevnik prek podkupljenega Toneta Fornezzija - Tofa v promocijski akciji razglasil za velikega dobrotnika leta.

Janša se je pri vsaki izmed svojih navedb pomudil tudi konkretneje in navedel točnejše opredelitve metod, kako naj bi do oškodovanja družbenega premoženja v resnici prišlo, najsi bo prek preplačanih artiklov (recimo nadzorne postaje za baze mobilne telefonije, ki naj bi jih Mobitel leta 1988 preplačal Ultri) ali povsem drugačnih domnevnih malverzacij (pri isti transakciji naj bi Ultra Mobitelu zgolj za izvedbo tehnične dokumentacije zaračunala neverjetnih 52 milijonov tolarjev). Janša ni govoril počasi in se niti ni ponavljal, vsake toliko je pomahal še s kakšno pogodbo, in ravno ko je obljubil, da postane zadeva zares zanimiva, ga je Irma Pavlinič Krebsova dokončno prekinila in mu, zopet precej cinično, zabrusila, da je imel priložnost za obsežnejšo razlago prejšnji dan na seji odbora za notranjo politiko in da se danes samo ponavlja.

Na tej točki se je dvignil zvesti Franc Cukjati in napovedal novo obstrukcijo, "saj je nesmiselno sedeti z zavezanimi usti in poslušati vse sorte razprave, samo tiste o argumentih in protiargumentih ne". Pobudi se je nemudoma pridružil Anton Drobnič: "... že beseda parlament pomeni, da se lahko tukaj govori, vi pa nam tega ne dovolite ...", zadnji pa je v imenu SNS, ki se je v sklopu tretje točke do potankosti omejila na segment domnevne korupcije na področju slovenskih železnic, eksplodiral še Zmago Jelinčič: "Pa kako ne dovolite povedati, da se znotraj nekaterih segmentov Slovenije dogajajo svinjarije?! Kaj želite, da grejo stvari na cesto, da začnejo ljudje s tal ruvati kamnite kocke in jih metati v vas? Pa dajte se vendar streznit in nas pustite govoriti! Ker nas ne, najavljam obstrukcijo!" Ostanek razprave je tako zopet potekel v znamenju recimo vzvišenega prhanja Leota Kremžarja, da takega odhoda opozicije prav nič ne obžaluje, in bizarnih non-sequitor tirad Franca Kanglerja o tem, kako je bil "zaradi izbrisanih zabrisan iz vlade!"

Prav zanimivo je, kako pozno se je ljubilo osamljenim poslancem vladajoče koalicije potem drug drugemu javno dopovedovati, da jim je opozicija zopet servirala svojo tipično "psihiatrijsko zgodbo", še posebej je to zanimivo glede na to, da na nacionalki ni bilo TV-prenosa. Res je sicer, da so si lahko posebej motivirani gledalci kompleten cirkus ogledali na TV3, res pa je tudi, da je nacionalka dosedaj zgledno in vestno prenašala praktično vseh dosedanjih 43 izrednih sej, tokrat pa so se jim poleg dveh bojda obveznih mednarodnih hokejskih tekem za informiranega gledalca zdele pomembnejše tudi cvetke, kot sta recimo TV-prodaja ali ponovitev predevrovizijskih Videospotnic. Cinični med kolegi so trdili, da je to gotovo tudi zato, ker so se med gradivom za sejo znašle tudi navedbe o konkretni korupcijski vpletenosti določenih čelnikov nacionalnega TV-mastodonta, še bolj cinični pa so bili mnenja, da neprenos itak še najbolj koristil opoziciji, ki "s tistimi par anonimkami" ne bi bila sposobna prepričati niti svoje stare mame in lahko zdaj v svojih širših krogih vsaj kolikor toliko mastno unovčuje zgodbo o natikanju nagobčnika in posilstvu parlamentarne demokracije.

Drugi dan izredne seje, petek, je potekel v znamenju razprtij okrog odnosov z zamejci, povečevanju zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo, dopolnitvah stanovanjskega zakona, medijih, kmetijskih zemljiščih in subvencioniranju prehrane dijakov in vajencev. Samo ultimativen omejenec bi lahko zapisal, da te teme niso pomembne in celo zelo pomembne, a če je nuklearni potencial izredne seje res počival predvsem na v nebo vpijoči korupciji in klientelizmu, zakaj je potem opozicija poleg te na razpravo položila še osem drugih točk, ki bi sicer najverjetneje res s precejšnjo lahkoto počakale na kakšno redno zasedanje? Duhovni inženirji obstrukcije so se sicer skrajno ogorčeno sklicevali na poslovnik, ki pa v ustreznem členu operira s tako pravniško jeklenimi formulacijami, kot je "Čas za razpravo se lahko za posamezno poslansko skupino določi k petim točkam dnevnega reda ...". Poslancem pozicije ob premočni večini, ki jo pač imajo, verjetno vseeno ne moremo preveč zameriti, da so formulacijo se lahko dojeli, kot so jo, in poziciji na tej podlagi niso omogočili celih petih dni eksorcizma, saj so že ta dva preživeli predvsem tako, da so listali časopise, urejali zapadlo korespondenco in si, kar je bilo z balkona čudovito vidno, v Windows Media Playerju svojih laptopov rolali najrazličnejše filmčke.