28. 5. 2004 | Mladina 21 | Politika
Zapiranje meje
V Rakitovcu, istrski vasici ob slovensko-hrvaški meji, so praznovali vzpostavitev schengenskega režima
© Andrej Medica
Medtem ko je vesoljna Slovenija bučno praznovala vstop v EU, ki jo je popeljal v širno prostranstvo brez meja, so hkrati skoraj neopazno na naši južni meji odprli kar šest novih maloobmejnih prehodov. Včasih, ko smo takšne prehode odpirali na naši severni in zahodni meji, smo dogodek evforično oznanjali kot nov prispevek k odpiranju že tako ali tako najbolj odprte meje v Evropi. In v to smo sveto verjeli. Sicer pa, zakaj ne bi? Res je, da so na ljudi, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem mestu, na tej odprti meji tudi streljali in so fojbe tik ob njej polne trupel iz časov, ko so mejo varovali jugovojaki. A nič zato, navadni državljani smo jo lahko od leta 1970 brez težav neomejeno prestopali, naše potne liste pa so nam zavidali celo Zahodnjaki. Jugoslovani smo bili ne nazadnje edini, ki smo lahko brez vizumov potovali tako na Vzhod kot Zahod. Imetniki maloobmejnih prepustnic smo bili še dodatno privilegirani. Pa ne le zato, ker se nam ni bilo treba z ostalimi drenjati v dolgih kolonah na mednarodnih mejnih prehodih. Saj se še spomnite časov, ko v naših trgovinah ni bilo kave, banan in podobnih priboljškov? Na račun legalnega šverca so si nekateri gradili hiše, drugi kupovali prestižne avtomobile, manj iznajdljivi pa so dobro živeli. Z vstopom v EU je privilegijev konec, meja pa je za zdaj padla tako ali tako le za blago. Slednje lahko prek meja neovirano potuje že danes, mi pa bomo morali na ta privilegij še malo počakati. Tako pač je, živimo v svetu, kjer je blago več vredno od ljudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
