Peterle - po desetletnem postu

Ko so prejšnjo nedeljo ob 22.00 elektronski mediji objavili prve uradne rezultate, se je po Ljubljani razlegalo glasno pokanje. Vodstvo Nove Slovenije, zbrano na zelenici za trnovsko cerkvijo, pa je ugotovilo, da na volitvah za evropski parlament niso zgolj prebili magičnih 20 odstotkov glasov, pač pa jih je uradno štetje glasov postavilo na prvo mesto. Rezultati neuradnih vzporednih volitev, ki so jih ob 19.00 objavile RTV SLO in POP tv, so namreč kazali, da Nova Slovenija za nekaj desetink odstotka zaostaja za LDS. Ob 22.00 je uradni semafor pokazal, da NSi zmaguje.

Peterle

NSi z Lojzetom Peterletom na čelu je dvojna, morda celo trojna zmagovalka evropskih volitev. Prvič, od leta 1990 so se v Sloveniji zgodile štiri parlamentarne in tri lokalne volitve. Le na lokalnih volitvah leta 1994 je bila relativna zmagovalka volitev tedanja krščansko-demokratska stranka. Po letu 1994 se je torej prvič zgodilo, da relativna zmagovalka volitev ni LDS. Leta 1990 je bila relativna zmagovalka volitev tedanja ZKS-SDP, vendar reformirani komunisti kljub relativnemu uspehu ne bi mogli sestaviti večinske koalicije, zato velja, da je leta 1990 volitve dobil Demos. Leta 1992 je bila relativna zmagovalka volitev LDS. Če je slovensko volilno telo na evropskih volitvah osmič glasovalo o podpori strankam, se je po desetletnem postu drugič zgodilo, da je zmagala Peterletova lista; relativno zmagovalko lokalnih volitev leta 1994 je prav tako vodil Lojze Peterle.

Leta 2000 je NSi na slovenskih parlamentarnih volitvah vknjižila dobrih osem odstotkov glasov. Če gledamo odstotke, je NSi izkupiček iz leta 2000 skorajda potrojila, saj je skočila na 23.5 odstotkov. Po letu 1990 je veljalo, da lahko prek 20 odstotkov skoči le LDS. Do tokratnih evropskih volitev namreč nobeni drugi strani še ni uspelo preseči te magične meje. Do evropskih volitev se je dozdevalo, da bi prek 20 odstotkov lahko skočila SLS; seveda - če bi bila opremljena z dovolj karizmatičnim predsednikom.

Ob tem velja omeniti še en kazalec. Kljub temu, da je leta 2000 volilna udeležba znašala dobrih 70 odstotkov, letos pa se je števec udeležbe ustavil pri številki 28, je NSi izboljšala absolutno število pobranih glasov. Leta 2000 je namreč NSi zbrala 93 tisoč glasov, na evropskih volitvah pa je kljub nizki udeležbi zbrala nekoliko več kot sto tisoč glasov. Torej je za NSi na evropskih volitvah glasovalo osem tisoč več ljudi kot leta 2000 na državnozborskih. Zgolj za primerjavo: leta 2000 sta LDS in DeSUS skupaj zbrali 446 tisoč glasov. Na letošnjih evropskih volitvah pa je skupna lista teh dveh strank zbrala 95 tisoč glasov.

O prepričljivi zmagi NSi govori še en kazalec: če predpostavljamo, da bi NSi, SDS in SLS kot tri stranke, ki stanujejo desno od centra, sklenile koalicijo, bi njihov skupni rezultat znašal 49.6 odsotkov. Po drugi strani vsota izplena LDS, DeSUS in ZLSD znaša 36 odstotkov.

In še zadnja zmaga: NSi je vzela primat Janševi SDS. SDS je sicer dosegla najboljši volilni uspeh v zgodovini, a je hkrati rezultat iz leta 1996 izboljšala le za dobro odstotno točko.

Kako je Peterletu uspelo na volišča pripeljati več kot 100 tisoč podpornikov? Vsaj zadnji dve leti je sistematično gradil imidž perspektivnega evropskega politika. Njegovi kolegi so pred meseci v mednarodni tisk frcnili novico, da bi prav Peterle utegnil postati predsednik evropskega parlamenta. Te drobne novice v mednarodnem tisku so nedvomno vplivale na dvig vrednosti Peterletovih delnic na slovenskem političnem trgu. Drugič, Peterle je bil član predsedstva konvencije, ki je pripravljala osnutek ustavne pogodbe. Podatek, da je bil Peterle član ožje ekipe, ki je pisala osnutek ustave, je nedvomno pomemben. Peterle je slovensko volilno telo uspešno prepričal, da ima v Bruslju dobre zveze. Tretjič, Peterle je uspel volilno telo prepričati, da je tudi sicer zaupanja vredna osebnost. Z jadralnim letalom je prevažal veleposlanike, avanturo pa je spremljala TV ekipa. Pregledoval je čebelnjak, avanturo pa je spremljala TV ekipa. Postil se je in o rezultatih posta poročal javnosti. Zbolel je za rakom in objavil je, da ga je uspešno premagal. Ko je kandidat Boris Popovič objavil, da je za humanitarne namene nakazal 400 tisoč SIT, je Peterle izpolnil obljubo in podvojeno vsoto nakazal onkološkemu inštitutu. Dobri človek iz Čužne vasi. In nenazadnje, Peterle je občinstvo uspešno prepričal, da ni zgolj zaupanja vredna, pač pa tudi zabavna osebnost. Leta 2000 je v prtljažniku prevažal harmoniko, zdaj pa v suknjiču nosi orglice. Družil se je z najbolj slavnim slovenskim muzikantom, Slavkom Avsenikom. Peterle je najbolj spretno in celovito upravljal s tem, kakšen vtis bo pustil v javnosti. Je eden redkih kandidatov, ki so se predstavili kot celovite osebnosti.

Pahor

Borut Pahor, predsednik parlamenta in ZLSD, je volitve razumel kot majhno intrigo (in ni rečeno, da te intrige ni bilo). Namreč, del stranke, ki ni navdušen nad njegovim prerivanjem v politični center, naj bi se ga skušal znebiti tako, da bi ga poslal v evropski parlament. Zdelo bi se, da je mož nagrajen za imenitno opravljeno delo, v resnici pa bi do leta 2009 ostal daleč stran. S tem ne bi zamudil le letošnjih slovenske parlamentarnih volitev, pač pa bi bile zanj, če bi kot resen politik vztrajal do konca mandata, izgubljene tudi slovenske volitve leta 2008. Če bi šlo vse po voznem redu, bi se na slovensko sceno lahko resno vrnil šele za parlamentarne volitve leta 2012. Mandat v evropskem parlamentu namreč traja pet let. Pahor je bil sprva predviden za nosilca evropske liste ZLSD, s tem pa bi bil njegov odhod v Strasbourg povsem gotov. Torej bi bil povsem gotov tudi njegov odhod iz slovenske politične scene. Če bi se predčasno vrnil, bi to nažrlo njegovo verodostojnost. Z manevrom, ko se je z vrha kandidatne liste umaknil na njeno dno, je Pahor hkrati želel doseči več reči. Prvič, želel je pomagati stranki, a to na tak način, da sam ne bi bil izvoljen. Drugič, želel je ohraniti pozicijo v Sloveniji. S tem, ko je Pahor nastopal na dnu kandidatne liste, je bil njegov učinek manjši kot bi bil, če bi nastopal kot prvi govornik liste. Torej je stranki pomagal manj, kot bi jih lahko, če bi nastopil na vrhu liste. Po drugi strani pa se ni izšlo njegovo taktiziranje, češ da bo z nastopom na listi kolegu Aureliu Juriju zgolj pomagal do izvolitve, sam pa bi ostal doma. Preferenčni glasovi so namreč v Strasbourg odnesli Pahorja, ne Jurija.

Vprašanje je, ali je bil Pahor dovolj natančno seznanjen z načinom obračunavanja glasov. Volilna zakonodaja namreč predvideva precej zapleteno preračunavanje, ki pa v osnovi nagrajuje politične zvezdnike. Predvsem velja pravilo, da prvi sedež dobi tisti kandidat, ki dobi največ preferenčnih glasov. Šele v primeru, da bi bilo število oddanih preferenčnih glasov relativno majhno, nižje od ene štirinajstine glasov, ki jih je prejela lista, bi bila aktivirana nacionalna lista in bi veljal vrstni red, ki so ga postavile stranke. Možnosti, da bi bil vendarle izvoljen, se je Pahor zavedel šele v trenutku, ko je govoril z dr. Slavkom Gabrom, najboljšim poznavalcev volilnih sistemov iz konkurenčne LDS. Ta mu je namreč prerokoval, da bo ne glede nato, da je na dnu kandidatne liste, vendarle izvoljen.

Kar štiri petine udeležencev volite se je odločilo, da bodo oddali tudi preferenčni glas. To pomeni, da je velik večina volivcev želela vplivati tudi na osebnost, ki bo izvoljena, ne pa le na to, iz katere stranke bo. Če je Pahor mislil, da bo s svojo kandidaturo pomagal listi in se hkrati izognil izvolitvi, se je globoko uštel. Listi je pomagal manj, kot bi ji lahko, za nameček je bil pa še izvoljen. Ko je Center za raziskovanje javnega mnenja pri FDV sredi aprila spraševal, kakšen bi bil rezultat ZLSD, če bi bil nosilec bodisi Pahor bodisi Juri, je javno mnenje stranki namenilo 20 odstotkov. Ko je mesec dni kasneje stranka sklenila, da bo nosilec liste Juri, je javno mnenje ZLSD namenilo le še osem odstotkov. Torej se je z zamenjavo nosilca liste javnomnenjski rating stranke več kot prepolovil. Taktiziranje, ki se ga je šel Pahor (oziroma je bil vanj prisiljen), je torej prineslo povsem drugačne rezultate od pričakovanj. Stranka je dobila le en sedež - in en sedež bi verjetno dobila tudi, če Pahorja ne bi bilo na listi. Če bi bil Pahor nosilec liste, bi bila ZLSD resnejša konkurenca tako LDS kot tudi NSi. Leta 1990, na prvih svobodnih volitvah, je bila predhodnica sedanje ZLSD relativna zmagovalka volitev. Zdi se, da je na letošnjih evropskih volitvah izpustila hipotetično priložnost, da se uspeh iz leta 1990 približa. Res pa je, da je z dobrimi 14 odstotki ZLSD dosegla drugi najboljši rezultat v zgodovini večstrankarskih volitev; le še leta 1990 je dosegla več.

S tem, ko gre Pahor v evropski parlament, ne bo mogel kandidirati pa slovenskih parlamentarnih volitvah. Svojo podobo bo sicer lahko posodil plakatom, na kandidatnih listah pa ga ne bo. V primeru, če bi bila ZLSD uspešna na parlamentarnih volitvah, bi Pahor morda pristal na to, da postane član vlade. Torej obstaja hipotetična možnost, da bi se ob koncu leta 2004 vendarle umaknil iz evropskega parlamenta. Od uspeha na parlamentarnih volitvah je odvisno tudi, ali se bo Pahor, ki stranko vodi od leta 1997, potegoval še za tretji mandat predsednika ZLSD.

Kacin

Kaj se je pripetilo liberalni demokraciji? LDS se je po ducatu let na volitvah prvič predstavila brez dr. Janeza Drnovška. Vendar bi bila za LDS slaba tolažba, če bi rekli, da je njihov dosežek vendarle za sedem odstotnih točk boljši kot leta 1990, ko so bili prav tako brez Drnovška. Tudi tolažba, da je dosežek LDS-a primerljiv s povprečji dosežkov na lokalnih volitvah, ni prepričljiva. Na lokalnih volitvah leta 1994 je LDS zbrala dobrih 17 odstotkov, v naslednjih dveh rundah pa 22 oz. 23 odstotkov. Dosežek LDS na lokalnih volitvah namreč ni primerljiv z dosežkom na evropskih volitvah, saj so se tokrat za naklonjenost volilnega telesa potegovali skupaj z upokojensko stranko, Desusom. In Desusovo dolgoletno in stabilno povprečje znaša dobre štiri odstotke.

Je šla LDS, kot ocenjuje dr. Dimitrij Rupel, preveč v levo? No, zanimivo bi bilo najti kakšno uspešno LDS-ovsko levičarsko gesto. Zdravstvena reforma ministra dr. Kebra, ki ima nekaj socialnih poudarkov, najbrž ni tisti dogodek, v katerem je dr. Rupel prepoznal levičarske poteze. Itak pa se zdi, da so Kebrovo zdravstveno reformo uspešno minirali prav LDS-ovski podjetniški in finančni lobiji. Je LDS ravnala levičarsko, ker je sklenila izpolniti zahtevo ustavnega sodišča, naj oblast uredi status izbrisanih? Od tovariša Tita naprej velja, da je skrajna levica tista, ki pravi: Ne priznavam tega sodišča. Kaj pa, če je šla LDS preveč v desno? Ali niso nekateri LDS-ovci s tem, ko so ljudi, skeptične do zveze Nato, razglašali za telebane, pretrgali stikov s pomembnim delom volilne baze? Ali ni LDS s tem, ko je vlada pristopila k vilenski deklaraciji, ki jo je napisal ameriški desničarsko naravnani lobist, potegnila tako dvorezne zunanjepolitične geste, da se ji zdaj to maščuje?

Zdi se, da parametri levo-desno ne pomagajo pojasniti, kakšne probleme ima LDS.

Padec LDS-a predvsem ni posledica zgolj enega razloga. Gre za cel splet razlogov. Prvič, LDS je na oblasti ducat let. To je relativno dolga doba in verjetno je, da se je volilno telo vladavine LDS naveličalo. Drugič, LDS je soočena z menjavo generacij. Stranko sta zapustila dva veterana politične scene, Drnovšek in Igor Bavčar. Če uporabimo košarkaško metaforo: Bavčar in Drnovšek sta bila v prvi peterki slovenske politične scene od konca osemdesetih let. Prav tako operativno vodenje stranke ni več v rokah Gregorja Golobiča. Trio Drnovšek-Bavčar-Golobič je lahko proizvajal tako temeljita konceptualna kot praktična razmišljanja. Tretjič, LDS ni znala odgovoriti na vedno bolj razširjeno oceno, da se stranka obnaša arogantno. Celo med samo volilno kampanjo se je nosilec liste Jelko Kacin uspešno spričkal z novinarji časnika Finance in je na vprašanje, kako bi glasoval pri gospodarsko obarvani temi, znani kot Basel 2, odgovoril: "Vi se osebno zajebavate." Pač, s takim odgovorom, četudi je šlo zgolj za bežno, v telefonsko slušalko izrečeno opombo, LDS težko prepriča občinstvo, da aroganca ni njena šibka točka. Četrtič, očitki o korupciji, naslovljeni na LDS, so sledi pustili tudi na volilnem rezultatu. LDS se morda lahko tolaži, da so se tisti, ki so stranki zaradi očitkov o korupciji obrnili hrbet, odločili za volilno abstinenco. Hkrati pa je tokrat za LDS in DESUS glasovalo 350 tisoč manj ljudi kot leta 2000. Kje je obtičala ta množica?

But

SLS je s tem, ko je strmoglavila na dobrih 8.4 odstotke, dosegla najnižji rezultat v zgodovini. Do zdaj je za rekordno nizek rezultat veljal dosežek iz leta 1992, ko je SLS dobila pol odstotne točke več tokrat. Zakaj je stranka postavila nov rekord? Prvič, stranka je le nekaj mesecev pred volitvami sklenila, da bo kršila koalicijsko pogodbo in glasovala za razrešitev notranjega ministra. Predsednik vlade jih je pred tem opozoril, da bo SLS letela iz vlade, če bo glasovala za razrešitev ministra Bohinca. SLS je šla na volitve le nekaj mesecev zatem, ko je bila deložirana iz vlade. To je bila slaba popotnica, saj volilno telo do zdaj ni nagrajevalo povzročanja politične nestabilnosti. Hkrati je bila kampanja stranke, ki izhaja iz kmečke stanovske organizacije, povsem zgrešena. Zakaj bi nekdo, ki je leta 1990 ponosno volil Ivana Omana, zdaj glasoval za stranko, ki je na plakat postavila dve blondinki z boksarskimi rokavicami? Kaj je hotela SLS povedati s TV spotom, v katerem punca zgroženo ugotovi, da je tip, s katerim je preždela noč, v resnici LDS-ovec? Zakaj bi glasoval za Francija Buta, še pred volitvami dvojnega poraženca? Najprej so ga vrgli s položaja predsednika stranke, takoj zatem so ga vrgli s položaja kmetijskega ministra - in potem, ko je dvakrat strmoglavil, naj bi zanj glasovali na evropskih volitvah? Če se na volilnem lističu pojavi ime nekoga, ki je bil v zadnjih mesecih že dvakrat poražene, obstaja velika verjetnost, da bo poražen še tretjič.

Udeležba

Pred letom dni, ko se je odvijal referendum o vstopu v EU in NATO, se je dogodka udeležilo 60 odstotkov volilnih upravičencev. Slabo leto dni kasneje se je volitev v evropski parlament udeležilo le še dobrih 28 odstotkov. Če je pred letom dni volilno telo z velikim navdušenjem pozdravilo vstop v EU in če se je še 1. maja letos množično veselilo na uličnih zabavah, je volilna udeležba znak, da je ljudem za evropski parlament precej vseeno. Zakaj? Je po proslavljanju vstopa v EU entuziazem splahnel? Je volilno telo tako zelo realistično, da ve, kakšna so resnična pooblastila evropskega parlamenta? Najbrž nizka udeležba ni posledica sicer realistične ocene, da je moč evropskega parlamenta v resnici majhna. Prej gre za to, da so teme, izpostavljene med kampanjo, ljudi pustile ravnodušne. Pretežni del kampanje se je vrtel okoli vprašanja, ali je kandidat sposoben braniti slovenski nacionalni interes. Morda pa bi bilo za del volilnega telesa bolj zanimivo, če bi se stranke spopadle okoli vprašanja, kako bodo poslanci glasovali pri patentni zakonodaji? Bodo podprli Microsoft ali bodo proti veljavni patentni zakonodaji, ki povzroča monopol? Je Bill Gates škodljivec ali genij? Naj Evropa zgradi svoje letalonosilke ali naj se zanaša na ameriške? Evropa ima na dnevnem redu nekaj zanimivejših in pomembnejših dilem od vprašanja, ali bodo slovenski evroposlanci v Strasbourgu govorili slovensko. Slovenska udeležba na evropskih volitvah je

nekoliko višja kot na referendumu leta 1999, ko je bilo na sporedu odločanje o trboveljski termoelektrarni, ter nekoliko višja od referenduma o nedeljskem delu trgovin. Hkrati pa se je evropskih volitve udeležilo manj ljudi kot referenduma o izbrisanih, telefoniji in železnicah. Da referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo niti ne omenjamo. Referenduma o OBMP se je udeležilo 100 tisoč več ljudi kot evropskih volitev.

Slovenija se ni kvalificirala na evropsko nogometno prvenstvo. Tudi po udeležbi na evropskih volitvah se ne bi kvalificirala med 16 najboljših. Po udeležbi smo pred Slovaki, Poljaki, Estonci in Čehi. Z 28-odstotno udeležbo je Slovenija na 21. mestu. Če bi se hoteli uvrstiti med prvih 16, bi morala biti volilna udeležba vsaj petnajst odstotnih točk višja. Prejšnjo nedeljo smo bili zelo zelo daleč od evropskega prvenstva.