Luksuz univerzitetnih učiteljev

Pogoltnost nekaterih visokošolskih učiteljev ne pozna meja. Praktičen primer je Fakulteta za organizacije vede v Kranju, kjer je davčni pregled poslovanja razkril, da so si dekan in dva prodekana v pičlih 21 mesecih poleg redne plače izplačali še 174,2 milijona tolarjev avtorskih honorarjev za pedagoško delo na izrednem študiju. Ali povedano drugače: dekan prof. dr. Jože Florjančič ter prodekana prof. dr. Jože Jesenko in prof. dr. Drago Vuk so v letu 2002 prejeli 75,4 milijona tolarjev avtorskih honorarjev, do konca septembra 2003 pa še dodatnih 71,8 milijona tolarjev avtorskih honorarjev. To pomeni, da so si mesečno obračunavali 300 do 500 pedagoških enot nadobveze oziroma nadur pri avtorskih honorarjih. Če računamo, da mesečna obveza delavca v Sloveniji znaša od 174 do 181 ur, bi morali trije vodilni delavci fakultete mesečno opraviti od tri do štiri delovne obveze, kar pa fizično enostavno ni mogoče. A tudi če bi bilo mogoče, se računica ne izide. Florjančič je sam priznal, da si je v letu 2002 izplačal 22 milijonov tolarjev avtorskih honorarjev, na vprašanje, kako mu je uspelo zaslužiti tako veliko v tako kratkem času, pa je odgovoril, da je deloholik. Toda že preprost izračun pokaže, da še tak deloholik ne bi mogel priti do te vsote na popolnoma pošten način. Če namreč računamo, da povprečen honorar za visoko strokovno razpravo s 300 stranmi znaša po okvirnih cenah slovenskih založnikov približno štiri milijone tolarjev, k temu pa prištejemo še deset mentorstev za podiplomske študente, ki v Kranju stanejo približno 400.000 tolarjev, pridemo do največ osmih milijonov. In tudi, če k temu dodamo še uro predavanj za izredne študente na teden z vsaj tremi urami priprav, koliko jih imajo na voljo redni profesorji, ki po normi predavajo šest ur na teden, ne bomo presegli desetih milijonov tolarjev. Kako si je torej Florjančič pridobil 22 milijonov tolarjev?

Avtorski honorar za popravljanje izpitov

Fakulteta za organizacijske vede je v letu 2002 in 2003 med stroški evidentirala 458 milijonov avtorskih honorarjev za delo na raziskovalnih projektih, pisanje člankov, skript ter za pedagoško delo na izrednem dodiplomskem in podiplomskem študiju. Zadeva sama po sebi ne bi bila sporna, če inšpekcijski pregled ne bi razkril, da je bilo skoraj 120 milijonov tolarjev neto honorarjev izplačanih brez dokazov, da bi bila dela dejansko opravljena. Še več. Pedagoški delavci so avtorske honorarje prejemali za popravljanje izpitov, mentorstvo pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah in njihovo soocenjevanje, čeprav ta dela ne izpolnjujejo pogojev, ki jih za avtorske stvaritve predpisuje zakonodaja. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah namreč v 5. členu določa, da so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršen koli način izražene. Avtorsko delo mora torej predstavljati osebno, originalno duhovno kreacijo avtorja. Ustvarjena mora biti nova pridobitev. Neko delo je sicer lahko rezultat intelektualnega napora, vendar to nujno še ne pomeni, da je tudi originalno. Popravljanje izpitov ni nič drugega kot preverjanje znanja študentov, zato ga ni mogoče označiti za novo pridobitev s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Enako velja za mentorstvo pri zaključnih nalogah. Če komu, potem bi avtorstvo lahko pripisati študentom, ki zaključne naloge pišejo, ne pa njihovim mentorjem, ki jih pri pisanju zgolj usmerjajo in jim svetujejo. Kako široko so si na kranjski fakulteti razlagali avtorsko stvaritev, je mogoče videti iz inšpektorskega zapisnika. Enemu od pedagoških učiteljev je bil na primer honorar izplačan za recenzijo diplomske naloge, ki jo je opravil kar po pošti. Pismo študentki pa je začel takole: "Spoštovana Saša, Takoj na začetku Ti moram iskreno povedati, da bi te kak strožji mentor pošteno kregal. Naloga mentorja je usmerjati, svetovati ..., od študenta univerzitetnega programa pa se pričakuje, da je sistematičen, pedanten, ne pa preveč površen ..."

Avtorski honorarji na kranjski fakulteti (ki ni edina visokošolska ustanova s takšno prakso) so postali le oblika plačila, ki z avtorstvom v pravem pomenu besede nima veliko opraviti. Ali kot je pred časom zapisal rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger: "Avtor je začetnik ali ustvarjalec nečesa, profesorji pa predavamo stvari, ki največkrat niso ravno stvaritve, ampak ponavljanje že davno odkritega. Predavanja so naše delo, tako kot je popravljanje avta mehanikovo delo in peka kruha pekovo."

Avtorski honorarji so se razpasli zato, ker so bili po do zdaj veljavnem dohodninskem zakonu bistveno manj obdavčeni kot plača in zato najcenejši za plačnika in najugodnejši za delavca. Toda če je z avtorskim honorarjem plačano delo, ki ni avtorsko, to za davkarijo ne pomeni nič drugega kot davčno utajo. Problem pa je še bistveno širši. Glavni vir avtorskih honorarjev za univerzitetne učitelje ni proračunska blagajna, saj sredstva, ki jih dobijo fakultete, komaj zadoščajo na kritje rednih plač. Glavni vir so predvsem šolnine izrednih študentov. Oni so tisti, ki profesorjem omogočajo luksuz. Nič čudnega torej, da so čedalje močnejši pritiski po uvedbi šolnin za študij, saj bi te bile zlata jama za nagrajevanje univerzitetnih učiteljev. Še posebej, če bodo vse fakultete omejile delež izrednih študentov, ki so doslej plačevali avtorske honorarje.

Akademski turizem iz šolnin

Inšpekcijski pregled na FOV pa ni razkril le nepravilnosti pri avtorskih honorarjih, pač pa tudi pri potnih stroških. Inšpektorici sta podvomili, da so bila številna službena potovanja sploh opravljena. Poglejmo primer. V potnem nalogu z dne 10. marca 2003 je kot razlog za potovanje visokošolskega učitelja FOV navedeno: "V Ajdovščini sem opravil dodatno predavanje iz statistike in verjetnosti." Toda inšpekcijski pregled je razkril, da je visokošolski učitelj ob uri, ko bi moral biti v Ajdovščini, v resnici predaval izrednim študentom v Ljubljani. Mimogrede - za potne stroške brez verodostojnih listin je FOV izplačala skoraj 5 milijonov tolarjev. Poleg tega sta inšpektorici ugotovili, da nekatera potovanja niso bila opravljena v službene, pač pa v zasebne namene. Tako si je eden od visokošolskih učiteljev privoščil potovanje v London, kjer naj bi obiskal knjigarne ter knjižnico v sklopu University of London. Na potno poročilo je med drugim zapisal: "V univerzitetni knjižnici sem si ogledal poročila raziskav iz mojega raziskovalnega področja in najnovejše knjige s področja, za katerega sem habilitiran. Glede na pregledano literaturo sem kasneje določene knjige kupil v londonskih knjigarnah, le-te pa mi izredno koristijo pri raziskovanju v okviru aplikativne raziskave, ki jo sofinancira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in pri pripravi gradiv za predavanja." Toda dokazov, da je šlo v resnici za službeno potovanje ni, saj davkariji niso bili predloženi računi za nabavljeno literaturo za fakulteto. Sporno je tudi potovanje v Kanado. Predstavniki fakultete na čelu z dekanom so namreč novembra leta 2002 obiskali Kanado zaradi podpisa pogodbe med FOV in Univerzo Western Ontario. Toda iz potnega poročila je razvidno, da je bila pogodba podpisala že avgusta 2002 v Kranju. Še najbolj sporno pa je potovanje dekana in prodekana v Hongkong in na Kitajsko. Na potnem nalogu je zapisan naslednji namen potovanja: "Raziskati možnosti e-poslovanja v poslovnih procesih omenjenih držav, potovanje po načrtu The New Silk Road." Inšpektorici sta ugotovili, da je namen programa The New Silk Road turistični ogled Kitajske. Še več. Iz dokumenta, ki ga je k računu za potovanje priložil Kompas, je razvidno, da sta oba potnika fakultete na potovanju spremljali tudi njuni ženi oziroma partnerki. Jasno je, da sorodniki z mednarodno dejavnostjo fakultete nimajo nikakršne zveze in da jim je bil torej omogočen akademski turizem iz sredstev fakultete oziroma šolnin izrednih študentov. Še bolj absurdno pa je, da to sploh ni edini primer privilegiranja sorodnikov na FOV. Na fakulteti sta zaposleni obe Florjančičevi hčeri in še dva druga sorodnika. Na očitek o nepotizmu je že pred časom odgovoril takole: "Res sta pri nas zaposleni obe hčerki. Naj se ju sramujem? Moji otroci imajo enake možnosti za asistentsko mesto na fakulteti kot kdor koli drug." To je sicer res. Toda ko smo ga vprašali, kako sta hčeri do službe prišli (ali sta se na primer prijavili na razpis in izpolnjevali zakonske zahteve) dekan ni odgovoril. To pa vzbuja dvom o legalnosti njune zaposlitve.

Večmilijonska škoda

Davčni inšpektorici sta izračunali, da Fakulteta za organizacijske vede zaradi utaje davkov, fiktivnih potnih stroškov in študijskih potovanj, ki so le turistična, dolguje 315,4 milijona tolarjev davkov in prispevkov ter še dodatnih 64,9 milijona tolarjev zamudnih obresti. Skupaj torej davkariji dolguje dobrih 380 milijonov tolarjev, kar predstavlja približno štiri mesečne plače celotnega kolektiva kranjske fakultete. Pri tem je treba upoštevati, da so očitki o nezakonitem ravnanju fakultete šele na ravni zapisnika davčnih inšpektorjev. Za zdaj torej še ni mogoče trditi, da so vse ugotovitve neizpodbitne. Vodstvo fakultete je k zapisniku poslalo svoje pripombe in zdaj čaka na odločbo davčne uprave. Ko bo odločba prišla, se bo fakulteta na njo lahko pritožila. Če ne bo uspela, bo v skrajnem primeru lahko posegla po tožbi. Postopek se torej lahko vleče še leta. Toda tudi če se v končni fazi izkaže, da je utemeljena le polovica ali pa celo le četrtina v zapisniku navedenih nezakonitosti, bo to še vedno pomenilo večmilijonsko škodo. Kdo bo zanjo odgovarjal, je jasno. Po zakonu je za brezhibnost poslovanja fakultete odgovoren dekan Florjančič. Slednji svoj dekanski stolček greje že triindvajseto leto. Absurdno? Da. Nelegalno? Ne. Za razliko od statutov ljubljanske in primorske univerze, ki dekanom svojih članic omogoča največ dva zaporedna štiriletna mandata, pa statut mariborske univerze takšne omejitve ne pozna. Nič čudnega torej, da Florjančič vleče že svoj šesti mandat. Temu ekscesu naj bi ministrstvo za šolstvo kmalu naredilo konec. Idealno priložnost za to ponuja pred kratkim sprejela novela zakona o visokem šolstvu, po kateri je mariborska univerza svoj statut dolžna dopolniti, v okviru tega pa bi lahko omejili tudi reelekcijo dekanov.