11. 7. 2004 | Mladina 27 | Politika
Minister Vajgl?
Zelo diplomatski diplomat - včasih še preveč?
Vajgl z zaščitnico
Po čem se razlikujeta sedanji minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel in Ivo Vajgl, kandidat za novega zunanjega ministra? Za ministra Rupla velja, da tisto, kar misli, pove in zelo pogosto tudi zapiše. Če v vzajemno bibliografsko bazo podatkov cobib vtipkate ime Dimitrij Rupel, se bo prek zaslona skotalilo 557 naslovov člankov in knjig. Če vtipkate ime Ivo Vajgl, se bodo na zaslonu prikazale pičle štiri enote. Ivo Vajgl s svojimi mislimi ravna, hm, bolj diplomatsko kot dr Rupel. Čeprav ni bil vedno tako diplomatski. Pred dobrimi štirimi desetletji, ko je bil urednik mariborskega študentskega časopisa Katedra, je bil enfant terrible mlade publicistične scene. Legenda govori o tem, da je Franček Rudolf, mladi sodelavec Katedre, nekje na začetku šestdesetih let napisal članek o abstraktni umetnosti, v katerem je omenil, da tovariš Tito morda nima najbolj prav, ko zaničljivo govori o abstraktni umetnosti. Urednik Vajgl je članek objavil, sledil pa je vesoljni potop. Uredništvo Katedre so razhajkali, uredniki so kasirali partijske kazni, prišla je nova redakcija. Ivo Vajgl, študent biotehniške fakultete, pa je publicistično pot čez čas nadaljeval v Ljubljani, pri Tribuni. Druščina, zbrana na Tribuni, je bila imenitna. Leta 1964 so v Tribuni objavljali, denimo, Drago Demšar, Pavle Čelik, Rastko Močnik, Emil Milan Pintar, Mitja Meršol, Tine Hribar, Niko Grafenauer, Peter Jambrek, Franček Rudolf in Dimitrij Rupel, tedaj še najstnik. Vajgl in Rupel se torej poznata 40 let. In najbrž je to znanstvo iz sredine šestdesetih let razlog, da sta se v prelomnem letu 1991 dr. Rupel, tedaj zunanji minister, in njegov tiskovni predstavnik Ivo Vajgl odlično ujela. In zakaj se ne bi ujela? Razlogov bi bilo lahko več kot dovolj. V sedemdesetih letih sta šla Vajgl in Rupel vsak svojo pot. Rupel se je odločil za akademsko in pisateljsko kariero, Vajgl pa je postal novinar. Za RTV je poročal iz Trsta, za Tanjug iz Ljubljane, v drugi polovici sedemdesetih let pa je bil dopisnik Tanjuga iz Bonna. Ime Vajgl med izkušenejšimi mednarodnimi novinarskimi mački ni neznano. Ravno obratno. Vajgl je bil namreč v Bonnu predsednik združenja tujih dopisnikov. Menda je prvi dopisnik iz vzhodne Evrope, ki ga je doletela čas, da je postal predsednik bonnskega združenja tujih dopisnikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
