Kamniti grafiti

Zjutraj na nesrečni trinajsti rojstni dan slovenske države se je na hribu Sabotin zgodila najnovejša sabotaža. Neznanci so na pobočju nad Novo Gorico kamniti napis NAŠ TITO z natančno rošado skal spremenil v napis SLO. Odgovornosti za diverzijo več kot 100 metrov dolgega in 25 metrov visokega napisa ni prevzela še nobena organizirana skupina. Kakršnokoli poizvedovanje o storilcih nacionalistične gverilske akcije, ki sem se ga lotil na goriškem koncu, se je brez izjeme začelo s skrivnostnim "ne vem", pri redkih Primorcih pa se je nadaljevalo z naštevanjem najrazličnejših govoric o avtorjih novega kamnitega grafita. Tudi krajši poskus raziskovalnega novinarstva ni bil nič uspešnejši. Vsakič, ko sem od goriških globokih grl izvedel kako ime morebitnega udeleženca, mi je ta pozneje po telefonu zagotavljal svojo neudeležbo. Nazadnje mi ni preostalo drugega, kot da pojasnila poiščem pri nekdanjem poslanskem velemojstru Ivu Hvalici, ki v medijih ni skoparil z občudovanjem storilcev sabotinske diverzije. "Iskreno povem, ne vem. Lahko le rečem, da se je tridesetega aprila, ko je bil obnovljen napis Naš Tito, usula toča telefonskih klicev ljudi, ki so me rotili, da je treba nekaj storiti," je skrivnostno opisal storilce gospod Hvalica, ki ni skrival navdušenja nad spremembo napisa. Po njegovem je bil napis NAŠ TITO v kontekstu slovenskega vstopa v EU odveč, priredba pa bo vzela veter iz jader italijanskim desničarjem. Lokalna in državna oblast naj bi bolehali za "jugonostalgijo", zaradi katere ju spominja na leto 1991, ko je "teritorialna obramba premagala Titovo JLA", in pravi: "Tudi Stalin je bil heroj in je imel Stalingrad, pa Stalingrada danes ni več."

"To je bila simbioza pameti in fizične moči. Dve črki sta ostali, kot sta bili, le T se je spremenil v L. Ohranilo pa se je tudi pravljično število črk, iz sedmih so nastale tri," je Hvalica pohvalil izvedbo akcije. Čeprav je zatrdil, da izvajalcev akcije ne pozna, je bilo iz najinega nadaljnjega pogovora mogoče sklepati, da je bil gospod Hvalica v najslabšem primeru udeleženec sestankov, kjer se je načrtovala izvedba akcije, saj je bil pri opisovanju logistike izjemno izčrpen: "V akciji je po avtomobilih sodeč sodelovalo najmanj 30 ljudi. Ni se delalo samo ponoči, kot vsi govorijo, saj je bilo dela za eno noč preveč. Skale tehtajo 50 in več kilogramov, zato so se uporabljale jeklene štange." Hvalica mi je zaupal tudi vsebinske predloge, med katerimi je nazadnje zmagal napis SLO: "Vsega je bilo, od NATO, VAŠ TITO pa do NAŠ MIRKO, ker je našemu županu ime Mirko." Ko sem ga povprašal, od kod zamisel o popolni anonimnosti, je preklopil na lokalni politični program, saj naj bi se kamenodobni grafitarji "bali šikaniranja, ki se je že začelo, prihaja pa iz krogov lokalne ZLSD. Jezi me, da se po Novi Gorici že govori: Pokaži roke, da vidimo, ali si bil zraven."

Napis SLO so se anonimni avtorji po uspešno izpeljani akciji, ki Hvaličevim somišljenikom od prejšnjega tedna lepša pogled na goriške vzpetine, odločili legalizirati. To bo dokaj zahtevna misija, saj so za kaj takega potrebna dovoljenja vseh lastnikov zemljišč, med njimi pa so številni Italijani. Navkljub trenutni pravni nedefiniranosti napisa je po Hvaličevem mnenju vsak nadaljnji premik sabotinskih skal "akt nestrpnosti, akt zoper ugled in čast Republike Slovenije. Gre za našo uradno oznako, zato je to edina legitimna različica."

S tem se zagotovo ne bi strinjal predsednik tamkajšnje Zveze borcev NOB Vladimir Krpan, ki me je kmalu po vstopu v borčevsko pisarno opozoril, da je imel Josip Broz Tito naziv častnega meščana Nove Gorice. "Ni nam prav, da so to storili. Napis smo tako kot Novo Gorico zgradili v povojnem navdušenju. Primorci se s Titom ponašajo, saj so z njim prvič občutili svojo državo," je na kratko razložil svoje poglede. Tudi Krpan izvajalcev ne pozna, pozna pa anonimne aktiviste, ki so ob vstopu v EU zgledno očistili napis NAŠ TITO: "Skupaj s tistimi, ki so ga obnovili, iščemo lastnike, da bi si pridobili dovoljenja. Ozemlje ima pet do šest lastnikov, fantje pa so si že priskrbeli dovoljenji dveh lastnikov. Napis želijo registrirati kot spomenik pri Zavodu za varovanje kulturne dediščine." Očitno bodo morali "fantje", med katerimi naj bi bili predvsem mladi zamejski Slovenci, pred ureditvijo birokracije še enkrat izpeljati delovno akcijo na sabotinskem pobočju. Partizan Krpan novega napisa SLO sicer ne obsoja, je pa zagovornik osnovnega grafitarskega načela, ki prepoveduje uničevanje tujih grafitov: "Lahko bi se dogovorili. Zakaj ne bi mogli dati svojega napisa levo, desno, spodaj ali zgoraj?" Navkljub izjemno spravni retoriki je na vprašanje, ali je treba napis vrniti v prejšnje stanje, odgovoril: "Ne vem, nekaj bo treba storiti."

Kamen na kamen

Če bi doživeli ponovno sabotažo na sabotinskem hribu, bi bilo vsakršno začudenje odveč, saj je bil napis nad Novo Gorico že večkrat spremenjen: povojnemu izvirniku TITO so najprej dodali besedo NAŠ, po začetnem vzdrževanju je grmičevje napis zaraščalo vse do leta 1997, ko je bil spet očiščen, štiri leta kasneje pa preurejen v napis NAŠ MIR. Pred izginotjem so ga nazadnje rešili "fantje", tik pred vstopom v EU.

Vendar kamniti sabotinski grafit ni edini napis, ki buri duhove ob trinajstem rojstnem dnevu naše državice. Med pogovorom s predstavniki goriških borcev sem izvedel, da je bil v minulih dneh uničen tudi napis TITO na hribu Kokoška ob mejnem prehodu Lipica. Veliko bliže Novi Gorici pa sta "sporna" napisa nad Renčami in Branikom. Ko sva si s fotografom v Renčah privoščila zajtrk, sem pred trgovino mimoidoče vaščane povprašal o skrbnikih mogočnega napisa na pobočju Velikega vrha. Spet me je presenetila izjemna skrivnostnost vseh sogovornikov, saj se navkljub majhnosti Renč nobenemu ni svitalo, kdo naj bi skrbel za dolgoletni obstoj komunistične umetnine. To pa ne pomeni, da si tamkajšnji živelj ni ustvaril precej trdnega mnenja o napisu. Večina mimoidočih je napis odobravala, presenetil me je starejši gospod, ki je navkljub zavidanja vredni starosti energično zažugal: "Tito je zapravil Gorico in Trst. Tega napisa ne bi smelo biti! Jaz bom šel enkrat gor in razmetal kamenje." Ob vaškem šanku sem pristopil k starčkoma, za katera se je izkazalo, da imata, ker sta bila med vojno partizana, do napisa precej oseben odnos. "Zakaj ne pustijo spominov?! Mladina zaradi tega ničesar ne ve," sta dejala o spreminjanju napisov med srebanjem opoldanskega brizganca. Eden izmed njiju se je še spomnil dni, ko so nad Renčami izpisovali Titovo ime: "Napis je nastal ob koncu leta 1945 ali na začetku leta 1946. Takrat je bila na hribu vsa vas." Čeprav sta bila gospoda vključena v izdelavo napisa, tudi onadva ne poznata njegovih zdajšnjih skrbnikov: "To delajo na skrivaj. Ponoči očistijo in kamne pobarvajo z apnom, tako da se naslednje jutro napis blešči s pobočja." Tudi sama sta bila skrivnostna in previdna, saj nista želela izdati svojih imen, češ da se ne bi po vasi o njiju preveč govorilo. Navkljub ohranjanju napisa nad Renčami, ki ga po naših podatkih čistijo pripadniki bližnjega jamarskega društva, pa količina kamenja, ki sestavlja maršalovo ime, z leti vidno upada. Pa ne zato, ker bi kamenje raznašali nasprotniki tovrstne hribovske dekoracije, temveč zaradi praktičnosti okoliških prebivalcev, ki med betoniranjem ali zazidavanjem parcel po potrebni kamen pač stopijo do lahko dostopnega napisa na Velikem vrhu.

Prek Dornberka cesta iz Renč v dobrih desetih minutah pripelje do naslednjega spornega napisa TITO, ki je nad vasjo Branik. Braniški TITO gre najbolj v nos tamkajšnjemu župniku, saj ima ta iz zvonika župnijske cerkve sv. Urha najlepši pogled na napis daleč naokoli. Pred leti se je nekaterim medijem zapisalo, da naj bi bili krajani zasačili braniškega župnika med razmetavanjem kamenja. V časopisni različici dnevnika je pred dvema letoma dogodek omenil tudi Marko Brecelj: "Braniškemu župniku, ki se je z odnašanjem kamnov napisa Tito "rekreiral", je ta, ki ga je zasačil, svetoval, naj gre telovadit raje na cerkveno streho, da bo prispevek krajanov za njeno prenovo manjši.".Ko sva se s fotografom zapeljala skozi vas, da bi domačine povprašala o spominih na sum vandalskega dejanja njihovega župnika, sva spet naletela na skrivnostne odgovore. Primerno majhnosti Branika so bili sogovorniki redkobesedni, češ da nič ne vedo, so pa vsi že slišali zgodbe o nečednem vedenju božjega služabnika. Vaške zadržanosti se je otresel le malce vinjen gospod, ki je z zmanjšano jakostjo povedal: "Jaz nikoli ne bi premikal cerkvenih kamnov. Nočem jih premikati, ker me ne motijo. Od kod njemu pravica, da premika kamne, ki niso njegovi?" Seveda sem odšel "incident" preverit tudi na župnikovo dvorišče, kjer pa nisem bil sprejet nič kaj prijazno. Najprej me je župnik okaral, češ da se ob enih popoldne, ko ljudje počivajo, ne spodobi zvoniti. Po opravičilu sem se mu predstavil, nato pa je počasi začel pripirati vrata. Ko sem ga povprašal o domnevnem uničevanju napisa, so bila vrata njegovega domovanja že skoraj zaprta. Vzkipljivo mi je omenil željo po tožbi zoper medij, ki si je drznil zapisati obtožbe na njegov račun. Ni pa župnik skrival nasprotovanja napisu Tito, saj ga je primerjal s podobnimi italijanskimi fašističnimi napisi DUCE. Potem je pripomnil, da ne želi dajati nobenih izjav, me arogantno podučil, naj se ukvarjam s pomembnejšimi stvarmi, in oholo zaprl vrata.

Le nekaj kilometrov stran od Branika naju je s fotografom pozdravil navaden, z redečo barvo izpisan obcestni grafit ŽIVEL TITO. Tako sem ob prihodu v Ljubljano postal pozoren na tukajšnje grafite z različnimi Titovimi motivi. Mogoče so v marsičem podobni tistim z goriških pobočij, pomembna razlika je v tem, da ljubljanski "Titov grafit" ni jabolko spora v nobeni soseski.