Ropova razvojna strategija

Ko je bilo parlamentarne razprave konec in ko bi moral Anton Rop ponovno pedantno razložiti, kakšni razlogi so ga prisili k temu, da se je moral ministru dr. Ruplu zahvaliti za sodelovanje, je predsednik vlade presenetil. Začel je govoriti o ekonomiji. O tem, da so gospodarski kazalci pravzaprav vedno bolj ugodni. Da smo vstopili v ERM2. Da smo torej že v čakalnici za evro. Da vlada vzpodbuja tuje investicije. Da imamo primerjalno vzeto zelo dobro stanje v plačilni bilanci. Da je naša gospodarska rast prepričljiva. Da nam gre, če ponovimo, precej dobro. In da vlada ve, kaj je potrebno storiti, da bi nam šlo še bolje. O zunanjem ministru, čigar razrešitev je bila na dnevnem redu, pa predsednik vlade skorajda ni govoril. Zdi se, da je želel debato prenesti na teren, na katerem se počuti močnega. Zdi se, da je želel sporočiti: ne ukvarjamo se s političnim zdraharstvom, pač pa z resnimi gospodarskimi problemi. Ne zanimata nas ideologija in neproduktivno politikantstvo, pač pa skrb za blaginjo nas vseh. Posvečali se bomo gospodarski rasti, ne pa intrigam. Hm. Taktika predsednika vlade je bila nenavadna, a ni bila nova. Najprej je na dnevni red postavil razrešitev zunanjega ministra, ker se je z njim pač razšel. Potem pa se z zanimivo in pomembno politično temo praktično ni več ukvarjal, pač pa je zadrsal na ekonomski del polja in razložil, da se stvari razvijajo pozitivno, saj so makroekonomski kazalci ugodni. In tudi inflacija, ta arhetipska zverina, ki se je ljudje bojijo skorajda zaradi genetsko podedovanega strahu, je ukročena.

OK. Predsednik vlade ni bil ravno izčrpen, ko je govoril o razlogih za zamenjavo zunanjega ministra. Zgodba, ki jo ponuja predsednik vlade, gre nekako takole: smo na odločilni točki razvojnega preboja. Da bi ta preboj dosegli, potrebujemo akcijsko in politično enotnost vlade. Dr. Rupel je to enotnost kvaril.

Če pa vse skupaj povzamemo in precedimo, dobilo sledečo sliko: predsednik vlade ministru Ruplu ni zaupal, ker se je ta spogledoval z opozicijsko SDS. Hkrati pa je bil minister Rupel skeptičen do početja predsednika vlade, češ da se ta spogleduje z nekdanji predsednikom republike Kučanom. Dr. Rupel trdi, da je v ozadju njegove odstavitve skrit Kučan. Ljudje okoli predsednika vlade in LDS pa trdijo, da je v ozadju Ruplovega ravnanja skrit Janša. Zdi se, da sta Rupel in Rop dobro leto dni v svojih srcih nosila domnevo o tem, kaj načrtuje drugi. Rop je domneval, da se namerava Rupel poročiti z Janšo, Rupel pa je domneval, da se namerava Rop vzeti s Kučanom. Hkrati je Rupel dolge mesece v srcu nosil domnevo, da ga hoče Kučan prek Ropa odstaviti. S tem, ko je Rop predlagal razrešitev zunanjega ministra, si je Rupel na nek način oddahnil: še enkrat sem imel prav. Res so me hoteli odstaviti. Vendar si je dobrih 42 ur zatem, ko je državni zbor ministra odstavil, lahko oddahnil tudi Rop: prav sem imel. Rupel je res načrtoval prestop k Janši.

In če ministrski predsednik ob odstavitvi zunanjega ministra ni bil izčrpen, je praktično hkrati pripravljal izčrpno poročilo o razvojnih vprašanjih. Dan po Ruplovi razrešitvi je razvojno strategijo predstavil svetu stranke. Sredi prejšnjega tedna je razvojno strategijo predstavil širokemu omizju, zbranemu v dvorani, kjer je nekoč zasedal izvršni svet, zadnje mesece pa se v isti dvorani sestaja omizje sedanjega predsednika republike, ki se ukvarja s prihodnostjo Slovenije. Ob koncu tedna pa je o vladni strategiji razvoja Slovenije razpravljal še Forum 21.

Od kod ideja, da v času, ko naj bi bila na dnevnem redu politična debata, namesto te na mizo prileti velik sveženj z razvojno strategijo? Ropova odločitev, da skuša premestiti politično debato na drug oder, ni brez soli. Kdor hodi po cesti in sprašuje ljudi, kaj si ti mislijo o vladi, politiki, strankah in parlamentu, bo slišal predvsem eno mnenje: politiki se preveč ukvarjajo sami s seboj. Politiki so zdraharji. Samo prepirajo se. Ukvarjati pa bi sem morali z gospodarskimi vprašanji, z blaginjo nas vseh. Dr. Janez Drnovšek je svoj politični vzpon gradil na tam, da je uspešno lansiral predpostavko, kako se s politiko praktično ne bo ukvarjal, hkrati pa bo vse sile usmeril v razvojna vprašanja, v gospodarstvo. Leta 1989 ga je ta predpostavka pripeljala na čelo predsedstva tedanje federacije. Leta 1992 je Drnovšek s to predpostavko dosegel izglasovanje konstruktivne nezaupnice Peterletovi vladi. Po osmih letih Drnovškove vladavine so se za sorodno taktiko odločile SDS in SLS. Na čelo koalicije so postavile dr. Andreja Bajuka, hkrati pa so lansirale predpostavko, da je dr. Bajuk ugleden bančnik, gospodarski izvedenec svetovnega formata. Če se predpostavka, da se določen politik ukvarja z gospodarstvom, prime, to v marsičem vpliva tudi na volilni uspeh. Vsaj v zadnjih treh petletkah je to pravilo veljalo. Če se ta predpostavka izkaže za sporno, to vpliva tudi na volilni uspeh. Jeseni leta 2000 se volilni telo ni odločilo za podporo ekipi, ki jo je vodil dr. Bajuk, ker je predpostavka o njegovi nepolitični naravi in ekonomski naravnanosti, zbledela. Pač, pomladno vladno koalicijo je že nekaj mesecev po prevzemu oblasti pretresel brutalen konflikt znotraj SLS, ki se je končal z razcepom stranke.

Kaj torej počne Rop? Tako kot njegovi predhodniki tudi on skuša zasaditi predpostavko, da se v resnici s politiko ne ukvarja ravno dosti; ukvarja pa se z vprašanji splošnega razvoja, vprašanji splošne blaginje. Tako kot Drnovšek in Bajuk tudi Rop skuša nastopati kot tehnik. Tako kot se je Drnovšek skušal izogniti političnim razpravam - recimo razpravi ob odstavitvi obrambnega ministra Janše -, tudi Rop ravna podobno.

Vendarle pa Ropova odločitev, da bo odprl diskusijo o razvojni strategiji, sproža nekaj pomislekov. Prvič, diskusijo o prihodnosti sta v zadnjih mesecih odprla že dva predsednika: sedanji predsednik republike v isti sejni dvorani, v katerem je predsednik vlade začel debato o razvojni strategiji, gosti diskusijo o prihodnosti Slovenije. Udeleženci diskusije o razvojni strategiji pri predsedniku vlade so bili presenetljivo podobni udeležencem Drnovškovih omizij o prihodnosti Slovenije. Razvojno omizje ponuja tudi nekdanji predsednik republike Kučan. Le krog udeležencev je nekoliko manjši. Ambicije nadstrankarske diskusije o prihodnosti Slovenije pa goji tudi Zbor za republiko. Tako kot na Forumu 21 je krog udeležencev na Zbor za republiko nekoliko ožji od ekipe, ki se je zbrala pri predsedniku vlade in predsedniku republike.

Če zadnje mesece po eni strani poslušamo ugotovitve, da je dialoga v Sloveniji dramatično premalo, po drugi strani na štirih koncih rastejo prizorišča, ki naj bi zagotavljala prostor dialogu o prihodnosti in razvoju. Štirje ključni politični akterji v Sloveniji ponujajo tak prostor: dr. Drnovšek, Kučan, Rop in Janša. Natančneje: Janša je uspešno sestavil nekakšen triumvirat, v katerem srečamo še dr. Petra Jambreka in dr. Dimitrija Rupla. Vse te pobude se odvijajo v nekakšnem protoparlamentarnem prostoru, nekje na tromeji med civilno družbo, strankami ter državo. Nobena od teh pobud noče jasneje priznati, da v resnici predstavlja zgolj delen interes. Vse se skušajo predstaviti kot branilke splošne blaginje. Če beseda slučajno nanese na interese, ta omizja govorijo kvečjemu o nacionalnem interesu. Nekdanji predsednik republike Kučan govori o nujnosti vzpostavitve novega razvojnega soglasja. Kučan kot osnova za iskanje soglasja ponuja vladno strategijo razvoja. Tudi vlada pričakuje, da bo ob diskusiji o strategiji razvoja Slovenije doseženo družbeno soglasje. Na drugi strani Janša poziva k temu, da bi ponovno obnovili vez med upravljavci države in vrednostnim središčem nacije. Kar je nekoliko nabuhla metafora za iskanje soglasja.

Vprašanje je, ali je kaj takega, kot je iskanje totalnega soglasja, danes sploh možno. Vprašanje je celo, ali je imperativ, naj Slovenija doseže soglasje o načinu potovanja v prihodnost, smiseln. Zakaj? Prvič, imperativ, da je potrebna visoka stopnja soglasja, je v veljavi že tri petletke, v vmesnem času pa je Slovenija postala močno razčlenjena družba. Ni razčlenjena zgolj zaradi sporov, ki imajo korenine v zgodovini. Razčlenjena je tudi zato, ker je v zadnjih petnajstih letih dobila državno birokracijo, kapitaliste, reveže, brezperspektiven proletariat, male podjetnike, omrežje "starih sabelj" ... Če, denimo, dr. Peter Jambrek, predsedujoči Zbora za republiko, govori o monopolih, prevladi osrednje gospodarsko-managerske mreže, ki duši razvoj malega in družinskega podjetništva, bosta Forum 21 in Zbor za republiko težko dosegla soglasje o strategiji razvoja. Pač, Zbor za republiko bo zahteval soglasje o tem, da se je potrebno otresti spon monopolov osrednje gospodarsko-managerske mreže, Forum 21 pa bo pričakoval kakšno drugo soglasje. Že dogodki, ki se odvijajo v sami LDS-ovski orbiti, kažejo, da Slovenija ni več družba soglasja, pač pa gre za družbo, kjer so interesi vedno bolj jasno profilirani, to pa je tudi razlog za konflikte. Recimo: ko je nadzorni svet zavarovalnice Vzajemna, ki ga vodi vpliven član LDS Bojan Petan, napovedal selektivno podražitev zdravstvenih zavarovanj, ki bi prizadel starejše od 60 let, je v neizmerno zadrego spravil tako predsednika vlade kot ministra za zdravstvo; in vsi so člani LDS. Tistemu delu zdravstvene reforme, ki je predvidevala selitev finančnih tokov iz zasebnih zavarovalnic v javno zdravstveno blagajno, so najbolj oporekali prav finančni lobiji, ki so blizu LDS-u. Kup drugih primerov kaže, da Slovenija ni več harmonično občestvo, ki ga je potrebno le malo vzpodbuditi, pa se prikaže soglasje, pač pa gre za konfliktno družbo. Zato je napoved iskanja nacionalnega soglasja, o katerem govorita vlada in Kučan, ter hrepenenje po obnovitvi vezi med vrednostnim središčem nacije ter upravljavci države, o čemer govori Janša, danes precej nenavadno početje.

Bolj smiselno od iskanja soglasja bi zato bilo, če bi stranke, vlada, forumi, zbori in omizja pozvali volilno telo, naj na osnovi predstavljenih programov enemu od njih podeli mandat za štiriletno vladanje. In nič več. Če je že potrebno kakšno nacionalno soglasje, gre za soglasje o formi političnih procesov. Namesto iskanja soglasja o razvojni strategiji bi bilo smiselno iskanje soglasja, naj se politični boji vrnejo v parlament. Dejstvo, da se nam hkrati dogajajo štiri izvenparlamentarna omizja, ki ponujajo na videz nadpolitične, nadstrankarske in neideološke poglede o prihodnosti Slovenije, v resnici kaže na dvojno odsotnost soglasja. Prvič, ni jasnega soglasja o tem, kaj želi Slovenija doseči. To, da tega soglasja ni, ni nujno znak krize. Bolj nerodno je, da ni več soglasja o tem, kje naj bodo politične ideje artikulirane. Ni več samoumevno, da naj se interesi artikulirajo v državnem zboru. Naenkrat mu konkurenco dela nekakšen zbor za republiko. Ni več samoumevno, da je arena državnega sveta tista z ustavo definirana točka, kjer naj bi prihajalo do ekstenzivnega družbenega dialoga, do diskusije med državo, civilno družbo, strankami ter predstavniki regij in interesnih združenj. Občasno namreč nastaja vtis, da je prostor za ekstenziven družbeni dialog na omizjih pri sedanjem ali bivšem predsedniku republike.

Paradoks iniciativ, ki se odvijajo nekje med Cankarjevim domov ter nekdanjo sejno sobo slovenskega izvršnega sveta, je namreč v tem, da vse po vrsti hrepenijo po soglasju o prihodnosti države, po obnovitvi enotnosti med politično elito in vrednostnim središčem nacije. Hkrati pa ukinjajo soglasje o politični formi. Predstavljajo svojevrstno nezaupnico parlamentarizmu.

Zatorej bi bilo smiselno, če bi bili ponudniki vizij o prihodnosti nekoliko manj ambiciozni. Na srečo je novi gospodarski minister dr. Lahovnik pred dvema tednoma govoril o razvojni koaliciji, torej združbi skupin, ki zastopajo zgolj delne interese, ne pa o imperativu iskanja soglasja. Soglasje, ki zadošča, lahko strnemo v en stavek: Slovenija je demokratična, parlamentarna republika.