Izolirkina tranzicija

Stroji v proizvodnji ljubljanskega podjetja Izolirka so poslednjič zabrneli konec lanskega septembra, le nekaj zaposlenih še opravlja pisarniška dela. Izolirkini izdelki zdaj nastajajo v dveh drugih podjetjih: Timu Laško, ki je sicer njen 94-odstotni lastnik, in podjetju Tim Izolirka, ki ga je sklenil Tim Laško ustanoviti namesto Izolirke v Šidu v Srbiji. Direktor Izolirke dr. Jan Žižek, ki je hkrati direktor Tima Laško, vidi v Izolirkini usodi zgodbo o uspehu, nekateri drugi, zlasti tisti, ki so bili v Izolirki zaposleni, pa na zgodbo gledajo iz drugačne perspektive. Prepričani so, da se je v Izolirki odvila bolj črna zgodba.

Obdobje 1937-1996

Izolirka je bila ustanovljena leta 1937 v industrijski coni Moste. Z njimi je v naslednjih desetletjih delila usodo številnih družbenoekonomskih sprememb, konec 80. je tako kot vsa Jugoslavija zašla v krizo, ki ji je na začetku 90. sledil razpad skupnega šestrepubliškega trga. Izolirka je preživela, na pomoč pa ji je priskočila tudi država prek t. i. Koržetovega sklada, ki je kasneje postal Slovenska razvojna družba (SRD). SRD, ki je prevzel dolgove podjetja, je za novega generalnega direktorja imenoval Branka Radulovića, ki je na tem položaju ostal do jeseni 2000.

Večino svojega obstoja je imela Izolirka dva ločena proizvodna programa, poljudno imenovana "črni" in "beli". Pri "črnem" je šlo za proizvodnjo bitumenske kritine, hidroizolacijskih trakov in zaščitnih premaznih sredstev na osnovi bitumna. "Beli" program je obsegal proizvodnjo stiroporja in stiroporjeve embalaže. Da bi poplačala del dolgov, je SRD v letu 1995 tisti del podjetja, ki je proizvajal stiropor, prodala podjetju Fragmat, ki je zraslo v uspešno podjetje. Sredi devetdesetih se začela Izolirka lastninsko preoblikovati. Proces se je končal leta 1997 in takratni lastniški deleži so ostali v veljavi nekaj naslednjih za Izolirko usodnih let. 40-odstotni lastnik je postal SRD, skoraj 20-odstotni Kapitalska družba (KAD) in 40-odstotni zaposleni oziroma bivši zaposleni, ki so do podjetja izkazovali terjatve iz naslova premalo izplačanih plač.

Obdobje 1997-2000

Sledilo je obdobje gospodarskega razcveta, naročila so se množila, količina proizvodnje in prodaje se je povečevala, a to se v Izolirkinem poslovnem rezultatu ni poznalo, saj je imelo podjetje v 90. izgubo, menda tudi zaradi poljubne cenovne politike in odpisov terjatev. A plače so bile redne in delavci niso bili v skrbeh. Direktorju so sicer predlagali, da bi odkupili še vsaj 20-odstotni KAD-ov delež, s čimer bi postali večinski lastniki Izolirke, vendar jih ta ni uslišal.

Za Izolirko se je začela medtem zanimati finančna družba Aktiva Group, ki je tedaj že imela v lasti podjetje Tim Laško. Ta je bil poleg Izolirke edini proizvajalec bitumenskih hidroizolacij v Sloveniji, s hkratno proizvodnjo stiroporja in z izdelovanjem fasad pa je po velikosti nekajkrat presegal Izolirko. Zato je marsikdo v Izolirki takoj pomislil na to, da želi njihov večji konkurent izvesti sovražen prevzem. Pomisleki so postali še večji potem, ko sta SRD in KAD, ki sta sklenila leta 2000 prodati svoja deleža v Izolirki, kot najugodnejšega ponudnika izbrala ravno podjetje Tim Laško.

Zaposleni so začeli jeseni po telefonu dobivati ponudbe za odkup njihovega deleža, ki so bile nizke, kar naj bi bilo potrebno zato, ker naj bi vodstvo Izolirke podjetje spravilo na kolena. Direktor Radulović je delavce sicer pomiril, naj ne skrbijo in da je Urad za varstvo konkurence že obveščen o poskusu sovražnega prevzema s strani edinega konkurenta. No, ko je delavce sklical naslednjič, so izvedeli, da Urad za varstvo konkurence Timove namere ni ocenil za sovražni prevzem in da mu je dovolil nakup deležev SRD in KAD. Kakšni so bili Timovi argumenti? "Tim Laško je Izolirko kupil zato, ker se je zavedal, da je možno preživeti v tej dejavnosti, v proizvodnji hidroizolacij, v kateri je konkurenca zelo huda, zgolj z ustrezno ekonomijo obsega. Spoznali smo, da je treba Izolirko in Tim Laško, torej edini proizvodnji hidroizolacij v Sloveniji, združiti in ju narediti bolj učinkoviti," pravi današnji direktor Tima Laško Jan Žižek. Tako je Tim Laško postal skoraj 60-odstotni lastnik Izolirke. To je bilo v času polletne vladavine Bajukove vlade.

Obdobje 2001-2004

Generalni direktor Izolirke je postal Gregor Tratnik iz Timove lastnice Aktive Group, ki je bil takrat tudi direktor Tima Laško; Radulović pa je postal njegov namestnik. Tratnik je začel klestiti stroške, zviševati cene izdelkov, izterjevati stare terjatve, iz izgube je zelo hitro nastal dobiček. Septembra 2001 je za generalnega direktorja prišel Jan Žižek, sicer tudi docent na GEA Collegeu. Hkrati je postal generalni direktor tudi v Timu Laško in Timovem hrvaškem podjetju Okipor. Nekdanji direktor Radulović je odšel iz podjetja in Žižkova namestnica je postala Darja Štih Jeler, ki se jo delavci danes spomnijo zlasti po vztrajnem zagovarjanju interesov lastnika. Izolirka si je pod Timovim lastništvom sprva zelo opomogla. 91-milijonsko izgubo iz leta 2000 je v letu 2001 nadomestil 64-milijonski dobiček. Leta 2002 je imela 55 milijonov dobička, leta 2003 pa 63 milijonov, vendar je bil slednji posledica izrednih prihodkov, sicer pa je družba poslovala okoli pozitivne ničle.

S prvimi skupnimi dejavnostmi sta Izolirka in Tim Laško začela leta 2001. "Odločili smo se za optimizacijo proizvodnje na način, da smo en del asortimana proizvajali v Timu pod obema blagovnima znamkama, del pa samo v Izolirki pod obema blagovnima znamkama. S tem smo pridobili večje serije, manj odpada, večjo učinkovitost proizvodnje ..." pravi Žižek. Poleg tega je začel izdelke z blagovno znamko Izolirka prodajati Tim. Potem je Tim začel proizvajati tudi vse več Izolirkinih izdelkov, naprej tistih, ki so bili tehnološko manj zahtevni. Poslovanje Izolirke v letih 2000 in 2001 je kasneje preveril davčni inšpektor, ki naj bi po naših informacijah odkril številne nepravilnosti. Tim naj bi izdelke, katerih proizvodnjo je prevzel od Izolirke, prodajal za višjo ceno, kot jih je prej sama proizvajala. S tem pa naj bi se tudi dobiček manjšal. Žižek, ki se je na sklep inšpektorja pritožil, to sicer zavrača: "Možno je, da je bilo v nekaterih konkretnih projektih plačano Izolirki 100 enot, prodano pa za 95. Generalno, če bi seštel vse nakupe in prodaje Izolirkinega blaga, je dosežena neka razlika, ki pokrije stroške prodaje. To ni bila večja razlika, ker nismo želeli transferirati dobička na Tim, ampak smo želeli, da je prodajna služba Tima plačana za svojo prodajo Izolirkinih izdelkov. Tako da je ta trditev pravzaprav smešna ..." Poleg tega naj bi inšpektor kot način zmanjševanja dobička v Izolirki odkril tudi račune Aktiva Group za neopravljene storitve. Žižek tudi te obtožbe zavrača: "To so bili računi za opravljene storitve. Je pa res, da je bilo inšpektorjevo stališče, da te storitve niso ustrezno dokumentirane. Ravno tako, kot je bilo njegovo stališče, da niso ustrezno dokumentirane storitve Tima Laško za Izolirko."

Direktor Žižek je delavce prvič sklical marca 2002. Predstavil jim je Pokojninsko družbo A1, ki prav tako deluje v sklopu Aktive Group, delavci pa so v okviru podjetja stopili v dodatno pokojninsko zavarovanje. Denar se je tako iz Izolirke pretakal v 'domačo' pokojninsko družbo. Ker so delavci po dobrem letu ostali brez zaposlitve in torej zavarovanja niso vplačevali predvidenih deset let, zdaj ne vedo, kako bodo prišli do vplačanega denarja. Nekateri, ki so skušali vplačevanje nadaljevati pri novih delodajalcih, namreč tega niso mogli storiti. Kot kaže, bodo morali, če bodo želeli dvigniti svoja vplačila, čakati, da se izteče obdobje desetih let.

Maja 2002 je bila sklicana druga in zadnja skupščina zaposlenih in bivših zaposlenih, ki so imeli v lasti 40-odstotni lastniški delež. Predlog, ki je bil na dnevnem redu, je bil izjemnega pomena: glasovali so namreč o predlogu, ali naj Timu dovolijo nakup še preostalega, njihovega lastniškega deleža. Glede na to, da so bili po desetih letih v večini bivši zaposleni, ki so bili zainteresirani za prodajo, je bil predlog izglasovan. Timova ponudba je bila sicer nizka, a so jo sprejeli tudi zaposleni, kajti vsebovala je zanje zelo pomembne člene glede ohranjanja njihove zaposlitve. Tim je obljubil:

"Tim Laško ne bo do konca leta 2004 preselil proizvodnje na drugo lokacijo, razen v kolikor bi za to obstajali naslednji utemeljeni razlogi:

a) Izpolnjevanje visokih ekoloških kriterijev, če bi ti nenormalno visoko obremenili poslovanje družbe.

b) Upravni predpisi na državni ali lokalni ravni, ki bi prepovedovali nadaljnje opravljanje tovrstne dejavnosti na takšni lokaciji, kot se nahaja sedaj.

c) Onemogočen dostop za prevozna sredstva na lokacijo Izolirke.

d) Grozeča nevarnost drastičnega poslabšanja ekonomskega stanja skupine Tim, ki bi imelo v primeru, da se proizvodnje znotraj poslovnega sistema Tim ustrezno ne konsolidira, za posledico nevarnost zmanjševanja proizvodnje in zaposlenih."

Ponudbo je aprila 2002 podpisal dr. Jan Žižek kot direktor Tima Laško. Tim Laško je tako postal lastnik 94 odstotkov Izolirke. Vsi zaposleni in bivši zaposleni delnic vendarle niso prodali, bodisi zaradi prenizke cene bodisi ker niso verjeli ponudbi, nekateri pa so se tudi zavedali dejstva, da ima lastnik, ki ima v rokah več kot 75-odstotni lastniški delež podjetja, bistveno večjo moč (npr. prodaja lahko nepremičnine).

Proizvodnja v Izolirki se ni obdržala do konca leta 2004. Postopoma je vse več Izolirkinih izdelkov proizvajal Tim Laško. Poleg tega pa je Tim postal tudi Izolirkin edini kupec. Izolirka je bila torej povsem odvisna od Tima. V Timu pa so začeli medtem gledati v prihodnost. "Naslednji korak je bil omogočiti čim večjo zasedenost kapacitet na eni lokaciji in glede na pričakovanja, ki smo jih imeli v zvezi s posledicami vstopa v EU, vzpostaviti proizvodnjo istega programa v državi zunaj EU oz. na tržišču bivše Jugoslavije." Tim je torej sklenil izprazniti ljubljansko lokacijo.

"Korektno" obdobje

Zadnji delovni dan leta 2002 je direktor Žižek sklical delavce in jim povedal, da bo od aprila 2003 vse Izolirkine izdelke proizvajal Tim. Da pa bo za delavce Izolirke poskrbljeno korektno. Obljuba o ohranjanju proizvodnje do konca leta 2004 naenkrat ni bila več obvezujoča. Žižek vztraja pri tem, da ni kršil dogovora iz ponudbe. Sklicuje se na ekonomske razloge, ki jih je Tim v pogodbi navedel kot četrto izjemo, zaradi katere lahko proizvodnjo ukine predčasno. "Absolutno stojim za tem, da je bilo zaprtje oz. prenehanje proizvodnje nujno narediti pred iztekom leta 2004. S proizvodnjo v Šidu smo začeli praktično takoj po vstopu v EU, ko se je spremenila carinska stopnja za večino naših izdelkov na teh tržiščih in s tem poslabšala konkurenčnost naših izdelkov, zato smo zadržali pozicijo. Če nas pol leta ne bi bilo na trgu, bi se bilo dosti težje vrniti na trg. Ali pa bi morali v pol leta na svoje stroške pokriti razliko ob že tako slabi razliki v ceni, ki smo jo dosegali na teh tržiščih."

Tim je bil šele septembra sposoben proizvajati vse Izolirkine izdelke. Direktor Žižek je takrat delavcem povedal, da bo z oktobrom Izolirka ustavila proizvodnjo in da bodo proizvodno linijo preselili v Šid. Vodja projekta je postal nekdanji generalni direktor Izolirke Branko Radulović. Delavci so znova izvedeli, da bo zanje poskrbljeno korektno. Kmalu pa so Laščani predlagali, da bi Izolirčane zaposlili v 70 kilometrov oddaljenem Laškem, kjer bi morali z delom začeti ob 5.45, popoldne pa bi jih čakala še pot v Ljubljano. A takšna rešitev bi bila nezakonita. Nastal je spor, delavci so najeli odvetnika in ga plačali. Brezplačni sindikalni odvetnik je iz njim neznanih razlogov potegnil z Laščani. Delavci so se podučili o določilu panožne kolektivne pogodbe, po kateri se lahko delavec prerazporedi le tako daleč, da ima največ tri ure vožnje dnevno z javnim prevoznim sredstvom. Ta pogoj že na relaciji Izolirka-Laško ni bil izpolnjen, kaj šele pri dodatni oddaljenosti delavca od doma do Izolirke. Direktor je težo zakonskih argumentov sprejel.

Direktor je zadnji zbor delavcev sklical januarja 2004. Povedal je, da bodo vsi zaposleni razen peščice, ki jo še potrebujejo, dobili odpoved in korektne odpravnine. Korektne odpravnine je pomenilo v tem primeru najnižje, ki so v skladu z zakonom, ki je začel veljati v začetku leta 2003. Izolirčani so za vsako leto dela v podjetju dobili petino, četrtino ali tretjino neto plače, odvisno od tega, ali so delali 5, 15 ali več let. Potem so tisti delavci, ki vse leto niso bili na dopustu, čakali na nagrado v višini četrtine neto plače. 17. februarja je direktor odobril izplačilo, naslednjega dne, 18. februarja, je izplačilo preklical. Razlog naj bi bil v tem, da je nekdo na šipo njegovega avtomobila pred Izolirko vrgel jajce. Na koncu so delavci vendarle dobili to nagrado. Niso pa dobili individualnih stimulativnih nagrad, čeprav delavci pomnijo, da je direktor na enem od zborov delavcev v letu 2003 zagotovil, da bodo zaposleni v Izolirki dobili vse enake nagrade in stimulacije kot zaposleni v Timu tudi v sklepnem obdobju podjetja. A delavci Tima so dobili individualno letno stimulacijo za leto 2003, delavci Izolirke, katere edini kupec je bil v letu 2003 Tim Laško, pa ne. To je sprožilo veliko nezadovoljstva med delavci, direktor pa je vztrajal pri svojem. "Individualne stimulacije za leto 2003 v Izolirki niso bile izplačane iz več razlogov. Zato ker v Izolirki v zadnje pol leta proizvodnja praktično ni potekala in je šlo samo za čiščenje lokacije, ter zato, ker sem odločil, da glede na to, da lokacijo zapiramo in da je kar nekaj ljudi pred koncem leta odšlo iz Izolirke, ni nobenega razloga, da bi stimulacijo dobili," pravi Žižek. "Vedno sem bil korekten, obstaja pa tudi dejstvo, da so bile plače v Izolirki v povprečju skoraj 10 odstotkov višje kot v Timu. Takrat se pa nihče ni prišel pritoževat. Tako da se mi je zdelo korektno, da stimulacije ni."

Večina od okoli 50 delavcev, kolikor jih je bilo v Izolirki pred njenim koncem, si je na srečo že uspela najti zaposlitev v drugih proizvodnih podjetjih, nekaj jih je na zavodu za zaposlovanje. Vse, kar je bilo v Izolirki vrednega, je zdaj v Srbiji, Izolirkino zemljišče pa je pred kratkim dobilo novega lastnika. Izolirka kot pravna oseba sicer še obstaja. Je 65-odstotna lastnica srbskega podjetja Tim Izolirka. V načrtu pa je, da bo svoj sedež preselila v Laško, prevzela dejavnost proizvodnje hidroizolacijskih trakov v okviru Tima Laško in bo eden od proizvodnih obratov v bodočem holdingu Tim Laško. Direktor Jan Žižek ima prav. Z ekonomskega vidika, z vidika Tima Laško, gre res za zgodbo o uspehu. Neko ljubljansko podjetje so preselili malo v Laško in malo na jug, v kraje, kjer jim za prodajo na balkanskem trgu ne bo treba plačevati 20-odstotnih evropskih carin. Sicer pa so tudi Tobačno njeni lastniki zaprli zaradi ekonomskih razlogov. Pa zaprtje le-te še zdaleč ne bo ostalo v spominu kot zgodba o uspehu.