Ruši se Rupsi

"Tudi premierja Ropa sem prosil, da se zbora udeleži skupaj z mano, in kdo ve, morda se iz Londona v Cankarjev dom vrneva skupaj!" se je doktor Dim namuznil na samem koncu novinarske konference, dan preden so mu prijatelji iz Nove revije ljubeče najeli zasebni zrakoplovček. Premier Rop se votle in že tisočkrat videne jeremijade o nevzdržnosti slovenskega vsakdanjika potem seveda ni udeležil, je pa jel po več kot letu dni nesoglasij in razprtij jemati zalet, da bo z visokega položaja z neusmiljeno brco vendarle defenestriral ministrovo eminentno zadnjico. Pa ravno na moj praznik me odstavljajo, je ob tem kot ranjen lev zarjovel prvi med Osamosvojitelji, in človek, ki izreče tovrstno poved, si bo privoščil še marsikaj. Kar si tudi je, saj so njegove medijske izjave v dnevih pred posebno rušilno sejo državnega zbora dosegale poprej nesluten crescendo stoodstotne uzurpacije demokracije in Slovenije kot blagovne znamke nasploh. "Kaj se to pravi, da Kučan priporoča mojo razrešitev pred državnim praznikom?" je zdaj že antologijsko srdito siknil v enem izmed intervjujev. "To je malone državni udar!"

Napad na doktorja Dima je torej nič manj kot desant na Slovenijo in v ponedeljek se je v parlamentarnem hramu slovenske učenosti in treznosti vsekakor obetala prečudovita predstava, recimo v žlahtni tradiciji komunajzarskih akcijad tipa Valter brani Sarajevo. Med zadnjimi je v dvorano prikapljal potencialni obglavljenec, ki je v duhu nasmejanega kameradovstva zasedel mesto ob notranjem in obrambnem ministru in si večkrat otrl potno čelo. Najdalj smo čakali predsednika vlade. Zamudo je nadgradil s počasnim, prisiljeno samozavestnim korakom do svojega sedeža, na poti pa se je počasi, prisiljeno samozavestno najprej dotaknil trebuha Toneta Anderliča in potem izmenjal dve/tri počasne, prisiljeno dobronamerne z Janezom Podobnikom.

Za kaj več mu je zmanjkalo časa, saj je moral zaradi zamude nemudoma pred mikrofon, kjer je zbranim povedal čuden, na trenutke prav obupen govor, ki ga je večji del tako ali tako sestavljala tista njegova utrujena in zgonjena stalnica o Indiji Koromandiji, ki sliši na prečudovito ime Slovenija. Ko je na dolgo in široko ter na vidno dolgočasenje celo nekaterih poslancev lastnega boksarskega kota odžebral vse tiste že več stokrat prežvečene cvetke o uravnoteženem gospodarskem razvoju, zavidanja vrednem javnofinančnem ravnotežju, najnižji inflaciji doslej, neslutenih možnostih razvojnih investicij in konstruktivnem dialogu s socialnimi partnerji, se je pomudil tudi pri evoluciji slovenskega zunanjepolitičnega položaja v štiriletnem mandatu liberalne vlade. Ob tem bi lahko nepoučen opazovalec sicer domneval, da gre za komemorativno, nagradno sejo za zunanjega ministra, saj je po Ropovih besedah Slovenija umeščena naravnost kolosalno in pomeni svetal zgled prav vsem novim članicam EU, pa še komu drugemu za povrh.

Po tem, ko je recimo 78 odstotkov svojega časa porabil za ta zimzeleni in hkrati veli ep o tem, kako je v naši domovini lepo biti mlad, se je za konec nekaj malega pomudil še pri konkretnem zlodeju, ki, čeprav moramo biti danes še posebej enotni, "podpira neko drugo vlado, ki bo nastopila, če bo nastopila, po volitvah". Dimitriju Ruplu je premier ob prevzemu mandatarske funkcije vsekakor zaupal in verjel, da bosta lahko korektno sodelovala, kljub dolgotrajnemu procesu razhajanja se potem tudi "relativno dolgo" ni odločil za zamenjavo, to pa predvsem zato, ker to v konkretnih političnih trenutkih gotovo ne bi mogla biti optimalna poteza. Med pripravo referendumov za EU in Nato bi to lahko celo ogrozilo končni izid, ob vstopanju v EU bi utegnilo pokvariti drugače tako lep prizor. Ker pa se je minister začel čedalje bolj zasebno angažirati na notranjepolitičnem področju, je začel premier izgubljati zaupanje vanj, tisto zaupanje, ki je za sodelovanje tako zelo ključno.

V maniri arhaičnih duelistov, ki sta drug v drugega izmenično izstreljevala po en naboj, je takoj za njim mikrofon prevzel napadeni minister, ki je lahko meril toliko zbranejše, saj je premierjev strel dejansko oplazil morda samo kakšno drevo visoko nad sovragovo omikano bradico. Doktor Dim glede na dolgoletne izkušnje vsekakor zna pesniti in zna deklamirati, tako da nemara ne pretiravamo preveč, če zapišemo, da je medlega prvega tehnokrata v svojem čustvenem odgovoru kar nekako povozil - to nekako ne bi smelo presenečati, saj se je že cele dneve vnaprej javno hvalil, kako piše ta zmagoviti parlamentarni sestavek. Pred bodoče kolege poslance je stopil kot "minister, ki se po uspešno sklenjenem ministrovanju spet vrača na svoje redno mesto". Program, ki jim ga je pred začetkom mandata predočil, je izpolnjen v celoti, Slovenija pa je med vsemi najbolj imenitne dosežke zabeležila prav v zunanji politiki.

Današnji dogodek je tako v izrazitem navzkrižju z natanko temi dosežki, a se minister boji, da gre za neki star in vnaprej spisan scenarij, ki so ga v zakulisju spisali drugi, "mi pa moramo danes samo še odigrati svoje vloge". S slovensko zunanjo politiko je dejansko vse v redu, v javnosti pa se kar naprej podpihuje vtis, da je minister tisti, ki napada in izvaja pritisk, ko pa je v resnici vseskozi samo nekdo, ki se brani. Brani se že dve leti, in to praviloma samo za pošteno opravljeno delo. "Doživel sem izvensodni proces glede svoje domnevne diplomatske akademije, ko so me časniki na prvih straneh za osem let pošiljali v ječo. Zaradi tega so se proti meni uprizarjale demonstracije v belih kutah, tudi pred mojim domovanjem, v ta namen so se proti meni izdelovali celo posebni oglasni panoji." Vlada ga ni branila, češ da gre za njegovo zasebno stvar, v resnici pa je šlo za skrbno sestavljen scenarij.

Danes lahko končno odloži orožje, s katerim se je dve leti bojeval za svoje politično preživetje, odloži ga lahko zato, ker so glavne bitke na naši zunanjepolitični poti že za nami. "Slišim, da mi premier Rop ne zaupa. Zaupanje sodi v sklop zasebnega, subjektivnega - v politiki pa ponavadi štejejo objektivni in preverljivi rezultati." Premier je zaupanje izgubil zato, ker se je minister udeležil javne tribune, ki se je ukvarjala s prihodnostjo Slovenije. "Zdi se, kot da ne bi smeli imeti lastnih misli in prepričanj; uveljavlja se nič manj kot miselni delikt." A radikalna izključevalna politika se je izkazala za zgrešeno tudi na evropskih volitvah, in to sploh ne samo pri nas: v vsaki večji evropski stranki bi tak izid sprožil resen notranji pretres, češke izkušnje pa kažejo, da ob takem izidu z lahkoto zaropota tudi na najvišjih mestih. "Postavlja se vprašanje: komu zvoni? Na prvi pogled zvoni meni ... A jaz nisem izgubil nobenih volitev. Zvoni vladi in zvoni vsem nam."

Slovenija prvič v zgodovini igra v prvi evropski politični ligi, a se zdi prav zdaj slovenska politika prazna kot Ljubljana v nedeljo. Minister si je na tej točki dovolil prosto interpretirati Sokrata in je dejal: "Seveda imam rad liberalce in svojo vlado, a še rajši imam resnico." Izostala ni niti ena njegovih dejansko najmočnejših poant, točneje retoričnih zank, v kateri se sprašuje, kaj točno ima premier soditi njemu zaradi udeležbe na zasedanju Zbora, ko so ga pa pred meseci mediji vendar ujeli, kako se je kradoma plazil skozi stranska vrata ob ustanavljanju Foruma 21?! Nadalje, rušenje zunanjega ministra je strašansko podobno odstavljanju obrambnega ministra iz leta 1994 (to so poslanci LDS pozdravili z glasnim nejevernim OOOOOOOO!!!!!), premier Rop pa ima zelo malo časa za obrat, h kateremu ga minister poziva že več kot leto dni, pa si ga prvi mož očitno sploh ne želi. Tone Rop se je pač pokazal kot neizkušen naslednik svojega predhodnika, ki je storil toliko odličnega tako za stranko kot za državo, tovrstni obračuni v parlamentu pa so predvsem znak enostrankarskih sistemov - zelo podobno se je moral doktor Dim s prijatelji iz Nove revije pred časom v parlamentu že zagovarjati, pa to vseeno ni moglo zaustaviti zmagovitega pohoda demokracije po državi. Vse skupaj je samo skrbno načrtovan projekt oddaljevanja od slovenske odcepitve in demokratizacije, ki se je začel z znamenitim davnim novogoriškim manifestom o diskreditaciji in likvidaciji, kjer so dovoljena vsa sredstva. "Načrt, vreden slovenskega Stalina."

V sklopu plaza osebnih prepucavanj in ne najbolj lucidnega prhanja, ki mu pri nas rečemo predstavitev stališč poslanskih skupin, sta se morala oba srepo nasprotujoča si tabora spoprijeti vsak s svojim protislovjem. Predstavniki pozicije so se bili prisiljeni potiti, kako pred volitvami čim bolj rožnato predstaviti umestitev Slovenije na velikem globusu in kako ob tem vseeno utemeljiti vsaj minimalne razloge za odstavitev zunanjega ministra; njihovi opozicijski sovražniki so po drugi strani in po svoji stari navadi jeli steklo trgati prav vsak aspekt liberalne vladavine, pri tem pa so seveda morali še kako paziti, da so v prijateljskem ognju čim manj obstreljevali tudi svojega novega velikega prijatelja in - glede na topel aplavz po zadnjih težkih besedah rušenega medveda - celo novega idola.

Argumente proti odstavitvi je na svoj zaskrbljeno blagi način najbolje povzel Janez Podobnik. Dejal je, da bo glasoval proti odstavitvi, to pa zato, ker ima Slovenija v osebi Dimitrija Rupla dobrega zunanjega ministra, ker se tri mesece pred volitvami minister s tako očitnimi dosežki pač ne menja in ker je bila tudi sama premierjeva utemeljitev za odstavitev hudo napačna, saj je bilo moč iz nje jasno sklepati, da gre za izrazito znotrajstrankarsko zadevo. Miran Potrč mu je v imenu poslanske skupine ZLSD posredno odgovoril, da je minister to afero tik pred koncem mandata ustvaril sam, in to v navezi s, kot sam pravi, dobrimi prijatelji z desnice, in sicer maksimalno premišljeno: da bi javnosti povedal, da si trenutna vlada ne zasluži več podpore in da se za nove volitve ustanavlja novi Demos, katerega del želi postati tudi on sam. To vsekakor ni nedopustno ravnanje, se pa ne sme minister seveda prav nič čuditi, če iz njega izhajajo tudi posledice.

Janez Drobnič je vse skupaj označil za "čudaški ritual, skregan z državniško logiko", v vladi se po njegovem "itak ukvarjate samo še s partijskimi težavami", če pa se že menja minister, naj se potem vsekakor zamenja recimo Keber. Marko Diaci je poudaril, da zaradi Vilne, hrvaških zdrah in še marsičesa v SMS že dolgo pozivajo k odstavitvi ministra, ki je že tako poenostavljeno slovensko zunanjo politiko zreduciral zgolj na nenehno ponavljanje fraze MI HOČEMO V NATO: "S takim pristopom se zlepiš v neko monotono gmoto in postaneš za preostali svet bleda kopija Baltov ali Slovaške." "Danes so maske padle in pretvarjanja ni več!" je ledeno hladno zarezal Jelko Kacin in dodal, da so vsi dvomi po ministrovem današnjem nastopu dokončno odveč. "Ko je minister govoril o drugih, je govoril o sebi in pri tem jasno pokazal, zakaj ne more več biti v vladi." Ni primerno, da nekdo pade, da pravzaprav telebne, kolikor je dolg in širok, potem pa dogodek razglasi za atentat. Dr. Rupla osebno sicer ceni zaradi intelektualnih sposobnosti in delavnosti, "danes pa se nam je predstavil tudi kot velik zdrahar. Za oblast gre. Minister pač noče z oblasti, čeprav je samo skromen državni uradnik, kot trdi v intervjuju za Mladino."

Janez Janša je povedal, da je s kolegi v mednarodni zgodovini primerljivih držav dolgo dolgo iskal primer, ko bi kdorkoli kogarkoli kadarkoli odstavljal na podoben način in s podobno utemeljitvijo, pa ga preprosto ni mogel najti. Kar je zelo zanimivo, glede na to, da je gospod Janez to odstavitev že v naslednji povedi neposredno primerjal s svojo lastno odstavitvijo izpred desetih let, primerjavo pa je zabelil s podobo Kacina kot eksekutorja, ki se tako kot pred desetimi leti očitno nadeja, da bo za svoje potvarjanje zopet nagrajen s kakim ministrskim stolčkom. "Premier se obnaša otročje in bi se lahko z ministrom o zadevi res raje pogovoril na kakšnem razširjenem pikniku v Zajčji Dobravi, ne pa da zdaj s tem utruja državni zbor." Če je "zaupanje" kategorija, ki je za premierja nad ustavo in zakonom, potem nam lahko čelnik SDS postreže z zanimivo osebno anekdotico: v času največjih razprtij glede izdajanja odločb izbrisanim je Janšo dosegla iniciativa, da se želi Rop z njim sestati. Odpeljali so ga v neko župnišče - "Kar me je sicer blazno presenetilo, ampak tam je bil!" -, kjer sta se pogovarjala kako uro. Rop ni imel nobenega predloga in je samo spraševal Janšo, kaj naj zdaj storijo, dogovorila pa sta se, da ostane sestanek strogo zaupen. Že naslednji dan ga je o njem povprašal dr. Bajuk, češ da mu je zanj povedal Janez Podobnik, naslednji teden pa je bilo vse o tem tako ali tako že mogoče prebrati v uvodniku Mladine.

Vse poti torej vodijo do Mladine. Minister Rupel je na navedbe, ki so mu jih v obraz metali bivši prijatelji, sistematično odgovarjal tudi sproti, najbolj pomenljiv pa se je zdel naslednji traktat v zvezi z dnevom D, dnevom Zbora za republiko: "V Londonu je bil relativno nepomemben sestanek, čeprav škodoval naši državi gotovo ni. Z zunanjim ministrom, s katerim smo se največ časa pogovarjali, sem se lahko srečal praktično vsak teden v Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose. Tony Blair se nam je pridružil za 10 minut ali 15 minut, in to seveda niso bili kakšni zelo poglobljeni pogovori, ampak dogovor ali pa izmenjava mnenj, ki bi lahko bila tudi v kakšnem drugem času, po telefonu ali pa, recimo, na robu ministrskega sveta. Na robu evropskega sveta je bilo veliko pavz, predvsem v času medvladne konference. In Tony Blair je tam več ur posedal oziroma postaval pred šankom skupaj s Chiracom in drugimi predsedniki in seveda bi ga bilo mogoče takrat pocukati za rokav in se z njim kaj zmeniti. Ni bilo treba zaradi tega leteti v London." Najprej Roman Jakič, kasneje pa tudi nekateri poznavalci v zakulisju so izrazili mnenje, da bi bil že ta citat sam po sebi povsem dovolj za instantno odstavitev.

Sledil je obvezen poslanski free for all, kjer so jurišniki opozicije novo izredno sejo vzeli kot darilo iz nebes in jo seveda obravnavali kot zgolj še eno poglavje v pomladno-omledni sagi o nevzdržni koruptokraciji. Poleg permutacije recimo treh osnovnih misli o razrešitvi zunanjega ministra so lahko vrste vladajoče koalicije žbljtič slišale vse o SIB, Orionu, Sykuri, pogrezanju LDS v lastni nič, fabuloznih plačah direktorjev javnih zavodov, razlikah med regijami, Vzajemni in vseh drugih rečeh, ki jih zna minimalno pozoren bralec do danes že na pamet. Poslanci LDS so odgovarjali, da lahko po tem Ruplovem nastopu samo še občudujejo premierjeve jeklene živce, da ga je sploh toliko časa toleriral v vladi. Irma Pavlinič Krebs je kmalu bivšega ministra in velikega povezovalca opozorila, kako je pred leti sam zahteval izgon Janeza Sodržnika z utemeljitvijo "zaradi škodljivega povezovanja z opozicijo", Roman Jakič je na videz precej skalkulirano izgubil živce: "Kaj ni ta ista stranka deset let stregla tvojim političnim ambicijam?! In ravno zdaj, ravno zdaj se nekdo zbudi in ugotovi, kako nedemokratični da smo?!" Dodal je, da je pod Ruplom Slovenija s pridnim prikimavanjem mednarodnim interesom ene same države dosegla izključno to, da je izgubila večino spoštovanja v očeh Nemčije in Francije.

Ob tem je skozi glasilke opozicije ves čas rastla svetla ikona sijajnega državnika Dimitrija Rupla, viteza slovenskih manjšin, neustrašnega borca proti jugonostalgikom in spektakularnega vizionarja prihodnosti. Franci Rokavec je premierju Ropu očital celo protiustavnost, češ da s svojim predlogom in obrazložitvijo krši 39. člen, ki govori o svobodi misli in javnega izražanja. Jožef Jerovšek je vse skupaj označil za "pogrom in gonjo zoper intelektualce". Vsi po vrsti so bistrili z nekimi strašnimi nogometnimi metaforami, najbolj inovativno med njimi je spesnil Janez Podobnik: smo proti koncu tekme, tako rekoč v podaljšku, trener Rop je že opravil tri menjave in zdaj Ruplu ne more dati rdečega kartona (??). Izrečenega je bilo še marsikaj, v sklopu obrazložitve glasov pa lahko prestižno lovoriko za najbolj bizarno utemeljitev podelimo Cveti Zalokar Oražem, ki je strastno razlagala, da bo proti ministru glasovala zato, ker ga podpirajo take vrste ljudje, ki trdijo, da se minister Keber zavzema za podražitev storitev Vzajemne za starejše.

Ko je scoreboard na samem koncu odblesknil 50 proti 22, so se tla sicer zatresla, a ker smo padec kolosa vsi tako prepričano pričakovali že vnaprej, ob njem nismo ravno oglušeli. Predsedujoča Irma Pavlinič Krebs se je skušala odstavljenemu gospodu sicer zahvaliti za sodelovanje in mu zaželeti uspešno delo v prihodnosti, a jo je preglasil kislinski krohot že odhajajočih poslancev opozicije. Načelni doktor Dim je seveda promptno izstopil iz LDS in se oklical za samostojnega poslanca, Janez Janša pa je novemu zunanjemu ministru naslednji dan med ustoličevanjem zabrusil, da je njegov predočeni program očitno luknjičav, saj v njem manjka tista najpomembnejša točka: krčevit trud, da ja ne bi bil nesimpatičen premierju Ropu. Čez dva dni pa se je Dimitrij Rupel pridružil poslanski skupini SDS.