Načet Koludrovičev alibi?

Po našem zadnjem poročanju s sojenja domnevnim napadalcem na Mira Petka je v uredništvo z murskosoboške sodnije klicala uradna oseba in izrazila žolč nad dejstvom, da smo zapisali, kako gre za zanikrno ustanovo. Vendar tega nismo storili, nikoli ne bi bili sposobni napisati česa takega, izpovedali smo samo iskreno ogorčenje in zaprepaščenje nad dejstvom, da je prisiljena tako ugledna ustanova funkcionirati v tako ničevih materialnih razmerah. Posebej našim estetskim merilom na čast naslednje v nizu razprav sicer niso preselili v kak prostor, ki bi po proporcih in aromi kaj manj spominjal na kabinetek na filofaksu, so pa vsaj odstranili poličko z neuglednim miniaturnim televizorčkom, na katerem so prejšnjikrat neposredno prenašali odgovore zamaskiranih anonimnih prič. Na sporedu je bilo namreč zaslišanje takih povsem konkretnih prič iz nezakrinkanega mesa in krvi, ob katerih so se neprimerno bolj razživeli tudi srboriti pravniki na obeh straneh okopov, ki so se ob prejšnjem izrazito komornem in na trenutke celo morbidnem izpraševanju navidez s helijem pumpanih anonimcev očitno vseeno nekoliko držali nazaj.

Celotni scenosled četrtkovih prič je imel za podkrepiti ali ovreči eno ključnih vsebinskih vprašanj, in sicer alibi Nevena Koludroviča, ob Andreju Štrucu enega od dveh prvoobtoženih neposrednega vihtenja pesti. Sidro Kaludrovičevega alibija za tisti usodni osemindvajseti februar 2001 predstavlja življenjska družica in mati njegovih dveh hčerkic Aleksandra Fidler, s katero naj bi obtoženi preživel cel dan. Po njenem pričevanju je dan pred tem dobil v zaporu dopust in so zato večino časa preživeli v družinskem krogu, tako tudi osemindvajsetega. Fidlerjeva pa ni edina, ki partnerju zagotavlja pravno kritje, tisti dan naj bi proti večeru skupaj obiskala tudi prijateljski zakonski par Igorja in Katjo Begovič, zvečer naj bi šla na sprehod s psičko, kjer ju je morala opaziti tudi Kaludrovičeva mama, za nameček pa sta se kasneje pri njiju doma zglasila še Aleksandrina teta Lidija Dumanič in Nevenov prijatelj Uroš Prikl. Šlo je torej za večer intenzivnega druženja, in glede na to, da so vse navedene priče svoje izkaze ponovile tudi pred sodnim svetom, je bilo videti, da je obtoženčev alibi precej neprebojen.

S tako interpretacijo pa se seveda ni hotelo strinjati tožilstvo, ki se je spravilo izpodbijati vsako pričo posebej, nekatere z večjim in druge z manjšim uspehom. Strategija jeklene Elizabete Gyorkos je temeljila na celih serijah za laika nepovezanih in na trenutke celo kar nekam butastih vprašanj, ki naj bi priče zmedle in jih napeljale k čedalje očitnejšim protislovjem do samih sebe. Odvetniki na drugi strani so se tako na veliko zgražali, da so vprašanja "za priče trpeča in sploh ne precizna", Kaludrovič pa ji je v izjemno sproščenem vzdušju murskosoboške sodne dvorane celo zabrusil: "Ne izživljajte se nad mojo družino!" Fidlerjeva se je po dolgem izpraševanju začela sklicevati predvsem na hipnozo, na katero je šla, da bi se še bolj kristalno jasno spomnila vseh podrobnosti s tistega dne. A sodnega senata to sploh ni zanimalo, predsednik Branko Palatin pa je nekje po tretji omembi tega procesa izbruhnil: "Ne dovolim! Hipnotizer ne bo ugotavljal verodostojnosti in resnicoljubnosti priče, zakaj bi potem sploh rabili sodišče, če pa rabiš samo enega hipnotizerja!? Poleg tega se priča itak že zelo natančno spominja vsega, kar se je dogajalo 28. februarja, tako da res ne vem, zakaj je morala sploh hodit!?" Tudi prošnja priče, če bi smela vendarle razodeti vsaj to zadnjo enigmo, je bila gladko zavrnjena: "Ne, ne, ne, ker sodišča to ne zanima."

Kot zadnji so pričo zaslišali kar sami obtoženci. Andreja Štruca je zanimalo, če je Neven po njenem mnenju nedolžen, kar je sodišče zopet prepovedalo, ob čemer Štruc ni bil videti bistveno razočaran in je dobrodušno zamomljal, da je poskusiti pač dovoljeno, kajne? Bistveno več minutaže je dobil sam Kaludrovič, katerega dialog s svojo družico - večkrat je bila opomnjena, naj svoje odgovore naslavlja naravnost na sodni senat - je potekal nekako takole:

"Ali jaz pijem alkohol?"

"Ne."

"Ali zahajam v gostilne s kako svojo homogeno kriminalno združbo?"

"Ne. Če gre, gre z mano na kavo."

"Si barvam lase?"

"Ne, nikoli."

"Lahko poveš, kako frizuro sem imel takrat?"

"Non-stop je hodil okrog obrit po glavi, tole zdaj je najdaljše, kar je kdaj bilo. Tisti večer si bil z mano in to je stoprocentno."

Naslednja je kot priča tožilstva nastopila Dragica Koludrovič, ki je začela od prve izjave, ki ji je bila od sodišča uradno namenjena, ihteti. Na tožilkino vprašanje, zakaj, je drgetavo odgovorila: "Ne vem, nimam živcev. Lahko bi verjela, da je Neven kdaj kje eksplodiral in izgubil kontrolo, da pa bi nekoga tako hladnokrvno počakal, da ga pretepe, tak pa ni!" Gyorkoseva je iz nje vešče spravila par navidez ne najbolj povezanih podatkov, ki jih je s pridom izkoristila v sklopu kasnejših zaslišanj, potem pa je z velikim navdušenjem kljub ostrim protestom združene opozicije citirala Dragičino izjavo iz policijskega uradnega zaznamka, po kateri je sin padel v kriminalno združbo, ki se ukvarja tudi s preprodajo mamil, doma naj bi imel kar dve polavtomatski puški. Nasploh je med preiskavo mati o sinu večkrat govorila s strahom, na koncu koncev je bil Koludrovič leta 2001 s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru zaradi groženj Dragici že obsojen na pogojno kazen.

Okrog tega je izbruhnila žolčna polemika, mati je odvetnikom na neposredno vprašanje, če bi sinu zagotovila lažni alibi, tudi če bi vedela, da je kriv tako grozljivega zločina, odgovorila, da ne. Ko ji je začel Kaludrovič očitati, koliko neuspelih hišnih preiskav mu je nakopala s svojo hudobijo, je predsednik senata razpravo zopet presekal s čustvenim stavkom: "Nehajmo že s tem uradnim zaznamkom, ker me uradni zaznamki sploh ne zanimajo!" in prešel na naslednjo točko.

Kljub vsemu vloženemu trudu Gyorkoseva z zasliševanjem zakonskega para Begovič in Uroša Prikla ni dosegla uničujočih prebojev. Negovani in artikulirani Igor ji je prav uživaško razlagal, kako je Neven rad govoril o tem, da si bo prisiljen na glavo za štiriindvajset ur na dan namontirati kamero, da mu uradni organi ne bodo več česa vse ne podtikali, kar pa se tiče denarja, ki naj bi mu ga Kaludrovič pred časom daroval: "To je bilo obdobje, ko sem prijateljem posodil 250.000 mark in mi ni ostalo dovolj niti, da bi otroku kupil pol žemlje. Neven je bil tisti, ki mi je takrat dal 2500 tolarjev, da sem lahko otroku kupil kruh. To je to." Begovičeva očarljiva žena Katja je pri tem vprašanju sicer odgovorila, da jima je Kaludrovič dal tisoč tolarjev za pico, ko sta se znašla v finančni krizi, ampak da so bili takrat itak vsi mladi, najstniki, stari enaindvajset let, in da sploh ni bilo problema, saj bi jima drugače ta denar dali starši. Poleg tega je moževo zgodbo in zgodbo Aleksandre Fidler v celoti podprla, zelo dosledno je kljubovala tudi domnevam, da naj bi se v resnici dobili prejšnji dan, sedemindvajsetega, saj se je zelo jasno spomnila, da je bil sedemindvajsetega pust in je bilo precej toplo, osemindvajsetega pa je snežilo cele kepe. Kar se tiče Prikla, je korektno prestal vse napade, predsednik senata pa je kakšno vprašanje celo vehementno prepovedal z: "Gospa tožilka, omejite se že vendar na zadevo!"

Je pa tožilstvo pomembno zmago verjetno doseglo z zaslišanjem Lidije Dumanič, tete Aleksandre Fidler, ki naj bi par obiskala na njunem domu osemindvajsetega zvečer. Verodostojnost njene izpovedi je Gyorkoseva napadla na več frontah: najprej je izpostavila čudnost dejstva, da je Koludrovičeva mama, ki živi v sosednjem stanovanju, ne pozna in ne ve, kdo sploh je, kljub temu, da naj bi Dumaničeva v tistem času zelo pogosto obiskovala Nevena in Aleksandro. "Težko verjamem, da me ne bi videla," je v zvezi s tem izjavila tudi sama Dumaničeva, ki ni imela pojasnila tudi za dejstvo, da Koludrovičeva tisti večer na parkirišču v času domnevnega obiska ni videla parkiranega njenega avtomobila, čeprav je pogledala na parkirišče. "Ne vem. Nisem govorila z njo, ne vem, zakaj bi lahko tako rekla," je bil komentar Dumaničeve. Kronski dokaz pa naj bi bil izpisek telefonskih pogovorov s tistega dne: Dumaničeva je predhodno zatrdila, da je Fidlerjevo zgodaj zvečer najprej poklicala po mobitelu in se z njo dogovorila za kasnejši obisk, izpisek z dne 28. 2. pa nazorno kaže, da sta se Lidija in Aleksandra tisti dan slišali samo ob 10.45 dopoldne in potem šele par dni kasneje. Tudi za to Dumaničeva ni našla pravega pojasnila.

Kot zadnja priča tega dne je za tožilstvo nastopila Valerija Sojč, natakarica, ki je pričala o tem, da obtoženega Stanislava Vogrinca pozna že štiri ali pet let, spoznala sta se v bifeju in nista imela romantičnega razmerja. Relevantnost tega izkaza ni bila jasna sicer nikomur, tudi obrambnim odvetnikom ne, so pa ti dan končali na prav nič obrambni noti in pred senatom ostro protestirali na račun po njihovi oznaki cirkusa, ki se ga gre državna tožilka, za katero so začele veljati posebni varovalni ukrepi. "Gre za tipičen primer pomanjkanja materialnih dokazov, ljudstvo pa naj bi na poročilih zvečer videlo, kako jo na sojenje spremlja kar pet avtomobilov, in iz tega pomislilo, da so naši klienti zagotovo krivi!" Gyorkoseva je ostro kontrirala s trditvijo, da gre za nesporno žalitev državnega organa državnega tožilstva, kar naj se po tem in tem členu tudi denarno kaznuje, na kar so ji nasprotniki v pravnem žargonu odgovorili: "A ste smešni, kaj vam je?!"

Tožilka po razpravi ni imela volje za izjave, obramba pa nam je postregla z nogometno primero: "Po našem je bilo danes 0 : 0, tožilstvo ni dokazalo nič, obramba pa tudi ne." Ko smo jih zbodli, da je tožilstvo precej omajalo alibi, ki temelji tudi na pričevanju Lidije Dumanič, so se morali strinjati, da je to sicer res, da pa "obramba procesa itak sploh ne gradi na alibiju, zadeva stoji in pade na sledovih, ki so bili najdeni na kraju dogajanja". Gre za odtise stopal, ki so jih vzeli na kraju pretepa. Izmerjeni številki naj bi znašali 41 in 43, Koludrovič in Štruc pa nosita čevlje številka 45 in 46. "Noben izvedenec ne bo mogel spraviti njunih nog v tiste odtise. Sreča naših klientov je, da je tisti dan padal sneg in je lahko policija tako korektno fiksirala odtise. Je pa res, da če so izvedenci odtise v Kamenikovem primeru gledali iz aviona, so jih morali tokrat očitno iz satelita." Glede na oboroženo spremstvo obramba ostaja tudi trdno zavezana prepričanju, da "gospa tožilka zapoznelo in preveč gleda klasike s Kevinom Costnerjem".