4. 9. 2004 | Mladina 35 | Politika
Sramota, imenovana V10
Vlada še zmeraj ni umaknila svojega strinjanja z vilensko izjavo
"Če boste nasprotovali oziroma če boste poskušali obglaviti mene ali pa slovensko vlado zaradi vilenske izjave, se zavedajte, da obglavljate tudi Evropsko unijo," je pred dobrim letom dejal sedaj že nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Bil je čas neenakovredne kampanje pred vstopom v Nato, o kateri so se razpisale tudi mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s svobodo medijev. In bil je čas priprav na napad na Irak. Bush se je v varnostnem svetu oziral za podporo pri naskoku na Bagdad, Powell pa je mahal z domnevnimi dokazi o orožju za množično uničenje. Slovenija je bila takrat v Natovi čakalnici, bila je med praškimi povabljenkami, a jo je čakala še uradna ratifikacija. Na videz ni imela druge izbire, kot da posluša Brucea Jacksona in podpiše izjavo o "o nujnih in ustreznih ukrepih, s katerimi bi varnostni svet odgovoril na iraško neprekinjeno grožnjo mednarodnemu miru in varnosti". Slovenija je takrat skupaj s preostalimi iz vilenske skupine podprla napad na Irak. Vojaško akcijo, za katero se je naslednje mesece izkazalo, da je bila zgrešena, nedomišljena, da je kljub fantomski vojaški zmagi prinesla politični poraz in diktaturo Sadama Huseina nadomestila z okupacijo, vojnim stanjem in razpadom države. Sramotna izjava sicer ni bila edini slovenski izraz podpore političnim ciljem militarističnega Busha, že nekaj mesecev pred Powllovim govorom v generalni skupščini se je Slovenija skrivaj pridružila prvemu vilenskemu debaklu, izjavi, ki govori o prispevku "k mednarodni koaliciji, da bi zagotovili izpolnitev njenih ciljev in razorožitev Iraka". Slovenska diplomacija je najprej podprla Busheve načrte in jih nekaj mesecev kasneje z vilensko izjavo tudi legitimirala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
