Ribarjenje v kalnem

Tudi površnemu opazovalcu je po skoraj vsakodnevnih ribiških incidentih v Piranskem zalivu jasno, da se stvari ne premaknejo nikamor in da so možnosti za konstruktivne rešitve, ki bi bile sprejemljive za obe strani, izredno majhne oziroma nične. Ob upoštevanju večplastnosti in zahtevnosti reševanja vprašanja nedoločene meje med državama je več kot očitno, da je razlog za tak položaj "dopust", na katerega je že pred leti odšla politična volja.

Spomnimo se na primer, kako so se parlamentarne stranke in vlada lotile reševanja nerešenih vprašanj s Hrvaško pred štirimi leti, potem ko so, tako kot letos, nekaj incidentov v Piranskem zalivu najprej zagrešili hrvaški ribiči, takoj za njimi pa na mejnem prehodu Sečovlje po utečenem scenariju še Joško Joras. Takrat se je Bajukova vlada v predvolilnem obdobju vdala skušnjavi in se, kot je pokazal čas, odločila za nekaj kratkoročno privlačnih in z vidika volilcev učinkovitih potez. Najodmevnejše je bilo sprejetje sklepa o tem, da je treba na levi breg Dragonje poslati policiste. Res je, da so kasneje sledili manjši verbalni dvoboji med Lojzetom Peterletom, ki je kot strokovnjak dobro vedel, kaj lahko povzroči pošiljanje specialcev na mejo, ki je sosednja država ne priznava, predsednikom vlade Andrejem Bajukom, sekretarjem na MNZ Vinkom Gorenjakom, ki je imel nekaj neposrednih izkušenj pri delu s policisti v Istri, saj je bil kratek čas prvi mož policistov na Koprskem, in Janezom Janšo. Slednji je namreč dr. Bajuku, ki je postal predsednik vlade, ne da bi točno vedel, kje teče reka Dragonja, narekoval besedilo o desantu. Mimogrede pa je, najverjetneje zaradi hitrosti pri sprejemanju odločitev ali pa morda zato, da se specialci na levem bregu Dragonje ne bi izgubili, vlada geodetski upravi naložila, naj poišče in odstrani vse hišne številke, ki so jih v spornih zaselkih še v času skupne države namestili Hrvati. Takšnih del geodeti ne opravljajo niti na hišah v središču Ljubljane, kaj šele na levem bregu Dragonje. Drnovškova vlada je sklep, ki je sosedom napovedoval vojno, takoj po volitvah spremenila.

Ribiška vojna

Ultimativna in brezkompromisna stališča, ki jih te dni uporabljata obe, hrvaška in slovenska politika, obe tudi s krepko podporo medijev, češ da ima Hrvaška ozemeljske zahteve do naše svete slovenske zemlje oziroma morja in nasprotno, da Zagreb oziroma Ljubljana ignorira mednarodno pravo ..., so daleč od evropskega duha dogovarjanja in reševanja težav. Kdo je kriv za take razmere v zalivu, je po toliko letih incidentov pravzaprav nepomembno. Najbližje dogovoru o tem, kako se vesti na morju v vmesnem času, dokler meja ni določena, sta bili državi ob sprejetju maloobmejnega sporazuma SOPS-a, a so razmere po vstopu Slovenije v EU podobne tistim v času, ko dogovora med državama še ni bilo. Napredka v pogajanjih ni, ker se Hrvati ne strinjajo z rešitvijo, po kateri bi s hrvaške obale skočili v slovensko morje, in za severni rob svojega morja upoštevajo za Slovenijo nesprejemljivo sredinsko črto. Umaške ribiče te dni ob prestopu nedoločene meje spremljajo policisti. Menda za tem stoji hrvaška vlada. Z občasnimi vplutji policistov si želi utrditi pogajalska izhodišča, če bi se odločili za mednarodno arbitražo, v kateri sosedje vidijo najustreznejši način za rešitev spora. Možnosti, da bi rešitev zares našli, pa so skorajda nične. Saj je tudi za arbitražo najprej potreben dogovor. Dogovoriti se je treba o arbitru, načinu arbitraže in pa seveda o tem, da je arbitrovo mnenje zavezujoče za obe strani.

So pa tradicionalni incidenti v zalivu idealni za predvolilne spopade. Minulo soboto sta se na predvolilni ribolov odpravila predsednik vlade Anton Rop in prometni minister Marko Pavliha. Menda mrež v morje nista metala le za nabiranje predvolilnih točk, temveč naj bi s tem simbolnim dejanjem ribičem pokazala, da jima ni vseeno, kaj se z njimi dogaja, da jima je mar za njihove težave in za reševanje kot kača dolgega problema določitve meje na morju. Prometni minister Pavliha je povedal, da njun obisk priča o tem, da slovenska vlada ve, kaj za Slovenijo pomeni morje. Da smo pomorska država, v kateri je tudi ribištvo pomembna gospodarska dejavnost. Poudaril je, da ima Slovenija v mednarodnem pravu dolžnost izrabiti vse miroljubne načine reševanja sporov, kar po njegovem pomeni najprej pogajanja, šele potem arbitražo oziroma mednarodno sodišče. Po premierovem mnenju pa težav ni mogoče rešiti kar čez noč, še zlasti, če v zalivu nenehno doživljamo spore in izzivanje predvsem hrvaške strani. Odgovor na ribiške težave vidi v iskanju dolgoročne rešitve, ki bi slovenskim ribičem zagotovila neomejen ribolov v Piranskem zalivu, pa tudi izhod na odprto morje. "Če bi se odločili za spor, bi največ izgubili. Tisti, ki kršijo pravila primernega obnašanja, so na hrvaški strani," je še povedal Rop, čeprav so kršitelji v resnici na obeh straneh.

Uradna stališča parlamentarnih strank glede določitve meje v Piranskem zalivu so bolj ali manj podobna. Razlikujejo se v tem, kako bi se posamezne stranke lotile reševanja konfliktnih situacij. Vladna koalicija zagovarja miren, "evropski" način dogovarjanja, opozicijske stranke pa se bolj nagibajo h konfliktnemu reševanju oziroma k uresničevanju načela zob za zob. Poleg Jelinčiča je najglasnejša SLS. Na zahtevo te stranke se je prejšnji teden na nujni seji sestala komisija DZ za zunanjo politiko. SLS je od vlade zahtevala, da pojasni ukrepe za umiritev razmer v Piranskem zalivu - gre za medsebojno obveščanje slovenske in hrvaške policije -, ki jih je 4. avgusta sprejel direktor policije Darko Anželj. Ukrep je bil preklican 24. avgusta. Sejo so zahtevali, čeprav so pravni strokovnjaki povedali, da se naša država s tem ni odpovedala jurisdikciji v zalivu. Gre za ukrep, ki potrjuje dolžnost držav, da spore rešujeta miroljubno, da vzdržujeta medsebojne stike in da se pri odpravljanju sporov vzajemno obveščata. Ne glede na mnenje uglednih pravnih strokovnjakov pa v SLS menijo drugače. Nezaupanje do pravne stroke je na seji izrazil tudi prvak SDS Janez Janša, njegov strankarski kolega Jožef Jerovšek pa je predlagal zaplembo vsaj ene hrvaške ribiške barke z opremo vred. To sicer predvideva slovenska zakonodaja, saj hrvaški ribiči pobirajo školjke z morskega dna z opremo, s katero je v slovenskem morju prepovedano ribariti. Vendar pa slovenska policija, tako kot v primeru Joras, stopnjuje ukrepe oziroma se izogiba sporu. Kakorkoli, SLS je predlagala, da odbor sprejme naslednje sklepe: da se na vseh delih meje vzpostavi stanje, kakršno je bilo na dan osamosvojitve; da se vzpostavi režim, ki je veljal na dan osamosvojitve in ki bi Sloveniji omogočil nadzor nad celotnim Piranskim zalivom; da sprejeti in že preklicani ukrep nima nobene formalnopravne podlage. Zaradi nesklepčnosti odbor ni sprejel nobenega sklepa. Se pa v sicer na videz nedolžnem predlogu skriva majhna vojna napoved. V SLS imajo dvojna merila glede izvajanja jurisdikcije. Menijo, da sporni zaselki na levem bregu Dragonje spadajo pod jurisdikcijo Slovenije, a njihovi argumenti za to so smešni in na trhlih nogah. Zaselki, ki do določitve meje sicer spadajo pod hrvaško jurisdikcijo, so po mnenju SLS pod slovensko jurisdikcijo zato, ker so bili pred osamosvojitvijo vključeni v slovensko telefonsko omrežje. To, da so bili del hrvaškega elektrosistema, spadali k pošti Buje, imeli hrvaške hišne številke ..., je za predstavnike SLS nepomembno, saj je za določanje jurisdikcije po njihovem najpomembnejši telefonski priključek.

Skorajda desetletno blokado v odnosih s Hrvaško je na slovenski strani že doslej v glavnem narekovala vladna SLS z Marjanom Podobnikom in Francem Zagožnom na čelu. Predvsem je bil zanimiv odnos te stranke do stalnih pozivov tako imenovane civilne družbe v zvezi z mejo v Istri in do njenih ozemeljskih zahtev do sosednje države, na primer zahteve po meji na Mirni ali Savudrijskem polotoku. Nevarni pozivi civilne družbe so nastajali v zavetju in pod pokroviteljstvom SLS. Primer: civilna družba napiše peticijo, v kateri so ozemeljske zahteve, in zanjo zbere 15 tisoč podpisov po vsej Sloveniji. Podpredsednik vlade Marjan Podobnik ne glede na to, da zunanje ministrstvo takih zahtev ni upoštevalo, inscenira slavnostni sprejem za prinosnike podpisov in pobudnikom zagotovi prizadevanje vlade, da se bodo zahteve iz peticije uresničile. Predsednik vlade se ne oglasi, pričakovanja javnosti se spričo militantnosti in glasnosti zagovornikov spremenjenih meja postopoma večajo. Tisti, ki so opozarjali na obveznosti, ki izhajajo iz temeljne ustavne listine RS iz leta 1991 in deklaracije o neodvisnosti, to je priznanje in spoštovanje meje, ki je veljala na dan osamosvojitve Slovenije in Hrvaške, so ožigosani skorajda za narodne izdajalce. Vroče postane šele, ko hrvaška vlada kljub nasprotovanju parlamentarnega odbora za zunanjo politiko parafira sporazum o meji s Slovenijo, in takoj za tem, ko po dolgotrajnih mukah tudi slovenski parlament ratificira sporazum o obmejnem sodelovanju, ki naj bi olajšal življenje ljudi ob meji. Zgodba o slovensko-hrvaški meji v Piranskem zalivu postaja vse težja in vse bolj moreča. Zdi se skoraj brezizhodna. Jastrebi na obeh straneh meje dvignejo krila in napovedujejo razna zborovanja. Njihova mnenja so brezkompromisna in ultimativna. Hrvaški ribiči zanikajo vsakršno legitimnost hrvaških oblasti in napovedujejo, da bodo vzeli pravico oziroma zunanjo politiko Hrvaške v svoje roke. Lok napnejo do skrajnosti in svoji vladi ne puščajo nobenega manevrskega prostora. Podobno igro se gre Odbor za zaščito slovenskih državljanov. Odbora ne zanima, kaj si predsednik vlade skupaj z zunanjim ministrom misli o sporu s Hrvaško, še manj, kako ga misli rešiti. Zanima ga samo, kaj bo vlada naredila za zavarovanje ozemlja, ki ga odbor, sestavljen iz številnih intelektualcev iz kroga Nove revije, samovoljno razglaša za slovensko. Vlado poziva, naj ozemlje, kjer živi Joško Joras, zasede in priključi k Sloveniji, ne pušča ji prostora za pogajanja ali morda kompromis. Res je, da državljani in civilnodružbene skupine lahko svobodno izražajo svoja mnenja o vseh zadevah in jim teh pravic ne more kratiti nobena demokratično izvoljena oblast. Težava je v tem, kakšen odnos do takih mnenj ima politika obeh držav. Jim prisluhne? Se jim podredi? Ali jih zavrne kot povsem nespremenljiva, kot sta to v času hladne vojne, leta 1954, storili vladi Jugoslavije in Italije. Italija se takrat pred svojo javnostjo ni mogla odreči coni B STO, saj se je tako ali tako odpovedala velikemu delu Istre, Jugoslavija pa ne Trstu, ki je bil ravno tako propagandno eksploatiran. Kljub temu sta državi dosegli začasno rešitev, ki je bila takrat v obeh edina možna, če so hoteli, da se vse izpelje brez večjega revolta. So pa vsi vedeli, da bo z leti ta rešitev postala trajna. To se je zgodilo z osimskimi sporazumi. Brez njih bi bila osamosvojitev Slovenije težavna, saj so sporazumi pravno rešili vprašanje meje.

Desant na Dragonjo

Mirovna pogodba, ki sta jo v Parizu podpisali Jugoslavija in Italija, je spremenila mejo, s katero ni bil zadovoljen tako rekoč nihče. Mirovna pogodba je skušala nekako ustvariti etnično ravnotežje. Se pravi, dobiti enako število Jugoslovanov v Italiji, kot je bilo Italijanov v Jugoslaviji. Težava je nastala, ker Jugoslavija ni bila enonacionalna država in na spornem ozemlju živijo Slovenci in Hrvati. Zaradi Hrvaške, ki si je priključila celotno etnično ozemlje na zahodu, smo Slovenci na oni strani meje pustili svojo manjšino. To je danes izraziteje, ker sta Slovenija in Hrvaška ločeni državi in je to zagotovo bolj opazno zaradi vprašanja Piranskega zaliva. Nekateri zgodovinarji menijo, da bi morda ravno zaradi tega danes bila moralna dolžnost Hrvaške, da pri vprašanju Piranskega zaliva popusti, saj imajo Hrvatje moralni dolg do Slovencev, ker so dobili vso svojo Istro skupaj z italijanskimi območji, mi pa smo svojo manjšino zaradi interesov nekdanje skupne države pustili v Italiji.

Kaj pa parlamentarne stranke? Nekatere so v letu dni krepko spremenile svoja radikalna stališča. Naj začnemo s Koalicijo Slovenija, ki je tokrat popolnoma razpuščena oziroma neusklajena. Prvak SDS Janez Janša, ki je še pred štirimi leti čez Prekop sv. Odorika pošiljal specialce, da bi zavarovali Jorasa, je ob letošnjem Jorasovem šovu na mejnem prehodu Dragonja za TVS povedal: "Meja med državama je po sklepu obeh parlamentov tam, kjer je bila meja med republikama. Problem te meje pa je, da mikrolokacije te meje na teh točkah niso bile nikoli določene, zato je bil potreben sporazum o meji. Vendar ga sabor ni ratificiral, zato formalno na mikrolokacijah meja še ni določena." Skratka, formalno se Janša strinja, da sporni zaselki na levem bregu Dragonje z Jorasovo hišo vred spadajo pod jurisdikcijo Hrvaške. Njegov na novo pridobljeni strankarski kolega Dimitrij Rupel pa celo predlaga oblikovanje slovensko-hrvaške komisije zgodovinarjev in pravnikov, ki naj bi po zgledu skupnih komisij z Italijo in Avstrijo obdelali nerešena vprašanja med državama od leta 1918 do leta 1992. Skratka, spet le metanje peska v oči. Če gre pri določitvi meje na kopnem le za mikrolokacije, so nekdanje meje občine Piran iz časov, ko je bila ta del Italije, popolnoma nepomembne. Morda bi ga ob njegovem sprenevedanju veljalo spomniti, da je kontrolno točko, se pravi mejo na Dragonji, prva postavila Slovenija, in to vlada, katere član je bil tudi sam. Sedanja razmejitev po Dragonji je iz povojnih časov in posledica takratnih delitev okrajev in njihovih pristojnosti. Današnje meje občine Piran so bile določene septembra 1947, ko je bila z odlokom vojaške uprave Jugoslovanske armade za cono B STO in civilne oblasti določena razmejitev med okrajema Koper in Buje, hkrati pa so bile razmejene tudi pristojnosti sodišč. Območje sodišča v Piranu je po tem odloku segalo le severno od Dragonje. Ta razmejitev pa je bila odločilna pri nastajanju medrepubliške meje. Prebivalci Mlinov so po izdaji tega odloka pisno zaprosili za priključitev k bližnjemu ljudskemu odboru Sečovlje, civilna oblast pa je opravila korekcijo razmejitve med KO Kaštel in Sečovlje. Vse to se je dogajalo v jugoslovanskem delu STO, ki formalno ni spadal ne v Slovenijo ne v Hrvaško. Hrvaška stran se s popravkom ni nikoli strinjala in je leta 1967 o svojih pomislekih glede spremembe pisno obvestila slovenske oblasti. Spor ni bil nikoli rešen, kljub temu pa je občina Buje do osamosvojitve izvajala vse pristojnosti na vseh 113 spornih hektarih na levem bregu Dragonje. To vam lahko povedo tudi avtohtoni prebivalci treh spornih zaselkov, ki imajo danes zaradi koristoljubja skoraj vsi dvojno državljanstvo. Pravzaprav bi si radi zagotovili nekakšen poseben status, nekakšno mini brezcarinsko cono, kjer bi se obračali po vetru in spadali v tisto državo, v kateri bi se jim to v danem trenutku bolj splačalo.

V NSi so drugačnega mnenja kot Janša. Navsezadnje je njihov pravni svetovalec za obmejna vprašanja Jorasov odvetnik. V NSi pravijo, da bi morala Slovenija spoštovati sukcesijski sporazum in uveljavljati jurisdikcijo na celotnem ozemlju, ki ga je obvladala pred osamosvojitvijo. To pomeni celoten Piranski zaliv in sporne zaselke na levem bregu Dragonje. Vendar pa na vprašanja, zakaj pošta Sečovlje v času skupne države ni dostavljala pošte na levi breg Dragonje, zakaj nobena hiša na levem bregu Dragonje ni imela slovenske hišne številke, zakaj ob osamosvojitvi ni bilo na slovenskem volilnem seznamu nobenega prebivalca tega območja in se zato niso udeležili niti plebiscita niti kasnejših slovenskih parlamentarnih volitev, ker nanje preprosto niso bili vabljeni, ... na ta preprosta vprašanja v stranki ne poznajo odgovorov. Najglasnejša je ponovno SLS. Po njenem v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi sporazumi slovensko-hrvaška meja na območju nekdanjega STO ni bila nikoli določena. SLS se zavzema za tako mejno črto na kopnem in na morju, ki bi spoštovala določila pariške mirovne konference in londonskega memoranduma. Ta, kot poudarja SLS, jasno določa, da se narodna sestava na tem ozemlju in takrat veljavne meje občin ne smejo spreminjati. To pomeni, da meja na kopnem poteka po trasi, ki Sloveniji zagotavlja celoten Piranski zaliv in prost dostop do odprtega morja. Julij Beltram, nekdanji sekretar Istrskega okrožja in nosilec pomembnih in odgovornih funkcij, ki je imel pregled nad vsem družbenopolitičnim in gospodarskim življenjem v coni B STO, v knjigi Pomlad v Istri zelo natančno opiše, kako in zakaj so leta 1947 mejo med okrajema Buje in Koper postavili na Dragonji. Kakorkoli, SLS ne govori le o spornih 113 hektarih, temveč o veliko več ozemlja. Temu se na kratko reče ozemeljske zahteve do sosednje države. Ponovno pa so v tej stranki dokazali, da imajo, vsaj kar se celovitosti občin tiče, dvojna merila. Pred leti je bila ravno SLS med glavnimi zagovorniki razdelitve velike mestne občine Koper na pet ali šest manjših, čeprav se, ker gre za del nekdanje cone B STO, njenih meja ne bi smel nihče dotikati. Kakorkoli, letos mineva 50 let od sprejetja londonskega memoranduma. V Trstu se bučno pripravljajo na praznovanje 50. obletnice ponovne priključitve Trsta k Italiji. Preseneča me, da predstavniki SLS spričo svoje natančnosti in doslednega poznavanja zgodovine v DZ še niso predlagali velikega vsedržavnega praznovanja ob obletnici priključitve slovenskega dela Istre k matični domovini. Navsezadnje je pred 50 leti Slovenija končno dobila svoj košček morja in tako tudi dejansko postala pomorska država. Konec koncev so veliko sidro na Kongresnem trgu v Ljubljani postavili prav temu dogodku v čast. In samo še mimogrede, Slovenija pred 50 leti ni dobila le svojega koščka morja, temveč tudi pravico do izhoda na odprto morje, ne glede na to, v kateri državi stoji hiša njihovega strankarskega kolega z levega brega Dragonje.

Ena od možnosti za rešitev mejnega vprašanja je tudi mednarodna arbitraža, ki se pogosto omenja v obeh državah. V zadnjih polemikah z ministrom Vajglom jo je omenil hrvaški predsednik Mesić. Za arbitražo se zavzema tudi poslanec ZLSD Aurelio Juri. V pismu zunanjemu ministru Vajglu Juri predlaga, naj slovenska stran takoj začne izvajati dejavnosti, ki bodo vodile k mednarodni arbitraži o še spornih delih slovensko-hrvaške meje na kopnem in morju. Po njegovem bi bilo vsako nadaljnje odlašanje in čakanje na hrvaško privolitev v sporazum Drnovšek-Račan neodgovorno in škodljivo za Slovenijo, saj formalna nedorečenost meje na kopnem lahko po njegovem resno ogrozi vstop Slovenije v schengenski prostor v predvidenem roku.

Sicer pa slovenski pravni strokovnjaki pravijo, da je za arbitre edini verodostojen dokument, o katerem naj bi razsojali, ravno sporazum Drnovšek-Račan. Skratka, arbitri naj razsodijo, ali je ta sporazum pravno korekten, uravnotežen in pravičen, saj se s temi težavami ukvarja sosednja Hrvaška, ne pa mi, ker je za nas sporazum sprejemljiv.

Veličina državnikov se meri po tem, ali se znajo v pravem trenutku odločiti za prave poteze. Ali znajo potegniti poteze, ki njihovi državi v svetli prihodnosti prinašajo več koristi kot škode. Seveda morajo znati, predvsem pa biti pripravljeni pri tem sprejemati kompromise. Neodločnost in izjave, všečne javnosti, ki jih je ob nedavnih incidentih trosil predsednik vlade Rop, ne kažejo ravno na to, da čez slabo leto, v začetku avgusta, ne bomo poslušali že obrabljenih poročil. In smo jih končno spet dobili, mejne incidente s Hrvaško, namreč. Saj bi bilo čudno in nenavadno, če bližnjih srečanj v Piranskem zalivu prihodnje leto ne bi bilo, ker so že tradicionalna.