Neusmiljena evropska statistika

Poročilo, ki ga je na začetku septembra pripravila evropska komisija, je zlato medaljo pripelo Irski. Nekdaj pozabljena in revna država je v Evropski uniji doživela naglo rast; k temu je veliko prispevala bruseljska blagajna, pa tudi irski politiki, ki so znali črpati evropska sredstva, namenjena za razvoj. Irska je bila tako lani država, ki je na prebivalca iz evropskih skladov dobila največ denarja. Poenostavljeno rečeno to pomeni, da je vsak državljan Irske iz Evrope pridobil 391 evrov. Z manjšim izkupičkom ji sledijo Portugalska, Grčija in Španija. Na drugi strani so razvitejše članice stare EU. Po številu prebivalcev sta največja plačnika Nizozemska in Luksemburg, ki vsako leto v blagajno EU prispevata več kot 120 evrov na prebivalca.

Minuli teden so pogajanja za evropska sredstva prestrašila tudi Slovence. Iz Bruslja je prišla novica, da je Slovenija preveč razvita, da za naslednje proračunsko obdobje med letoma 2007 in 2013 presega 75 odstotkov splošne ravni razvitosti EU in da zato ne bo mogla kandidirati za sredstva iz solidarnostnih skladov. Po predvidevanjih bi tako izgubila kar 4,1 milijarde razvojne pomoči. Razlog za tako "proračunsko simulacijo" je preprost; ker so v EU med novimi državami tudi bistveno manj razvite regije, kot je Slovenija, in ker naj bi se tej druščini kmalu pridružili še Romunija in Bolgarija, je naša država v povprečju dovolj dobro razvita. Grozeče napovedi so šle že tako daleč, da so se pojavila ugibanja o tem, da bo Slovenija neto plačnica v evropski proračun. Evro-slovenski politiki so bili v odzivih soglasni. Oglasili so se minister Cvikl, "regionalna" ministrica Kovačeva in tudi evropski komisar Potočnik, novi evropski poslanci pa so se bolj ukvarjali s prvim zasedanjem evropskega parlamenta. Grozeči izračun, narejen po metodologiji Evrostata, in simulacija komisarke Schreyerjeve naj bi bila samo začetek pogajanj. Slovenija je po sedanji metodologiji ena sama kohezijska regija, slovenski pogajalci pa jo bodo poskušali razdeliti na dve ali celo tri statistične enote, ki bodo lahko samostojno kandidirale za evropska sredstva. Če bi bili regiji dve, osrednja slovenska regija z metropolsko Ljubljano ne bi dvigala povprečja pozabljenemu Prekmurju, še boljša bi bila razdelitev na tri regije, tako da bi bila država sestavljena iz vzhodnega, osrednjega in zahodnega dela. "V skladu z dogovorom lahko začnemo pogajanja o razdelitvi Slovenije na dve ali tri regije. Taka razdelitev bi nam omogočila, da bi od dveh regij vsaj vzhodna Slovenija tudi po letu 2013 dobivala sto odstotkov," je recimo dejal Cvikl. Ministru za evropske zadeve je pomagal tudi Potočnik. Iz Bruslja je zatrdil, da slovenski argumenti niso na trhlih temeljih in da so zelo močni: "Po izračunih bi bila Slovenija vse do leta 2013 neto prejemnica sredstev iz blagajne EU v vrednosti 1,3 odstotka svojega bruto proizvoda, kar ni malo." Spor je na videz torej zelo enostaven, najprej mora Slovenija evropskega komisarja Barrota prepričati, da je pravična delitev na več regiji, nato morajo regije v Bruselj poslati svoje predloge za razvojne programe in potem morajo biti ta sredstva tudi porabljena. Po podatkih Eurostata je najbolj razvita regija v Evropi London, sledijo mu Bruselj, Luksemburg, Hamburg, Ile de France in Dunaj. Na drugi strani so med najmanj razvitimi članicami "stare Evrope" grške regije Dytiki, Anatoliki in Iperios, španska Extremadura ter portugalski regiji Acores in Norte.

Po objavi informacij o priprtih vratih za evropsko pomoč Sloveniji je bil odziv od volitev zaslepljenih politikov nenavaden. Ena stan je zatrjevala, da so evropska izhodišča le začasen pogajalski problem, ki ga bodo naši (in samo naši) pogajalci brez večjih težav rešili, druga pa je govorila o zavajanju, praznih obljubah in napakah. Še najbolj previdni so bili v Novi Sloveniji, kjer je Bajuk ponovil "znameniti" stavek o "župci, ki se ne poje tako vroča, kot se skuha".

Kljub pomirjujočim izjavam vlade pa je začetek pogajanj o evropskem denarju za razvoj regiji opozoril še na nekaj drugega. Prvič seveda na neenakomerno razvitost države, pojav, ki je posledica centralizacije politične in gospodarske moči, pa tudi hitrega razvoja osrednje Slovenije, in drugič na to, da kljub ustavnim določbam in zapisom v koalicijski pogodbi še zmeraj nimamo ustanovljenih pokrajin, prav tako ni niti političnega niti strokovnega konsenza o regionalizaciji Slovenije. Tako oba najverjetnejša kandidata za novega premiera govorita o 12 do 14 regijah, le da Rop v intervjuju za Večer omenja možnost oblikovanja treh razvojnih "evropskih" regij in več upravnih regij, Janši pa bi se zdeli trije pokrajinski centri le nova oblika centralizma. Samo ustanavljanje pokrajin sicer nima neposredne zveze z evropsko delitvijo na kohezijske regije, vendar morajo biti vsaj meje teh regij skladne z mejami pokrajin. Če bi v Sloveniji že bile oblikovane regionalne enote, na katere bi država prenesla del svoje oblasti, bi bila pogajalska izhodišča boljša. Minister Cvikl celo priznava, da bi bilo z vidika učinkovitega črpanja evropskih skladov smiselno ustanoviti le tri pokrajine, ki bi se ujemale s kohezijskimi regijami. Nekaj takšnega je recimo storila Irska, pri kateri je bila regionalizacija namenjena ravno učinkovitejšemu črpanju evropskih sredstev.

In še nekaj, zamisel o evroregiji, ki so jo Sloveniji najprej ponujali okoliški politiki, potem pa se je znašla med zunanjepolitičnimi cilji Janševe vlade v senci, nima s kohezijskimi regijami in decentralizacijo Slovenije nobene zveze. Janševa in Ruplova zamisel o evroregiji z glavni mestom Ljubljano je morda mamljiva razvojna perspektiva, a v samem bistvu vseeno skriva idejo Zedinjene Slovenije. Eden izmed delovnih predlogov za ime takšne tvorbe je bil namreč kar Karantanija.