Osvoboditeljevo poročilo

"A da ne rečem, da je zdaj že bivši član vlade Dimitrij Rupel v tem času sam napisal knjigo, ki ima 700 strani, ne da bi imel za to na razpolago 33.000 uradnikov," je na, upajmo, da zadnji izredni seji starega državnega zbora grmel Janez Janša, po eni strani v prezirljiv odgovor solatarsko zabuhlemu vladnemu odgovoru na interpelacijo, po drugi strani v hvalo svojemu staremu novemu prijatelju. Doktor Dim je v nadaljevanju seje spregovoril o tem, kako je bila zunanja politika Slovenije že pred časom zastavljena dovolj trdno, da je niso uspeli pokvariti niti vsi poskusi Toneta Ropa in pajdašev. Če spojimo obe pričevanji, dobimo resnično strahospoštovanja vredno sliko preteklega leta, kakršno je teklo za sedaj že bivšega petkrat zapriseženega zunanjega ministra: ob tem, ko je predsednika vlade in kohorte za lase odtegoval stran od gumba za naše skupno samouničenje, je vendarle našel še dovolj časa, da je naškrabal dovolj analitično-superiornega materiala, za kakršnega ima LDS sicer na voljo 33.000 plačancev. Iz takega testa so pravi velikani.

Del recepta za svojo nadčloveško produktivnost je doktor Dim razkril proti začetku svoje resnično impresivno masivne bukve, in sicer je zadeva taka: na leto mu sicer z vsemi sobotami in prazniki pripadata dva meseca dopusta, a ni teh pravic nikoli izkoristil že vse od leta 1990. Kar ga, če sklepamo iz sledečega komentarja, poleg razumljivih eksplozij humanističnega ponosa očitno navdaja tudi z določeno mero grenkobe: "Mislim, da je slovenska država pri dopustih preveč velikodušna. Glede na to, da sem ji vsako leto podaril vsaj en mesec, bi mi bila dolžna najmanj leto počitnic. Dvomim, da bom lahko izterjal ta dolg." In če smo že pri tem, tudi tiste bedne počitnice, ki si jih je v tem polpreteklem metežu kolosalnih deklaracij in še plemenitejših dejanj vendarle uspel privoščiti, so bile bolj izgovor za počitnice. Leta 2003 sta recimo z Marjetico hodila plavat v Bernardin samo zjutraj in zvečer - "pa ne le zaradi temperatur. Ob osmih zjutraj in ob osmih zvečer je najmanj ljudi." - ob tem pa je bilo itak treba ves čas reševati nove in nove zoprnije s Hrvaško. "To niso nobene počitnice, pravi moja žena."

Tratiti tako širokopoteznega duha za počitnice bi bilo seveda itak neodgovorno do širše okolice, tudi do Evrope. Prevzem zgodbe o uspehu ima kar 766 strani, od katerih je samo zadnjih štirideset odmerjenih za fotografije, je pa res, da čisto vsega tega materiala doktorju Dimu ni bilo treba spisati v zadnjem letu, saj je v knjigi več kot velikodušen s celostno in dobesedno ponovno objavo svojih najrazličnejših pisem, depeš, celotnih intervjujev iz Maga, govorov z 32. novoletnega srečanja Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja ter celo na spletni strani MZZ objavljenih avtobiografij.

Kljub temu gotovo ne gre za majhen podvig, pisec pa si takoj na začetku krepko oddahne, da je knjiga skoraj natančno takšna, kakršno si je bil zamislil. Za pomoč in podporo je med drugimi posebej hvaležen ženi Marjetici, predsedniku Drnovšku, Janezu Janši in vsem prijaznim ljudem v vladah med letoma 2001 in 2004. Če posplošimo, je knjiga nastala tudi in predvsem kot protest in upor proti "rokohitrskemu popravljanju zgodovine", saj se je pisec "v trenutkih črne slutnje in hkratnega razsvetljenja zavedel, da se je zgodba začela z Vatikanskim sporazumom, nadaljevala z obiskom nemškega kanclerja in NATO, končala pa z mojo odstavitvijo".

Čeprav ne manjka svežega uvida v celotno novoslovensko epopejo, jedro knjige poprime natanko tam, kjer se je končala avtorjeva prejšnja knjiga Srečanja in razhajanja, torej spomladi 2001, ko je avtor že četrtič zaprisegel kot ministrski načelnik našega zunanjepolitičnega delovanja. Če obravnavano obdobje grobo razmejimo na letnice, je bilo leto 2001 leto najvažnejših premikov v zunanji politiki in obenem začetka notranjih bojev v zmagoviti koaliciji, med drugim naj bi šel Kučanu blazno v nos neverjeten uspeh, ki ga je na volitvah zabeležila LDS. 2002 je bilo ključno zaradi zamenjav na najvidnejših položajih, ki so posrkale ogromno energije. "Leto 2003 je bilo prvo leto Kučanovega delovanja iz ozadja in leto 'specialne vojne' zoper njegove dejanske in potencialne nasprotnike. Leto 2004 je po eni strani leto odkritega obračunavanja in grobih pritiskov, po drugi strani pa leto žarometov in ognjemetov v čast predsednika vlade Ropa. To je hkrati pomenilo sistematično zanemarjanje in medijsko zatemnitev vsega zunaj njegovih dejavnosti oz. njegove osebnosti."

Zelo prepoznavna rdeča nit knjige predstavlja poglabljanje konflikta z Milanom Kučanom. Ta zgodba se sicer začne že s samo osamosvojitvijo, ko se je Ruplov Demos "političnih začetnikov, moralistov in v marsičem naivnežev" zavzemal za skupno krmarjenje v najboljših interesih domovine, pri tem pa se ni zavedal pokvarjenosti in zahrbtnosti raznih Kučanov, Cirilov Ribičičev ter ostalih komunistov, ki so na veliko moledovali, naj Evropa Slovenije ne prepusti desnici. V novejšem obdobju posveti avtor veliko pozornosti dogodkom ob obisku nemškega kanclerja Schroederja ob deseti obletnici slovenske državnosti, ko naj bi Kučan (ki je Dimitriju po telefonu predhodno prhnil "Kaj nam ima Schroeeder sploh povedati?") "spustil svoje medijske prijatelje z verige", tako da so po vseh možnih kanalih "napadali koncept proslave in vlačili na dan vse mogoče in obskurne teze". Kučan da je "neumne članke svojih prijateljev" zaustavil šele, ko ga je za to poprosil doktor Dim, ki so ga nemški kolegi zaskrbljeno spraševali, ali naj vendarle raje prestavijo visoki obisk, pa še potem naj bi Kučan popustil predvsem zato, ker mu je Drnovšek odstopil govorniški oder.

Zatem so prišle vse tiste zdrahe v zvezi z vstopom v EU in NATO, z njimi pa cela plejada sestankov na štiri oči, kot recimo tisti, na katerem naj bi Kučan najprej po telefonu pol ure maltene hlipal Havlu, da vsekakor je za NATO. Ko je prišel do besede, ga je naš pogumni Dimitrij trdo prijel in zahteval odgovor, na vprašanje, čigava sta Delo in Dnevnik: "Napadajo vlado in opozicijo, edino njega ne napadajo. Naj mi pove, kdaj so napadali njegovo družino, njegovo ženo! Torej, čigavi so?" Čeprav sta se takrat razšla še kar nekako prijateljsko (Kučan naj bi mu celo ustregel in zategnil verigo Borisu Ježu, ki naj bi že po par dneh popolnoma spremenil ploščo glede pomena Schroederjevega obiska), nam pisec konec randevuja vseeno zabeli z odstavkom: "Po približno uri pogovora je v ozadju (pri mizi) nekaj škljocnilo, kot bi se ustavila snemalna naprava. Zelo natančno sem si ogledal svojega sogovornika. Niti malo se ni pustil zmesti. Zvok je preprosto preslišal."

V obdobju pred predsedniškimi volitvami je videti, kot bi si bila stari in novi enako strastno želela polastiti duše idealističnega pokončnega zunanjega ministra, ki se je morda odločil prav v trenutku, ko je zavrnil prej potrjeno Kučanovo povabilo na kosilo in se z Drnijem dobil v zapuščeni restavraciji, kjer je še natakar stregel šepetaje. Drni je bentil, zakaj vendar taka brutalna kampanja okrog falcona celih šest mesecev po novici o odločitvi za nakup, ob tem pa sam sebi odgovarjal s citati Danila Slivnika, ki da je edini ugotovil, za kaj v resnici gre: Kučan ne prenese, da bi ga nadomestil Drnovšek in bi na svojem izpraznjenem mestu raje videl Franceta Arharja, ki ga skupaj z ostalimi komunisti z nekakšnimi treningi javnega nastopanja že vzgajajo v čimboljšega protikandidata, vmes pa z vsemi topovi streljajo po sedanjemu premieru.

Nekaj zlovolje se je lahko Drni kasneje znebil, ko je s kronistom in Slavkom Gabrom letel na Finsko - "Na poletu ni manjkalo Drnovškovih zajedljivih pripomb na račun vladnega letala, ki smo ga dali v najem, zdaj pa letalo najemamo pri drugih." - ob isti priložnosti pa je bentil tudi, ko je v časnikih prebral, da se je Tone Rop skrivaj udeležil ustanovnega sestanka Foruma 21 v Jankovićevem hotelu v Šiški. Tone naj bi Dimitriju kasneje pojasnil, da je šel tja "reševat LDS ... da bi sicer že isti dan ustanovili Kučanovo stranko". Kmalu poči na sestanku vseh ministrov LDS 9. marca, ko je doktor Dim zbrani eliti med drugim na srce položil tudi: "Vodimo politiko proti ljudem. Postavili smo se za izbrisance proti večini volilnega telesa!" Ko je Tone tarnal, kakšna krivica se jim vsem skupaj godi v medijih, je Dimitrij protestiral, da "te medije vodijo sami 'naši'... Omenil sem, kako so me napadali ravno 'naši' Miheljak, Kovač, Damjanić, Repovž ... ki jih je podpirala in postavljala LDS". Ko je premier ministru povedal, da bo za sodno ministrico postavil Zdenko Cerar, je avtor odvrnil, da je ideja grozna in da lahko z njo izgubi njega. Rop mu je odvrnil, naj ga ne lomi. Zgodil se je Zbor za republiko in cessna, za katero je Nova Revija plačala milijonček in pol: "Ko sem vstopil v Cankarjev dom, so bili ljudje zelo navdušeni."

Ostalo je zgodovina. Danes poslanec in volilni kandidat SDS Dimitrij Rupel sedi, gleda svoje zapiske in se čudi: "Po eni strani mi ni prav, da so me porinili in da sem stopil v središče obupnih političnih bojev. Po drugi strani sem te boje gledal z zadoščenjem. V nobenem nisem bil poražen." Posebno poglavje, poseben P.S., si je za besedico konec prislužil "Prvi predsednik Republike Slovenije", tako se namreč na svoji domači spletni strani predstavlja Milan Kučan, kar gre zdaj malo v nos doktorju Dimu, ki postulira, da je prvi nedvomno boljši kot bivši, morda celo kot drugi? Odnosi med Ruplom in Kučanom se niso prav nič sharmonizirali, ko se je slednji v aferi LB zavzemal, naj se plačajo pravno neobstoječi dolgovi, da bodo lahko na balkanske trge toliko lažje prodrli njegovi prijatelji, ki so se kasneje zbrali v Forumu 21. In kaj šele, ko je bivši predsednik svojim hrvaškim prijateljčkom prek vrste omogočil dvig domnevnih prihrankov ter s tem pošteno uničil slovensko pogajalsko pozicijo! Vsekakor pa si bivši zunanji minister ne bo dovolil neumnih in bednih podtikanj, da slovenskih partizanov letos v Normandiji ni bilo, ker jih on ne bi spoštoval.

Če vam izdamo majhno skrivnost, teh 766 strani mine precej hitreje, kot bi človek sprva pričakoval, to pa zato, ker je regurgitacije starih pisem, govorov in intervjujev za več kot polovico, menda celo precej več. Zadnjih tristo strani je itak samo najširši možni zbornik sistematiziranih avtorjevih principov in napotkov za našo skupno prihodnost, nacionalni program Slovenije v združeni Evropi, ki bi lahko nosil tudi podnaslov Od čitalnic do Dimitrija Rupla. V bistvu je Prevzem zgodbe o uspehu dnevniški zapis o vsakodnevnih titanskih borbah najomikanejšega med osamosvojitelji in obenem album o moderni slovenski državi (mar na koncu koncev ne gre za eno in isto stvar?), v katerega je nekdo v zadnjih štirih letih (morda je to počela žena Marjetica?) ljubeče nalepil maltene vsako črko, s katero je minister in zdaj spet disident v govorni ali pisni obliki obdaroval svet. Vsekakor nujen nakup za vse iskrene častilce lika in dela Dimitrija Rupla ter skrbno odmerjena predvolilna poteza: pravzaprav dokument, ki priča predvsem o tem, kako skrajno so se mnenja doktorja Dima poklopila s tistimi, ki jih že leta skrbno kultivirajo njegovi novi prijatelji.