Vsakdo je lahko politik

"Franca za poslanca," sporoča kandidat Franc Žunkovič, ZLSD, defektolog po poklicu. "Kolpa, vino, cesta, nova delovna mesta," je pesniško navdahnjen kandidat Jože Matekovič, LDS. "Dajte nam glas, računajte na nas," pesni dr. Manca Košir, duša Junijske liste. Volitve so čas, ko ustvarjalnost slovenskega človeka dobi neslutene razsežnosti. Hkrati so volitve čas, ko se stranke kot nekakšna čreda zapodijo proti namišljenemu političnemu centru. Politika se spremeni v veščino doseganja marketinških učinkov. Tako na levici kot na desnici najdemo aktiviste gibanja, ki je imelo cilj, da islamski skupnosti preprečijo gradnjo džamije ob ljubljanski Cesti dveh cesarjev. Branka Lovrečič, kandidatka LDS, stranke, ki stavi na odprto družbo, je kot predstavnica četrtne skupnosti Trnovo tedaj razlagala, da izbrana lokacija res ni primerna za džamijo, ker je Cesta dveh cesarjev poplavno območje. Mihael Jarc, kandidat SLS, je lastnoročno zbral na tisoče podpisov proti gradnji džamije. Mimogrede, Jarcu je pred dnevi uspel epohalen dosežek. Poročilo ameriškega State Departmenta, ki poroča o svobodi veroizpovedi v svetu, na široko poroča o njegovem osebne naporu, da bi preprečil gradnjo džamije v Ljubljani.

Tako na listi SDS kot na listi ZLSD lahko najdemo bivšo kraljico - ZLSD je na kandidatno listo postavila vinsko kraljico, SDS pa lepotno kraljico. Nekdanji gospodarski kriminalisti Jaka Demšar kandidira na listi ZLSD, aktivist podravskega policijskega sindikata Vlado Marinič pa na listi stranke Slovenija je naša. Ko aktivist policijskega sindikata nastopi na tiskovni konferenci stranke SJN, ga predstavi kandidat iste stranke, ki mu sodna veja s sodbo na prvi stopnji oblasti očita, da naj bi zagrešil davčno utajo. Stranka mladih Slovenije tiskovno konferenco skliče na štadionu za Bežigradom in se pritožuje, da ta športni objekt predstavlja sramoto za državo. Stranka Slovenija je naša je za evropske volitve kandidirala Mladena Rudonjo, strelca gola, s katerim se je Slovenija kvalificirala na svetovno nogometno prvenstvo. Mladen Dabanovič, vratar, ki je novembra lani, ko je Slovenija igrala zadnjo kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev na evropsko prvenstvo proti Hrvaški, stal v golu in je bil ob strelu hrvaškega napadalca Prše nemočen, kandidira za Aktivno Slovenijo. Darja Lavtižar Bebler, ambasadorka Slovenije pri Svetu Evrope, kandidira za LDS. Drago Mirošič, ambasador Slovenije v Pragi, kandidira na listi Zveze za Primorsko. Junijska lista nastopa s sloganom "Ambasadorji ljudi". Junak osamosvojitvene vojne Janez Lesjak - leta 1991, že sredi vojne, je bil postavljen za poveljnika ljubljanskega pokrajinskega štaba TO -, kandidira za LDS. Jožko Joras, prebivalec zaselka na levem bregu reke Dragonje in borec za južno mejo, na listi SLS kandidira v Ljubljani.

Marina Urbanc, kandidatka ZLSD, bi lahko trdila, da je bila v prejšnjem režimu žrtev cenzure. Ko je imela 15 let, je igrala v Hladnikovem filmu Ko pride lev. Cenzura je izrezala del, ko se najstnica ponoči vrne domov, starši jo gnjavijo, kje je bila, ona pa nedolžno odvrne: "Fukala sem." Dr. Primož Rode, kandidat SLS, je leta 1961, pri devetnajstih, igral v za tiste čase grozno dekadentnem filmu Nočni izlet. Vendar Borisu Cavazzi, ki se za izvolitev poteguje na Junijski listi, kot igralca ne moreta konkurirati. Lahko mu konkurirata kot politika. Milan M. Cvikl, minister za evropske zadeve, še pred kratkim pa eden od izvršnih direktorjev Nove Ljubljanske banke, kandidira za LDS. Ivan Nerad, do leta 1999 direktor SKB banke, kandidira za DESUS. Tisočglava množica bankirjev, ambasadork, športnikov, kraljic, zdravnikov, igralk, županov in čisto-navadnih-ljudi zagotavlja, da ima vizijo. Sporočajo nam, da je lahko vsakdo politik. Sporočilo, da je lahko vsakdo politik, je na prvi pogled strašno vabljivo. Politiki naj bi bili znanci iz sosednje ulice. Hkrati pa je geslo, da je vsakdo lahko poslanec, dvorezno. Čas tektonskih prelomov je menda za nami, v 15 letih je politika postala profesija. Politika ima svoje zakonitosti, politik potrebuje določena znanja, obvladati mora veščine pogajanj, iskanja soglasja. Zato zagotovil praktično vseh strank, da ravno njihova stranka prinaša nove, neobremenjene, sveže ljudi, ne gre jemati kot vrline. Diletantizem v politiki pač ni nekaj zelo pozitivnega. In v resnici je delež kandidatov, ki politiko jemljejo kot profesijo, nizek. Prenizek?

Čas za spremembo?

Problem, s katerim se med kampanjo ukvarja LDS, je dejstvo, da je stranka na oblasti več kot dvanajst let. Od pomladi 1992 je stranka oblast zapustila le za pol leta, zato se LDS posveča predvsem vprašanju, kako volilno telo prepričati, da v tem času ni prišlo do "utrujenosti materiala". LDS je v prvo bojno vrsto kampanje postavila nekaj povsem novih obrazov. Dr. Matej Lahovnik ali dr. Marko Pavliha, ki sta med kampanjo posebej izpostavljena, sta na strankarski politični sceni popolna novinca. S tem naj bi stranka že vnaprej odgovorila na gesla, da je čas za spremembo, za nove obraze in novo vladajočo stranko. Celo večina LDS-ovih ministrov v resnici kandidira prvič. Ob Lahovniku in Pavlihi se bodo na kandidatnih listah prvič znašla tudi imena Zdenke Cerar, Milana M. Cvikla, Iva Vajgla, dr. Milana Pogačnika, dr. Antona Grizolda in dr. Dušana Kebra. Hkrati pa vtis, da LDS na volitvah nastopa z dramatično spremenjeno posadko, ne zdrži primerjalnega empiričnega testa. Na letošnji listi LDS je 37 kandidatk in kandidatov, ki so nastopali tudi na volitvah leta 2000 (podatek je rezultat našega preštevanja, zato dopuščamo možnost, da smo se za kakšno točko ušteli). Večinoma ponovno kandidira sedanji poslanski kader, nekaj je takih, ki so kandidirali leta 2000, a niso bili uspešni. Menjava generacij na drugih kandidatnih listah je še bolj izrazita. SDS, denimo, ki nima težav s tem, da bi bilo volilno telo prenasičeno dolgoletno vladavino istih obrazov, na letošnjih volitvah ponuja 31 kandidatk in kandidatov, ki so se za izvolitev potegovali že leta 2000. SDS torej na novo ponuja skoraj dve tretjini kandidatk in kandidatov. Še bolj izrazita je menjava generacij pri Združeni listi. Našteli smo le 26 kandidatk in kandidatov, ki so se za izvolitev potegovali tudi leta 2000. Je torej v ZLSD prišlo do popolnega očiščenja in pomlajenja, prekinitve kontinuitete s kadri, ki so bili aktivni še v vrhu zveze komunistov? Če za kriterij vzamemo članstvo v centralnem komiteju, lahko med tistimi, ki kandidirajo letos, najdemo le še nekaj članov CK-ja. Ob Miranu Potrču, ki je prekaljen kader samoupravnega socializma, sta v zadnjem, že prenoviteljskem CK-ju sedela še kandidata Boris Sovič in Aurelio Juri. Na začetku 80-ih je bila članica CK-ja tudi kandidatka Breda Pečan. Letos na kandidatni listi ZLSD nastopa tudi Aleksander Ravnikar, ob koncu osemdesetih let podpredsednik skupščine SRS, sicer tudi predsednik senata častnega razsodišča ZKS.

Če pogledamo na kandidatno listo NSi, na njej le z veliko težavo odkrijemo kandidata, ki bi imel v obdobju 1990 - 2004 veteranski status. No, tak status si zasluži dr. Janez Dular, leta 1990 minister za Slovence po svetu, kasneje minister za kulturo. Sicer pa v ekipi, ki jo vodi dr. Bajuk, praktično ni veteranov. Natančneje: število ljudi, ki bi politiko jemali kot profesijo, je najnižje med večjimi strankami. Precej več jih najdemo na kandidatni listi SLS. Dr. Janez Remškar in dr. Primož Rode sta bila leta 1990 člana zbora združenega dela, Janez Kramberger član zbora občin, Žarko Pregelj in Janko Halb pa člana družbeno-političnega zbora. Tudi sicer je kandidatna lista SLS relativno izdatno opremljena z ljudmi, ki nekaj izkušenj s politiko imajo. Če ne drugje, so kandidati SLS politične veščine pridobivali kot župani. Janez Podobnik, predsednik SLS, leta 1990 na parlamentarnih volitvah ni kandidiral. Tedaj je v politiko vstopil kot župan Idrije - Idrija in Cerkno, dva rivalska kraja, sta bila leta 1990 povezana v isto občino.

In kako je s parlamentarnimi profesionalci, kandidati, ki poslansko nalogo jemljejo kot poklic? Na letošnji LDS-ovi listi so trije kandidati, ki se potegujejejo tudi za svojevrsten rekord. Dva Toneta, Anderlič in Partljič ter Rudi Moge so v parlamentu že od leta 1990. Vsi so si izvolitev zagotovili v vseh mandatih. V slabih treh petletkah so ves čas sedeli v parlamentu; vmes niso preskočili v diplomatske vrste ali v vlado. Anderličev dosežek je še nekoliko daljši, saj je ta sedel še v socialistični skupščini ter v skupščini SFRJ. Anderliča prekaša le še Miran Potrč, ZLSD. Ta je bil med letoma 1986 in 1990 predsednik skupščine SRS, po letu 1990 pa je bil štirikrat izvoljen za člana parlamenta. Od ostalih poslancev, ki parlamentu sedijo od leta 1990, torej že štiri mandate, lahko omenimo še Mario Pozsonec in Roberta Battellija, poslanca narodnosti. In ker je Battelli edini kandidat italijanske narodnosti na tokratnih volitvah, si je že zagotovil tudi peti poslanski mandat.

Je pet zaporednih mandatov veliko? Ko se je prejšnji teden v Ljubljani mudil novi avstrijski predsednik Fischer, je med klepetom s slovenskimi parlamentarci omenil, da je sam kot poslanec v dunajskem parlamentu presedel neprekinjenih 33 let.

Aktivisti namesto politikov

Zaradi nenavadnega stališča, da so stari obrazi v politiki slabost, stranke za kadrovsko bazo jemljejo nevladne organizacije. In to je v resnici večji problem kot stari obrazi. S tem, ko stranke posegajo v nevladne organizacije - bodisi zato, da tam najdejo kandidate, bodisi zato, da tam zaslužnim kadrom zagotovijo še kakšno funkcijo - okupirajo sfero, ki naj bi bila vsaj nekoliko avtonomna. Ker smo ravno v post-olimpijskem obdobju, lahko za ilustracijo omenimo olimpijski komite. Na listi LDS kandidirata dva podpredsednika slovenskega olimpijskega komiteja, sedanji poslanec Leo Kremžar ter Franci Ekar, sicer župan Preddvora in hkrati predsednik Planinske zveze Slovenije. Na kandidatni listi LDS je še en vpliven član krovne športne organizacije, Roman Jakič, predsednik Atletske zveze Slovenije.

Hkrati pa ambicija, da bi imeli vpliv (OK, in odgovornost) v nevladnih organizacijah, ni zgolj lastnost LDS-ovskih kandidatov. Če smo pri olimpijskem komiteju: kandidatka SDS Polonca Dobrajc vodi Sabljaško zvezo Slovenije. Rdeči križ Slovenije, eno od najbolj množičnih nevladnih organizacij, vodi dr. Janez Remškar, kandidat SLS. To, da visok funkcionar Rdečega križa kandidira na volitvah, ni precedens. Mirko Jelenič, do nedavne afere generalni sekretar RK, je leta 1996 kandidiral na listi ZLSD. Leta 1998 je vodenje RKS prevzel dr. Vladimir Topler, med letoma 1992 in 1996 podpredsednik državnega zbora.

Še enega (sicer bivšega) predsednika nevladne organizacije, ki kandidira na listi LDS, velja omeniti. Bogdan Urbar je štiri mandate vodil Jamarsko zvezo Slovenije. LDS-ovci tako že pokajo vice, da je očitek o LDS kot stranki podzemlja utemeljen. Urbar ni zgolj poznavalec skrivnosti slovenskega podzemlja. Sodeloval je tudi v številnih raziskovalnih ekspedicijah v tujini. Hkrati je podžupan Cerknice. In če je Urbar dolgoletni vodja kraškega podzemlja, je Jelinčič komandant slovenskega neba. Predseduje Letalski zvezi Slovenije.

Lepote naše domovine

Lepotice, ki kandidirajo na listi SDS, so zgodba zase. Kako to, da je SDS na kandidatno listo postavila Mašo Merc, leta 2000 miss Slovenije? Vprašati se moramo, kaj je ključna hiba stranke. Če pustimo ob strani diskusijo o programu, teoriji in praksi politične ekipe, ki jo vodi Janez Janša, je ključni problem SDS ta, da druga največja parlamentarna stranka v poslavljajoči se poslanski skupini nima niti ene ženske. Le dve poslanski skupini sta brez ženskega zastopstva. Ob SDS se leta 2000 v parlament ni prebila nobena kandidatka SMS. Vendar je odhajajoča ekipa SMS majhna. 15-članska poslanska ekipa SDS izgleda kot manjša vojaška formacija; sami dedci. Zakaj je odhajajoča poslanska skupina SDS brez žensk? Prvič, pred štirimi leti je SDS na kandidatno listo uvrstila le slab ducat žensk; torej povprečno po eno žensko na volilno enoto. Pomembno je tudi, kje kdo kandidira. Ali kandidatke nastopajo v okrajih, kjer so vnaprej obsojene na poraz? Najbrž je nekaj prispeval tudi žargon in program; kot da se je ob obračunavanju volilnih glasov izkazalo, da volivci SDS kot izvajalce programa vidijo bolj moške kot ženske. Tokrat se je predsednik SDS pohvalil, da kandidatke SDS nastopajo v volilnih okrajih, kjer imajo možnost za izvolitev. Maša Merc, ki pravi, da kandidira zato, ker ni zadovoljna z demokracijo v naši državi, češ da "prepričljivo oblastno vlada samo ena politična opcija", se za izvolitev poteguje v Mariboru. Ob tem pa je soočena z resno znotrajstrankarsko konkurenco, saj bi morala za izvolitev zbrati več točk od dveh sedanjih poslancev, Jožeta Jerovška in Rudolfa Petana.

Več možnosti za izvolitev bo imela Eva Irgl, TV voditeljica in študentka teologije, ki kandidira v volilnem okraju Ajdovščina. V tem volilnem okraju je bil leta 2000 izvoljen kandidat SDS Miha Brejc, leta 1996 pa je v Ajdovščini uspešno kandidiral Ivo Hvalica. Neposredni protikandidat Eve Irgl v Ajdovščini bo dr. Andrej Bajuk, ključna strankarska protikandidata v primorski volilni enoti pa bosta dr. Milan Zver, predsednik sveta SDS, ter Danijel Krivec, bovški župan. Manjše možnosti za izvolitev ima Sandra Letica, tako kot Eva Irgl študentka teologije. Na listi SDS kandidira v Izoli, širšemu občinstvu pa je znana kot pobudnica enega od (neizvedenih) referendumov o izbrisanih. Sicer pa na kandidatnih listah SDS srečamo tudi diplomirano teologinjo (in novinarko) Marjetko Raušl, tiskovno predstavnico stranke. Kandidira v isti volilni enoti kot Maša Merc.

Kandidatura dveh študentk teologije in diplomirane teologinje na listi SDS je zanimiva novost. Če je bila pred letom 1941 teološka izobrazba pogosto povezana s politično dejavnostjo, smo v zadnjih desetletjih v parlamentu zaznali le enega poslanca, ki je po izobrazbi (laični) teolog. Marijan Schiffrer je do leta 1996 živel v Argentini, krščanski demokrati pa so ga uvrstili na vrh nacionalne liste in mu za obdobje 1996 - 2000 zagotovili poslanski status.

Kandidatura treh teologinj in miss Slovenije pa ne more biti dokaz, da je lista SDS polna kandidatk. Če je leta 2000 na listi SDS kandidiralo enajst žensk, jih letos kandidira devet. ZLSD, denimo, ima letos 25 kandidatk, na listi LDS kandidira 23 žensk. Bajukova Nova Slovenija je na kandidatno listo postavila 20 žensk, SLS pa dober ducat. Junijska lista je na kandidatno listo postavila več žensk kot moških.

Zgolj spotoma: letos kandidira več kot 1200 oseb. Pred štirimi leti se je za izvolitev potegovalo 1007 kandidatk in kandidatov. Torej se zdi poslanska funkcija bolj privlačna kot pred štirimi leti? No, leta 1996 je kandidiralo 1300 oseb, leta 1992 pa kar 1477.