Trda kampanja, mehki denar

Ko so stranke 22. septembra objavile poročila o denarju, porabljenem za volilno kampanjo, so bili prikazani stroški zabavno nizki. Kako varčne ljudi imamo v naših strankah! Prave čarovnike varčevanja. Ah, kaj bi dali v gospodarstvu, da bi za tako zabavno nizko ceno stiskali velike količine orjaških plakatov. Če bodo strankarski voditelji tako varčno, kot poslujejo s svojih denarjem, poslovali tudi z našim, torej proračunskim denarjem, se nam obeta nesluten razcvet. Nobenega proračunskega deficita! In še davki bodo lahko nižji. Vendar je naše veselje preuranjeno. Če so prijavljeni stroški o volilni kampanji osupljivo nizki, je to zgolj znak, da nekaj ne štima. Bolj verjetno je, da so stranke zavajale javnost in so delno poročilo ob pomoči knjigovodskih manipulacij prikrojile. Še bolj nerodno pa bi bilo, če bi volilno kampanjo financirali mimo posebnega žiro računa, na katerega se morajo stekati vsi prispevki za kampanjo in s katerega morajo biti plačani vsi stroški za kampanjo. Zato poročilo, da je bila med dosedanjo kampanjo najbolj potratna Bajukova Nova Slovenija, ne pove vsega. Bolj natančno bi bilo, če bi zapisali, da je bila NSi ob razkritju stroškov s kampanjo najbolj odkritosrčna. V vmesnem poročilu piše, da je NSi do 22. septembra skurila 23 milijonov SIT. LDS naj bi do 22. septembra porabila 13 milijonov, ZLSD in SNS nekoliko več kot devet milijonov, SLS in Desus nekoliko manj od devetih milijonov, SMS pa slabih sedem milijonov. SDS, ki naj bi bila najbolj varčna, je v vmesnem poročilu prikazala slabe tri milijone SIT stroškov. Če se človek vozi po Sloveniji, nima vtisa, da bi bila volilna kampanja NSi sedemkrat bolj razkošna od kampanje SDS.

A pustimo knjigovodske spretnosti ob strani. Koliko bi, recimo, znašala realna tržna cena, ki bi jo plačal naročnik, če bi si zaželel 200 velikih plakatov? Cenik podjetja Proreklam Europlakat, ki med drugim ponuja tudi produkcijo plakatov, pravi, da 200 plakatov, ki merijo 12 kvadratnih metrov, natisnejo za 4.310 evrov. Če želi naročnik stiskati 200 velikih plakatov, potrebuje zgolj za to storitev milijon SIT. Ker so med kampanjo občinska plakatna mesta zastonj, morajo naročniki pokriti še stroške oblikovanja ter lepljenja. Vendar veliki plakati še zdaleč niso vse. Tu so še poslikani avtobusi, radijske reklame, TV spoti, časopisni oglasi, spin doktorji, oblikovalci, oglaševalske agencije, veselice, koncerti, ozvočenja, golaži, vampi, zastavice, sadike lip, najeti ribiški čolni, obsežne spletne strani, značke, mali plakati, srednji plakati, zloženke, mažoretke in godbe na pihala. Predvolilna kampanja je resen in požrešen industrijski pogon. Produkt tega industrijskega pogona je volilni uspeh. Še kako pomembno je, da industrija, ki proizvaja volilni uspeh, deluje zakonito in pregledno. Še kako pomembno je, da zakonodaja, ki ureja financiranje volilne kampanje, ni luknjičava.

Zakon, stara jetra

Slovenski zakon o volilni kampanji je nastal leta 1994, leta 1997 pa je doživel prvo in za zdaj edino nadgradnjo. Zakon šteje 33 členov, pravila volilne kampanje pa so opisana v besedilu, ki šteje dobrih 3600 besed. Zgolj spotoma: ko je ameriški zakonodajalec leta 2002 reformiral pravila volilne kampanje, je to storil z zakonom, ki šteje 15.000 besed. Torej je ameriški zakonodajalec že vnaprej omejil domišljijo tistih, ki so zadolženi za iskanje lukenj v zakonu.

Kratko besedilo slovenskega zakona pa ima kar nekaj slabosti. Če bi kakšnega naivneža zanimalo, od kod prihaja denar, ki proizvaja volilni uspeh, bi radovednež dobil zelo megleno in zavajajočo sliko. Stranke imajo namreč dolžnost, da objavijo podatke o prispevkih, ki presegajo trikratno povprečno mesečno bruto plačo. Torej so stranke dolžne poročati o prispevkih, ki presegajo dobrega pol milijona SIT. Ker gospodarske družbe praviloma ne želijo, da bi analitiki ime podjetja povezovali s političnimi strankami, glavnina donatorjev strankam nameni prispevke, ki so nekoliko nižji od trikratnika povprečne plače. Nakažejo pol milijona in ime gospodarske družbe ni objavljeno. Učinki tega določila so smešni. Direktorji, ki veljajo za simpatizerje določene stranke, nakazujejo večje vsote denarja strankam, s katerimi kot politično razmišljajoča bitja ne simpatizitrajo. Zato iz strankarskih finančnih poročil izhaja, da direktorji, člani LDS, podpirajo Janševo SDS. V resnici pa javnost izve le za manjši del donacij. Sicer pa izvor večine finančnih virov ni znan. "Prispevamo toliko, da se javno ne izpostavimo," pravi direktor večjega slovenskega podjetja. Torej je financiranje volilnih kampanj že v osnovi nepregledno.

Možnost, da finančni viri ostanejo prikriti, ni edina luknja volilne zakonodaje. Med letošnjo kampanjo smo lahko opazili več potez, ki niso skladne z duhom zakona o volilni kampanji, hkrati pa niso v nasprotju s črko zakona. SLS, denimo, je volilno kampanjo začela več mesecev pred uradnim začetkom. V kinu se je prav v času, ko je SLS zapustila vladajočo koalicijo, vrtel film o nesrečnem dekletu, ki je zgroženo ugotovila, da je spolno občevala s fantom, članom LDS. Na plankah pa so bili nalepljeni plakati, ki so mladino, zbrano na košarkaškem igrišču, vabili: "Pridruži se nam."

Tudi ZLSD predvolilno kampanjo že skoraj po tradiciji začenja v obdobju, ko uradni del kampanje še ni izbruhnil. Pred štirimi leti je bil na plakatu upodobljen plavajoči Borut Pahor, gleslo pa je govorilo o "novi energiji". Plakat se je pojavil več tednov pred uradnim začetkom kampanje. Letos so bili pred uradnim začetkom kampanje na planke nalepljeni plakati nekaterih kandidatov. Domžalčani, recimo, so lahko že avgusta občudovali podobo nasmejanega Luke Jurija. Tudi Aktivna Slovenija je oglaševalsko kampanjo začela sredi poletja. Če so bili v prvi rundi plakati Aktivne Slovenije bolj modro obarvani, so med uradnim delom kampanje oranžni.

To, da stranke s kampanjo začno nekaj mesecev pred volitvami, z zakonom ni predvideno, hkrati pa ni sankcionirano. Ob zgodnjem začetku se stranke navadno izgovarjajo, da plakati niso izobešeni zaradi volitev, pač pa obeležujejo kak drug vesel dogodek. Recimo rojstvo stranke, obletnico nastanka, kongres ali začetek nove etape v življenju stranke. Praksa zgodnjega začetka oglaševalske kampanje pa je v resnici stara že vsaj ducat let. Leta 1992 je nekaj mesecev pred volitvami s širokopotezno oglaševalsko akcijo nastopila demokratska stranka. Akcija, ki si je za slogan izbrala geslo "YU - SLO, Razlika je očitna" stranki ni prinesla kakšnega občutnejšega volilnega uspeha.

Dejstvo, da ima zakonodaja o volilni kampanji luknje, niti ni alarmantno. Ker so za vodenje kampanje navadno zadolženi najbolj vešči strankarski kadri, je razumljivo, da bodo v zakonodaji našli luknje. Problem pa je, da zakonodajna veja oblasti nikakor ne sledi inovativnim potezam šefov kampanj. Zakonodaja, ki ureja kampanjo, je edino nadgradnjo doživela pred sedmimi leti, ko je parlament nekoliko poudaril vlogo računskega sodišča. Hkrati pa je parlament računskemu sodišču postavil zelo kratke časovne roke. Tako računsko sodišče v resnici nima časa za temeljitejše brskanje po strankarskih knjigovodstvih. Računsko sodišče je na pomanjkljivosti volilne zakonodaje sicer opozorilo, parlament pa zakonodaje ni nadgradil.

Inovacije

Letošnja kampanja je ob že rutiniranem izigravanju volilne zakonodaje prinesla vsaj eno inovacijo. V volilnih kampanjah se je pojavil t.i. mehki denar. "Soft money" je ameriška oznaka za finančne prispevke, ki niso namenjeni neposredno kampanji, pač pa gre za posredno financiranje političnih dejavnosti. Ena od definicij pravi, da je mehki denar tisti denar, namenjen politiki, ki ni omejen z volilno zakonodajo. Ameriški podatki govorijo o orjaški rasti vsote mehkega denarja: če so leta 1990 stranke prejele 86 milijonov USD mehkega denarja, je leta 2000 ta vsota narasla na 495 milijonov USD. Leta 2002 je ameriški zakonodajalec prepovedal, da bi stranke še prejemale mehki denar. Kar pa ne pomeni, da je mehki denar iz politike izginil. Zakonodaja, ki ureja kampanjo, prepoveduje, da bi se mehki denar pojavljal v kampanjah kandidatov. Tako so se letos velike količine mehkega denarja pojavile v oglaševalskih akcijah skupin, ki navidez nimajo zveze s strankarskimi volilnimi štabi.

Najbolj znan primer je druščina, imenovana "veterani za resnico". Ti z oglaševalsko akcijo blatijo vietnamska junaštva predsedniškega kandidata Johna Kerrya. Formalno sicer niso povezani z Bushevo volilno kampanjo, jasno pa je, da je oglaševalska dejavnost "veteranov za resnico" še kako povezana z republikanci.

"Veterani za resnico" se oglašajo in oglašujejo tudi med slovensko kampanjo. Zbor za republiko, ki se predstavlja kot civilno-družbena iniciativa veteranov slovenske pomladi, je dober teden dni pred volitvami sklical zborovanje na ljubljanskem Kongresnem trgu. Pred tem je plakatna mesta po Sloveniji polepil z oglasi, ki vabijo na zborovanje, na plakatih pa so med drugim upodobljeni prvaki republikanske strani, tudi trije predsedniki parlamentarnih strank. Formalno ti plakati niso volilni plakati, saj so vabili na zborovanje, ki naj bi po eni strani podpiralo založniški projekt, po drugi strani pa naj bi šlo za civilno-družbeno iniciativo. Zbor za republiko je namreč zborovanje sklical ob izidu zbornika referatov, prebranih na prejšnjih republikanskih sestankih.

Stroški zborovanja na Kongresnem trgu nikakor niso zanemarljivi. Sami organizatorji so tik pred prireditvijo omenili, da stroški znašajo sedem milijonov ter da računi še prihajajo. Če površno seštejemo stroške ognjemeta, postavitve odra, ozvočenja, luči, honorarje za nastopajoče ter plakatno akcijo, ugotovimo, da je Zbor za republiko posloval izjemno varčno, če je pokuril zgolj sedem milijonov. Hkrati velja dodati, da je bilo zborovanje na Kongresnem trgu po vsebini največja predvolilna manifestacija letošnje volilne kampanje. Čudaško je, da stroški največje predvolilne manifestacije ne bodo prikazani v strankarskih knjigovodstvih.

Oglasni prostor je tik pred volitvami zakupil tudi Forum 21, ki ga vodi nekdanji predsednik republike Milan Kučan. V Delu in Dnevniku je objavil oglas, s katerim volivce vabi, naj podprejo sedanjo vladajočo koalicijo. Tudi oglas Foruma 21 po pravni formi ni strankarski predvolilni oglas, saj ne podpira specifične stranke. Po vsebini pa vendarle gre za predvolilni oglas. In koliko bi stala oglaševalska akcija Foruma 21? Če v roke vzamemo uradni oglaševalski cenik časnika Delo, ugotovimo, da oglas, ki meri 25 cm in sega čez tri stolpce, stane okrog 600 tisoč SIT. Uradni Dnevnikov cenik pravi, da stane oglas, objavljen čez četrt strani, dobrih 250 tisoč SIT. Ker je Forum 21 društvo, bi lahko uveljavil kak popust. Hkrati pa so bi lahko oglasi stali tudi več, saj je imel naročnik specifične želje glede datuma objave.

Posebno oglaševalsko strategijo letošnje kampanje predstavljajo tudi razglednice, raztresene na vseh mogočih koncih. Gre za serijo črno-belih razglednic, ki imajo enotno sporočilo: stanje v državi je grozno. 3. oktober, dan volitev, pa naj bi prinesel spremembo. In odrešitev. Iz razglednic ni razvidno, kdo je naročnik, jasno pa je, da "anonimne" razglednice negativno slikajo dosežke koalicije, ki je državo vodila med letoma 2000 in 2004. Nemogoče je oceniti, koliko denarja so naročniki razglednic porabili za tisk in razpečevanje. Če pa sodimo po tem, kje vse lahko najdemo črno-bele razglednice, gre pa za podjetno akcijo.

Nenavaden oglaševalski prijem si je omislil tudi Dars, Družba za avtoceste. Ob otvoritvi rekordnega viadukta je podjetje, ki sicer ne nastopa na trgu, na TV vrtelo oglasni film, v katerem v glavnih vlogah nastopajo lepote domovine in gradbene mojstrovine. Stransko vlogo v filmu pa igra predsednik vlade Tone Rop. To, da kandidat Tone Rop v času kampanje kot predsednik vlade odpira viadukt, še gre. Problem pa je, da nastopa tudi v Darsovem oglasnem filmu.

Ker so šefi volilnih kampanj v zadnjem desetletju pokazali veliko kreativnost pri iskanju lukenj v zakonodaji, bi bilo primerno, če bi parlament čim hitreje zapolnil znane vrzeli. Bojimo pa se lahko, da bo ob vladajoči koaliciji in opoziciji v parlamentu nastala še ad hoc velika koalicija: ta bi si za cilj zadala, da sedanjega nepreglednega stanja ne bi spreminjali.