Trezna fešta

To je bil seveda zelo poseben dan. Nekateri smo se zjutraj zbudili z ustnicami, prekipevajočimi od cele pesmarice čudnih rim, kot je samo za primer Če danes zmaga ne Bajuk, za državo to bo velik ... Med vožnjo do volišča smo iz štaba vzporednih volitev vsi presunjeni na znanje vzeli fascinantne off-off informacije o novi razporeditvi moči in se takoj začeli šaliti s svojimi prijatelji - besnimi ženskarji -, naj vso zunajzakonsko deco, ki jo imajo namen, naštepajo v naslednjih nekaj dneh, ker je potem dolgo dolgo ne bodo več smeli abortirati. Ko je na prestolnico padel prvi mrak, smo se - vzburjeni v pričakovanju, da bo Vasko Simoniti spil še vse kaj več kot tiste tri vecchije in nam tokrat vsem zares jebal mater - tudi sami od peta do temena odeli v črno in se napotili do volilnega štaba SDS.

Pozdravil nas je na hodniku razstavljen odslužen predvolilni rekvizit, kolo sreče z opcijami Obkroži SDS, SDS vas ne pusti bose in Zavrti še enkrat. Iz slabo osvetljenih pisarn so skozi polpriprta vrata doneli zmagoviti ploski rok. "Bravo! Bravo! Bravo-o-o!" je malemu, a žarečemu zborčku hvaležnih občudovalcev ob Janezovem prispetju predsedoval sveže obriti Franc Pukšič in se ponosno cerekal kot pečena muca. "In, se je splačalo?!" je na prizorišče v naslednjem hipu privihral Mirko Zamernik. "Se je splačalo po vsej Sloveniji pet?! No?!" Pričakovano kolosalne volje se je vrgel Pukšiču v objem in se nato ponosno razstavil ob kopiji svoje zgoščenke POZDRAVLJAM NOVI SVET: "Pet tisoč smo jih potalali! Tak se dela!"

Ob 19.00 smo se s posebno centrifugo zgodovinskega vzhičenja in cmoka v želodcu vsi skupaj zabuljili v veliko platno s projekcijo 24 ur, a kaj, ko dolgo nihče ni znal vklopiti zvoka. Na srečo številke in tabele govorijo same zase, sijajni izidi so seveda izvabili spontan izbruh židane volje. Plehbend je ob tej iztočnici zaigral poskočno verzijo Glory Glory Hallelujah, v ritmu katere je začel Franc Pukšič promptno poskakovati na mestu kot majhen fantek. Drugi odličniki so samo džuskali in prezirljivo strgali korenček nememu big screenu, na katerem je razplet prav takrat komentiral kot albino rjuha bel Slavko Gaber. Prihehetal se je še najsrečnejši posameznik na planetu Zemlja, Dimitrij Apres-Moi-La-Deluge Rupel, natrosil zvrhan koš poljubčkov in fešta je bila popolna.

Janez Janša ima po novem vse: že dolgo ima denar, za letošnjo kampanjo si je na listo in v štab omislil vse tiste bejbe, zdaj pa se zdi, da je uplenil še oblast. Kljub temu ni prevračal ihtavih kozolcev, ni vdihoval helija in tudi ni niti trznil, ko je neobičajno nihilistično razpoloženi kolega Sarkić iz swarma ptičjeperspektivno postavljenih objektivov nanj vpil: "Roke gor, Janez! Malo življenja! Roke gor!" Po vseh intervjujčkih je tako ali tako takoj poniknil nazaj v trdnjavo, kamor verjetno niso preniknile niti nore vonjave celih kadi mastnega pečenja, čebule in okisanih paprik. Nekateri so njegov absentizem s prizorišča pripisali temu, da nima časa za rajanje, ker je že tako pridno zavihal rokave, drugi so vzrok za zadržanost valili na prve neuradne izide, ki so se krepko tepli z zmagovitimi izidi vzporednih volitev. Ko je po prvih nekaj preštetih odstotkih LDS celo vodila, so začeli udeleženci proslave zlovoljno žonglirati z ostrimi besedami, kot je recimo goljufija. Razpoloženje je samo sebe vidno potegnilo nazaj, samo Franca Pukšiča ni nihče obvestil, še naprej je bil igriv kot Tarzanova WC-račka.

Ko se je Janez vrnil, mu je v pozdrav zaigral osamljen trobentač, starejše častitljive figure z obrobja strankinega življenja pa so lansirale eno doživeto Kolkor kapljic, tolko let. Z naslednjimi nekaj preštetimi odstotki je SDS vsaj prevzela tesno vodstvo, čelnik je za POP TV dahnil, da z LDS ne gre v koalicijo, z Borutom Pahorjem osebno pa že precej laže, zrak je raztrgal krik prve slavitvene rakete. Zaigrali so marš. Več ko je steklo cvička in kaberneta, žmohtnejši so postajali bradati zaslužniški poljubi zrelih moških drug drugemu na vrat. Največ jih je pokasiral ubogi Peter Jambrek, ali pa se je tako samo zdelo. Ko je zmanjkalo bolj očitnih obrazov, so se kamere z zmernim zanimanjem obrnile celo proti Dimitriju Kovačiču, ki je malce kasneje skupaj s Polonco Dobrajc tvoril integralni del vlakca, prešerno čihapuhajočega na uradno himno SDS v izvedbi skupine Malibu z refrenom: "In jutro prineslo nam novo bo sonce, rumeno in modro nebo, slovenski demokratski stranki zaupam, na pragu smo nove poti!"

Do zaključka redakcije se komemoracija na dvorišču sedeža SDS ni razvila v devil-may-care nebrzdano pijanko, kakršno bi pričakovali v čast demontaže rdečega hleva po dolgih dvanajstih letih na petdeset let podlage. Prav vsi odličniki, še najbolj pa vrhovni kancler, so bili v svojih izjavah neverjetno trezni. Delno je bilo to verjetno zaradi še vedno begajočih končnih volilnih izidov, morda pa bi šlo del te plahosti pripisati tudi dokončnemu doumetju, kako drastično bi se znali zanje v bližnji prihodnosti povečati vložki.