Bitka za heroje

Urbanistično trg pred slovenskim parlamentom ni ravno biser. Pravzaprav je to malce nesrečen kraj, ki naj bi bil velik in pomemben, a je le parkirišče, okrašeno z revolucionarnimi spomeniki. Toda sedaj, ko bo v naši deželi končno napočila pomlad in bo zavel nov veter in se bo prekinila kontinuiteta s preteklimi "temnimi" časi, smo postali pozorni na spomenike v okolici parlamenta. In ugotovili, da so spomeniki zelo pomenljivi. Če naredimo krog okoli parlamenta, takoj desno od vrat naletimo na grobnico narodnih herojev, delo Eda Mihevca in kiparja Borisa Kalina. Nekdaj s cvetjem ozaljšani kraj, ki se danes skriva med drevjem. Če gremo od tam po ulici do konca in zavijemo na levo, naletimo na Borisa Kidriča, ki s svojo impozantno pozo ždi na ploščadi. Ko naredimo krog okoli Cankarjevega doma, se nam prikaže Edvard Kardelj, ki množico pelje v boljše čase. Zraven stoji veličasten Spomenik upora proti okupatorju kiparja Draga Tršarja ali spomenik revolucije, kot mu reče ljudstvo. In ko že mislimo, da je revolucionarnega obdobja konec, nas na poti od parlamenta v mesto na križišču Šubičeve in Slovenske preseneti še spomenik Francu Rozmanu - Stanetu, legendarnemu komandantu Stanetu.

Ker na Šubičevi sedaj nosijo hlače tisti, ki jim je šla rdeča kontinuiteta dvanajst let na živce, se nam je zdelo smotrno povprašati stranke, ki jih bomo potencialno videli v Janševi vladni koaliciji, ali se bodo v zmagoslavnem štiriletnem mandatu zavzemali za odstranitev omenjenih spomenikov. Marjetka Raušel, ki skrbi za pravilno predstavitev Janševe politike v javnosti, nam je poslala odgovor, ki potrjuje, da včerajšnje žolčne nasprotnike rdeče simbolike, ta sedaj, ko so na vrhu, ne moti več tako silovito: "SDS ocenjuje, da so v Sloveniji v tem trenutku pomembna predvsem razvojna vprašanja. Zato bo SDS še naprej največ časa namenjala tem, za vse Slovence pomembnim temam."

Bajukova Nova Slovenija, ki je še pred štirimi meseci na predvolilno mašo v Kočevski rog poslala svojega predsednika, podpredsednika, predsednika sveta stranke in njegovega namestnika, nam je na vprašanje o umiku NOB-spomenikov iz bližnje okolice parlamenta poslala odgovor, ki ga v Rogu ni bilo moč slišati: "V Novi Sloveniji verjamemo, da je sedaj čas, ko se moramo obrniti v prihodnost. Potrebno je rešiti pomembna razvojna vprašanja, kibodo Slovenijo popeljala v boljšo prihodnost." Podobno spravna je tudi Podobnikova SLS (navkljub temu, da je tudi Podobnik sodeloval na predvolilni kočevski maši), ki nam je prek Roka Ravnikarja odgovorila: "Slovenski ljudski stranki niso znani predlogi za kakršnekoli posege oz. spremembe glede omenjenih spomenikov. Sicer pa menimo, da to ni tema državne politike, ampak oblasti v Mestni občini Ljubljana. V Slovenski ljudski stranki verjamemo, da sinovi in hčere ter vnuki in vnukinje partizanov in domobrancev, mobilizirancev, izgnancev in vseh drugih lahko brez bremena zgodovine v medsebojnem spoštovanju skupaj delajo za svojo in skupno prihodnost."

Edini med možnimi kandidati Janševe koalicije, ki so se eksplicitno zavzeli za ohranitev obstoječih spomenikov, so Jelinčičevi nacionalisti: "Slovenska nacionalna stranka svoja politična načela gradi na kulturnih vrednotah Slovenk in Slovencev ob spoštovanju dosežkov slovenskega naroda skozi njegovo zgodovino. Narodnoosvobodilni boj pri tem ostaja najsvetlejša moralna legitimacija, ki jo ima slovenski narod pred zgodovino in svetom vse do osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991. Slovenska nacionalna stranka ne pristaja na brezumno odstranjevanje zgodovinskih obeležij. Zgodovine se ne sramuje in se je ne spreminja."

Rešitelj Otto

Neverjetno strpni in spravni so novi zmagovalci. Kot da bi še vedno sadili predvolilne rožice. Toda v svoji spravni bitki imajo vojaka, ki brezkompromisno pove, kaj hoče. Pa ravno sedaj, ob zamenjavi oblasti, se je "zadeva spomeniki" pojavila na sodišču. Katera zadeva? Ta, ko je Daniel Otto Malenšek kupil spomenik revolucije in Kardelja, pa mu ju niso dali. Tako sta se na sodišču po pravljičnih sedmih letih čakanja končno soočila tožeči Daniel Otto Malenšek, glavni tajnik Grosove Socialno liberalne stranke, in toženec IZTR Inženiring in projektiranje, d. o. o., ki sta davnega leta 1996 podpisala pogodbo o prevzemu v last in posest spomenika osvoboditve in Kardeljev spomenik na ljubljanskem Trgu republike. Malenšek naj bi s plačilom slabih 10.000 nemških mark od IZTR- ja dobil v last del nepremičnin na Trgu republike, vendar je slednji pozneje od pogodbe enostransko odstopil, Malenšku vrnil vplačani denar, lastninsko pravico na spornem ozemlju pa naj bi si po besedah IZTR-ja z enostranskim aktom pridobila ljubljanska Mestna občina. Začetek sodnega pravdanja, ki bo odločilo, ali je lahko spomenik zgodovini zasebna last, je najbolj spominjal na cirkus, ki ga v Haagu uprizarja sam svoj odvetnik Slobodan Milošević. Diplomirani pravnik Malenšek se je odločil za "svojo sveto" spomeniško lastnino boriti sam ter sodnico na samem začetku poučil: "Nobena lastnina ne more biti prenesena brez vednosti vseh vpletenih strank in MOL nima pooblastil, da bi razlastil toženo stranko - zemljiškoknjižnega lastnika." Odvetnik IZTR-ja, ki ga je v sodni dvorani zastopal direktor Gregor Rihar, je nadalje predlagal, da se na naslednjih obravnavah kot stranski intervent pojavi predstavnik MOL-a. Ta naj bi imela v tem sporu pravni interes, saj po njihovem iz listine MOL-a izhaja, da je občina lastnica - navkljub temu, da kot taka še ni zapisana v zemljiški knjigi. Predlog po stranskem interventu pa je razburil Malenška, ki je vrnil udarec z zahtevo po svojem interventu. To naj bi bil sprva le Jelko Gros, ki naj bi mu Malenšek (v primeru uspešno končanega pravdanja) v dar obljubil sporno ozemlje. V nadaljevanju spomeniško-sodnega cirkusa je Malenšek zahteval še dodatne intervente - vse lastnike nepremičnin na Trgu republike, ki jim bo Malenšek v primeru negativnega rezultata svoje pravde izpodbijal pogodbe ali dogovore z IZTR-jem, ki so jim omogočili vpis lastnine v zemljiško knjigo. Sodnica je ob vidnem negodovanju nad farso, ki jo je v dvorani uprizarjal Malenšek, po uri in pol končala obravnavo, Malenšek pa je tik pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo napovedal še najbolj cinične poteze, ki jih namerava povleči v boju za spomenika na Trgu republike - če se bo tožena stranka sklicevala na nekatere zakone (Malenšek je omenil Zakon o zaključku lastninjenja, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakon o varstvu kulturne dediščine), bo Malenšek sprožil ustavne spore v zvezi z ustavnostjo omenjenih zakonov v točkah, ki zadevajo njegovo spomeniško pravdo. Napovedal je še, da bo sodišče prosil za prekinitev postopka do razjasnitve ustavnega statusa teh zakonov. Čeprav je bilo s strani Malenška pred prvim narokom slišati nerganje nad počasnostjo sodne oblasti, češ da "je bilo vseh sedem let veliko pomembnejših zadev ali pa preprosto ni bilo 'papirja in črnila'", je sedaj pripravljen na razsodbo čakati "sedemkrat sedem" let - vse to, le da se ne konča njegova sanjska bajka o preoblikovanju spomeniškega kompleksa. Spomenik revolucije si namreč želi preimenovati v spomenik sprave, s Trga republike želi odstraniti Kardelja, ga skupaj s Kidričem vliti v bronasti zvon spomina in opomina ter zraven prižgati večni ogenj, ki bi ga varovala stalno navzoča častna vojaška straža.