Somrak nedeljskega vprašanja

Rezultati volitev so rezultati tekmovanja. Tekmovanja za pozornost volilcev in tekmovanja za prave napovedi volilnih rezultatov. Različne agencije namreč med sabo tekmujejo, katera bo tista, ki bo najbolj točno napovedala razmerja v novem parlamentu. Zmaga pomeni profesionalni uspeh in posledično tudi več naročnikov. A tokrat se je v Sloveniji zgodilo ravno obratno, zmagala ni tista agencija, ki je napovedala najbolj točen volilni rezultat, ampak tista, ki je najmanj zgrešila. Volilne napovedi so krepko usekale mimo. Zgrešile so prav vse. Znanstvene, malo manj znanstvene, leve, desne, tiste, narejene po telefonu, in tiste, opravljene na terenu. Vsem je skupno, da so napovedale tesen izid ali pa vsaj malenkostno zmago LDS. Nobena izmed volilnih napovedi pa ni napovedala prepričljive zmage SDS, samo terenska raziskava Dela Stik je izmerila ničvredno desetinko prednosti SDS pred LDS. Nobena izmed napovedi tako ni predvidela, da bo SDS pometla s tekmeci, da bo LDS dosegla svoj najslabši volilni rezultat po letu 1990 in da bo vladna koalicija po številu glasov občutno izgubila v boju s Koalicijo Slovenijo in njenim ljudskim satelitom. Zmotili so se pri Politbarometru, pri Ninamedii, pri Rm Plus+, pri Delu Stik, pri Mediani, pri Gral Iteu, pri Studiu Salomon, pri Novih obzorjih ... povsod. Volilni rezultati so bili somrak volilnih napovedi. Napovedim v opravičilo je treba pripisati, da to ni bilo prvič in da se podobni kiksi dogajajo tudi v tujini. V Sloveniji so recimo volilne napovedi pred pol leta podcenile čebelarski populizem Lojzeta Peterleta, pred štirimi leti so podcenile prijaznost mile SMS, še prej pa mostograditeljstvo Podobnikove SLS. Še bolj so se zmotili v množici predreferendumskih napovedi, pri katerih pa je bila napaka navadno rezultat nizke volilne udeležbe. V tujini je podobno: analize so v začetku devetdesetih napovedovale zmago laburistov, pa so v Angliji zmagali konservativci, zgrešile so tudi v Avstriji, na Portugalskem, v ZDA, kjer trenutno različne volilne napovedi vztrajno nihajo med Bushem in Kerryjem. Najbolj znani predvolilni flop je več kot pol stoletja stara zgodba o reviji Literary Digest, ki je leta 1936 napovedala suvereno zmago Alfa Landona, a ga je na volitvah prepričljivo premagal Franklin Roosevelt. Podobno je bilo leta 1948, ko so vse tri velike ameriške raziskovalne hiše, vključno z "nezmotljivim" Gallupovim inštitutom, napovedale zmago Thomasa Deweyja, a je predsednik ZDA postal Harry Truman.

Zarota proti nekdanji opoziciji

Premočna zmaga SDS je hkrati tudi empirična potrditev teorije zarote komandanta Janše, ki jo že kakšno leto spušča v medijskih prostor. Janša je namreč velikokrat dejal, da so ankete javnega mnenja prirejene, da se z njimi manipulira in da so skoraj vse, še posebno tista iz rdeče FDV, instrument v rokah oblasti. Na prvo žogo je imel Janša seveda prav. Po neuradnih rezultatih volilne komisije je namreč SDS dobila 29,10 % glasov, zadnje javnomnenjske ankete pa so SDS v povprečju izmerile dobrih 20 % glasov. Ali so torej javnomnenjske ankete res ene od mnogih manipulacij odhajajoče vladajoče elite?

Pozabavajmo se naprej s pritrdilnim odgovorom. Neposredni, preverljivi podatki to trditev očitno potrjujejo. Ninamedia, agencija, ki objavlja v Dnevniku, dnevnem časopisu, ki naj bil najbolj sovražen SDS, je LDS namerila 24,3 %, rezultat, ki se bistveno ne razlikuje od volilnih 22,8 %. Janševi stranki pa so namerili le 23,2 %, kar je kar 6 odstotnih točk manj od končnega rezultata. Kljub statistični napaki je takšna volilna napoved velik spodrsljaj. Še huje so se ušteli pri Večeru, kjer je med opredeljenimi volivci SDS volilo le 18,4 % anketirancev. Zgrešili so za več kot 10 odstotnih točk. Pri Večeru so bili sicer rezultati vseh strank bistveno drugačni od končnega volilnega izplena. Ostale napovedi imajo podobne številke, ankete so v povprečju razmeroma dobro zadele rezultat LDS in za kakšnih 5 odstotnih točk zgrešile pri SDS. Odgovor na vprašanje, zakaj naj bi volilne napovedi manipulirale z javnostjo, je po Janši razmeroma preprost. Ker naj bi bili mediji in gospodarstvo v rokah tistih sil, ki so razumniškim prenoviteljem sovražne, kontinuiteta tudi z napihnjenimi, prirejenimi, lažnivimi raziskavami ustvarja javno mnenje, ki naj bi zmedene volilce prepričalo, katera izbira je prava. Ker je torej pri Politbarometru naročnik raziskave vlada, mora biti Politbarometer naklonjen vladi. Ker je Ninamedia v zadnjih letih sodelovala z mnogimi ministrstvi in vladnimi uradi, je zato odvisna od vladajoče LDS. Celo Alja Brglez je v Financah nedavno obtožila Nika Toša, da si sicer legitimno želi, "da bi se volilne napovedi ujele z njegovimi meritvami". Morda ni nepomembno pripisati, da je bila ravno Brglezova nekoč šefica urada za informiranje, ki sodeluje s Centrom za raziskovanje javnega mnenja, in tako bi ravno ona lahko veliko vedela o domnevnih pritiskih vladnih naročnikov.

A vendar ima teorija zarote raziskovalcev javnega mnenja več pomanjkljivosti. V eno se je recimo pred meseci ujel tudi Janez Janša. Ko je sredi pomladi SDS prvič dohitela LDS, je Janša dejal, da je realnost političnih preferenc drugačna in da so bile takšne številke namerno plasirane v javnost. Razlog? Aktivacija levega volilnega telesa v boju zoper SDS. Volitve so pozneje pokazale, da se je Janša zmotil. Domnevno prirejene predvolilne napovedi očitno niso aktivirale levega volilnega telesa. Zanimivo je, da so se zmotili tudi v tistih medijih, ki naj bi bili Koaliciji Sloveniji naklonjeni. Torej v tistih, s katerimi naj bi umetno povečevali priljubljenost pomladnih strank. Demokracija je tako dober teden dni pred volitvami napovedala, da bosta LDS in SDS izenačeni, da pa bo Rop vendarle za nekaj odstotkov premagal Janšo. Prav tako so zmago LDS napovedali pri Magu. Če pri volilnih napovedih že obstajajo ideološke uteži, vsaj v tokratnih volitvah torej niso delovale. Očitno je bilo odločilno nekaj drugega.

Predvolilni trend

Podrobnejši pregled predvolilnih napovedi pa vseeno pokaže nekaj zakonitosti, ki opozarjajo, da napovedi vendarle niso bile tako zelo napačne. Prvo je razmerje med nekdanjo vladno koalicijo in bodočo vladno koalicijo. Če so se predvolilne napovedi strahovito uštele pri napovedi zmagovalca, so bile tukaj napake manjše, v poprečju vseh napovedi sta bili namreč obe politični opciji izenačeni. V Delu so celo napovedali zmago pomladnih strank, ki pa je bila na koncu za nekaj odstotkov vseeno večja od povprečja javnomnenjskih napovedih ideoloških razmerji. Še najmanj so napovedovalci volilnega rezultata zgrešili pri majhnih strankah. Razen nekaterih očitnih odstopanj so uvrstitve manjših parlamentarnih strank znotraj statistične napake. Če so bile torej javnomnenjske napovedi zmagovalca popolnoma napačne, napovedi razmerje za odtenek boljše, pa so bile napovedi uvrstitve majhnih strank, razen običajnih nihanj, povprečno dobre. Nič drugače kot recimo leta 2000, ko jo je vsem razen Delu zagodla SMS, ali leta 1996, ko se je Mladinina napoved za malenkost uštela le pri Marjanovi SLS. Podrobnejši pregled pa pokaže še nekaj drugega. Nekatere ankete so precenjevale moč NSi in SLS in podcenjevale moč SDS. Kot da bi se del desnega volilnega telesa v zadnjih dveh namesto asistenta Bajuka in ljudskega provokatorja Podobnika raje odločil za mirnega Janšo.

Pravi odgovor na empirično podcenjevanje moči SDS je težko najti, možnih pa je več hipotez. Prva je enostavna, nanjo se sklicujejo tudi netočni merilci javnomnenjskih analiz. Po slovenski zakonodaji namreč zadnji teden pred volitvami mediji ne smejo objavljati volilnih napovedi. Zato so vse objavljene osem dni pred volitvami in narejene še nekaj dni poprej. Napovedi volilnega rezultata so bile torej stare, eden izmed znanih raziskovalcev recimo trdi, da bi bila njihova napoved, če bi bila narejena le dan ali dva dni pred volitvami, bistveno točnejša. Po tej teoriji se je veliko volilcev v zadnjem trenutku ali premislilo ali pa niso šli na volitve. Napovedi volilne udeležbe so bile namreč malenkostno bolj optimistične. Druga hipoteza je še prepričljivejša. Vse analize so namreč v dolgem roku, od Drnovškovega falcona dalje, opažale počasen padec podpore LDS in počasen vzpon SDS. Trend, ki se je štirinajst dni pred volitvami sicer navidezno ustavil, je svoj pospešek očitno dobil v zadnjih dneh predvolilne kampanje. A hipotez je še veliko več, ena recimo pravi, da je napovedovanje volilnega rezultata skorajda nemogoče, telefonske ankete namreč ne zajamejo pravega vzorca ljudi, pa tudi na voliščih se volilci odločajo drugače, kot se odločajo po telefonu. Druga je subtilnejša, volilci desnosredinskih strank naj namreč ne bi hoteli sodelovati v telefonskih anketah ali pa na glas izražati mnenja, ki je v nasprotju z oblastjo. Še posebno takrat, kadar voditelj opozicije že nekaj časa v javnost lansira informacije o rdečih prikrojevalcih javnomnenjskih napovedi. Na Hrvaškem so recimo ugotovili, da so tisti, ki nočejo sodelovati v anketah, bolj naklonjeni HDZ kot pa SDP. A hipotez je še mnogo več. Zaradi proporcionalnega volilnega sistema je rezultate volitev v Sloveniji bistveno težje napovedati kot v ZDA, ker Slovenija nima dolge demokratične tradicije, so prehajanja med strankami značilnejša, na voliščih se ljudje odločajo po osebnih preferencah, ki niso nujno povezana s programskimi ali političnimi stališči, volilci, ki so do zadnjega dne neodločeni, se na volišču odločajo za tiste, za katere večinsko mnenje pravi, da so boljši, ker se zmanjšuje delež tistih, ki v anketah radi sodelujejo, so napovedi manj točne, merske napake so velike, ker je pred volitvami še veliko ljudi neopredeljenih, javnomnenjske ankete niso zaznale tistega dela mehkega volilnega telesa, ki se je pred štirimi leti odločil za LDS, tokrat pa je raje podprl SDS ... Obstaja pa seveda še ena hipoteza, javnomnenjske analize, ki jih opravljajo v Sloveniji, so strokovno slabe. Anketarji so površni, raziskovalci uporabljajo napačne uteži, pisci pojasnil pišejo ideološke tekste, k senzacijam nagnjeni mediji pa v desetinkah odstotnih točk iščejo padce podpore, obrate trenda in ekskluzivne napovedi napačnega volilnega rezultata.

In kakšna je rešitev? Preprosta, velja pravilo, da nobena javnomnenjska analiza ni točna, ampak je samo približek zelo dinamičnega rezultata. Velja tudi pravilo, da so predvolilne napovedi le ena, a nikakor edina prerokba končnih rezultatov. In seveda velja tudi pravilo, da bodo te napovedi bistveno bolj točne, ko bodo narejene anonimno, na terenu, v velikem vzorcu, le dan ali dva pred volitvami. In bolj točne bodo tudi takrat, ko jih za svoje cilje ne bodo izrabljali senzacij željni mediji, površni raziskovalci in v teorije zarote vpeti politiki.