Prva šolska ura

Nov državni zbor, nova garnitura kandidatov za čestitke, štiri nova leta nebrzdanega razcveta in blaginje. Najprej pa nekaj malega ceremonije. Za Drnija niso samo vsi vstali, temveč so mu poleg Ferija Horvata v sam amfiteater parlamentarne dvorane primaknili tudi poseben stolček. Alenka Godec je odžgolela eno tako poduhovljeno in na robovih gospelsko Zdravljico, na balkonu je hotel nekdo ploskati, pa ni bil nihče zares zato. Drni, čvrst na nogah, je zaželel čim več pozitivne energije ter si za četrti sklic zaželel, da bi bil nekoliko bolj "normalen", da bi lahko parlament vendarle deloval nekoliko bolj evropsko. Po par splošnih opazkah o Evropi - staranje prebivalstva, socialna država, te reči - je zmogel še skoraj neprisiljen nasmešek, po tem izjemnem vložku pa se je lahko samo zgrudil nazaj na stolček, nakar je tako ali tako takoj šel. Predsednik države ima nedvomno pomembnejše posle kot opazovanje parcelnih vojn novosklicanega hrama modrecev in vračev.

Ustanovne seje državnega zbora naj bi bile že po definiciji živahne, nekako tako kot prvi dan v šoli. Našim izvoljenim četrtošolčkom se je v predhodnih kepanjih sicer uspelo nekako zmeniti glede tega, kje bo kdo sedel, na sami seji pa so zatajili. Še posebej, če jo primerjamo z izročilom sedaj že mitološke prve parlamentarne seje v demokratični Sloveniji iz leta 1990, ko so po hodnikih in pred mikrofoni še požvižgavale tako spektakularne hudourniške grče, da je Janez Janša popenil in grozil z "labodjim spevom" urednikom samo zato, ker so dovolili objavo vsega tistega hrkanja in mencanja, ki so ga zabeležile TV-kamere.

Tokrat se nam je nekaterim javnim služabnikom vsaj med prvim delom zdelo, da nas nemara vsi skupaj prav res zafrkavajo, saj so se prišli v dvorano vsako uro praktično samo pofočkat in odmerit nov tridesetminutni predah. Bonus je bil, da je na ta račun v dvorano večkrat pribrstela in odbrstela krasotna Eva Irgl, ki se je po številu v njeno smer navrženih zaščitniško-možatih dovtipov očitno že sijajno vklopila v delovni kolektiv poslanske skupine SDS in v katere radodaren dekolte smo imeli z balkona skrajno privilegiran razgled.

Nekaj malega se je vsem skupaj ljubilo debatirati okrog novega predsednika zbora, nad katerim se je zmrdovala predvsem LDS. Pavle Gantar je povedal, da so pričakovali "bolj integrativno in povezovalno osebnost", kot je Franc Cukjati, saj da zahteva visoki položaj predvsem smisel za dialog in upoštevanje tako napisanih kot nenapisanih pravil igre, po teh kriterijih pa da bi LDS v sklopu poslanske skupine SDS neprimerno raje podprla marsikoga drugega. Obstaja sicer možnost, da se bo kandidat s samo izvolitvijo in zahtevami nove odgovorne funkcije spremenil, a Pavle, roko na srce, tega ne verjame. Majda Širca pa ga je napadla kot podpisnika in celo pobudnika referendumov, kjer so se neposredno napadale človekove pravice, pa tudi kot nekoga, ki uporablja oznake kot na primer "psihično motene ženske, ki bi jih bilo treba izobčiti iz družbe". Ob tem so se kolegi z desne prav od srca nakrohotali in ji s tonom svojega smeha dali vedeti, da ji pripada v njihovih srcih v sklopu prej navedene demografske skupine prav poseben prestol.

Pretekla štiri leta je bil prav Cukjati tisti, ki je od ene obstrukcije proti drugi dvorano momljajoč nekaj o ustavno-poslovniških masakrih zapuščal z najbolj pobešenimi lici, ko je glasovalni valjar iz tedna v teden pehtal številčno kilave nasprotnike, navkljub vsemu negovanemu žametu Boruta Pahorja. Novopečeni načelnik je zmagal z zelo udobno večino: pri DeSUS-u pravijo, da se z osebnostjo kandidata niso kaj preveč ukvarjali in da zakonska pravila igre vsakemu predsedniku dovolj jasno odmerjajo sklop delovanja, njih pa zanima predvsem čimprejšnji začetek dela v DZ. Zatem so izvolili še dva podpredsednika, tretjega - iz vrst največje opozicijske stranke - bodo kasneje. Majda Širca je protestirala nad kandidaturo Saša Pečeta, ki da je v preteklosti pod to isto streho uporabljal besedne zveze, kot sta "človekove pravice in podobne bedarije" ter "civilna družba - to so vladni lakaji", vendar je njen apel znova naletel na gluha ušesa. Ob Pečetu je bil izvoljen še Vasja Klavora iz DeSUS-a, izvisela pa je Majda Potrata iz ZLSD. Tako imamo zdaj kot podpredsednika državnega zbora fanta, ki po medijih mirno govori, da s homoseksualno ali temnopolto osebo ne bi šel na kavo, to pa zato, ker je človek načel.

Zanimivo, največ prepucavanj je sprožila zadnja točka dnevnega reda, torej izvolitev novega generalnega sekretarja DZ Lovra Lončarja, ki je po dolgih letih izpodrinil vidno trepetajočo in zariplo Jožico Velišček. LDS in Združena lista sta si na vse kriplje in pretege prizadevali, da bi o tej točki odločali kdaj drugič, da bi imeli tako več časa za odločanje o samem kandidatu, vendar njihova mnenja in preference kolegov niso kaj preveč zanimala. Številni so jim celo strgali korenček, recimo Branko Grims, ki je dejal, da sicer razume, zakaj od 3. oktobra naprej kažejo tako dolge obraze, da pa morajo tudi oni razumeti tiste, ki so od tega datuma naprej zelo veseli. "A seveda ene boli!" je pristavil Zmago Jelinčič: "Boli, da se je po dvanajstih letih v tem zboru prvič nekaj spremenilo, ko so bili pa nekateri tako navajeni na svoje tople stolčke!"

Majda Širca je predsednika Cukjatija jedko naprosila, naj poslance vendarle naslavlja v obeh spolih, ker tega ne počne, in vrli doktor z Vrhnike se je opravičil.