31. 10. 2004 | Mladina 43 | Politika
Policisti v dosjejih
Kakšni dosjeji so bili 55 let shranjeni v kleti sedeža ljubljanske policije?
Uporabnik dosjeja: Marko Pogorevc
© Borut Krajnc
Sredi prejšnjega tedna je Bećir Kečanović, vodja sektorja za nadzor ministrstva za notranje zadeve, ministru dr. Radu Bohincu poslal prošnjo, naj ga razreši s položaja vodje sektorja. Ker smo v času, ko državo čakajo veliki kadrovski premiki, se zdi, da odstop enega od uradnikov notranjega ministrstva ne predstavlja dramatične novice. Hkrati pa je uradnik MNZ-ja v prošnji za razrešitev navedel trditve, ki so zaskrbljujoče. Zapisal je namreč, da "... objektivno ni več možnosti za vzpostavitev demokratičnega nadzora nad spoštovanjem ustavnega varstva zasebnosti in osebnih podatkov državljank in državljanov, policistk in policistov ..." Citirani del stavka je iztrgan iz konteksta. Kontekst govori o policijskih dosjejih. Ne o katerihkoli policijskih dosjejih. Kontekst govori o dosjejih, v katerih so spravljeni podatki o policijskih karierah. Policija namreč o svojih uslužbencih vodi osebne dosjeje, nekakšne kadrovske spise, v katerih so shranjeni podatki o delovnih ocenah, napredovanjih, premestitvah, končanih šolah ter strokovnih izobraževanjih. Ti podatki so bili shranjeni v prvi mapi osebnega dosjeja. V drugi mapi osebnega dosjeja so hranjeli podatke o priznanjih, nagradah in izrednih uspehih. V tretji mapi pa so bili shranjeni podatki o prekrških, disciplinskih kršitvah, odločbah sodnikov za prekrške in sodbe sodišč. Našteti podatki, shranjeni v osebnih dosjejih, niso edini podatki, ki so se v preteklosti zbirali o policistih. Pred letom 1990 je v osebnem dosjeju vsakega policista obstajala še ena mapa: v njej so bili zbrani podati, pomembni za notranjo varnost in zaščito. Leta 1990, nekaj dni pred tem, ko je vodenje notranjega ministrstva prevzel Igor Bavčar, je tedanji načelnik milice Leopold Jesenek izdal navodilo, s katerim je podrejenim naložil, naj mapo s podatki o notranji varnosti in zaščiti izločijo iz osebnih dosjejev policistov in jih arhivirajo v oddelku, pristojnem za notranjo zaščito.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
31. 10. 2004 | Mladina 43 | Politika
Uporabnik dosjeja: Marko Pogorevc
© Borut Krajnc
Sredi prejšnjega tedna je Bećir Kečanović, vodja sektorja za nadzor ministrstva za notranje zadeve, ministru dr. Radu Bohincu poslal prošnjo, naj ga razreši s položaja vodje sektorja. Ker smo v času, ko državo čakajo veliki kadrovski premiki, se zdi, da odstop enega od uradnikov notranjega ministrstva ne predstavlja dramatične novice. Hkrati pa je uradnik MNZ-ja v prošnji za razrešitev navedel trditve, ki so zaskrbljujoče. Zapisal je namreč, da "... objektivno ni več možnosti za vzpostavitev demokratičnega nadzora nad spoštovanjem ustavnega varstva zasebnosti in osebnih podatkov državljank in državljanov, policistk in policistov ..." Citirani del stavka je iztrgan iz konteksta. Kontekst govori o policijskih dosjejih. Ne o katerihkoli policijskih dosjejih. Kontekst govori o dosjejih, v katerih so spravljeni podatki o policijskih karierah. Policija namreč o svojih uslužbencih vodi osebne dosjeje, nekakšne kadrovske spise, v katerih so shranjeni podatki o delovnih ocenah, napredovanjih, premestitvah, končanih šolah ter strokovnih izobraževanjih. Ti podatki so bili shranjeni v prvi mapi osebnega dosjeja. V drugi mapi osebnega dosjeja so hranjeli podatke o priznanjih, nagradah in izrednih uspehih. V tretji mapi pa so bili shranjeni podatki o prekrških, disciplinskih kršitvah, odločbah sodnikov za prekrške in sodbe sodišč. Našteti podatki, shranjeni v osebnih dosjejih, niso edini podatki, ki so se v preteklosti zbirali o policistih. Pred letom 1990 je v osebnem dosjeju vsakega policista obstajala še ena mapa: v njej so bili zbrani podati, pomembni za notranjo varnost in zaščito. Leta 1990, nekaj dni pred tem, ko je vodenje notranjega ministrstva prevzel Igor Bavčar, je tedanji načelnik milice Leopold Jesenek izdal navodilo, s katerim je podrejenim naložil, naj mapo s podatki o notranji varnosti in zaščiti izločijo iz osebnih dosjejev policistov in jih arhivirajo v oddelku, pristojnem za notranjo zaščito.
Kaj naj bi bila mapa s podatki o notranji varnosti in zaščiti? V tej mapi so se zbirali podatki, ki bi utegnili biti pomembni za varnostni profil posameznega policista. Zbirka podatkov naj bi govorila o tem, ali je določen policist varnostno zanesljiv ali ni. Bolj slikovito: v tej mapi so bile zbrane "umazane podrobnosti", ki naj bi povedale, ali je določen policist lahko, denimo, žrtev izsiljevanja. Hkrati gre za mapo, ki je nastala še v času službe državne varnosti, podatki, zbrani v tej mapi, pa naj bi pomagali ob oceni, ali lahko določen policist postane tarča sovražnih obveščevalcev: kako je s policistovimi ljubezenskimi aferami? Kako je s policistovo spolno usmerjenostjo? Je morda vohun sovražnih sil? Bi utegnil postati korumpiran? Mapa, namenjena umazanim, udbaškim podrobnostim, po letu 1990 ne bi več smela sestavni del policistovega osebnega dosjeja. Hkrati bi morali iz osebnih dosjejev izločili t.i. preveritve. Preveritve ali preverke, kot so včasih z žargonsko oznako imenovali poročilo o določeni osebi, so gradivo, ki pedantno opisuje lastnosti policistov in okolice, v kateri se policist giblje. Preverke so med drugim vsebovale podatke o družinskih članih.
Kljub temu, da so "varnostno" mapo leta 1990 ukinili, je osebni dosje policistov ostal zajeten.
Pravila iz leta 1990 so med drugim določala tudi, koliko časa smejo posamezne sestavine ostati v mapah. Natančneje: koliko časa naj bodo v mapah shranjene listine o storjenih prekrških ter sodbah. Odločbe o disciplinskih ukrepih, poročila o ugotovljenih disciplinskih kršitvah ter poročila sodnikov za prekrške naj bi v osebnih dosjejih policistov hranili dve leti. Sodbe sodišč pa naj bi v osebnih dosjejih hranili pet let. Načelnik milice Leopold Jesenek je leta 1990 podrejenim naložil, naj iz osebnih dosjejev izločijo vse dokumente, ki ne ustrezajo novim pravilom. Iz osebnih dosjejev naj bi tako med drugim odstranili podatke o prekrških, starejše od dveh let, ter podatke o sodbah, starejše od petih let. Navodilo je podrejenim nalagalo, naj izločeno gradivo uničijo.
Nenavadno je, da je navodilo o osebnih dosjejih, napisano leta 1990, tik pred spremembo oblasti, ostalo veljavno tudi v novem času. Na internem računalniškem omrežju objavljen seznam predpisov namreč še letos navaja, da je navodilo, ki ga je avtor Leopold Jesenek leta 1990 opremil z oznako URADNA TAJNOST - ZAUPNO, še vedno veljavno.
Dosje 1986
Zakaj je problem osebnih dosjejev policistov postal aktualen? Spomladi 2002 se je pripetil posvet o policijskih postopkih in varovanju človekovih pravic, na posvetu pa bi moral nastopiti tudi mag. Bećir Kečanović. Tik pred posvetom pa je nacionalna TV hiša v Dnevniku objavila prispevek, ki je citiral sodbo iz leta 1986. Ta je ugotovila, da je Kečanović od osumljenca izsilil izjavo in je bil zato obsojen. Kečanović je kazen odslužil, po določenem času je bila kazen brisana iz kazenske evidence, skladno z navodili iz leta 1990 bi morala biti sodba že zdavnaj odstranjena iz Kečanovićevega osebnega dosjeja. Kljub temu pa je nekdo iz policije očitno imel dostop do sodbe. Delov novinar Žarko Hojnik je pred dvema letoma objavil, da je sodbo zoper Kečanovića maja 2002 na Brezjah prejel osebno od tedanjega direktorja generalne policijske uprave Marka Pogorevca. Ker je navedba, da naj bi nekdanji šef policije distribuiral gradivo, ki naj bi očrnilo Kečanovića, predmet sodnih obravnav, bi širši komentar prejudiciral odločitev sodišč. Zanimivo pa je, da poslanec Maks Lavrinc na notranjega ministra dr. Bohinca maja 2002 naslovil vprašanje, kdo ima dostop do dosjejev, ter kako je možno, da je prišlo do zlorabe gradiva, ki bi moralo biti že zdavnaj uničeno. Iz generalne policijske uprave je prišel kratek odgovor, ki je zatrjeval, da dokumenta, ki je odpotoval v javnost, v policijskih evidencah ni. Nahajal naj bi se zgolj na mikrofilmu, podatki z mikrofilma pa niso bili posredovani nikomur.
Zastavlja pa se bolj načelno vprašanje. Kaj se v resnici dogaja z dosjeji policistov? Kako so shranjeni? Kaj je shranjeno v mapah? Ali lahko dosjeji, za katere se je zdelo, da so pozabljeni, postanejo sredstvo izsiljevanja policistov? Če lahko deli zaprašenih dosjejev zaidejo v medije, lahko pred medijsko osvetlitvijo služijo še za kak drug namen.
Ker je Kečanović kot uslužbenec notranjega ministrstva do vložitve prošnje za razrešitev vodil sektor za nadzor, se je lotil tudi vprašanja, kaj na splošno se dogaja z osebnimi dosjeji policistov. Hkrati se je sektor za nadzor izločil iz obravnave konkretnega primera zlorabe Kečanovićevega dosjeja. Po rednem nadzoru v nekaterih policijskih upravah in na sedežu vodstva policije je v poročilo zapisal, da problematiko osebnih dosjejev urejajo predpisi, ki sicer niso več veljavni. Hkrati pa je iz dokumentacije generalne policijske uprave razvidno, da policijske enote še vedno vodijo osebne dosjeje o posameznih policistih. Zanimiva je tudi navedba, da je ljubljanska policijska uprava na sedež generalne policijske uprave leta 2002 poslala seznam s popisom osebnih dosjejev. Sogovorniki iz policijskih vrst so Kečanovića opozorili, da je ravnanje s policijskimi dosjeji po eni strani pravno neurejeno, po drugi pa poteka brez pravega nadzora. Zato je Kečanović v poročilo zapisal, da je neurejen status osebnih dosjejev razlog za afere in anonimna pisma. Poročilo, ki je nastalo 30. julija letos, je ob opisu neurejenega stanja še bolj slikovito. V kleti ljubljanske policijske uprave na Prešernovi 18 so dolga leta hranili osebje dosjeje uslužbencev policije. Kečanović v poročilu navaja, da je uslužbencem generalne policijske uprave ter ljubljanske policijske uprave znano, kateri uslužbenci policije so bili zlorabljeni za to, da so v kletnih prostorih sedeža ljubljanske policije brskali po zaprašenih dosjejih in iz njih jemali spise.
Ko se je vodstvo policije septembra letos odzvalo na Kečanovićevo poročilo, je zapisalo, da v ljubljanski policijski upravi niso zaznali nepravilnosti pri poslovanju z osebnimi dosjeji. Zanimiv pa je podatek, ki je zapisan v odzivu vodstva slovenske policije. Junija 2002 je ljubljanska policijska uprava na osnovi dogovora z direktorjem kadrovske službe generalne policijske uprave zaprašene dosjeje pospravila. Ljubljanska policijska uprava je kadrovski službi generalne policijske uprave predala arhiv osebnih dosjejev in dosjeje disciplinskih postopkov. Predani arhiv je bil izjemno obsežen, saj so na sedežu ljubljanske policije hranili osebne policijske dosjeje, ki so se nabrali med letoma 1946 in 2001. Gre torej za skladovnico dosjejev, ki je nastajala celih 55 let. Po naših podatkih so junija 2002 iz sedeža ljubljanske policijske uprave odpeljali dobro tono gradiva. Uradni zapisnik pravi, da je bila ta skladovnica dosjejev menda uničena.
Ali obstaja podobnost med dosjeji policistov, ki so prišli v javnost, ter znamenito podatkovno bazo udba.net, na internetu razstavljeno spomladi 2003? Ena podobnost gotovo obstaja: do zdaj iz policijskih vrst ni prišlo zadovoljivo poročilo, ki bi pojasnjevalo, na kakšen način podatki curljajo, odtekajo ali bruhajo iz policije - če pobegne en dosje, je to curljanje, če pobegne cela podatkovna baza, je to bruhanje. Obstaja pa tudi pomembna razlika. Podatkovna baza udba.net je zgolj seznam, nekakšno kazalo, ki kaže na to, da so o množici oseb nekje obstajali še drugi podatki. In morda še vedno obstajajo. Osebni policijski dosjeji, ki so bili med letom 1946 in letom 2002 hranjeni v kleti sedeža ljubljanske policijske uprave, so nekaj drugega. Osebni dosjeji policistov niso indeks ali kazalo, pač pa je bila njih shranjena mnogo bolj konkretna vsebina.
Korespondenca med vodjem sektorja za nadzor ministrstva za notranje zadeve Kečanovićem in vodstvom generalne policijske uprave se je končala tako, da je na generalni policijski upravi nastal dopis, ki je Kečanoviću očital, da položaj nadzornika zlorablja za osebna obračunavanja, to pa naj bi bilo za policijo nesprejemljivo. Na mestu, kjer naj bi bil podpis, pa je bil pritisnjen žig s podpisom generalnega direktorja policijske uprave dr. Darka Anželja. Kečanović je notranjemu ministru poslal prošnjo za razrešitev. Zadovoljivega odgovora, zakaj lahko posamezni dokumenti ali celo celotne zbirke podatkov pobegnejo in zaklenjenih arhivov, pa ni.