Vsi LDS-ovi predsedniki

O hudem porazu liberalne stranke na volitvah v državni zbor je bilo že veliko napisanega. Tudi večina analiz, ki so brez težav ugotovile, kje so bile storjene napake v doslej vladajoči stranki, je že bila objavljena in celo razmeroma natančno se je že začela napovedovati nič kaj rožnata prihodnost liberalcev. Janez Janša, predsednik SDS in vodja slovenske desnice, bo Sloveniji vladal osem let, prerokuje stroka, v tem času pa bodo desničarji, ki se bodo sicer na vso moč želeli pozicionirati na sredini, dobili vsaj ene, če ne dvojih lokalnih volitev.

Janša je, in to se je pokazalo za zelo pomembno, po Milanu Kučanu in Janezu Drnovšku tretji slovenski politik s karizmo, ki je nima niti argentinski Andrej Bajuk, ne dobrovoljček Lojze Peterle, še manj Janez Podobnik. Tudi metroseksualni Borut Pahor ne, in kar je za tale sestavek najpomembneje, tudi Anton Rop ne. Še tisto malo, kar je karizme imel, so mu jo v zadnjih letih sesuli številni Janši naklonjeni mediji, afere, ki so jih ne glede na vse pripisovali kar njemu oziroma LDS, k ubijanju Ropove podobe pa je pripomogel tudi predsednik Drnovšek. Bivši lider LDS do Ropa kot svojega naslednika ni kazal prav nobene ljubezni. Nekateri so trdili, da zato, ker je za svojega naslednika izbral Gregorja Golobiča, drugi zato, ker naj bi bil tako hudo zaljubljen vase, da v stranki ni trpel konkurence, ki jo je dobil. Verjetno je res oboje. Bolj ko se je Drnovšek na mestu predsednika republike oddaljeval od vpliva na mesto predsednika vlade, bolj se je ohlajala njegova ljubezen do LDS in Toneta Ropa. Pravzaprav je fante, ki so ga pripeljali na čelo stranke in vlade, izkoristil samo še zato, da so mu pomagali odbiti hud napad Janševe tožilke Barbare Brezigar na predsedniških volitvah. Po zmagi je igral le zase in vsake toliko ponudil desnici klobuk sprave. Na koncu je bilo videti, kot da je namesto Gregorja Golobiča izbral Janeza Janšo. Konec koncev, na Janšo se človek pač lahko zanese - vedno bo v politiki, ne bo odšel v gospodarstvo in ne bo postal predavatelj na nobeni fakulteti. Ni niti mislec niti direktor, ampak politik.

Brez pravega kandidata

V LDS so po porazu začeli zelo hitro razmišljati o novem predsedniku stranke. Res, da tega noče nihče javno priznati, vendar je bilo kar nekaj vprašanih in vsi so ponujali odgovore. Edini, ki ga nihče ni nič vprašal - Tone Andrelič, pa se je javil kar sam. Politik, katerega naloga je bila, da je konec osemdesetih prihajal na Mladino in razlagal, kaj se sme in kaj ne, je v zadnjem mandatu krepko obogatel in si postavil tudi človeka vreden vikend na morju. S svojo priljubljenostjo je dokazal, da v politiki lahko preživi večne mandate, čeprav njegova stranka odmira. Bil bi torej kar primeren kandidat za potopitev ladje.

No, stranka ima vendarle tudi resnejše pretendente na predsedniško mesto. Kot eden takšnih je bil menda vprašan tudi Igor Bavčar. Osamosvojitelj in član LDS, ki v zadnjih letih vodi veliki Istrabenz. Bojda je na Drnovškovo vprašanje (na srečanju je bil tudi pes Brodi), ali bo postal predsednik stranke, odgovoril, da z veseljem, pred nekaj leti. Zdaj pa ne. Bavčar si izleta v politiko seveda ne more privoščiti, dokler na Primorskem ne konča svoje poslovne zgodbe, to pa bi pomenilo vsaj en večji projekt ali pa redno končanje mandata. Do obojega mu manjka kar še nekaj kilometrov. Bavčar bi bil sicer najbrž pravo zdravilo za umiritev padajočih trendov, je pa kar malce naivno pričakovati, da bo eden najpomembnejših slovenskih direktorjev sprejel položaj predsednika opozicijske stranke.

Naslednji kandidat, ki ga nekateri v LDS resno omenjajo, je Matej Lahovnik, eden tistih strokovnjakov, ki jih je Tone Rop v vlado pripeljal tako rekoč iz proizvodnje, iz stvarnosti, iz ljudstva in iz fakultete. Mladi obetajoči ekonomist se je kaj kmalu pridružil stranki in mnogi so hitro pozabili, da je bil velik kritik dogodkov v zvezi s SIB, v kateri je zaradi umazane igre delnic izgubil kar nekaj denarja. Nekateri se sedaj sprašujejo, če je potemtakem res tak strokovnjak. Lahovnik je predvsem lep, mlad in zabaven. Za njegovo morebitno kandidaturo pa naj bi stalo nekaj ljudi iz samega vrha stranke. Na predvolilnih shodih LDS naj bi blestel. Kot predsednik stranke bi torej morda lahko med liberalce ponovno privabil krog mladih intelektualcev in razširil krog volivk, ki ga je Janša očitno hudo zmanjšal.

Morda je za LDS še najbolj nerodno, ker je Drnovškov logični naslednik in najljubši učenec Slavoja Žižka, Gregor Golobič, s svojimi posegi v globalno gospodarstvo postal tako rekoč nemogoč kandidat. Medtem ko se njegova stranka manjša, sam operira z milijardami, in medtem ko se Tone Rop trudi dokazati, da je Marijana Kandutti tako rekoč tipična ekonomistka, hodi Golobič po Kitajskem in razlaga GSM-revolucijo. Medtem ko stranka išče predsednika, je Golobič ultra direktor. Za stranko je tako rekoč izgubljen, podobno, kot je vsaj za zdaj izgubljen Janez Potočnik, trenutno brez dvoma najpopularnejši liberalec. Brezkrvna kopija Janeza Drnovška, kot mu pravijo sovražniki, je svojo kariero odpeljal na LDS-ovi ladji, ki pa ji je bolj malo vračal (podobno kot zdaj Drnovšek). Toda celo to bi s svojo simpatičnostjo lahko odtehtal. Seveda pa je evropski komisar za znanost in vrnitve v Slovenijo vsaj nekaj let najbrž ne bo. Po drugi strani pa je dejstvo, da je Potočnik pri marsikaterih pomembnih članih zaradi oportunizma, ki mu ga očitajo, slabo zapisan in morda celo po vrnitvi iz Bruslja nima pravih možnosti. Podobno kot jih praktično nima Slavko Gaber, ki so ga mediji tako rekoč krstili za levičarja. Ko sredina postane levica in desnica sredina, je jasno, kam stvari tečejo, dejstvo pa je, da je bil Gaber velik nasprotnik verouka v šolah. Gabru bo pečat levičarja ostal, ne glede na to, da tudi nova vlada morda v zvezi z veroukom ne bi naredila ničesar. Tako kot bo Tonetu Ropu še dolgo ostal pečat arogantnega politika. Takega predsednika pa si LDS trenutno najbrž zelo težko privošči.

Pri liberalcih načrtujejo morebitne spremembe v stranki šele na začetku naslednjega leta, saj bi trenutni prodor Janeza Janše, ki je zasenčil tudi vse desničarske liderje, lik novega predsednika kaj hitro zasenčil. Pa tudi naslednje leto naj ne bi nujno prineslo menjave Toneta Ropa. Od LDS-ovega kongresnega glasovalnega stroja, ki je tako vehementno zamenjal Gregorja Golobiča s Petrom Jamnikarjem, je mogoče pričakovati marsikaj. Tako neumne menjave si namreč običajno ne privoščijo niti izvenparlamentarne stranke. A v stranki, ki je v nekaj letih praktično na vseh funkcijah boljše ljudi zamenjala s slabšimi, je vse mogoče. Tudi to, da za kandidata za predsednika ponudijo Toneta Anderliča. In če se bo to zgodilo, bo predsednik res brezpogojno ostal Tone Rop. Kljub temu da je s svojo ekipo izgubil kar tri zaporedne volitve - lokalne, evropske in republiške. Bo izgubil tudi naslednje lokalne? Ljubljana je menda pred finančnim kolapsom, kot LDS-ov kandidat za župana pa se menda pojavlja Stane Pejovnik. Kdo? Ja, Stane Pejovnik, doktor kemijskih znanosti in lokalni politik. Večja slovenska mesta, ki so jih na lokalnih volitvah, očitno misleč, da bodo dobili republiške volitve, gladko prepustili Združeni listi, manjšim strankam in gibanjem, pa tudi desnici, so začela živeti svoje, neodvisno življenje in imena, ki se pojavljajo na lokalni ravni, niso razlog za kak optimizem centrale.

Ob morebitnem porazu na lokalnih volitvah 2006 se seveda LDS slabo piše tudi na predsedniških leta 2007. Podpreti bodo sicer morali sebičnega Drnovška, čeprav je on na letošnjih volitvah bolj podprl Janšo. In če bo Drnovšek zmagal leta 2007, to seveda ne bo zmaga LDS, če pa izgubi, bo to za LDS vsekakor nov poraz.