Podarjeni tolarji

Slovenci naj bi leta 2007 uvedli skupno evropsko valuto evro. Slovenski tolar bo postal s tem dejanjem del naše kulturne dediščine. Bankovci in kovanci slovenskega tolarja bodo le še poslastica za tiste, ki se ukvarjajo z zbiranjem denarja. Nekateri tolarji pa so že danes numizmatična poslastica. Gre denimo za denar, ki je bil pri izdelavi poškodovan, na katerem denimo barva ni bila dovolj dobro odtisnjena ali pa je bil njegov delček zaradi napake odrezan. Gre za različne študije slovenskega tolarja. Zelo redki in zato cenjeni so "reklamni" vzorci tolarja, specimni, ki sicer niso zakonito plačilno sredstvo, so bili pa prve podobe tolarja, s katerimi so se srečevali tisti, ki delajo za blagajnami. Kako dragoceni so lahko takšni izvodi tolarjev, pove podatek, da je naša krovna muzejska inštitucija, Narodni muzej Slovenije, za zbirko bankovcev, kovancev in izjemno redkih tovarniških specimnov, ki jo je lani odkupila od poslanca Zmaga Jelinčiča Pl., odštela 42 milijonov SIT. Doslej so mu izplačali okoli 15 milijonov SIT. Izplačilo preostalih milijonov pa je zdaj zaustavljeno. Junija letos je namreč takratni inšpektor za varstvo kulturne dediščine Dragan Matić posumil, da bi pri nakupu zbirke lahko prišlo do spornih poslov. Posel je zato pod drobnogled vzela policija. Ne le slovenska, poizvedbe je opravila tudi angleška. Preiskavo sicer vodi ljubljansko tožilstvo, na policiji pa pravijo, da se "predmet in vsebina preiskave nanaša na nakup zbirke vzorcev bankovcev slovenskega denarja in vlogo institucij in posameznikov pri nakupu".

Kdo je lastnik?

Za kaj natančno gre? Leta 2001 je poslanec Zmago Jelinčič, ki je sicer znan numizmatik, Narodnemu muzeju Slovenije v odkup ponudil zajetno zbirko bankovcev, kovancev in vzorcev slovenskega tolarja. Direktor muzeja Peter Kos pravi, da so se potem, ko so si v muzeju odgovorili na ključna vprašanja - ali bi Jelinčičeva zbirka bistveno obogatila nacionalno zbirko, kdo je lastnik zbirke, ali je zbirka avtentična in ali je slovenskega izvora - začeli pogajati. "Cena se je sprva gibala okoli 52 milijonov SIT. Nato smo se pogovarjali o 47 milijonih SIT. Na koncu smo prišli do 42 milijonov SIT. To je korektna cena kljub očitkom, ki se pojavljajo. Zbirka, ki smo jo kupili, je največja zbirka na temo nastajanja slovenskega tolarja," pravi Kos. In kdo je postavil ceno? Vsekakor ne sodno zapriseženi cenilec. Kos namreč pravi, da so njihove strokovne službe dovolj dobro poučene o gibanju cen na trgu.

Ker je Narodni muzej Slovenije nacionalna ustanova, je bila Jelinčičeva zbirka odkupljena z davkoplačevalskim denarjem. Nakup je ministrstvo za kulturo odobrilo potem, ko je za strokovno mnenje zaprosilo Banko Slovenije. Direktor muzeja Kos sicer trdi, da se je muzej že sam prepričal o lastništvu zbirke. "Jelinčič je znan poznavalec in ljubitelj numizmatike, celo strokovnjaki iz Banke Slovenije priznavajo, da je njegova knjiga kvalitetna." Kulturno ministrstvo pa je ta podatek ocenilo kot pomanjkljiv. Zahtevalo je podrobnejše podatke. Za mnenje o izvoru denarja je zaprosilo Banko Slovenije, kjer sta mnenje pripravila Andrej Novak in Rene Tarmon iz oddelka za gotovinsko poslovanje Banke Slovenije, ki sta ugotovila, da gre za zbirateljske unikate, ki izhajajo iz angleške tiskarne De La Rue, nemške tiskarne Giesecke & Devrient in slovaške kovnice Mincovna Kremnica. Zapisala sta, da banka nima izkušenj z numizmatičnimi odkupi, zato naj vrednost zbirke oceni muzej, sam nakup pa sta označila za utemeljen, ker "sodi kot del premične dediščine v Narodni muzej Slovenije".

Na kulturnem ministrstvu so na podlagi mnenja Banke Slovenije aprila 2003 podprli nakup zbirke. Muzej je sklenil pogodbo z Jelinčičem. Del zbirke je že v muzeju, njen skrbnik je Andrej Šemrov.

Inšpektor Matić pa z odgovorom Banke Slovenije, ki je dal zeleno luč za nakup zbirke, ni bil zadovoljen. Zmotilo ga je, da je banka sicer ugotovila, kje je bil denar proizveden, ne pa tudi, kako je Jelinčič prišel do predmetov iz zbirke, katerih tisk je sicer naročila in plačala Republika Slovenija. Zmotilo ga je tudi, zakaj se uslužbenca Banke Slovenije nista vprašala, ali so Jelinčičevi prodajni predmeti morda že last države. V tem primeru bi bilo namreč nesmiselno, da bi država vzorce denarja vnovič kupila, in to za 42 milijonov SIT. Navsezadnje bi jih država lahko prevzela že, ko so bili natisnjeni, in to zastonj. Specimni v tistem času, ko so bili izdani, namreč niso bili vredni nič. Matić je kriminaliste obvestil, da se mu zdi "posebej nenavadno", da "je Banka Slovenije, ko je bila z uradnim dopisom Ministrstva za kulturo vprašana o izvoru tega denarja, navedla le tiskarno oz. kovnico, ki sta storitev izvedli, ni pa imela nobenih pomislekov glede tega, da je tudi ta del storitve (neuspele serije) verjetno plačala prav ona".

Zakaj torej Banka Slovenije ni opozorila na ta vidik nakupa? O tem smo želeli govoriti z Novakom in Tarmonom, vendar je bil prvi službeno odsoten, drugi pa nas je napotil na službo za stike z javnostmi, kjer so nam sporočili, da Banka Slovenije muzeju redno in brezplačno izroča izvode vzorcev bankovcev in kovancev. "Ker pa celotna (Jelinčičeva, op. p.) zbirka ni sestavljena zgolj iz vzorcev bankovcev, temveč je širša, je Banka Slovenije dala pozitivno mnenje o vsebinski utemeljenosti, da ima muzej celotno zbirko. Banka Slovenije, kot rečeno, ni preverjala lastništva vseh predmetov v zbirki, v kateri so vzorci bankovcev le manjši del celotne zbirke. Banka Slovenije se je torej v svojem mnenju osredotočila na vsebinsko oceno zbirke, kot zgodovinski spomin na zakonito plačilno sredstvo naše države, za ostala preverjanja, tudi z vidika vrednosti, pa je odgovoren kupec." Banka torej odgovornost prelaga na muzej, dodajajo pa, da sami z izvodi tiskarja ne razpolagajo. Direktor muzeja odgovornost prelaga na kulturno ministrstvo. "Na ministrstvu so bili očitno zadovoljni z odgovorom z Banke Slovenije, saj sem dobil pravico podpisati pogodbo s prodajalcem. V njej je sicer varovalka, saj piše, da prodajalec jamči za to, da je zbirka ali segment zbirke njegova last." Na ministrstvu pa pravijo, da so odkup odobrili na podlagi pozitivnega stališča Banke Slovenija.

Državnik ali zasebnik

Inšpektor Matić pa je izpostavil še eno domnevno sporno zadevo. Angleško policijo je zaprosil, naj preveri, kako je Jelinčič sploh prišel do vzorcev bankovcev. Kot predstavnik države, kar bi pomenilo, da so vzorci last države, ali kot zbiratelj? Nižja detektivka Halina Racki iz oddelka za umetnost in starine mu je sporočila: "Kot vidite, je odločitev, ali je g. Zmago Jelinčič bankovce prevzel v imenu vlade (in so ti zato njena last) ali kot posameznik. Kar se tiče De La Rue, so jih g. Zmagu Jelinčiču izročili kot predstavniku slovenskega parlamenta." Dopisu je priložila pisno izjavo direktorja marketinga tovarne De La Rue Marka Cricketta, iz katere je razvidno, da je tovarna Jelinčiču tri specimne - enega za 50 SIT (oznaka 015), enega za 500 SIT (oznaka 028) in enega za 5000 SIT (oznako 016) - izročila kot "predstavniku slovenskega parlamenta pri Banki Slovenije za nacionalno valuto". To pa je nenavadno. Banka Slovenije nikoli ni imela tovrstnega predstavnika. Tudi Jelinčič nikoli ni bil član kakšne komisije oziroma skupine pri Banki Slovenije niti ni imel nobene vloge pri pripravi in oblikovanju tolarjev. Resda je bil leta 1993 član komisije za priložnostne kovance, vendar je v njej sodeloval kot predstavnik finančnega ministrstva, ne pa Banke Slovenije. Zakaj so torej tiskarji verjeli, da vzorce denarja izročajo predstavniku banke? Se jim je Jelinčič tako predstavil, dobil vzorce, nato pa jih dobro prodal državi? Jelinčič to zanika in krivdo za takšno poimenovanje pripisuje inšpektorju Matiću: "Banka Slovenija nima nobenega predstavnika državnega zbora. Gre za napačno tolmačenje oz. za to, da je angleška policajka napisala tisto, kar ji je Matić poslal v London."

Jelinčič sicer pravi, da je do predmetov iz zbirke, ki jo je kasneje prodal muzeju, prišel potem, ko je leta 1992 napisal nekaj člankov o tiskanju denarja v Veliki Britaniji, zaradi česar so Slovenijo leta 1993 obiskali predstavniki tovarne De La Rue. "Povabili so me na obisk v London in sem šel - kot avtor tekstov in ne kot poslanec. Povedal sem jim, da pišem knjigo o tem, zato so mi leta 1997 poslali specimne, da bi jih objavil v knjigi, ki sem jo nato izdal leta 1998. Dopis policistke pa je iz leta 2004. Že to, da je Matić pisal na policijo, kaže na to, da gre za pritlehno igro," trdi Jelinčič, ki vidi v preiskavi poskus svoje diskreditacije s strani ZLSD. "Matič je deloval po komandi ZLSD, ki je prišla s strani ministrice Rihterjeve, ki je njegova šefica, za nagrado pa je dobil novo delovno mesto. Po prihodu Anželja na položaj generalnega direktorja policije so začeli akcijo, vendar so na MNZ tudi pošteni policisti, ki so mi za to povedali. Nastala je strahotna panika, volitve so šle mimo, zdaj pa se zadeva vali naprej." Kulturna ministrica Andreja Rihterjeva Jelinčičeve obtožbe zavrača, iz njenega kabineta pa so sporočili, da je inšpekcija za kulturo in medije samostojen organ, ki za izvajanje svojih nalog ne potrebuje soglasij ministra, tako ministrica tudi ni bila obveščena o tem, da je inšpektor sprožil postopek.

Eno ključnih vprašanj je tudi, zakaj vsaj trije domnevno sporni vzorci bankovcev že od samega začetka niso bili v posesti države. Kos vidi težavo v tem, da Banka Slovenije nima svojega numizmatičnega oddelka. "Svoj čas je bilo te stvari od Banke Slovenije nemogoče dobivati. Centralne banke imajo po večini evropskih držav numizmatične kabinete, kjer sproti dokumentirajo vse, kar je v zvezi s hranjenjem denarja. Takšen kabinet je sprva obstajal tudi pri nas. Tam sem začel kariero. V 80. letih se je Narodni muzej specializiral za kovance, kabinet pa na bankovce. Ko sem odšel iz banke, se je to združilo in danes ima narodni muzej edini v Sloveniji numizmatični kabinet. Preden sem postal direktor, sem bil vodja tega kabineta in velikokrat sem pisal na banko, da bi bili zelo veseli, če bi hranili osnutke, vendar nikoli nismo uspeli dobiti ničesar. Odkar je prišel na Banko Slovenije Branko Bertoncelj oz. od leta 2000, z Banko Slovenijo sodelujemo brez težav, od banke dobimo vse stvari in ni nobene potrebe, da bi karkoli kupovali."

Vprašanje je tudi, zakaj odkupu zbirke ni ugovarjal pomemben član Banke Slovenije, direktor oddelka za gotovinsko poslovanje pri Banki Slovenije Brane Bertoncelj, ki je obenem tudi predsednik sveta zavoda Narodni muzej Slovenije. Kot strokovnjak bi moral vedeti, da bi država tudi do vzorcev denarja lahko prišla zastonj. Bertoncelj kljub temu zavrača odgovornost. "Svet zavoda se je prvič sestal v začetku letošnjega leta, ko je bil nakup že opravljen, in z njim se še nismo srečali. O posameznih odkupih svet zavoda ne odloča. Svet zavoda potrdi finančni načrt, potem pa je partner bolj ministrstvo za kulturo." Vendar ponovimo, ministrstvo za kulturo je nakup zbirke odobrilo ravno zaradi pozitivnega stališča Banke Slovenije.