Najboljša možna ta hip

Spodrsljaj, ki se je zgodil ob koncu informativne oddaje 24 ur, je bil prav simpatičen. Prispevek je govoril o tem, kaj astrolog napoveduje novemu gospodarskemu ministru mag. Andreju Vizjaku, na ekranu pa je bila fotografija dr. Andreja Vizjaka, enega najbolj uspešnih slovenskih gospodarskih svetovalcev. Novi gospodarski minister mag. Vizjak seveda ni gospodarski svetovalec dr. Vizjak. Dr. Vizjak je, denimo, delal v nemški veji globalne svetovalne družbe AT Kearney. Leta 2003 je bil krajši čas član uprave Gorenja, pred tem je delal v nemškem založniškem podjetju Bertelsmann, kot svetovalec pa je sodeloval tudi s kopico slovenskih podjetij. Dr. Vizjak je v devetdesetih veljal za čudežnega otroka slovenske ekonomske znanosti. Na muenchenski ekonomski fakulteti je doktoriral pri štiriindvajsetih. In dr. Vizjak je daleč od tega, da bi bil zgolj teoretik. Bilo bi res imenitno, če bi dr. Andrej Vizjak postal slovenski gospodarski minister. Vendar sličica, ki se je pojavila na ekranu, ni bila prava. Gospodarski minister nove slovenske vlade postaja Andrej Vizjak, magister elektrotehnike. Podatek, da bi se do zdaj resneje ukvarjal z gospodarstvom, nam ni znan.

Novi gospodarski minister Andrej Vizjak je vidnejšo politično kariero začel leta 2000, ko je za pol leta prevzel funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za delo. Pred tem je bil, denimo, predsednik posavskega regijskega odbora SDS. Leta 1996 je neuspešno kandidiral na parlamentarnih volitvah, leta 2000 je vendarle postal poslanec, leta 2002 pa je prevzel še položaj brežiškega župana. Ker je mag. Andrej Vizjak spomladi letos prevzel vodenje odbora za delo, družino in socialne zadeve pri strokovnem svetu SDS, je veljalo, da bi kot minister za delo senčne vlade po zmagi na volitvah lahko prevzel ministrstvo za delo. Mag. Vizjak je namreč v devetdesetih služboval kot inšpektor za delo, ministrstvo za delo pa je spoznal tudi kot državni sekretar. In na ministrstvu za delo so se že pripravljali na sprejem Andreja Vizjaka.

Potem pa so se reči zapletle zaradi koalicijske matematike. Ministra za delo je ponujala tudi Bajukova Nova Slovenija. Mag. Janez Drobnič - tako kot Vizjak je tudi Drobnič v profesionalno politiko vstopil leta 2000, ko je postal poslanec - je pred prihodom v parlament kot svetovalec uradoval na ministrstvu za delo. Pred tem je služboval na republiškem zavodu za zaposlovanje. In NSi je menila, da bi bil Janez Drobnič imeniten minister za delo. Predsednik vlade je tako ministrstvo za delo prepustil Janezu Drobniču, svojega favorita pa je prestavil na ministrstvo za gospodarstvo. Zlobni jezik bi pripomnil, da je med ministrstvom za delo in ministrstvo za gospodarstvo itak samo eno nadstropje razlike. Obe ministrstvi namreč stanujeta v poslovni stavbi Ledina. Vendarle: v slabih treh petletkah parlamentarne demokracije je bilo ministrstvo za gospodarstvo (in prej ministrstvo za industrijo) vedno zapolnjeno s precej prestižnim kadrom. Izidor Rejc je na ministrstvo za industrijo prišel kot nekdanji direktor Alpine. Dušan Šešok je na ministrstvo prišel kot človek, ki je iz Julona naredil zgodbo o uspehu. Dr. Maks Tajnikar je vodenje gospodarskega resorja prevzel kot človek z dolgoletno akademsko kariero. Metod Dragonja je na ministrstvo za gospodarstvo prišel iz direktorske pisarne Leka, ene najuspešnejših slovenskih gospodarskih družb. Dr. Tea Petrin je imela pred prihodom v Ledino za sabo ugledno akademsko kariero. Dr. Jože Zagožen, ki je gospodarski resor vodil leta 2000, je bil nekoč član poslovodstva Gorenja. Dr. Lahovnik pa je nadaljeval tradicijo ministrov, ki prihajajo iz ekonomske fakultete. Predsednik vlade Janša je torej odstopil od recepta, da naj bo gospodarski minister bodisi izkušen gospodarstvenik bodisi človek z akademskimi referencami. Mag. Andrej Vizjak ni gospodarstvenik. Ko je parlament pred štirimi leti imenoval člane delovnih teles, ni bil imenovan v odbor za gospodarstvo. Ni akademik. Hkrati pa ni niti prekaljen politik. V profesionalno politiko je vstopil pred štirimi leti.

Če članice in člane vladnega kabineta razdelimo na skupine, dobimo sledeč razrez: največjo skupino sestavljajo ljudje, ki imajo za sabo akademsko kariero: dr. Dimitrij Rupel, dr. Lovro Šturm, dr. Vasko Simoniti, dr. Jure Zupan, dr. Milan Zver, dr. Gregor Virant. Gre za univerzitetne učitelje, ki imajo večje ali manjše politične ambicije. Dr. Rupel, denimo, je v politiki že od leta 1989, ko je postal prvi predsednik Slovenske demokratične zveze. Dr. Šturm je leta 1990 postal sodnik ustavnega sodišča, leta 2000 pa je bil minister za šolstvo. Dr. Jureta Zupana, ki naj bi prevzel ministrstvo za znanost, smo leta 2000 zasledili v civilno-družbeni iniciativi Državljanski forum, ki si je prizadevala za združite tedanjih krščanskih demokratov in SLS. V isti iniciativi je sodeloval tudi dr. Šturm. Dr. Simoniti, kandidat za kulturnega ministra, je leta 2002 vodil kampanjo predsedniške kandidatke Barbare Brezigar. Dr. Zver je bil leta 1992 šef kabineta podpredsednika vlade dr. Jožeta Pučnika, zadnja leta pa je predsednik sveta SDS. Dr. Virant je štiri leta služboval kot državni sekretar na notranjem ministrstvu, letos pa se je angažiral v strokovnem svetu SDS.

Drugo skupino sestavljajo predsedniki in podpredsedniki strank: dr. Andrej Bajuk, ki prevzema finance, je od leta 2000 predsednik NSI. Janez Podobnik, ki prevzema ministvo za okolje, od lanskega leta vodi SLS. Andrej Bručan, ki prevzema resor za zdravje, je podpredsednik SDS. Janez Drobnič, ki prevzema ministrstvo za delo, pa je podpredsednik NSI. V tretjo skupino lahko uvrstimo ljudi iz nižjih krogov strankarske hierarhije ter tiste, ki so s strankami sodelovali pri posameznih projektih. Novi prometni minister Janez Božič sicer velja za človeka, ki je blizu SLS, vendar je mnogo bolj pomembno, da je zadnjih pet let vodil DARS. Lahko ga torej označimo za profesionalca. Kandidat za obrambnega ministra Karl Erjavec je z Desusom povezan šele nekaj mesecev in ni znano, kakšne so njegove kvalifikacije za vodenje obrambnega ministrstva. Darinka Mravljak, ki kandidira za ministrico brez listnice za lokalno samoupravo, je bivša poslanka SLS. Marija Lukačič, kandidatka za kmetijsko ministrico, pa je delovala v strokovnem svetu SDS.

Ko je predsednik SDS Janša spomladi leta 2004 predstavil idejo o ustanovitvi strokovnega sveta SDS, ki naj bi bil v primeru volilne zmage okostje vlade, je omenil, da je več sto strokovnjakov z različnih področij izrazilo pripravljenost za sodelovanje pri tem ambicioznem projektu. Predstavitev vladne ekipe je sklepno dejanje procesa, ki se je začel z ustanovitvijo strokovnega sveta SDS. Na nekaterih področjih sicer lahko ropotamo, da nam politične vizije kandidata sicer niso všeč, vendar moramo kandidatom priznati, da imajo izkušnje in primeren političen kapital. Glede na obljubo o več sto strokovnjakih, ki so pripravljeni delati za strokovni svet SDS, pa je ponekod ponudba predsednika vlade izrazito šibka. Ko je Janez Janša predstavil vladno ekipo, je dejal, da gre, če upoštevamo dane razmere, predstavljena ekipa najboljša možna ta hip. Če gre - glede na dane razmere - res za najboljšo možno izbiro, se velja vprašati, kakšne razmere so botrovale sestavi ekipe. Sklepni del koalicijskih pogajanj je kazal, da so razmere konfliktne. Da je tik pred podpisom koalicijske pogodbe prišlo do konceptualnih razhajanj o načinu privatizacije državnega premoženja, je znano. Vendarle pa ta razhajanja ne morejo pojasniti vseh kadrovskih rešitev.