George W. Bush

Vsi njegovi dnevi so bili črni kot noč

Bush je absolutni svetovni rekorder - težko boste namreč našli predsednika, ki bi bil ponovno izvoljen, pa četudi je bilo njegovo predvolilno leto le kolekcija črnih dni. Še celo Fidel Castro ima tu in tam kak dober dan. Bushu se je letos vsak dan zgodilo kaj slabega, zoprnega, mučnega, katastrofalnega. In to dobesedno - ni bilo dneva, ki ne bi bil proti njemu.

* En dan so razkrili, da je napad na Irak načrtoval že takoj po prihodu v Belo hišo, potemtakem davno pred napadom na Svetovni trgovinski center in Pentagon.

* En dan so razkrili, da svojega vojaškega roka v Nacionalni gardi, ki mu je omogočila izognitev odhodu v Vietnam, ni odslužil častno.

* En da so oznanili, da v Iraku niso našli orožja za množično uničevanje - niti biološkega niti jedrskega.

* En da je v Iraku padla kopica ameriških vojakov.

* En dan je šla cena bencina gor - do rekorda.

* En dan je padel dolar - rekordno.

* En dan je na dan prišel Abu Grajb.

In tako je bil teden naokoli. Začel se je nov teden - novih sedem črnih, zoprnih, mučnih dni, na las podobnih onim prejšnjim sedmim dnem. Kot da je to kaj pomenilo. Dolar je itak stalno padal, cena bencina je itak stalno rasla, ameriški vojaki v Iraku so itak stalno padali, na dan so itak stalno prihajale zgodbe o ameriškem mučenju muslimanov, bodisi v Abu Grajbu, Guantanamu ali pa kakem drugem Bushevem gulagu. In seveda - deficit je bil vsak dan večji, brezposelnost je stalno naraščala, ekonomija je bila vedno bolj na psu, vse več Američanov je živelo v revščini, vse več otrok je bilo brez zdravstvenega zavarovanja, vojska je pokala po šivih. In dalje - prezir do Amerike v svetu se je stalno večal, okupacija Iraka je postajala vse bolj kaotična, članice "koalicije dobre volje" so zapuščale Irak, sama Amerika pa je bila vse bolj brutalno polarizirana. Ne, Bush letos ni imel dobrega dne. En dan je izgubil TV debato z Johnom Kerryjem. En dan ratinge. Vsak dan pa je dobil nove sovražnike. En dan je šikaniral pravice istospolnih, en dan pravice žensk, en dan državljanske pravice, en dan okolje. Vsak dan znova se pa je izkazalo, da je Bush predsednik, ki nima namena zaščititi vseh Američanov. Slogan "enake možnosti za vse", ki je temelj ameriškega sna, je že lani postavil na glavo, ko je z davčno reformo razbremenil predvsem bogate, letos pa si je izmislil rekordno število predvolilnih "zgodb", s katerimi je "dokazoval", da so s to davčno reformo v resnici najbolj profitirali ljudje z najnižjimi dohodki. In da bi miniral še slogan "trdo delo", ki je drugi temelj ameriškega sna, je ameriškim korporacijam - že itak davčno olajšanim in celo subvencioniranim! - še naprej puščal, da so delovna mesta izvažale v Tretji svet. Sam je v Tretji svet še naprej izvažal demokracijo - in to s tako intenzivnostjo, da je za Ameriko pustil bolj malo.

Ironično - njegovemu unilateralizmu in ekstremizmu so se najbolj uprli v Ameriki. Knjige, ki so razkrinkavale njegove laži, njegove manipualcije, njegove zablode in njegove defekte, so kraljevale na vrhu bestsellerjev, dokumentarec Fahrenheit 9/11, ki ga je zmlel v sončni prah, je postal 100-milijonski hit, liberalni spletni portali a la TomPaine, AlterNet, Common Dreams in BuzzFlash so beležili rekordno število klikov, v času republikanske konvencije se je v New Yorku zbralo več kot pol milijona protestnikov, liberalne organizacije so mobilizirale rekordno število novih volilcev - noben ameriški predsednik še ni imel tako množične in tako aktivne opozicije. Še nikoli ni bilo v rušenje ameriškega predsednika vključenih toliko Američanov. Z eno besedo: Bush je imel vse proti sebi. Ameriko, Evropo, svet, Irak. Rezultat poznate: ponovno je bil izvoljen. In dobil celo 9 milijonov glasov več kot leta 2000. In da ne bo kakega nesporazuma: Bush je zmagal zato, ker je imel vse proti sebi. Ker je bilo vse proti njemu. Konzervativni, tradicionalistični del Amerike je pač zelo navezan na ameriški nacionalni mit o junaškem, neustrašnem, osamljenem posamezniku, ki ima vse proti sebi in ki z železno voljo ter individualizmom premaga vse ovire in pride do cilja. In konzervativni del Amerike vedno navija za tega "mitskega" Američana, še toliko bolj, ker "mitskega" Američana že po definiciji spremlja tudi božja previdnost - Bush se je s svojim imidžem križarskega izganjalca Zla in oznanjevalca svetopisemskih vrednot sijajno vklopil v ta lik in pričakovanja krščanske desnice, tega džihadskega motorja konzervativne Amerike. Plus: "mitski" Američan se po zmagi - po obračunu z Zlom - domov vedno vrne "čistega srca". Tudi Bushevo srce je "čisto" - brez greha. Vse vedno dela v dobri veri. Tudi letos ni bil za nič kriv. Ko so se na začetku leta iz Iraka vrnile ekipe, ki so iskale orožje za množično uničevanje, in sporočile, da Irak nima - niti ni imel - orožja za množično uničevanje, je Bush krivdo zvalil na CIO, ki da mu je dala napačne podatke. Ko se je izkazalo, da Irak ni bil povezan z al-Kajdo, je bila spet kriva CIA, ki da ga je zapeljala z napačnimi podatki. Bush je zagotavljal, da bo napad na Irak le "kirurška operacija", toda Irak se je spremenil v klavnico - hej, krivi so teroristi! Ja, Bush je čist, brez greha. Da bi bil še bolj čist, je izumil novo definicijo terorista - terorist je po novem vsakdo, ki se upira ameriški okupaciji! In če se upiraš ameriški okupaciji, je tako, kot če bi se upiral demokraciji. Kar je sicer bolno in smešno, ni pa brez zveze z Bushevo definicijo iraške demokracije, ki naj bi bila zgled ostalim deželam v regiji, bolje rečeno, Bush si iraško demokracijo predstavlja kot kombinacijo marionetnih iraških veljakov, ki jih je uvozil iz tujine, in ameriške vojske, ki bo januarja na D-Day poskrbela, da bodo te marionete "demokratično" izvoljene. Da bi lahko Amerika v Iraku izpeljala demokratične volitve, je kakopak absurdno - tega ni sposobna niti v Ameriki, kar se je še enkrat potrdilo letos, 2. novembra. Na predsedniških volitvah so namreč zabeležili več kot 50.000 goljufij, manipulacij, kršitev in nepravilnosti - z večino je profitiral Bush, ne pa Kerry. Elektronske volilne mašine so bile naštelane tako, da so Bushu kar same prištevale glasove - ni težko zmagati, če zate volijo celo mašine. Ta dan je bil za Busha dober. Edini letos. Triumf volje. Žrtve še vedno preštevajo.

Ni kaj, svetopisemska volja, čisto srce in unilateralni individualizem "mitskega" Američana so srhljive, navsezadnje, tip za sabo vedno pusti pokopališče. Ja, "mirni Američan" je vedno zastrašujoč, zato ne čudi, da si je tudi Bush politični kapital ustvarjal z zastraševanjem. Nacijo je celo leto strašil s teroristi. Podpredsednik Dick Cheney je tik pred volitvami oznanil: Če ne boste izvolili Busha, bodo teroristi napadli Ameriko! Do slogana "Kerryja podpira Osama bin Laden" je bil le korak. Tudi posnetki mučenja iraških zapornikov, ki so prišli iz Abu Grajba, so bili le zastraševalni ukrep - glejte, kaj se vam bo zgodilo, če se nam boste upirali! In tudi apokaliptični obračun s Faludžo ni bil nič drugega kot zastraševalni ukrep - svarilo vsem, ki se upirajo. Glejte, kaj bomo storili z mesti, ki bodo gostila in skrivala teroriste! Faludža je tako postala novi Dresden, nova Guernica, novi My Lai. Bush jo je dal zravnati s tlemi - v Faludži pač ni nafte. Koliko mrtvih je bilo v Faludži, ni jasno, toda Bush je rekel: "Med bitko za Faludžo so teroristi orožje skrivali na pokopališču, municijo v stanovanjskih hišah, bombe pa v mošejah, toda pred ameriškimi marinci se niso mogli skriti!" Kar smo videli, ko je ameriški marinec na licu mesta usmrtil ranjenega iraškega upornika. A po drugi strani, tudi ta posnetek je bil le zastraševalni ukrep - glejte, kaj počnemo s teroristi! Marinec je v Iraku le do konca izrekel stavek, ki ga je Bush začel v Ameriki. Bush je tudi letos postregel z mnogimi bušizmi, med katerimi pa je najbolj grotesken in ciničen tisti, ki ga je izrekel 25. maja: "V čast mi je, da sem se rokoval s pogumnim iraškim državljanom, ki mu je Sadam Husein odsekal roko."