Hektari absurda

Od novega leta lahko Kitajska in druge države z Vzhoda sproščeno trgujejo s svojimi tekstilnimi izdelki. Kot smo zasledili v medijih, Jožko Čuk, predsednik gospodarske zbornice, sicer ve, da na Kitajskem nastajajo zmogljivosti, ki bodo pomembno vplivale na svetovni trg, je pa prepričan, da moramo na Kitajsko gledati kot na izziv in ne na grožnjo. In za koga naj bi bil to pravzaprav izziv? Za tekstilne delavke? Šiviljska mojstrica Marija Panič, ki je vodila zadnjo delovno brigado v tekstilni tovarni Pik Maribor in si je podrobno ogledala tekstilne izdelke v mariborski veleblagovnici, pravi: "Romunski in bolgarski izdelki so slabi, prav nič kakovostni niso turški, Kitajci šivajo dokaj kakovostno, vendar se še vedno ne morejo primerjati z nami."

Izziv za tekstilne šole? Te so svoje programe že spremenile in našle zaledje v drugih panogah.

Izziv za tekstilna podjetja? Za večino podjetij je čas, ko bi lahko sprejela izziv, že zdavnaj mimo.

Izziv torej za sindikate? Ko sem skoraj v šali sekretarju sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Antonu Rozmanu omenila, da bi morali pomemben del energije usmeriti v osveščanje kitajskih tekstilnih delavcev, je iz predala potegnil zapisnik predlogov, ki so jih sprejeli predstavniki Mednarodne zveze delavcev tekstilne, oblačilne in usnjarske industrije (ITGLWF) na 9. kongresu, ki je bil oktobra v Carigradu. V njem je zapisano, da se zelo dobro zavedajo, da je Kitajska najmočnejša in največja država s tekstilno proizvodnjo, da pa bi morala še veliko narediti, kar zadeva spoštovanje delavskih in človekovih pravic sploh. 'Napredek v razvoju pravic delavcev in delovnih razmer na Kitajskem ima velik vpliv na vse delavce v drugih državah sveta,' so zapisali. Zato so se odločili, da bodo navezali tesnejši stik s Kitajsko federacijo sindikalni zvez (ACTU) in začeli dialog o temah, kot so pravica do stavke, pravica do svobodnega združevanja, mednarodni delavski standard (ILO), multinacionalne korporacije, mednarodne delavske pogodbe in temeljne pravice delavcev (torej delovne razmere, zdravstvo in varnost, kolektivni pogajalski sporazumi). Zares pa ne moremo govoriti o kakšnem pomembnem sodelovanju, saj je delo sindikalistov na tistem koncu sveta lahko tudi življenjsko nevarno.

Potop velikih

Zahodni svet se je že zdavnaj spoprijel s krizo svoje tekstilne industrije. V ZDA so se z njo srečali v petdesetih letih, ko so se delovno intenzivne panoge selile najprej na Japonsko in potem naprej v Indonezijo in Malezijo, kjer pa so zašle v pasti ameriškega kapitala, opozori Bojan Pogorevec, prvi nadzornik in direktor Pika Maribor, mariborske tovarne perila in konfekcije, ki se je zasidrala v zgodovino slovenske tekstilne industrije s klasičnimi belimi srajcami. Švedske, angleške in druge tekstilne tovarne na Zahodu so se začele intenzivno prazniti v šestdesetih letih, marsikje so se živahna mesta spremenila v mesta strahov. "V Jugoslaviji smo imeli plansko tržno gospodarstvo in nismo čutili konkurence," pojasni Bojan Pogorevec.

Jugoslovanski trg je bil velik, delitev dela optimalna: Mura je skrbela za težko konfekcijo, Jutranjka za otroke, Labod za ženske, Pik Maribor za bluze in srajce ... "Delitev je bila dokaj optimalna," je prepričan Bojan Pogorevec. "V Piku je bilo zaposlenih prek 2000 ljudi. Trg je bil jugoslovanski, torej smo imeli 20 milijonov potencialnih porabnikov. Najbolj cvetoče obdobje je bilo od šestdesetih let pa tja do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja." Takrat pa so pozorni opazovalci že zaslutili drobne spremembe. Nacionalizem je nežno brstel, tu in tam so od časa do časa že preprečevali kupovanje slovenskega blaga. "A to še ni bila kriza," razloži Bojan Pogorevec. "Podjetja so bila močna, izdelki pa dobri, njihova kakovost je bila primerljiva z najkakovostnejšo konkurenco od zunaj." Počasi so se k nam tihotapile tuje uveljavljene znamke. Zaradi vojne v nekdanjih jugoslovanskih republikah je slovenska tekstilna industrija izgubila trg.

Še preden pa bi morali vodilni kadri tekstilnih tovarn odgovoriti na izziv, se je zgodil presenetljiv obrat. "Zaradi kratkotrajnosti vojne je Slovenija postala zanimiva za tujce, ki so prej šivali južno od nas. Močna tekstilna podjetja v Makedoniji, pa tudi v Srbiji in drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah so namreč že nekaj časa šivala za tuje blagovne znamke, česar Sloveniji do takrat ni bilo treba," opozori Bojan Pogorevec. "Tujci so se preselili v Slovenijo, ki je nenadoma postala močan trg za dodelavne posle. Leta 1991 in 1992 ni bilo odpuščanj ali pa so bila minimalna. K nam so prišli Boss in druge tuje uveljavljene znamke." Proizvodnja je tekla dokaj nemoteno naprej. Potem so se začeli oglašati sindikati. Zahtevali so višje plače, hkrati je vse razkošnejša država pritiskala na delodajalca, meni Pogorevec. Slovenska podjetja so kljub vsemu želela obdržati svoje blagovne znamke. Pri tem so jih podpirali tudi politiki. Dr. Vlado Dimovski je še pred petimi leti pripravil program za strategijo razvoja tekstilne in usnjarske industrije, kjer je posebej poudaril razvoj lastne blagovne znamke. Žal pa dodelavni posli ne prenesejo nobene režije, kot so razvojni oddelek, kreatorji, lastne trgovine ... "Tudi pri Piku se je pokazalo, da dodelavni posli ne zadoščajo pri vsej infrastrukturi, ki jo ima podjetje. Najprej so se zapirali sateliti pri vseh podjetjih, ne le pri nas. Ko pa je v nekdanji Jugoslaviji zavladal mir, so se velika tuja podjetja spet preselila nazaj v Makedonijo ... Na slovenskem trgu bi lahko ostali le še s svojo blagovno znamko. Lastna blagovna znamka pa ne prenese nekaj sto zaposlenih. Vemo, kako so veliki sistemi organizirani: minimalno število zaposlenih, maksimalne tržne aktivnosti, šivajo pa tam, kjer je najceneje," pove Bojan Pogorevec.

V Pik je prišel leta 2001, ko je imelo podjetje 247 milijonov izgube. "Pik ima 15 let negativne zgodovine. Pred leti, ko je naša ekipa stopila v to podjetje, smo se z lastniki, torej z državo in nadzorniki, dogovorili za projekt. Ta je predvideval dokapitalizacijo, za katero naj bi poskrbela država. Država se pojavlja v podjetjih kot lastnik oziroma je lastnik, hkrati pomaga podjetjem in jim daje kredite, torej je hkrati lastnik in kreditodajalec, pri tem pa se še vedno hipotečno zavaruje. To ne vodi nikamor. Ko država da pomoč, recimo, da podjetje prejme 100 milijonov nepovratne pomoči, gre isti trenutek 60 milijonov za poplačilo prispevkov in davkov, ki jih je dolžno državi. Če si lastnik, vložiš denar, torej dokapitaliziraš in imaš zadevo čisto," je prepričan. Trdi, da ima slovenska tekstilna industrija celo prihodnost, saj imamo dobre šivilje, trg je v bližini, vendar je treba razvijati blagovne znamke. "Nujna pa je podpora mikro in makro okolja, torej lokalne skupnosti in države."

Leta 2000 je bilo v podjetju Pik 300 zaposlenih, infrastruktura pa takšna kot takrat, ko jih je bilo več kot 2000. V začetku letošnjega decembra je velik tekstilni kompleks reševalo 19 delavk, združenih v proizvodno brigado. Direktor Bojan Pogorevec je še vedno namigoval, da je podjetje osredotočeno na razvoj lastne blagovne znamke, čeprav so izkušene 'brigadirke', vajene šivanja prvovrstnih moških srajc, zgolj 'dodelovale' zaščitne obleke za smetarje.

Nadležna togost

Pisanje o tem, koliko ljudi je danes zaposlenih v slovenski tekstilni industriji, je lahko samo zelo zelo približno, saj se številke spreminjajo iz dneva v dan. Pa vendar: na začetku tranzicije je bilo zaposlenih 70 tisoč ljudi, zdaj naj bi jih bilo le še 27 tisoč. V Tekstilni tovarni Prebold je v najboljših časih delalo 2000 ljudi, zdaj večina strojev sameva.

Branko Djordjevič, stečajni upravitelj, brez pretirane sentimentalnosti razloži, zakaj gredo tekstilne tovarne druga za drugo v stečaj: "Rad bi poudaril, da je bila ta tovarna ustanovljena leta 1842 in je preživela 162 let. Najboljši časi za tovarno so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih. Tovarna je bila med prvimi, ki so vpeljale delavsko samoupravljanje. Leta 1972 so začeli s tozdi. Preživela je liberalni kapitalizem, državni kapitalizem, državni socializem, samoupravni socializem, tranzicijo ..." Tu pa so naredili osnovno napako. Vodstvo se po izgubi jugoslovanskega trga ni usmerilo v iskanje novih trgov. Tovarniški kompleks je bil narejen za 2000 ljudi, število se je zmanjševalo: pristali so pri 200 zaposlenih in pri 14 hektarjev velikem kompleksu. Seveda so se stroški samodejno višali, a so vztrajali pri isti dejavnosti, namesto da bi že takrat naredili popolnoma drugačno strategijo za celoten kompleks, saj nikjer ne piše, da bi se morali držati zgolj tekstila, meni Branko Djordjevič. "Lastniki so skupaj z vodstvom padli na izpitu. Čas jih je povozil. Zadnje leto, ko bi se še lahko rešili, je bilo leto 1999. S prisilno poravnavo in z načrtom reorganizacije bi lahko vse skupaj spravili pod streho."

Branko Djordjevič je prepričan, da ne moremo posplošiti in trditi, da je slovenska tekstilna industrija obsojena na propad zgolj zato, ker je naša delovna sila predraga. Tudi v Franciji in drugje na Zahodu imajo tekstilne tovarne, le da so drugače organizirane: šivajo le visoko kakovostne izdelke za ugledna podjetja. "Sama tradicija nič ne velja, če se tehnologija in načini razmišljanja o prodaji ne spreminjajo. Nobeno ime ne pomaga. Vodstvo in komerciala se morata neprestano usposabljati. Za visoko kakovost se je treba truditi, nujni so tudi sodobni stroji. Tukaj so nekateri stroji stari več kot 30 let, laboratorij je zastaran. Prepričan sem, da bo tekstilna industrija v razviti Evropi ostala, vendar samo z uspešnimi vodilnimi delavci, ki so spretni pri iskanju pravih tržnih niš. Visoka kakovost rešuje evropski tekstil."

Leta 1999 bi se z resnimi ukrepi Tekstilna tovarna Prebold še lahko izvlekla iz težav, saj še ni bila preveč zadolžena. "Največja napaka vodstva je, pa ne samo tukaj, da noče iz številk prebrati tistega, kar mu govorijo, še posebej, če so vodstveni ljudje zelo navezani na podjetje ali na stolček, na katerem sedijo. Potem vlečejo v nedogled. Poleg tega tovarne tisti, ki jo pripelje v prisilno poravnavo, ne more reševati. Lastnik bi takrat moral pripeljati novega človeka, da bi reševal zadevo ..."

Velik del krivde za stečaje podjetij pripisuje tudi državi. Mnoge namreč stisne v primež davčna uprava in pri 50 do 70 odstotkih podjetij je prav ona predlagateljica stečaja. "Naša davčna zakonodaja je izredno rigorozna in pri pobiranju davkov izredno nefleksibilna. Žal ne pri tistih, ki imajo, temveč pri tistih, ki nimajo. Po dajatvah na izplačane osebne dohodne smo na prvem mestu v Evropski uniji: od 100 tisoč tolarjev moraš državi dati 60 tisoč tolarjev. Država bi lahko velikim kompleksom pomagala tako, da bi zmanjšala dajatve na osebne dohodke," je prepričan.

Nad slovensko tekstilno industrijo ne gre obupati. Če verjamemo Branku Djordjeviču, ima celo prihodnost. Veliki tovarniški kompleksi so za podjetja, kot je Tekstilna tovarna Prebold ali Mariborska tekstilna tovarna, veliko breme, vendar po besedah izkušenega stečajnega upravitelja nikjer ne piše, da mora tovarna za vselej ostati tekstilna, da morajo nekateri ljudje vedno delati s tekstilom. "Poglejmo, Pivovarna Laško je tudi lastnik Dela, pomislimo samo, kako se gradijo koncerni. Podobno bi lahko tudi iz teh velikih objektov kaj naredili. Samo tekstil na 14 hektarih pa je prav gotovo absurd."

Prožne srednje tekstilne šole

Zanimivo je, da je, recimo temu prestrukturiranje, ki ga niso bila sposobna speljati velika podjetja, uspelo srednjim tekstilnim šolam. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji 12 močnih tekstilnih šol. Marsikatera med njimi se prav tako lahko pohvali z izjemno tradicijo, z velikim vpisom dijakov v nekaterih obdobjih, in vendar njihova vodstva niso nebogljeno čakala na žalosten konec in so se pravočasno prilagodila razmeram. Zares je spodletelo le kranjski šoli, ki je bila po mnenju marsikaterega strokovnjaka vodilna med srednjimi tekstilnimi šolami v Sloveniji.

Alenka Žuraj, ravnateljica Srednje šole Sevnica, pravi, da začetek njihove šole seže v drugo polovico 19. stoletja, ko so pri ljudski šoli vodili kmetijske nadaljevalne tečaje. V začetku 20. stoletja so odprli vrata bodočim trgovcem, leta 1909 pa je že delovala obrtna nadaljevalna šola. Po 2. svetovni vojni so za 100 dinarjev šolnine in '40 din kavcije za obrabo šolskega inventarja' izobraževali mizarje, mesarje, kovače, peke, sodarje, šivilje in krojače ... Leta 1952 se je šola preimenovala v Vajeniško šolo raznih strok Sevnica, počasi pa se je specializirala za kovinsko, lesno, tekstilno in usnjarsko stroko. Enajst let kasneje so ustanovili Vajensko šolo lesne stroke, a so jo že po desetih letih zaprli, nasledila jo je Poklicna oblačilna šola Sevnica. Njene učence, pravzaprav večinoma učenke, je služba čakala v konfekcijskih tovarnah, predvsem v sevniški Jutranjki. Leta 1982 se je šola preimenovala v Srednjo tekstilno šolo, leta 1997 pa v Srednjo šolo. Alenka Žuraj razloži, da so podjetja sprva kar sama izobraževala svoje delavce, pri tem pa se niso omejila zgolj na šiviljstvo, temveč so poskrbela za dokaj široko znanje. Leta 1972 je imela šola že okrog 100 dijakinj. "V osemdesetih letih smo imeli tudi po 190 do 200 dijakinj in dijakov, ampak že v prvi polovici devetdesetih let se je pokazalo, da se časi spreminjajo. Zdaj že šest let nimamo več tekstilnih predmetov, zato pa imamo na šoli frizersko in mizarsko smer, za drugo leto pa načrtujemo program za turističnega tehnika," še pojasni.

Leta 1966 je podjetje Beti ustanovilo Poklicno srednjo šolo v Metliki; sprva je bil to dislocirani oddelek kranjske Srednje tekstilne in obutvene šole. Šivilje, pravzaprav konfekcionarke, so brez težav dobile službo v Beti in Labodu Novo mesto. Leta 1980 se je šola osamosvojila in postala Srednja šola tekstilne usmeritve, po končani šoli so dijaki oziroma dijakinje imele še več izbire za zaposlitev. Tu so bili še Novoteks pa Komet in tudi tekstilna podjetja iz sosednje Hrvaške. Šola je bila pravzaprav temeljna organizacija združenega dela in tovarna Beti ji je pomagala denarno in z materialom za praktični pouk.

Tekstilna šola Metlika je vrhunec dosegla leta 1993/94, ko je bilo vanjo vpisanih več kot 200 otrok. Leta 2001/02, ko je šolo končala zadnja generacija, vpisana v tekstilni oddelek, je bilo dijakov le še nekaj deset. Zdaj imajo program za vzgojiteljice, torej za predšolsko vzgojo otrok, za tekstilce pa samo še strokovne izpite. Ravnateljica Branka Klarič upa, da se izobraževanje, povezano s tekstilno industrijo, ni za vedno končalo in da se bo ohranilo oziroma vrnilo vsaj v obliki izobraževanja za domačno obrt.

Na Srednji strokovni in poklicni šoli v Celju se še dobro spomnijo časov, ko je šola imela 27 oddelkov za tekstil, to je okrog 700 dijakov. Zdaj je vse drugače. Zadnji tekstilni tehniki so jo zapustili pred štirimi leti. Ravnatelj Franc Erjavec opaža, da se že kaže pomanjkanje ljudi s tem poklicem. Obrtna zbornica je pri tem zelo pasivna, žal pa se 'usposobljeni delavci ne spečejo čez noč'. Vseeno šolskih vrat niso zaprli, tako kot številna velika podjetja, ki so njihove dijake po opravljenem šolanju sprejemala v službo, temveč so se preusmerili v izobraževanje za poklice, ki jih trg zahteva.

Majda Grašič, pomočnica ravnateljice Srednje poklicne in strokovne šole v Ljubljani, se sicer zaveda, da se je zanimanje za izobraževanje za delo s tekstilom med dijaki tako zelo zmanjšalo, da to lahko pomeni tudi izumrtje poklica, hkrati pa je prepričana, da bi obrt morali ohraniti: "Navsezadnje konfekcija ustreza zelo malo ljudem." Včasih so k njim prihajali dijakinje in dijaki iz vse Slovenije, danes imajo le še en oddelek za modelarje, kjer je 24 dijakinj, za šivilje pa se uči le še devet dijakinj. "Sodelovali smo med seboj in tudi s tekstilnimi tovarnami. Zdaj je situacija res skrajna ..." še trdi.

Število vpisanih dijakov se vseeno ne zmanjšuje, razširili so strojne programe in prometno usmeritev, tako da je dijakov še vedno okrog 1000.

Srednjim šolam vpisa na tekstilne oddelke ni bilo treba omejiti, zanimanje je preprosto usahnilo, tako kot so izginevala delovna mesta.

V zlatih časih tekstilne industrije je imel sindikat tekstilnih delavcev 65 tisoč članov, danes jih ima 16 tisoč. In kakšno pomoč si lahko člani obetajo od svojega sindikata? "Pri nas je cenzus za solidarnostno pomoč izjemno nizek, saj več kot četrtina naših članov dobiva minimalne plače," pove Anton Rozman. V skladu s pravilnikom, ki ga je sprejel sindikat tekstila, je do individualne pomoči upravičen vsak član, katerega prejemek na družinskega člana je zastrašujoče nizek: na družinskega člana mora znašati manj kot 39.500 tolarjev. Če mati samohranilka zasluži 80 tisoč tolarjev neto, lahko pozabi na pomoč. "Imamo dva zneska: 23.920 tolarjev in 35.955 tolarjev. Če znesejo prejemki na družinskega člana manj kot 23.920 tolarjev, dobi višji znesek, drugače nižjega. To je enkratna pomoč. V enem mandatu, torej v petih letih, lahko za pomoč zaprosi dvakrat." pojasni Anton Rozman. Zdaj so prejeli kar nekaj vlog delavk, katerih družine imajo le po 17.000 tolarjev zaslužka na člana.

V Preboldu bodo vsakemu zaposlenemu, ki je dočakal stečaj podjetja, nakazali okrog 8000 tolarjev.