Nekaznovane nepravilnosti

Računsko sodišče, naš najvišji revizorski organ, je minuli teden razkril, kako pravilne finančne podatke so mu po jesenskih volitvah dostavile naše politične stranke. Računsko sodišče je pregledalo njihova zaključna poročila o volilnih kampanjah in o vsakem spisalo nekajstransko poročilo, opremljeno z vrednostno sodbo.

Poudariti je treba, da je bilo računsko sodišče pri svojem delu pravzaprav zelo omejeno z volilno zakonodajo. Računsko sodišče se tako ni ukvarjalo z resničnostjo posameznih zneskov, s tem, ali drži, da je neka politična stranka res prejela neki določen znesek od nekega donatorja. Zastavili so si le dve vprašanji. Ali so stranke v poročilu navedle pravilni znesek zbranega in porabljenega denarja? Ter ali ni pri zbiranju in porabi denarja, navedenega v poročilih, morebiti prišlo do kakšnih nepravilnosti? Kljub temu je sodišče odkrilo cel kup nepravilnosti. Za najslabši poročili so revizorji razglasili poročili Desusa in Aktivne Slovenije. Stranki sta si prislužili dvakratno negativno mnenje, kar pomeni, da sta v zaključnih poročilih prikazali napačne zneske o zbranem in porabljenem denarju, poleg tega pa sta tudi nepravilno zbirali in porabljali denar.

Skrb zbujajoče se zdi zlasti poročilo Desusa, ki je v poročilu zapisal, da je za kampanjo zbral 53 milijonov SIT, k tej številki pa ni prištel 627.664 SIT. K 49 dejansko porabljenim milijonom SIT pa ni prištel kar 11,580.635 SIT. V zaključnem poročilu tako manjka za več kot 7 milijonov neplačanih računov za reklamne storitve, oglase in plakatiranje, za več kot tri milijone stroškov oglaševanja, 75.600 SIT težak račun za predstavitev kandidatke ... Zato pa so med stroške po pomoti prišteli stroške pisarniškega materiala in tiskanja priznanj z imeni v višini 29.844 SIT, ki s kampanjo nimajo nobene zveze.

Poleg Desusa so si negativno mnenje o prikazanih vsotah zbranega in porabljenega denarja prislužile še tri parlamentarne stranke LDS, NSi in SLS, ter izvenparlamentarni AS in Slovenija je naša. NSi, ki naj bi porabila 84,5 SIT, je po mnenju revizorjev porabila dva milijona več. Tudi LDS ni porabila zgolj 96 milijonov SIT, temveč slab milijon več, SLS pa ne 79,5 milijona, temveč dober milijon več. Ko so revizorji preverili še, ali so stranke pravilno poslovale, so ugotovili, da sta poleg Desusa nepravilno poslovali le še izvenparlamentarni AS in SMS. S poslovanjem NSi in SLS so bili zadovoljni, in to kljub temu, da so pri NSi ugotovili, da je denimo z volilnega računa neupravičeno plačala zahvalo volivcem. Pri LDS pa so odkrili več manjših napak pri poslovanju, zato so ji v tem delu poročila izrekli mnenje s pridržkom. Kaj jih je zmotilo? Pri LDS denimo eden izmed stroškov po datumu nastanka ni sodil v obdobje volilne kampanje, med stroški sta bila dva stornirana računa, nenavadno pa se zdi, da so revizorji menili tudi, da 144.000 SIT težkega stroška za urejanje otroškega igrišča ni mogoče šteti med stroške volilne kampanje, čeprav je LDS igrišče uredila pred volitvami. Zakon o volilni kampanji namreč pojem volilnih stroškov interpretira tako, da mednje šteje zgolj oglase v medijih, plakatiranje, predvolilne shode, pa še tu pridejo v poštev le tisti, ki si jih stranke privoščijo 30 dni pred volitvami.

To seveda ni edina pomanjkljivost zakona o volilni kampanji. Še ena velika pomanjkljivost, na katero opozarja tako računsko sodišče kot tudi šefi strankarskih volilnih kampanj, se nanaša na posebne transakcijske račune, ki jih morajo stranke odpreti pred volitvami in s katerih morajo plačevati vse stroške kampanje. Računsko sodišče trenutno sploh ne more preveriti, ali so stranke res čisto ves denar za volilno kampanjo zbirale in porabljale s takšnega računa. Zakon namreč določa, da morajo stranke poročila računskemu sodišču oddati 30 dni po volitvah, transakcijske račune pa morajo zapreti šele 90 dni po volitvah. To pomeni, da lahko stranke račune plačujejo celih 90 dni po volitvah, računsko sodišče, ki medtem že revidira njihova končna finančna poročila, pa teh pozneje plačanih računov pri reviziji ne upošteva, ampak jih zabeleži kot ugotovljene nepravilnosti. Stranke tako zdaj oznanjajo, da so večino teh "nepravilnosti" medtem že odpravile. So takšna poročila potem sploh smiselna? Morda bi morali revizorji 90 dni po volitvah še enkrat pregledati finančna poročila. Ali pa bi zmedo rešili tako, da bi morale stranke posebne transakcijske račune za volilno kampanjo preprosto zapreti že 30 dni po volitvah.

Če je za nekatere nepravilnosti v končnih poročilih političnih strank res kriva pomanjkljiva volilna zakonodaja, pa so za druge krive izključno politične stranke in njihovi člani. Najbolj je na udaru ravno 18. člen zakona o volilni kampanji, ki govori o plačevanju stroškov volilne kampanje zgolj s posebnega transakcijskega računa. Politične stranke, ki ne bi kršila tega določila, namreč ni. Desusovi kandidati so tako denimo račun za reklamne spote in kontaktno oddajo (33.800 SIT) plačali kar sami, medtem ko so račune za zloženke in plakate (148.130 SIT) plačali z rednega strankinega računa in z računa občinskega odbora stranke. Tudi neka kandidatka NSi je za oglaševanje na radiu (97.200 SIT) plačala s svojega transakcijskega računa. Tudi SLS-ov oglas za 166.308 SIT je plačala fizična oseba, prav tako SDS-ov račun (29.520 SIT), SNS-ov račun za reklamne letake (117.162 SIT) je medtem plačala druga pravna oseba. SMS pa je 463.003 SIT zbrala in porabila kar prek blagajne, namesto prek posebnega računa.

Preverjanje računskega sodišča je letos z dvema pozitivnima ocenama končala le SDS, ki je za kampanjo uradno porabila dobrih 83 milijonov tolarjev, pred tem pa se je očitno oborožila s spretnim računovodstvom. Računsko sodišče je namreč s pozitivnim mnenjem ocenilo tako zneske, ki jih je SDS izkazala v svojem zaključnem poročilu, kot tudi sam postopek zbiranja in porabe sredstev za volilno kampanjo. Kljub temu so revizorji našli nekaj nepravilnosti, med porabljenimi sredstvi je denimo manjkalo 61.200 SIT za oglaševalske storitve. Res pa je tudi, da se SDS-ovim računovodjem z marsikaterim računom v času predvolilne kampanje sploh ni bilo treba ukvarjati. Znano je namreč, da je vsaj 12 milijonov tolarjev, koliko so znašali minimalni stroški "civilnodružbenega" in k zmagi desnice pozivajočega Zbora za republiko, ki je priredil več javnih razprav in predvolilni shod, namesto SDS prostovoljno poravnala Založba Nova revija.