"Sprejeti bi morali evropske standarde"

Najpomembnejši cilj lanskega poročila, vsaj kar se tiče parlamentarne obravnave, je bila ustanovitev posebnega organa za diskriminacijo in nestrpnost. To mi je uspelo in zaradi tega sem zadovoljen. Drugače pa sem zadovoljen le deloma, najhujši problemi, na katere vseskozi opozarjam, torej na nestrpnost, ksenofobijo v politiki in podobno, se žal še zmeraj povečujejo. To seveda dokazuje, da očitno res rabimo ustanovo, ki se bo ukvarjala le s tem. Takšna ustanova je lahko samostojna, lahko pa deluje v okviru urada varuha človekovih pravic.

Ta oddelek oz. samostojna ustanova je sedaj v fazi ustanavljanja.

Spremeniti moramo poslovnik urada varuha, hkrati pa moramo najti ljudi, ki bodo delali le tem področju. Vloga tega organa bo javno opozarjanje, izobraževanje in pomoč nevladnim organizacijam, da se bodo lažje in aktivneje vključevale v delo z diskriminiranimi skupinami. Za to ustanovo ravno sedaj zbiramo denar. Bruselj recimo prosimo za 250.000 evrov in verjetno bomo denar tudi dobili.

Zakaj pa je takšna ustanova sploh potrebna, saj obstaja vaš urad, ki ima v Sloveniji podobno vlogo?

Res je, da na uradu ves čas delamo tisto, kar bi delala ta ustanova. A mi delamo na pamet, nimamo dovolj raziskav, dovolj znanja in strokovnjakov. Klasično delo ombudsmana je namreč drugačno, je delo z individualnimi pobudami. Prvi skandinavski ombudsmani sploh ne smejo delati drugače kot le na individualni ravni. Ne smejo se recimo ukvarjati s sistemskimi vprašanji in so le posredniki med posamezniki in državo. Novejši ombudsmani - začenši s španskim - pa lahko delajo tudi širše. So tudi tip institucije za človekove pravice, ki ga razvijajo Združeni narodi. Te institucije se ukvarjajo z vrsto drugih stvari, ne samo individualnimi problemi, pač pa z raziskavami, izobraževanjem, promocijo ... Obstajata dva tipa nacionalnih institucij za človekove pravice, jasno pa je, da nikjer ne obstajajo čiste delitve. Ko se namreč ukvarjaš s splošnimi stvarmi, trčiš tudi na individualne. Že pred leti sem prišel do točke, ko sem ugotovil, da v Sloveniji potrebujemo neodvisno ustanovo za zmanjševanje diskriminacijo. Podobne institucije imajo sicer tudi druge države in Evropska unija Sloveniji malo zameri, ker je mi doslej še nismo imeli.

Mislite, da je potreba po posebnem oddelku za diskriminacijo zgolj sistemske narave ali pa tudi zaradi stanja v naši družbi?

Oboje. Če teh pojavov ne bi bilo, bi o tem manj verjetno razmišljal. Sicer pa sem že v prejšnji službi, ko smo pripravljali poročila o človekovem razvoju, zaznal latentno nestrpnost, ki je pri Slovencih močno prisotna. Nekoč se ta nestrpnost ni tako manifestirala, ker pač ni bilo predmeta, na katerega bi se oprla. Bolj ali manj so bile vse marginalne skupine tiho in niso zahtevale pravic, ki jim pripadajo. Takrat sem imel nekajkrat polemike v smislu, saj vidiš, da Slovenci na cestah ne tepejo Bosancev in naj jim neham govoriti o nestrpnosti. Seveda jih nekoč niso pretepali, ker manjšin sploh nisi videl. Ko pa so se manjšine enkrat zavedale, ko so se organizirale in zase zahtevale pravice, ki jim pripadajo, pa se je stvar spremenila. Konflikt in nestrpnost se začneta izražati takrat, ko postanejo drugačni vidni. Ko jih ni, ko so nevidni, ko so zaprti v svojih getih in so tiho ter pridno delajo, do takrat je cela družba izjemno strpna. Ko pa so v Sloveniji izrekli zahteve, ki bi jih že morali že davno prej, recimo muslimani za džamijo, istospolni za formalne zakonsko ureditve itd., pa se je začela latentna nestrpnost manifestirati v aktivni obliki. Na neko mojo nedavno izjavo o nestrpnosti med Slovenci se je na radiu oglasil neki poslušalec in jo komentiral približno v smislu, da Slovenci že nismo nestrpni, da pa je za nestrpnost kriv Hanžek, ker nas kar naprej posiljuje z raznimi Romi, homoseksualci, muslimani, torej s tistimi, ki jih večina Slovencev ne mara.

Pojavlja se zanimiv fenomen: ljudje, ki so nestrpni do drugih, pravijo, da sami čutijo nestrpnost, da so tisti, ki jih opozarjajo, nestrpni. Desni politiki so recimo tiste, ki so se zavzemali za izbrisane, obtožili nestrpnosti do osamosvojitve.

Definirati nestrpnost je najbrž zelo težko, možno pa je izhajati iz nekih standardov varovanja človekovih pravic, ki jih daje ali ustava ali mednarodni dokumenti. Če zagovarjaš te standarde, seveda nisi nestrpen. Ta fenomen ni prisoten le v Sloveniji, z njim se srečuje cela Evropa, najbrž ves svet. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti omenja nov tip evropskega rasizma. Rasisti, ksenofobi, nestrpneži v Evropi vedo, da tudi zaradi zakonskih omejitev ne morejo in ne smejo biti več klasični rasisti - v vsaki državi razen v Sloveniji te zaprejo, če rečeš, da črnci niso ljudje ali kaj podobnega. Zato raje pravijo, da se strinjajo v tem, da so vse rase enakovredne, da pa obstajajo razlike v kulturah. Ker naj bo vsaka kultura le tam, od koder izvira, se ti novodobni rasisti bojujejo le za svojo, domačo kulturo. Tuja kultura naj bi povzročila razpad domače kulture, tuja religija razpad domače religije, drugačno spolno obnašanje razpad tradicionalne družine itd. Zavzemajo se torej za kulturno čistost. Vse ustanove, posamezniki, nevladne organizacije, ki jih opozarjajo na pojave nestrpnosti, so po njihovo v resnici nestrpni, ker jim ne dovolijo, da bi se branili proti razbijaškemu delovanju nekih drugih kultur. Zgodil se je torej obrat.

Drago Ocvirk je nekoč dejal, da je Hanžek burkež, ki si izmišlja fobije.

O meni je marsikdo marsikaj rekel. Ne izmišljam si fobij, razmišljam, kako te fobije preseči.

V zadnjem poročilu omenjate oblike prikrite diskriminacije in nestrpnosti. Kako se ti pojavi manifestirajo?

Zelo težko je govoriti o prikriti nestrpnosti, meja je zelo zabrisana in se spreminja, recimo takrat, ko družba postane bolj tolerantna do nestrpnih izpadov. V Sloveniji so recimo prikrito diskriminirane ženske, pri katerih se vztrajno veča delež brezposelnih. Prikrita, če ne že odkrita oblika nestrpnosti, pa je izjava ministra Drobniča, ki je dejal, da so samske matere v Sloveniji preveč zaščitene.

V novi vladi je nekaj posameznikov, ki so aktivno nasprotovali vašim pogledom na človekove pravice. Ali mislite, da bo ta konflikt vplival na delo urada?

To bomo videli, prav zdaj se z vlado dogovarjamo za sodelovanje. Mislim, da ne bo problemov z ministrstvom za pravosodje, za šolstvo, za upravo, ne vem pa, kako bo z ministrstvom za delo. Upam, da je minister Drobnič vseeno profesionalec. Včeraj sva se srečala z novim notranjim ministrom Matejem in s pogovorom sem zelo zadovoljen. Mislim, da bova dobro sodelovala. Povedal je, da vlada pripravlja novi zakon o izbrisanih, kakšen bo, ne vem, a minister mi je obljubil, da bo dober, boljši kot umaknjeni. Jaz sem mu sicer dejal, da mora biti zakon takšen, da lahko prestane presojo na našem ustavnem sodišču ali pa na mednarodnih sodiščih. Obljubil mi je, da bo takšen, in ta trenutek ne vidim razloga, da mu ne bi verjel. Razen morda zaradi stališč predsednika vlade, ki jih je zagovarjal pred volitvami.

Vas je Janez Janša že poklical in vprašal, kako bosta sodelovala?

Konec meseca imava sestanek, na katerem naj bi se dogovorila o načinu sodelovanja. Do takrat se bomo verjetno srečali z večino ministrov.

Vladna večina v parlamentu ni sprejela pobude za ustanovitev posebne komisije za človekove pravice. Razumete to kot negativen signal?

Človekove pravice je spravila pod komisijo za peticije. Prepričan sem, da so peticije in človekove pravice enaka materija. Sicer pa tudi prejšnji parlament ni imel posebne komisije, v tokratnem so človekove pravice vsaj poimenovane, v prejšnjem pa sem moral svoje poročilo predstavljati pred odborom za notranjo politiko.

Kakšno se vam zdi vodstvo slovenskega parlamenta? Eden od podpredsednikov je politik, ki je svojo politično kariero gradil na nestrpnosti, predsednik pa je v času referenduma o biomedicinski oploditvi zagovarjal nekatera stališča, ki so bila žaljiva do žensk.

Vsekakor sem bil šokiran, predvsem zaradi Pečeta. Šokiran sem bil, da Slovenija daje tako svojim državljanom kot tudi svetu signal, o tem, kako razume nestrpnost. Podobnega mnenja je tudi precej tujih diplomatov. Za Cukjatija zanesljivo ne morem biti tako oster kot za Pečeta, njegove izjave o samskih ženskah so bile izrečene v času referendumske kampanje in so vsekakor nestrpne, je pa res da Cukjati sedaj poskuša delovati bolj spravljivo in bolj strpno, čeprav je tudi res, da se mu včasih to tudi ponesreči. Zdi se mi, da so te njegove izjave bolj stvar nerazumevanja, da so le nerodne, in upam, da se ne motim. Neroden je tudi, ker zagovarja Pečeta.

A pri Pečetu je drugače. Takšen je, odkar je prišel v parlament.

Peče je nestrpnež in rasist, ki mu ni mesta v nobenih izmed državnih institucij, kaj šele na mestu podpredsednika parlamenta. Poslanci bodo morali o njegovi funkciji gotovo še enkrat razmisliti.

Vladajoča SLS je imela v predvolilni kampanji kandidata, ki je imel na svojem plakatu prečrtan verski simbol. Takrat niti javnost niti politika zaradi tega dejanja nista protestirala.

To je čista rasistična poteza, ki je ne bi smelo biti. Po mojem bi morale državne ustanove, predvsem tožilstvo, opraviti določene ukrepe.

Kolikor vem, v Sloveniji sploh ni bilo primera, ali pa se zgodi zelo redko, ravno naj bi potekala preiskava o sovražnem govoru na internetu, da bi tožilstvo koga obtožilo zaradi spodbujanja rasne ali verske nestrpnosti, pa čeprav so takšne določbe v kazenskem zakoniku.

Že nekajkrat sem poklical na tožilstvo in jih opozoril na nekatere izjave. Vsi so rekli, da so izjave res grde in hude, a niso naredili nič. Ne vem, kako to premakniti. Tožilstvo sem recimo poklical, ko je ljubljanski mestni odbor ljudske stranke govoril o džamiji, ki bo center za teroriste, in jih vprašal, kaj mora biti naslednji korak, da se bodo tožilci vendarle zganili. A spet ni bilo nič. Informacije o prečrtani džamiji pa sem poslal na nekaj relevantnih naslovov v tujini in gotovo se bo Jarčev plakat znašal v kakšnem mednarodnem poročilu. Tudi tujci so se nad plakatom zgražali.

Kako pa bi slovenska družba sprejela, če bi bila na plakatu prečrtana katoliška cerkev?

Ne vem, lahko pa si mislim. Sicer pa so se podobne stvari, na nižji ravni, dogajale tudi katoliški cerkvi, ko je kakšen posameznik ali pa skupina prečrtala ali uničevala simbole katoliške cerkve. Vendar se takšne stvari niso dogajale na strankarski ravni, pred volitvami.

Kakšen je bil rezultat spora med vami in Slovensko škofovsko konferenco; ali dopuščate možnost, da je lahko večinska verska skupnost diskriminirana, kakor so opozarjali slovenski škofi?

Na nekih segmentih gotovo, a najbrž ne gre za isto raven diskriminacije, kot je raven neke druge religije, ki ne more postaviti niti svojega verskega objekta. In takšnih manjših verskih skupnosti je kar nekaj. Seveda pa obstajajo tudi nekateri zelo grdi protikatoliški izpadi v Sloveniji.

V Družini je bil nedavno objavljen komentar o tem, da je umaknjeni zakon o istospolnih partnerstvih diskriminatoren do tradicionalne družine, da je homoseksualna manjšina agresivna in da naj politika pomaga družini in ne nekim istospolnim posameznikom.

Če nekdo želi udejaniti svoje pravice, ne more biti diskriminatoren do tistih, ki jih že imajo. Poudaril pa bi rad, da takšna stališča niso le stvar katoliške cerkve. Večina ostalih cerkva misli enako, a so trenutno raje tiho. Morda bi bili od katolikov še bolj radikalni muslimani.

Če govoriva o zakonu o istospolnih partnerstvih: nova vlada je recimo iz procedure umaknila zakon o istospolnih skupnostih, kar je lahko še en signal za njeno prihodnje delovanje.

Vlada ima zakonsko pravico, da umakne stare zakone. Lahko jih umakne zato, da bo naredila boljše, kot je bilo obljubljeno npr. pri izbrisanih, lahko pa zato, da bo naredila slabše. Bojim, da se bo pri istospolnih zgodilo slednje, še posebej, če se spomnimo izjave ministra Drobniča, ki je istospolno usmerjene poslal na ministrstvo za zdravje. Lahko je ta umik skrb zbujajoči signal za delovanje vlade, ki ga je nakazala tudi postavitev Pečeta za podpredsednika državnega zbora.

Če bi v Evropi minister Drobnič ali podpredsednik Peče govorila na takšen način, bi bila verjetno hitro ob funkcijo.

Buttiglione je izrekel celo manj ostre izjave, pa je vseeno odšel. V Evropsko unijo nismo šli samo zato, da bi od nje dobili kakšen denar, ampak tudi zato, da sprejmemo evropske standarde. To, kar se je zgodilo z Buttiligionejem, je postalo standard, ki bi ga morale upoštevati tudi druge države znotraj EU. Z izbiro podpredsednika državnega zbora je Slovenija dokazala, da na politični in kulturni ravni ali pa na ravni demokracije še ni dorasla Evropi. Zanesljivo našega učenja še ni konec in prej ali slej bomo morali zaradi takšnih primerov odgovarjati.

Kaj to pomeni? Kaj lahko naredi EU zaradi izbrisanih, če bi recimo obveljalo politično delovanje nove vlade, ki je bilo nakazano, preden je ta prišla na oblast?

Ne vem, Evropa lahko opozarja, posredno pa lahko vrši tudi politične pritiske. Tudi v italijanske notranje zadeve se Evropa ne more vmešavati, a so Buttiligioneja kljub temu zamenjali. Lahko bi se Bruselj premislil glede našega predsednikovanja Evropski uniji. Kako se bo podpredsednik državnega zbora rokoval s kakšnim predstavnikom druge evropske države, ki bo homoseksualec ali pa črnec? Kako bi se rokoval s kanadsko ministrico proti diskriminaciji, ki je črne polti, kako bi se rokoval z ameriškim državnim sekretarjem ali z bivšim ameriškim veleposlanikom? O izbrisanih, o džamiji, o Romih je veliko povedalo poročilo komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, Gilla-Roblesa.

In kakšni so bili rezultati?

Nekaj se je vsaj začelo premikati, pri izbrisanih se prej deset let ni dogajalo nič, Evropa nima posebnih ukrepov, oblik kaznovanja, imamo pa politične pritiske, ki so sicer počasni, a zanesljivo delujejo.

Nekoč ste izjavili, da so na izpitu o izbrisanih padli tudi mediji. Kaj ste s tem mislil?

Mediji so dolga leta molčali, zanje izbrisani niso obstajali. Informacije o sestanku, ki ga je leta 1994 imel takratni predsednik vlade Drnovšek z Ljubom Bavconom, razen Mladine ni objavil skoraj nobeden drug mediji. Te zgodbe so se začele odvijati šele pred nekaj leti. Je pa res, da so se stvari ravno zaradi pomoči medijev začele spreminjati.

Ali niso nekateri mediji povzročali odpora in ljudskih pogromov?

Ja, posebno tisti mediji, ki želijo biti všečni povprečnim medijskim konzumentom. Kar pomeni zmerjanje, prepiranje in površno predstavitev problematike. Ti so seveda negativno vplivali na podobo o izbrisanih. A poudarjam, da mediji ne delujejo sami, največja je krivda politikov, na drugem mestu pa so nekateri mediji.

Ali se vam ne zdi čudno, da bo slovenski parlament konec januarja obravnaval zakon o romskih skupnostih, ki je po mojem mnenju na ravni nacističnih zakonov iz tridesetih let prejšnjega stoletja?

Tudi jaz mislim podobno, ta zakon bi morali že prvi trenutek vreči v smeti, na kazensko odgovornost pa kljub imuniteti poklicati tistega, ki ga je predlagal. In to zaradi zbujanja rasne in nacionalne nestrpnosti. Verjamem sicer, da bo parlament zakon zavrnil, a že sama razprava je več kot preveč, da se Jelinčiču ponudi oder, na katerem se bo spustil na najnižjo možno raven in v ljudeh spodbujal najnižje strasti proti Romom in posledično tudi proti ostalim manjšinam. Kaj če bo naslednji mesec Jelinčič vložil zakon o ustanovitvi koncentracijskih taborišč za vse ljudi, ki ne mislijo enako kot on? Ali bi se potem parlament, ker je bil zakon vložen, ukvarjal tudi z njim? Vse skupaj je noro norčevanje iz ustave.

Zakon je kratek, Jelinčič pravi le to, da Romi nimajo posebnih pravic in da so vsi ljudje enaki.

Vsi ljudje smo enaki in zato imajo nekateri, ki so na nekem področju šibkejši od drugih, dodatne pravice. Otroci imajo dodatne pravice, ker so šibkejši. Romi imajo posebne pravice, ker so pač neka druga nacionalna skupina, Italijani imajo posebne pravice, Slovenci v Avstriji, v Italiji imajo in bi morali imeti posebne pravice. In to ravno zato, da bi bili enakopravni. Jelinčičev zakon je nor in je tudi protiustaven. Njegova izjava, da bo s tem zakonom uresničeno ustavno načelo o posebnem zakonu o romskih skupnostih, pa je norčevanje iz ustave. In parlament se norčuje iz ustave, ker bo o takšnem zakonu sploh razglabljal.

Tudi v koalicijski pogodbi, ki naj bi naslednje štiri leta krojila usodo Slovenije, so Romi obravnavani le kot varnostni problem.

Podobno je bilo tudi v prejšnji vladi. Včeraj sem opozoril ministra za notranje zadeve, da to vendarle ni njegovo področje in da se policiji dajejo naloge, ki jih ne more rešiti, in tudi ni kriva, da jih ne reši. Policija je v sklopu reševanja romske problematike zadnja na vrsti. Gre za vprašanje revščine, neznanje, nepismenost, za vprašanja življenjskih razmer, brezposelnosti. To so stvari, ki posledično povzročajo kriminal. Policija je sicer že večkrat rekla, da se sama ne more ukvarjati z romsko problematiko. Že prejšnji vladi sem povedal in tudi tej bom, da mora to problematiko rešiti vlada z vsemi ministrstvi skupaj.

Prejšnja je imela neko komisijo, ki jo je vodila Zdenka Cerar, nova vlada pa je komisijo razpustila.

Pred Cerarjevo pa vsakokratni minister za pravosodje. Pa tudi tista komisija ni naredila kaj posebnega. Cerarjeva je sicer začela, a ji je zmanjkalo časa. Ni problem v komisiji - nobena komisija tega problema ne more rešiti. Gre za celostni vladni projekt vključevanja Romov v družbo, za integracijo v multikulturno Slovenijo.

Pravijo, da bi morali imeti v tej multikulturni Slovenci več pravic.

Stvar je v tem, da imata obe strani več pravic. Če neka stran eno tlači, potem tudi ona ne živi dobro. Za boljše življenje Slovencev bi se moralo izboljšati tudi življenje Romov. Če ne drugače, lahko to gledamo samo iz egoističnega stališča. Integrirajmo Rome, dajmo jim socialne pravice, življenjske možnosti, izobrazbo, obveznosti in pravice, odgovornosti. Ne pa, da se s pomočjo denarja in nadomestil plačuje izključenost, da socialna pomoč zagotavlja navidezen mir. Podoben pojav pomoči in izključenosti je tudi pri invalidih. Seveda nisem proti socialni pomoči, a poleg nje je treba izvrševati tudi druge programe. V Sloveniji je dovolj strokovnjakov, v Evropi obstaja ogromno izkušenj, ogromno "know-howa" o vključevanju Romov.

V Sloveniji pa obstaja tudi občina, ki noče in ne želi imeti v mestnem svetu predstavnika romske skupnosti.

Takšna logika je popolnoma napačna. Ali ni enostavneje nekoga vključiti in nanj prenesti del odgovornosti, mu dati možnost za delovanje, naj se izkaže in naj pokaže, kaj zna in zmore. Če pa je manjšina obdana z žico, pa nimaš moralne pravice od nje zahtevati do družbe odgovorno ravnanje.

Poleg Romov je v Sloveniji še nekaj nacionalnih manjšin, ki počasi dvigujejo svoj glas. To so predstavniki narodov iz bivše Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji in od države pričakujejo, da jim pomaga. Ali ni absurdno, da je stara vlada naročila znanstveno raziskavo o "novih manjšinah" in je potem nanjo pritisnila oznako zaupnosti?

Upam, da bo nova vlada to raziskavo dala v javnost. Ne vem, zakaj je bila eno leto tajna. Morda pred volitvami ni hotela obremeniti političnega prostora še z enim občutljivim problemom. A to izmikanje se nikoli ne izide. Morda pa je vmes le šlamparija. Pravega razloga za označbo tajnost sicer ne poznam. O novih manjšinah sem že večkrat govoril, z njimi se je treba pogovarjati, imajo svoje predstavnike, država mora z njimi vzpostaviti dialog. Na koncu jim mora priznati neke posebne pravice, neko stopnjo zaščite.

Pa mislite, da je slovenska družba, ki je telebnila na izpitu o izbrisanih, dovolj zrela, da bi bila naklonjena pomoči ljudem, ki izvirajo iz bivše Jugoslavije?

Saj ni potrebno veliko. Morda trije ali štirje učitelji srbskega in hrvaškega jezika, ki bi potovali po Sloveniji in v šolah fakultativno poučevali svoj jezik in kulturo. Če bi država zaposlila štiri učitelje, bi bil to majhen strošek. Podobno kot za verske skupnosti bi lahko imele tudi te nacionalne manjšine posebne oddaje na radiu in televiziji. Mimogrede, sistem oddaj za manjšine imajo države, ki so nastale iz bivše Jugoslavije, zelo dobro urejene. Na Hrvaškem imajo recimo Romi posebno oddajo. V Sloveniji bi lahko tudi razmislili o ideji, da bi te manjšine v nekaterih mestih, v nekaterih predelih, kjer so dovolj številčne, dobile svoje občinske svetnike. V nasprotju z večino Slovencev se jaz teh političnih predstavnikov ne bojim. Ravno obratno, mislim, da bi se stvari hitreje in lažje razreševale.

Niso to "radikalne" zahteve?

To ni radikalno, to je čisto običajna raven zaščite manjšin. Ne vem, če bi bili vsi Slovenci zadovoljni, a država mora vladati in vlada je zato, da včasih izpelje stvari, ki ljudem niso všeč. Če so v skladu z ustavo.

Po politični folklori bi se lahko takoj pojavile zahteve po referendumu.

Nič hudega, bo pa ustavno sodišče takšne referendume prepovedalo. Omenjene rešitve ne bi bile dobre le za predstavnike novih manjšin, pač pa za vse Slovence. Ponavljam, da bi lahko ministrstvo za šolstvo brez težav zaposlilo učitelje, ministrstvo za kulturo bi namenilo nekaj denarja za kulturne dejavnosti, za takšne rešitve ne potrebuješ nobenega novega zakona.

Ste načeloma zadovoljni z ravnijo človekovih pravic v Sloveniji?

Načeloma sem, a le če se ne pogovarjava o manjšinski problematiki. Tukaj pa je Slovenija zelo nizko in se niti sama ne zaveda, kako nizko je. Stvari, ki se tičejo klasičnega dela ombudsmana, se na srečo hitro izboljšujejo. Praktično ni skoraj nobene ustanove v državi, ki ombudsmana ne bi upoštevala. V zadnjih nekaj letih se je bistveno izboljšalo komuniciranje med različnimi državnimi organi in našim uradom. Že v prvih mesecih vladanja se bom sestal z novim predsednikom vlade in novimi ministri, kar včasih ni bilo običajno. O letnem poročilu varuha državni zbor razpravlja že v prvi polovici leta. Redko se zgodi, da z državne ravni v predpisanem roku ne dobim odgovora, pojavljajo pa se konflikti v vsebini teh odgovorov. Seveda pa nisem čisto zadovoljen, obstaja nekaj problemov, sistemskih in tudi drugih. Večkrat namreč trčim na brezbrižnost in izmikanje odgovornosti. Posamezniki pač iščejo način, da ne bi bili za nekaj pristojni. Hkrati pa so ljudje zelo občutljivi na svoje pravice in neobčutljivi na tuje pravice ali potrebe. Da ne omenjam tudi tega, da je očitno, da nekateri državni birokrati hodijo v službo le zato, da bi dobili plačo. Da je vseskozi prisotna zavist, da država včasih rabi neskončno časa, če želi speljati kakšno idejo, ki se je sama ni domislila. Primer je recimo zakon o družinskem nasilju, ki nastaja že dve leti in pol. Ali pa osemletna procedura zakona o duševnem zdravju. Parlament raje razpravlja o Jelinčičevem zakonu o Romih kot pa o zakonih, ki so resnično pomembni.

Boste kandidirali še za en mandat?

Ne, šest let je dovolj, za ponovno izvolitev pa tudi ne bi imel možnosti.