Začetek drugačnega dialoga

Minuli petek smo vendarle dočakali težko pričakovano sejo Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), najvišjega organa, ki pri nas skrbi za oblikovanje, vpeljevanje in spreminjanje socialnega sporazuma. Za isto mizo so tako prvič letos sedli vsi trije partnerji, ki skrbijo za izvajanje socialne države. Vlada - tokrat prvič pod taktirko Janeza Janše, delodajalci in sindikati. Seje se je udeležil tudi sam premier in v govoru je ostalima partnerjema povedal, da namerava nova vlada krepiti socialni dialog in da je treba čim prej začeti pogajanja o novem socialnem sporazumu, ki bo opredelil ključne razvojne cilje. Zavzel se je tudi za čimprejšnje nadaljevanje pogajanj o politiki plač, dodal pa je še, da bo nanje zagotovo vplivalo doseganje meril za prevzem evra. Nova vlada se je torej minuli petek končno začela pogovarjati s sindikati in delodajalci. Še nekaj dni pred tem je kazalo drugače. Mnogi sindikalisti in delodajalci so zato na sejo prišli precej zaskrbljeni. Mnogi so jo zaskrbljeni tudi zapustili. Tik pred novim letom jih je namreč vlada obdarila s presenečenjem, ki je med zastopniki slovenskih delavcev, pa tudi med delodajalci, povzročilo pravi plaz ogorčenja. Gre za novo uredbo, ki določa višino povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Gre torej za dokument, ki je postavil nova pravila o višini povračil za prevoz na delo, prehrano, regres, kilometrine, dnevnice, nagrade, odpravnine. A zakaj je uredba, ki jo je sestavila Ropova, sprejela pa Janševa vlada, naletela na tako negativen odziv zlasti med sindikati?

Sporna uredba

Prvi razlog je že v tem, kako je Janševa vlada sprejela uredbo. Vlada se namreč pred sprejemom uredbe ni posvetovala s sindikati in delodajalci, torej z drugimi člani ESS, ki ga trenutno vodi minister za delo Janez Drobnič, čeprav je k temu od leta 1994 zavezana. Res je sicer, da je novembra vse člane ESS takrat še Ropova vlada pozvala, naj dajo svoje mnenje o uredbi, vendar pa o njihovih predlogih pozneje, ko se je zamenjala vladna garnitura, na ESS niso nikoli razpravljali niti jih niso usklajevali. Ker naslednje seje ESS do novega leta preprosto ni bilo. Namesto tega se je vlada prvič doslej odločila za solo akcijo. Uredbo je sprejela brez dogovora. Zakaj? "Glede na to, da do konca leta 2004 ni prišlo do seje ESS, uredbo pa je bilo treba sprejeti pred 1. 1. 2005, ko sta se začela uporabljati novi Zakon o dohodnini in Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, so socialni partnerji prek ESS h gradivu podali svoje pripombe, ki so bile pri pripravi končne verzije uredbe, kolikor je bilo mogoče, tudi upoštevane," odgovarjajo na finančnem ministrstvu. Skratka, vladi se je neznansko mudilo. Takšno razlago je na petkovi seji ESS povedal tudi sam Janša.

Sindikalistov ta argument ni prepričal. "Vlada pri sprejemanju uredbe ni storila niti najmanjšega napora, da bi z nami opravila vsaj delovni sestanek - glede na to, da je razpolagala z našimi pripombami - zato argument, da je šlo za časovno stisko, seveda ni sprejemljiv," trdi predsednik Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI) Drago Gajzer. Drago Ščernjavič iz Sindikata državnih in družbenih organov Slovenije pa pravi, da so premiera Janšo posebej obveščali o njihovih ugotovitvah, vendar do razprave o uredbi, ki se tiče več kot 800.000 delavcev, vseeno ni prišlo. "Prav zaradi števila zaposlenih, ki jih zajema uredba, in mase izdatkov za povračila stroškov v zvezi z delom in drugimi osebnimi prejemki (vir: AJPES) za prvih enajst mesecev leta 2004, ki znaša ca. 408.671 milijard tolarjev, bi moral potekati socialni dialog ... Vsekakor taka poteza kaže namero po omejevanju socialnega dialoga, ker so že bile dane nekatere izjave nekaterih ministrov, da se 'pač do pike in vejice' ne bodo usklajevale s sindikati ..." Dušan Rebolj iz KSS Pergam pa pravi, da je vlada s samoiniciativnim sprejetjem uredbe pokazala ignoranco do socialnih partnerjev in da je skušala resno razvrednotiti socialni dialog, "pri čemer je sklicevanje na nujnost čimprejšnjega sprejema uredbe cenen izgovor". Temu dodaja, da je "bil socialni dialog resno načet že v lanskem letu, ko se je izrabljal za politične koristi in ko so se iz pogajanj o plačah poskušali izriniti posamezni socialni partnerji".

Sindikalistov pa ni razburil le način sprejemanja vladne uredbe. Sporna se jim zdi tudi njena neusklajena vsebina. Zapletlo se je že pri samih zneskih povračil. Ti zneski, ki jih po vladni uredbi povzemajo kolektivne pogodbe, so bili doslej določeni v odstotkih od povprečne plače in so se usklajevali z rastjo plač. Po novem so v skladu s postopnim programom deindeksacije fiksni. Da bi zniževali inflacijo. Zacementirani pa so tako, da se tudi v primeru rasti življenjskih stroškov ne bodo spreminjali. Kaj konkretno to pomeni? Da bo, tudi če se bo bencin vse leto dražil, znesek povračila za prevoz na delo ostal nespremenjen. In ravno to se zdi sindikalistom najbolj sporno. "V uredbi manjka določilo, da se zneski iz uredbe uskladijo z inflacijo do konca tekočega leta z veljavnostjo za naslednje leto," opozarja predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, ki sicer svari tudi pred določbami, ki bi jih lahko delodajalci zlorabljali v škodo zaposlenih. Poslej bodo na slabšem denimo tisti delavci, ki imajo po kolektivnih pogodbah pravico do višjih zneskov, kot jih določa nova uredba. "To npr. velja za odpravnine, ki so v mnogih pogodbah odvisne od povprečnih plač zaposlenih, ki pa se skladno s kolektivnimi pogodbami povečujejo. Nekateri fiksni zneski so tudi sicer nižji od prejšnje uredbe (to se nanaša npr. na povračilo za prehrano)," pravi Dušan Rebolj iz Pergama in dodaja, da se bo to do konca leta zaradi dogovorjene rasti plač zgodilo z vsemi zneski, ki jih opredeljuje uredba, z izjemo regresa. "Najbolj sporen pa je večkrat slišan argument, da nove rešitve prispevajo k umirjanju inflacije. Ni potreben poseben argument ob ugotovitvi, da se je dnevni znesek za prehrano povečal v zadnjih štirih letih le za 356 SIT. Skratka, predlagane rešitve lahko bodisi povečajo stroške v podjetjih ali pa pripeljejo do konfliktov, če bodo delodajalci zaradi uredbe poskušali spreminjati kolektivne pogodbe." Predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Boris Mazalin izpostavlja še en konkreten primer, kjer utegne priti do oškodovanja delavcev pri izplačevanju kilometrine: "Uredba pomeni oškodovanje delavca glede na sedanjo rešitev, pri čemer bodo oškodovani tudi delodajalci, saj bodo morali razliko 10 (!) SIT med uredbo in kolektivnimi pogodbami prikazati v obračunu davka, kar je povezano z dodatnimi (nepotrebnimi) stroški obračunavanja in administriranja. To bo delodajalcem omogočilo, da dodatno pritiskajo na znižanje povračila teh stroškov na škodo delavcev."

Sindikati vs. neoliberalisti

Vlada je bila torej zaradi samovoljnega sprejetja uredbe že takoj na začetku mandata deležna številnih kritik s strani sindikatov. Res je sicer, da bi lahko njeno potezo morda razumeli tudi "zgolj" kot začetniško nerodnost, ki se ji je pač pripetila v povolilnem razburjenju. Po drugi strani pa ima lahko tudi globlji pomen. Gre morda za lekcijo "rdečim" sindikalistom, ki so imeli še kako pomembno vlogo v prejšnjem sistemu in naj bi bili po nekaterih interpretacijah neformalni nasledniki nekdanje zveze socialističnih sindikatov Slovenije? Ali pa je zadeva še bolj skrb zbujajoča in je vlada poslala prvi signal, da želi spremeniti utečena pravila socialnega dialoga, in to na način, ki bi omejil vpliv, ki ga imajo sindikati pri vprašanjih, ki zadevajo interese delavcev? Večina sindikalistov sicer meni, da je še prezgodaj za takšna razmišljanja. Branimir Štrukelj iz SVIZ-a pa je bolj zaskrbljen: "Če je vlada morda skušala s tem ravnanjem 'testirati' sindikate in preveriti njihove reakcije, potem je to zelo zaskrbljujoče. Če pa je vlada v tem primeru zavestno ravnala tako, kot je, pa se mi zdi situacija zelo resna. Zlasti še zato, ker je socialni dialog oz. socialno partnerstvo eden od temeljev, na katerem je ustanovljena EU in na osnovi katerega so sestavljeni vsi njeni ključni dokumenti."

Ti pomisleki seveda niso brez osnove. Medtem ko je prejšnji finančni minister Dušan Mramor večkrat pohvalno govoril o sindikatih, je predsednik Janševega svetovalnega telesa, strateškega sveta za gospodarski razvoj, Mićo Mrkaić v nedavnem intervjuju za Mladino preroško napovedal, da bo neposrednega dogovarjanja med vlado in sindikati v času Janševe vlade "verjetno manj, čeprav se je s sindikati seveda treba dogovarjati". Mrkaić in njegovi kolegi, kot sta Sašo Polanec in Jože P. Damijan, so tudi že večkrat javno povedali, da imajo sindikati po njihovem mnenju preveliko vlogo, da bi bilo treba le-to zmanjšati in da bi morali sindikate, ki združujejo zaposlene v posameznih panogah, preprosto ukiniti. Namreč zato, ker naj bi plače, določene na panožni ravni, silile podjetja z manjšo produktivnostjo v propad. Namesto pogajanj na panožni ravni so predlagali pogajanja na ravni posameznega podjetja. Torej med vodstvom podjetja in tam zaposlenimi. Pa še tam naj bi se morali delavci odločiti, ali se bo lahko sindikat sploh pogajal ali ne. Oblikovanje zdaj sindikalno določenih plač bi torej prepustili trgu.

Sindikalisti so do takšnih teoretičnih idej seveda zelo kritični. Že zato, ker so sindikati prostovoljne civilnodružbene organizacije, ki jih v demokratični družbi ni mogoče niti v teoriji niti v praksi ukiniti. Panožni sindikati so ena ključnih značilnosti socialnega tržnega gospodarstva. So tudi temelj sindikalne organiziranosti v Evropi in ZDA. Zaposlenim bi bila tako z njihovo ukinitvijo odvzeta ena od temeljnih pravic, namreč pravica do organiziranih pogajanj o pogojih in o ceni svojega dela. "Stališča gospodov Mrkaića, Polanca in Damijana se mi zdijo šokantna. Njihove ideje kažejo na popolno nepoznavanje obstoječih razmer drugje po svetu in nepriznavanje realno obstoječega socialnega dialoga v Evropi in tudi ZDA," pravi Branimir Štrukelj iz SVIZ-a, ki se zato sprašuje, kje se lahko njihovo razmišljanje ustavi. "Morda pri ukinitvi kar vseh sindikatov?!" Dušan Semolič iz ZSSS pa opozarja, da je pravica do sindikalne organiziranosti kratena le v nekaterih azijskih državah in v državah, kjer obstajajo diktatorski režimi. Sicer pa je do idej o ukinjanju panožnih sindikatov kritičen tudi Miroslav Stanojević s Fakultete za družbene vede: "Neoliberalni fundamentalizem je kot akademska teorija in praksa seveda popolnoma legitimen, kot teorija na oblasti oz. kot uradna ideologija in (že še kot latentna) politična praksa pa je v Sloveniji protiustaven in tudi nelegitimen, saj je sedanja koalicija pridobila odločilno podporo volivcev prav na kritiki neoliberalizma oz. kritiki posledic neoliberalnih prijemov prejšnje koalicije." Pa je možno, da bi pogajanja na panožni ravni povsem "sesuli"? "Teoretično vlada ima potrebno moč, in če bi se za to odločila, bi najbrž ta projekt lahko izpeljala, pod pogojem, da a) ignorira ustavo in b) da je stroški tega posega ne zanimajo."

In ko smo že pri stroških - Janša je že večkrat napovedal, da Slovenijo letos in prihodnje leto zaradi doseganja kriterijev za prevzem evra čaka restriktivna javnofinančna politika. Vlada je med drugim že napovedala rebalans letošnjega proračuna in reformo nove davčne zakonodaje. Tudi uredbo o zneskih povračil, ki jo je vlada sprejela brez pogajanj s socialnimi partnerji, bi lahko razumeli kot varčevalni ukrep. Ki napoveduje druge varčevalne ukrepe. Vprašanje pri tem je le, kolikšno breme varčevanja bo v prihodnje država preložila na pleča delavcev. Vse to so seveda zadeve, o katerih se je treba dogovoriti v okviru socialnega dialoga. Vendar pa se po incidentu s prednovoletno uredbo ne zdi več tako nemogoče, da ne bi začela vlada teorije svojih svetovalcev vsaj v milejši obliki uveljavljati tudi v praksi in da bi poskušala zmanjševati moč sindikatov in njihova pogajalska izhodišča. "Nadaljevanje takšne politike vlade bi pomenilo, da se je vlada odločila pripeljati evro v Slovenijo za vsako ceno v zastavljenem roku - z dekreti in uredbami - brez neprijetnega dialoga s sindikati," je prepričan Boris Mazalin.