Jure Trampuš

22. 1. 2005  |  Mladina 3  |  Politika

Šturmove avanture

Ali se lahko ugled pravosodja rešuje s političnim kadrovanjem?

Minister za pravosodje: dr. Lovro Šturm

Minister za pravosodje: dr. Lovro Šturm
© Miha Fras

Čeprav od prisege nove vlade ni minilo 100 dni, pa je eden izmed ministrov že tako aktiven, da si zasluži nekaj pozornosti. Lovro Šturm je namreč potegnil nekaj potez, ki nakazujejo, kako bo v novem mandatu delalo njegovo ministrstvo. Po notarjih, kjer se je verjetno v dobri veri urejanja notarskega vprašanja pod pritiskom neusmiljenih medijev zapletel v pravniški spor, se je namenil še nad tožilce. Če je vprašanje ministrove avanture z notarji vprašanje interpretacije pravnih določb, ustavne zakonitosti, pa tudi nemarne prakse notarjev, pa ima zgodba o tožilcih političen predznak.

Kaj se je pripetilo? Minister za pravosodje ni dal soglasja k imenovanju dveh vodji zunanjih oddelkov vrhovnih tožilstev. Soglasja, ki je navadno stvar rutine. Šturm se ni strinjal s predlogom kolegija vrhovnega tožilstva o imenovanju Milana Birsa za celjsko in Marijana Bobiča za koprsko izpostavo. Sprejel pa je predlog o Andreju Ferlincu za mariborsko izpostavo. Takšna ministrova poteza je seveda legitimna, minister lahko sam odloča, kakšne ljudi bo postavil na vodstveno-upravne položaje. Položaj tožilcev, z razliko od sodniškega, je namreč blizu izvršilni oblasti, ni del sodne veje, v nekaterih državah je tožilec celo politična funkcija. Vseeno pa je Šturmova zavrnitev predlogov kolegija vrhovnega tožilstva neobičajna, do sedaj so bila namreč takšne odločitve ministrov relativno redke.

Kdo sta tožilca, ki jih Šturm ne mara? Milan Birsa, tožilec iz Celja, je poznan po primeru Kamenik. Poznan je tudi kot tožilec, ki je odstopil od pregona zoper skupino Strenikoff, ki naj bi s svojo znamenito brezjansko naslovnico žalila verska čustva. Drugi zavrnjeni Koprčan Bobič je pred leti javno nasprotoval ustanovitvi skupine za posebne namene in imenovanju Barbare Brezigar za njeno vodjo. Bobič je konec devetdesetih razmišljal o rešitvi, da bi tožilce imenoval predsednik vlade, oseba, ki ni toliko vpletena v dnevno politično dogajanje, kot pa so ministri, vlada in parlament. "Ko govorim o političnih vplivih na delo tožilcev, govorim o dvojni nevarnosti. Ena je notranja, druga pa zunanja. Po eni strani bi se lahko dogajalo, da bi vlada določala politiko kazenskega pregona. Po drugi strani obstaja tudi možnost, da bi do političnih vplivov prihajalo od znotraj," je takrat povedal Mladini. V zgodovino se je Bobič vpisal tudi zaradi spora z Antonom Drobničem, nekdanjim generalnim državnim tožilcem.

Ali je torej možno, da je Šturm dosedanjima vodjema zunanjih izpostav vrhovnega tožilstva pokazal rdeči karton zaradi političnih vzrokov? Prvemu zaradi neuspešnega pregona glasbene skupine iz Žalca in drugemu zaradi nasprotovanju Barbari Brezigar? Zgolj kot opomba, na samem začetku (neuspešnega) pravnega preganjanja skupine Strenikoff je sodelovala tudi znamenita mariborska tožilka Gyorkos, s primerom Petek pa je posredno povezan tudi Andrej Ferlinc, vodja višjega državnega tožilstva v Mariboru, ki je bil Šturmu očitno všeč. Kaj je torej s politiko in tožilci? Šturm je zavrnitev dveh tožilcev pojasnil s priročnim odgovorom. Njegova odločitev naj bi bila posledica želje po "novih obrazih". Človek, ki je bil do sedaj dvakrat minister, pa član in predsednik ustavnega sodišča, meni, da bi novi ljudje lahko izboljšali ugled tožilstva in posledično tudi ministrstva za pravosodje. Priročen odgovor ima vendarle neko pomanjkljivost. Potrjeni Ferlinc je tudi v prejšnjem mandatu, ki sicer traja eno leto, vodja zunanjega oddelka vrhovnega tožilstva. Njegov argument je torej neprepričljiv. Minister Šturm bi lahko recimo počakal še nekaj tednov, da bi na ministrstvu naredili inventuro zadnjih nekaj let, kakor obljublja Janša, in šele kasneje z bolj jasnimi argumenti zavrnil domnevno neprimerna tožilca. Oba zavrnjena tožilca je odločitev ministra presenetila, Bobič je za Mladino povedal, da je razlog za njegovo neuspešno kandidaturo preprost. "Minister je to naredil zaradi preprostega razloga, ker je na oblasti nova politična funkcija. Takšne kadrovske spremembe je bilo za pričakovati, presenečenje je samo to, da se je minister lotil tako bagatelne funkcije, kot je vodja zunanjega oddelka, ki praktično nima nobenih pristojnosti". Politika? "Včasih sem bil član Zveze komunistov, zdaj nisem nikjer, sem pa po svoje srečen, da me minister ni podprl. Če ne bi kdo drug utegnil pomisliti, da pripadam tej politični opciji".

Sicer pa ta poteza ministra Šturma gotovo ni zadnja, vlada bo namreč morala imenovati novega generalnega tožilca. To funkcijo sicer začasno opravlja Franci Mazi. Kdo bo novi generalni državni tožilec je težko reči, po odhodu Cerarjeve na ministrsko mesto je namreč nekaj tožilcev umaknilo svojo kandidaturo, zadnji med njim je bil ravno Mazi, ki je to storil konec decembra. O razlogih za svojo odločitev noče govoriti, verjetno pa je precenil, da zaradi nove politične slike v parlamentu ne bi dobil zadostne podpore. Janša je recimo sredi lanskega poletja dejal, da bi bilo imenovanje Mazija na mesto vodje generalnega državnega tožilstva velik škandal, saj je bil Mazi "v času nekdanje Jugoslavije strah in trepet svobode tiska v Sloveniji". Mazi je namreč v osemdesetih dvakrat začasno zaplenil izvode Mladine. Z zaplembami časopisov in novimi generalnim državnim tožilcem pa je povezan še edini preostali kandidat Hinko Jenull, ki trenutno v pravnem sporu z državo zaradi napak pri razpisu. Kakšna bo odločitev nove vlade je težko reči, gotovo je le to, da Jenulla ne bo podprla, na četrtkovi seji je recimo zavrnila njegovo zahtevo, ki ji je pritrdila tudi pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja, za izročitev magnetograma sej bivše vlade, na katerih je ta razpravlja o njegovem neimeovanju. Ker je Šturm prevzel ministrski resor, v katerem je nekdanja opozicija videla velik del krivce za domnevno slabo kondicijo države, lahko domnevamo, da bo še posebej napadeni del tega resorja - tožilstvo, dobilo poveljnika, ki bo blizu sedanji oblastni. Morda bo kdo iz skupine tožilcev, ki jih je pred leti vodila Barbara Brezigar. Podobno se lahko zgodi tudi čez nekaj let, ko bo država izbirala velik del nove posadke ustavnega sodišča. Pri tem organu so se sicer pojavljale ideje, da bi ga bilo treba "ideološko uravnotežiti", kar pa ne pomeni, da bi bilo dobro, če bi se pri novi postavitvi navidezna tehtnica preveč nagnila na levo ali na desno stran.

Šturm pa se bo moral spoprijeti tudi z slabim ugledom pravosodja. Z zaostanki, ki so bili do sedaj pretrdo jabolko za vsako vlado posebej, in z nekaterimi nenavadnimi odločitvami. Ena izmed odločb, ki na sodstvo meče nenavadno luč, je neprepričljiva oprostitev poslanca in župana Pavla Ruparja, ki naj bi očitano kaznivo dejanje storil v pravni zmoti. Logično je, da to odločbo primer minister ni javno komentiral, saj ga kot minister tudi ne sme. Lahko pa bi se kot vseeno potrudil, da bi v Sloveniji postalo običajno tisto, kar je običajno v drugih državah. V Slovenji bi lahko v strokovni literaturi sistematično spremljali in analizirali konkretne sodne odločbe, za takšne analiza pa bi lahko ministrstvo prispevalo tudi nekaj sredstev. Tega problema se Šturm zaveda tudi sam, saj je na zaslišanju pred resornim parlamentarnim odborom sam izjavil, da bi bilo veliko, "ko bi naša pravna doktrina začela tudi s kritiko posameznih sodnih odločb". Minister se tukaj ne moti, poleg zmanjšanja zaostankov bi takšna strokovna kritika pravnih spodrsljajev na dolgi rok gotovo bolj izboljšal ugled celotnega pravosodja, kot pa neprepričljivo in politično kadrovanje pravosodnega ministra.

Sicer pa ministra Šturma čaka še en spopad. V Sloveniji je namreč vedno več pozivov k ukinitvi trajnega sodniškega mandata, samoumevnega demokratičnega instituta, ki zagotavlja neodvisnost sodstva. Minuli teden so se pri Cukjatiju ustavili predstavniki sindikata mariborske regije KNSS Neodvisnost, znani po nenavadni stavki v zreškem Cometu, in mu predali pobudo o spremembi 129. člena ustave, ki določa trajni sodniški mandat. Po njihovem naj bi bili sodniki voljeni na štiri ali na pet let. Cukjati je po srečanju s nesindikalno zahtevo sindikatov izjavil, da bo njihove predloge preučil in da bo na ponovno srečanje povabil tudi predstavnike sodstva. Šturma je o spremembah mandata na zaslišanju pred parlamentarno komisijo povprašal Potrč, vendar ja na to vprašanje, domnevamo zaradi pozabljivosti, pozabil. Na konkretno vprašanje Mladine, kaj si vendarle misli o pobudah, za spremembo trajnega sodniškega mandat je poslal le splošen odgovor. "Pri pobudah vezanih na spremembo ustave RS sem načeloma zadržan. Podpiram le tiste spremembe, ki so resnično nujne, kot je bila npr. sprememba ustave RS ob vključitvi v EU".