Konec pivovarske vojne

V petek ob pol šestih zvečer je po elektronski pošti na vsa slovenska uredništva iz Pivovarne Laško pripotovala novica, da so Laščani postali lastniki 95 odstotkov delnic ljubljanske Pivovarne Union. Deset minut kasneje je sorodno novico posredovala tudi pivovarna InBev s sedežem v belgijskem Leuvenu. Pivovarna InBev je potrdila, da je 41-odstotni delež Pivovarne Union prodala laškim pivovarjem. Zgolj spotoma: pivovarna InBev je v teh krajih bolj znana po imenu Interbrew; ker pa se je pivovarna Interbrew lani združila z brazilsko družbo Companhia de Bebidas das Americas (Ambev), po novem nosi ime, ki združuje belgijsko in brazilsko vejo multinacionalke. Laščani so sporočili, da so za delnico plačali 91.000 SIT, belgijsko-brazilsko sporočilo pa je postreglo še s podatkom, da je celotna kupnina znašala 70,7 milijonov evrov. Sporočilo za medije, ki so ga poslali Laščani, navaja, da je največja slovenska pivovarna multinacionalki plačala še "nadomestilo v višini 3.495.000 EUR", belgijsko-brazilsko sporočilo pa navaja, da je InBev od Laščanov dobil še "3,5 milijonov evrov odškodnine". OK, v slogu se sporočili razlikujeta. Laščani govorijo o posebnem "nadomestilu", InBev pa govori o "odškodnini". Vsebina obeh sporočil pa je enaka. Pivovarna Laško je prevzela 95-odstotni delež Pivovarne Union, s tem pa se je končala več kot tri leta trajajoča "pivovarska vojna".

Začetek zgodbe sega v leto 2000, ko je v Laškem nastala ideja, da bi postavili holding, ki bi združeval slovensko industrijo pijač. Pivovarna Laško je najprej prevzela Radensko, leta 2001 pa sta Radenska in Pivovarna Laško kupili 24,99 odstotkov delnic Pivovarne Union. V Pivovarni Union, ki je pred tem izvedla prevzel ajdovskega Fructala in je bila zaradi sovražne narave prevzema izčrpana, so nenapovedano gesto laških pivovarjev razumeli kot sovražno potezo. Zato je Pivovarna Union začela iskati zaveznike, našli pa so jih v belgijski pivovarni Interbrew. Ta je oktobra 2001 kupila slabih 21 odstotkov delnic Pivovarne Union, novembra pa so Belgijci objavili prevzemno ponudbo. In medtem, ko so Belgijci delničarjem ponujali 73 tisoč SIT za delnico, je Pivovarna Laško od Slovenske odškodninske družbe po ceni 86 tisoč SIT kupila dodatnih 12 odstotkov delnic.

Poteza Pivovarne Laško je bila (pre)drzna, saj so tik pred poslom, sklenjenim s Slovensko odškodninsko družbo, prodali delež, ki ga je nadzorovala Radenska. Poteze Laščanov se je oprijelo ime "parkiranje delnic": delnice Pivovarne Union, ki jih je imela v lasti Radenska, so prodali "prijateljskim" podjetjem in jih čez čas spet odkupili.

Sledila je licitacija, zabeljena z mastno retoriko o nacionalnem interesu. Menda naj bi bilo v nacionalnem interesu, da Pivovarna Union ostane v slovenski lasti. Če je Pivovarna Laško delež Slovenske odškodninske družbe odkupila po ceni 86 tisoč SIT za delnico, je belgijska multinacionalka ponudbo dvignila in od Kapitalske družbe po ceni 90 tisoč za delnico kupila deset odstotni delež šišenske pivovarne. Laščani so reagirali zelo hitro in delničarjem ponudili za en tolar boljšo ceno. Končna bilanca? Belgijci so obvladovali dobrih 41 odstotkov Pivovarne Union, Pivovarna Laško pa je imela v posesti nekoliko večji delež. Hkrati so Laščani lahko računali, da bodo lahko z ostalimi delničarji sklenili koalicijo in vplivali na imenovanje nadzornega sveta. Decembra 2002 so Belgijci Laščanom ponudili odkup vseh Unionovih delnic, za eno delnico pa so bili pripravljeni plačati 120 tisoč SIT. Laško je ponudbo zavrnilo.

Potem se je spor med Belgijci in Laščani preselil na sodišča ter na urad za varstvo konkurence. Belgijci so namreč trdili, da Laščani obvladujejo tolikšen delež trga pijač, da to lahko ogrozi konkurenco. Laščani pa so po drugi strani trdili, da je slovenski trg že del globalnega evropskega trga, zato nikakor ne moremo govoriti o kakšni zlorabi prevladujočega položaja in ogrožanju konkurence. Oktobra 2004 so Belgijci sklenili tožiti Republiko Slovenijo, češ da Republika Slovenija ni spoštovala sporazuma o spodbujanju in vzajemni zaščiti naložb. Tuji investitor, torej Interbrew, naj bi bil na trgu obravnavan diskriminatorno. Pravda, ki jo je najavil Interbrew, nikakor ni bila nedolžna. Ker je Interbrew tožil Slovenijo, so morali na finančnem ministrstvu angažirati posebno odvetniško hišo, stroški, ki so jih predvidevale slovenske finančne oblasti, pa bi bili vrtoglavi. Odvetniška ura v takih sporih namreč stane od 250 do 765 dolarjev.

Novica o podpisu pivovarskega premirja pomeni, da so končane vse pravde, ki so se začele leta 2002, hkrati je multinacionalka umaknila prijavo, vloženo pri uradu za varstvo konkurence. Končna cena, ki so jo Laščani plači za delnico, je enaka vrednosti, ki jo je delnica Pivovarne Union dosegla na vrhuncu licitacije, torej ob začetku leta 2002. Hkrati so Laščani za delnico plačali precej manj, ko je v trenutku največje darežljivosti ponujal Interbrew. Ponovimo: najvišja belgijska ponudba je znašala 120 tisoč SIT za delnico.

Je torej Pivovarna Laško absolutna zmagovalka pivovarske vojne? Vprašanje. Ideja o nastanku holdinga industrije pijač je namreč stara pet let. In če bi se Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Radenska in Fructal leta 2000 povezali v veliko korporacijo, bi danes tak holding na globalnem trgu lahko igral resno vlogo. Tako pa korporacija nastaja s petletno zamudo. Fructal, ki je v lasti Pivovarne Union, je v tem času zašel v resne težave, ker menda ni bil ustrezno pripravljen na vstop v EU. Laščani imajo naporno nalogo: nadoknaditi morajo nekajletno zamudo.