Dan spomina

Čeprav je bil Trst ob tej priložnosti zagotovo največkrat omenjeno italijansko mesto, je bila osrednja vseitalijanska prireditev v Torinu. Na njej so poleg ezulskih voditeljev sodelovali tudi levosredinski politiki. Tako so morali v Trstu spominsko slovesnost organizirati zgodaj zjutraj, saj bi drugače ostali brez častnega gosta, podpredsednika vlade in italijanskega zunanjega ministra, sicer predsednika Nacionalnega zavezništva Gianfranca Finija. Trudu navkljub pa so ga Tržačani zaradi njegove spravljivosti glasno izžvižgali.

Česa se pa vi spominjate iz tistega obdobja, je bilo najpogostejše vprašanje, postavljeno tisti dan ezulom. “Najraje se ne bi ničesar spomnila,” je bil odgovor starke, “kajti po 60 letih smo skoraj izbrisali te neprijetne spomine. In ko pripovedujem svojim vnukom o eksodusu, si mislijo, da je čas, da me spravijo v dom upokojencev.” Seveda so bili odgovori tudi drugačni. “Vem, da so nas z materjo leta 47 v Pulju vkrcali na ladjo Toscana, ki nas je popeljala do Ancone. Od tam smo odšli k teti v Torino in po dveh letih smo nadaljevali pot v Argentino, kjer živim še dandanes in se še vedno nisem privadila." “Mi pa smo iz Istre odšli v Trst,” je dejal moški, ki je krepko prekoračil Abrahama. “Poskušali smo se vrniti v našo vas, da bi ohranili le majhen kos korenin, ampak to ni bilo mogoče. Tako da smo na koncu bili prisiljeni postati Tržačani." Starejši možakar mi je potem, ko je izvedel, da sem slovenski novinar, zažugal: "Pazite, da boste napisali samo resnico." Svojo zgodbo pa je iz strahu pred zlorabo obdržal zase ali morda za italijanske kolege. Kajti ne glede na to, da je minilo že skoraj 60 let, ne zaupa Slovanom.

Na trgu Unita (Zedinjene Italije) se je kljub pomembnosti dogodka zbralo za Trst izredno malo ljudi. Okoli 2000. "Tako Slovenija kot Italija pometata pod preprogo zgodovino dvostranskih odnosov, nekateri pa si želijo, da bi bila pozabljena,” je to komentiral gospod, ki je v rokah držal transparent, da je ezul iz Bertokov. Če sem gospoda prav razumel, lahko domobranci, ki so na bežigrajskem stadionu prisegali zvestobo Hitlerju, danes brez težav pridobijo slovensko državljanstvo, nepremičnine, njihovi potomci pa še pomoč, da se iz ubobožane Argentine preselijo na rodno grudo. Slovenski Istrani, ki so se v Trst preselili v nepravem času, pa so za našo državo izdajalci - Italijani, ki lahko ogrozijo narodnostno struturo v Slovenski Istri. Ezuli, da ne bi nikdar terjali svoje nekdanje imovine, če Slovenija in Hrvaška ne bi sprejeli zakonov o denacionalizaciji, in da v premoženjskih zadevah ni mogoče dopuščati diskriminacije. "Včasih smo rekli, da so pokvarjeni titini, oziroma družeti, a z osamosvojitvijo se ni spremenilo nič. Volk dlako menja, nravi pa ne," je dosmrtno zamero do Slovencev pojasnil gospod v najboljših zrelih letih.

Spomini na fojbe so pogosto orosili oči naratorjev. “Moj oče je z dvema sodelavcema popravljal telefonsko linijo v okolici Poreča, ko so k njim pristopili titini in jih vprašali, od kod prihajajo. Očeta, ker je bil rojen v Dalmaciji, so odpeljali in o njem so se izgubile vse sledi. Medtem ko so ostala dva, enega iz Neaplja in drugega iz Milana, le oropali in pustili, da nadaljujeta z delom.” Vsi navzoči so bili zadovoljni, da se je država končno vsaj spomnila na njihovo tragično doživljanje Titovega komunizma. Nezadovoljni so bili le s tem, ker so za to potrebovali 60 let: “Še malo bi čakali, pa se ne bi imel kdo spominjati, kaj se nam je zgodilo, in mi bi zaradi starosti vse to pozabili ali pa pomešali,” je dejal starec, ki je držal prapor ezulov iz Ravene.

So bili preganjani in pregnani izključno zato, ker so bili Italijani, sem nekoliko naivno vprašal z nakitom okrašeno gospo, ki je bosa, le s tistim, kar je imela na sebi, pred titini zbežala v Trst. "Da, sicer ne vsi, so pa zvečine odšli zaradi svoje nacionalnosti," je v spravljivem tonu povedala gospa. "Eno zlo je za sabo potegnilo drugo. Vendar pa so fojbe glavno zlo, ki nas je pognalo v beg. Veste, med ezuli je tudi veliko Slovencev in Hrvatov. Mnogi so se imeli preprosto za Istrane in so se šele ob odhodu deklarirali za Italijane. Če se boste sprehodili med množico, boste zagotovo našli koga, ki tekoče govori slovensko ali hrvaško." Če drži, da se je iz Istre, Kvarnerskega zaliva, Reke in Dalmacije izselilo okoli 350.000 ljudi, je med njimi zagotovo tudi veliko Hrvatov in Slovencev. Sicer pa so vsa povojna leta Italijani skušali napihovati število pregnancev. Italijanski arhivi, v katerih so popisi beguncev, so zaprti in za zgodovinarje za zdaj nedostopni. Skratka, Italija je ezule desetletja izrabljala za eno od oblik pritiska. Tega se nekateri ezuli kljub vsemu zavedajo. “Vse je ena sama politika. Če te izkoriščajo, poskusi to izkoristiti v svoj prid.” Vendar od vsega skupaj niso imeli veliko. Po 60 letih so dobili dan spomina; “odškodnine pa bodo morda dočakali naši praprapravnuki”.

V Trstu je bilo na dan spomina, vsaj na srečanju ezulov v gledališču Verdi, veliko govora o spravi, ki naj bi končno prinesla mir in spokoj. A na spravo gledajo optimistično predvsem vsi politiki. Predsednik istrskih beguncev Renco Devidovich nam je na vprašanje, ali je sploh možno, da bi v Trst prišli predsedniki vseh treh držav in se poklonili žrtvam vseh totalitarizmov, odgovoril: "Mislim, da obstaja možnost, da bo do sprave prišlo še letos. Ne nazadnje bo minister Fini že ta mesec obiskal Ljubljano in takoj za tem še Zagreb, tudi z namenom, da bi do velikega spravnega dejanja prišlo čim prej. " Vendar ezuli nad spravo niso ravno navdušeni. Spravljive besede predsednika pokrajine Illyja in gosta Finija so pospremili z žvižgi. Po končani dopoldanski slovesnosti v tržaški operni hiši pa je bil edini prapor, ki je ostal na prizorišču, prapor 10. fašističnega bataljona. "Mi smo edini batalijon, ki je še po 8. septembru ostal z nacisti in branil Trst pred titini," sta s sovražnim ponosom povedala njegova nosilca.