Slovani prihajajo!

Film Srce v breznu (Il cuore nel pozzo) se je zdel italijanski nacionalni televiziji RAI tako velik in tako pomemben, da ga je vrtela v dveh delih. Dva večera. Nobenega dvoma ni, da so hoteli narediti vtis. Da je tudi Berlusconijeva vlada - predvsem minister za telekomunikacije Maurizio Gasparri - naredila vse, da bi prišlo do realizacije te zgodbe o "pozabljeni preteklosti", ni skrivnost. Nacionalni TV in uradni politiki se je očitno zdelo, da gre za nacionalni interes. In Srce v breznu je natanko to - prevod nacionalnega interesa v nacionalni ep. Bolje rečeno - v nacionalno epopejo. In dobro vemo, kaj je cilj nacionalne epopeje:

* opevanje junaške nacionalne preteklosti,
* opevanje kreativnih vrhuncev nacionalne zgodovine,
* opevanje očetov in njihovih krasnih del, "najboljših med najboljšimi", se razume,
* opevanje triumfalnih korenin (izročila, tradicije ipd.), ki so temelj, zgled in zrcalo sedanjosti.

Epopeja prikazuje tisto preteklost, h kateri se mora zateči nacija, ko je v krizi ali pa dvomih, ali natančneje - epopeja opeva tisto preteklost, pri kateri si nacija lahko vedno nabere novih moči. Nacija, ki je "pozabila", lahko v epopeji vedno najde svojo identiteto in svojo definicijo. Epopeja je žanr, ki nacijo prerojeva, mitizira, idealizira in indoktrinira: Mi smo imeli prav - drugi so se motili! In dalje: Mi imamo še vedno prav - drugi se še vedno motijo!

Tudi v Jugoslaviji so po II. svetovni vojni cvetele epopeje - "partizanske epopeje", kot se je reklo. Prihajale so kot letni časi - in bile so zlahka prepoznavne. V njih so se vedno rolali:

* boj proti fašizmu - in to do zadnjega diha,
* kolone borcev in civilistov, ki se agonično prebijajo skozi gozdove,
* dolgo potovanje v svobodo,
* prestrašeni otroci in sirote z ukradeno mladostjo in ubito nedolžnostjo,
* bratstvo & enotnost,
* junaški partizani, ki umirajo za domovino,
* junaške skojevke, ki tudi pod najhujšo torturo ne izdajo svoje domovine,
* diabolični, brezvestni in brezčutni okupatorji, ki pobijajo vse po vrsti, tudi ženske in otroke, posiljujejo in požigajo vasi,
* narodni izdajalci in kolaboranti, ki v zadnjem trenutku ugotovijo, da so na napačni strani,
* apatični civilisti, ki se nočejo vključiti v NOB, ko pa se enkrat na lastne oči prepričajo, kakšne svinje so okupatorji, skočijo na pravični vlak zgodovine,
* množična grobišča,
* in seveda - da ne bi kdo rekel, da je slika teh epopej preveč črno-bela, vedno na partizansko stran prestopi kak okupatorjev vojak, ki končno spregleda (nepozabno v Bitki na Neretvi, kjer spregleda - ter na stran partizanov in protifašističnega boja prestopi - italijanski častnik, Franco Nero).

Vse te partizanske epopeje so skušale nacijo mentalno poenotiti, še več - Jugoslavijo so varovale pred razpadom. In pred "skretanjem s Titovog puta". Ni čudno, da so Sutjesko, zadnjo jugoslovansko epopejo, ki je še vžgala (da bi bila bolj prepričljiva, so angažirali tudi Tita), zapakirali prav na začetku sedemdesetih, ko je začela Juga pokati po šivih in ko se je zdelo, da hočejo nekateri njeni deli, vključno s Slovenijo, "skreniti s Titove poti". Srce v breznu izgleda tako naivno, tako populistično in tako panično, kot da je Italija tik pred razpadom in kot da jo lahko reši le vrnitev v preteklost, ki jo bo poenotila, prerodila in definirala. Sliši se hecno, toda Srce v breznu je videti kot partizanska epopeja, le da je pripovedovana z italijanske strani. Vse, kar ste videli v partizanskih epopejah, lahko vidite tudi v italijanski epopeji, le da ima tu vse povsem drugačen spin. Tudi tu gre za "narodno-osvobodilni" boj, toda naperjen ni proti fašizmu, ampak proti komunizmu - do zadnjega diha, se razume. Tudi tu imate kolono "borcev" in civilistov (žensk in otrok), ki se agonično prebija skozi gozd. Tudi tu gre za dolgo potovanje v svobodo (iz Jugoslavije v Italijo). Tudi tu imate prestrašene otroke in sirote z ukradeno mladostjo in ubito nedolžnostjo. Tudi tu junake - tokrat kakopak Italijane - na lepem popadeta bratstvo & enotnost. Junaške partizane, ki umirajo za domovino, zamenjajo junaški Italijani, ki umirajo za domovino. Junaške skojevke, ki tudi pod najhujšo torturo ne izdajo svoje domovine, zamenja junaška Italijanka, ki tudi pod najhujšo torturo ne izda, kje je njen sin. V vlogi diaboličnih, brezvestnih in brezčutnih okupatorjev, ki pobijajo vse po vrsti, tudi ženske in otroke, posiljujejo in požigajo vasi, tokrat nastopajo partizani, perfidni, vandalski "Slovani". Tudi tu imate narodnega izdajalca (hja, Italijana), ki v zadnjem trenutku ugotovi, da je na napačni strani - in tudi tu imate apatičnega civilista, ki se najprej noče vključiti v "narodno-osvobodilni" boj, ko pa se enkrat na lastne oči prepriča, kakšne svinje so partizanski okupatorji, skoči na stran tistih, ki jim gre za "pravično stvar". Množičnim grobiščem se zdaj reče fojbe. In seveda: da ne bi kreatorjem te epopeje kdo očital, da je "detabuizirana" slika preveč črno-bela, na italijansko stran prestopi tudi Slovenka - no, "Slovanka", kot si pravi.

Z eno besedo, Italija - oz. program Raifiction - je partizansko epopejo obrnila na glavo. Ni čudno, da so nekateri to razglasili za "Berlusconijevo filmsko maščevanje Titu". Srce v breznu izgleda tako, kot da zgodovina ne obstaja, kot da II. svetovne vojne še ni konec in kot da je Ducejeva Italija na tem, da II. svetovno vojno dobi - potrebuje le še malce propagande, ki bo nacijo mobilizirala, okrepila in poenotila v junaškem, patriotskem boju proti banditskim Slovanom. Srce v breznu je popreproščeni, nekompleksni, reakcionarni, agit-propovski retro preventivni udarec. Še več, videti je tako, kot da je nastalo pred mnogimi, davnimi leti, še pred partizanskimi epopejami, okej, kot da ga je ob koncu II. svetovne vojne produciral Mussolinijev urad za vojno propagando, ki je skušal v zadnjem trenutku preprečiti razpad Italije. Glejte, kaj nam počnejo Slovani - zato jih moramo ukrotiti! Zato smo v vojni! Domovino branimo pred živalskimi, barbarskimi, genocidnimi pošastmi! In dalje, Srce v breznu izgleda kot tretji, sklepni del trilogije, katere prvih dveh delov niso posneli. Film traja sicer več kot tri ure, toda ne premore niti kančka kompleksnosti - vse, kar se dogaja, je brez konteksta. Tako kljub epskim dimenzijam ne zvemo nič o tem, kaj so Italijani v Sloveniji počeli pred II. svetovno vojno (potencialni I. del trilogije), niti nič o tem, kaj so Italijani v Sloveniji počeli med II. svetovno vojno (potencialni II. del trilogije). Kompleksnosti procesa, ki je pripeljal do meje, okupacije in upora, ni niti za vzorec. Če vprašate Srce v breznu, potem so med II. svetovno vojno v Istri živeli le nedolžni civilisti - in tu pa tam je mimo prišel kak nemški vojak. Kot da je Istra osmi rimski grič. Fašizem je obstajal, toda ni bil bistven, zato v tem filmu ni niti enega fašista. Tu so le Italijani, civilisti, ki stalno poudarjajo, da so imeli prej s Slovani dobre, povsem normalne odnose, in ki niso nikoli opazili, da imajo Slovani občutek, da so okupirani. Nihče ne omenja Abesinije - ali pa invazije na Jugoslavijo. Na spregled ni niti enega italijanskega vojaka. Pojavijo se šele čisto na koncu, ko priskočijo na pomoč italijanskim beguncem - saj veste, vletijo z ladje, "čez mejo", kot neke sorte reševalna misija. Ne, med II. svetovno vojno na Primorskem ni bilo italijanske vojske. Tudi o Mussoliniju - in njegovi republiki Salo, ki jo je nekoč tako lepo sportretiral Pier Paolo Pasolini - ni ne duha ne sluha. Raifiction pač. Ne, II. svetovna vojna ni bila vojna proti fašizmu, ampak vojna proti terorju - proti slovanskemu terorju.

Srce telenovele

A po drugi strani - Alberto Negrin, 65-letni režiser Srca v breznu, je leta 1985 posnel film Jaz in Duce (Io e il Duce), štiriurni tele-epos o vzponu in propadu Benita Mussolinija, ki je ustvaril vtis, da Duce ni bil ravno bad guy, da se je žrtvoval za Italijo in da je bil bolj ali manj žrtev dvornih in družinskih spletk, kakršne običajno srečate v telenovelah. Kar je v tesni zvezi s Srcem v breznu, ali natančneje - Srce v breznu je epopeja, izražena v jeziku telenovele. Še natančneje, Srce v breznu je telenovela - kolekcija mačistov, romantikov, enigmatičnih žensk ter zarot, izdaj, prevar, ljubosumja, blaznosti, iger moči, zlobe in divjih strasti, ki se rolajo v "družinskem" krogu. Vendar to, da je ta epopeja povedana v jeziku telenovele, ne preseneča - Italijani, že tradicionalno fanatični odjemalci telenovel, ta jezik najbolj razumejo. Z njim se najlažje identificirajo. Vse, kar je izraženo v jeziku telenovele, je sprejemljivo. Negrinov motto se je verjetno glasil: Tako kot gledalci v telenovelah vse tiste "strašne resnice" sprejemajo brez pomisleka, jih bodo tudi v tem filmu!

Naj vam torej povem zgodbo te telenovele. Ker vsaka dobra telenovela vključuje posilstvo, se tudi Srce v breznu začne s posilstvom: Novak (Dragan Bjelogrlić), verjetno Slovenec, vsekakor pa Slovan, je pred leti posilil lepo, seksi italijansko pevko po imenu Giulia (Sonia Aquino). On sicer trdi, da je ni, da je bil seks konsenzualen, toda na sodišču je obveljala njena, tako da je tip pristal v arestu. Kriminalec pač. Svojega sina, ki je bil produkt tega ilegalnega seksa, ni nikoli videl. Potem se je začela vojna - Novak je prišel iz aresta in postal Titov partizan, celo neke sorte poveljnik. In zdaj hoče videti svojega sina Carla (Gianluca Grecchi), pa naj stane, kar hoče. Razumete - videti hoče svojega sina! Pika. In zelo je jezen. Zato najprej kar lastnoročno postreli vse nemške vojne ujetnike. Potem obišče Giulio.

"Kje je moj sin?"
"Ne povem!"
"Kje je moj sin?"
"Ne povem!"

Ne, Giulia mu noče povedati, da je sina skrila pri lokalnem duhovniku, don Brunu (Leo Gullotta), ki ga kmalu zatem zaupa v tajno varstvo nekemu italijanskemu zakonskemu paru. Celo don Bruno joče, ko se mora mali Carlo ločiti od svojega psa. Toda Novak je zdaj še bolj jezen: s svojim vodom smrti pripelje v vas, pobere vse Italijane, jih zbaše na tovornjake in odpelje v gozd, kjer jih postreli in zmeče v fojbe. Carlo, ki nekje vmes ogluši (ni telenovele brez hendikepa), potem prehaja iz enih italijanskih rok v druge - vsi, vključno s Slovanko Anjo (Antonia Liskova), ki je zatrapana v italijanskega alpinca in ki zaradi partizanskih grozodejstev prestopi na italijansko stran, ga skušajo zaščititi pred slovanskim barbarom, ki spet obišče Giulio.

"Kje je moj sin?"
"Ne povem!"
"Kje je moj sin?"
"Nikoli ga ne boš našel!"

Novak je le še bolj jezen - in tako gre v fojbe še ena vas. Pa jo spet vpraša: Kje je moj sin? Spet mu ne pove. In spet gre v fojbe ena vas. Točno, ta igra se stalno ponavlja. Vsakič, ko da Giulia Novaku košarico, gredo v fojbe novi tovornjaki italijanskih civilistov. Zdi se, kot da hoče film reči: Novak Italijane pobija zato, ker mu Giulia noče povedati, kje je njun sin. In glede na meglenost oz. že kar odsotnost konteksta v tem filmu bi se lahko sklep glasil tudi takole: če bi mu Guilia povedala, kje je njun sin, potem fojb sploh ne bi bilo. Hu! Na koncu je že tako izčrpana in obupana, da kar sama skoči v fojbo. Včasih se zazdi, da je hotel Negrin v resnici posneti le nadaljevanje svojega prvenca Rdeča skrivnost (Enigma rosso, 1978), slasherja a la Noč čarovnic, v katerem je skrivnostni psycho svoje žrtve - predvsem ženske, nedolžne civilistke - med drugim pobijal tudi tako, da jih je metal v prepad. Razlika je le v tem, da je Negrin zdaj to potenciral in napihnil, tako da je zrušil rekord v metanju ljudi v fojbe. Tetris ga očitno ni potešil.

Toda tako kot je povsem nekompleksen film, so povsem nekompleksne tudi same fojbe. Srce v breznu, ki ga je produciral Angelo Rizzoli, nekoč vpleten v poslovanje ultra desne lože P2, tajne vlade, "države v državi", namreč uči troje: prvič, da so Italijane v fojbe metali samo slovanski partizani, drugič, da so to počeli množično, sistematično, tako rekoč industrijsko, in tretjič, da so v fojbe metali izključno civiliste. Hej, le kako bi bilo lahko drugače - na Primorskem italijanskih vojakov in fašistov itak ni bilo! Zgodovinski viri tega, da bi slovanski partizani množično in industrijsko pobijali italijanske civiliste, ne potrjujejo, kakor tudi ne potrjujejo tega, da so fašiste v fojbe metali le slovanski partizani (to so počeli tudi italijanski partizani) in da so v fojbah končali le Italijani, še najmanj italijanski civilisti. Recimo: fojbe v Istri so bile tudi množična grobišča za nemške vojake, ki so padli v bitkah in jih je bilo treba na hitro pokopati, kakor tudi za mnoge partizane in civiliste, ki so jih pobili Nemci, predvsem pa za italijanske fašiste, ki so jih likvidirala nagla sodišča (ki med vojno niso bila le posebnost jugo partizanov). Da ne govorimo o tem, da so za hudo mitizacijo fojb že med vojno poskrbeli Nemci, ki so s fojbami strašili Italijane. V Negrinovi telenoveli, ki je za vsak primer - okej, za lažjo gledalčevo identifikacijo s "temo" - pripovedovana skozi otroške oči, o tej kompleksnosti fojb ni ne duha ne sluha. Saj veste - prehudo kompliciranje bi ljudi le zmedlo in morda tudi odvrnilo, saj jim ne bi bilo čisto jasno, kaj se je dogajalo. Negrin pa hoče, da bi bilo vse kristalno jasno: njegova telenovela je posvečena "tisočim in tisočim" Italijanov, ki jih je v fojbe zmetal slovanski divjak, ker mu italijanska pevka ni hotela izdati, kje je njun sin. Ja, en sam Slovan v fojbe prepelje cele vasi - iskreno rečeno, toliko "sovražnikov" ni pobil niti Bata Živojinović v slovitem partizanskem vesternu Valter brani Sarajevo (1971). Ali bolje rečeno: toliko ljudi je en sam človek nazadnje pobil v špageti vesternih, za katere je muziko pisal Ennio Morricone, ki je - verjetno ne čisto po naključju - napisal tudi muziko za Srce v breznu. Ni kaj, Srce v breznu ni le telenovelistični odgovor na partizanske epopeje (mimogrede, italijanski partizan izgleda tako, kot bi bil preslikan iz kake Kozare), ampak tudi špageti odgovor na partizanske vesterne.

Brezno druge rase

Berlusconijev minister za telekomunikacije Gasparri je leta 2002 rekel, da bi bilo dobro, če bi posneli kak film o "tragediji fojb", recimo "zgodbo o kaki izmed tistih nesrečnih družin", podobno zgodbi o "Ani Frank iz časov Holokavsta". Srce v breznu je izvršitev te Gasparrijeve "končne rešitve" slovanskega vprašanja. Italijani so Ane Frank - Slovani so genocidni naciji. Neki hendikepirani Italijan, ki skrivaj kolaborira s partizani (ja, ker šepa, pomeni, da je z njim mentalno nekaj narobe!), Italijane že kmalu na začetku posvari: "Bežite, ker se bliža Titova vojska, ki je sposobna vsega, tudi represalij." Kasneje, ko dokončno spregleda, pa don Brunu dahne: "To ni več vojna proti fašizmu - zasesti hočejo italijansko zemljo in eliminirati na tisoče ljudi!" Razumete - Slovani bodo to ozemlje etnično očistili! To je, kot krikne don Bruno, "pokol civilistov in nedolžnih". Začenja se vojna proti okupatorju - vojna proti slovanskemu terorju. In Slovani potem v tej telenoveli počnejo vse tisto, kar so de facto počeli fašisti. Drug za drugim ponavljajo: "Tu ni več prostora za Italijane!" Ali pa: "To je naša zemlja - to ni več Italija!" Dalje, Slovani posiljujejo Italijanke, pretepajo italijanske duhovnike, morijo otroke, tako da mora duhovnik pred partizani skrivati celo slovanske otroke, in sežigajo italijanske knjige, Italijane pa hočejo potujčiti... ee, posloveniti... ee, poslovaniti. Kot ukaže Novak: "Danes se začnite učiti naš jezik!" Ergo: Mi nismo bili genocidni - genocidni so bili Slovani! Še več - Italija ni imela nič z Nemci, naciji! Ko nemški oficir Giuliji ukaže, da naj zapoje Lili Marleen, ta ne trzne - ni šans, te nacistične pesmi že ne bo pela. Srce v breznu je pač epopeja, v kateri Italijani izgledajo kot Judje, Slovani pa kot naciji - pridejo v vas, prebivalce naložijo na tovornjake in jih odpeljejo pred fojbe, kjer jih postrelijo. Ne da je ščitenje italijanskega ugleda le Negrinova posebnost: spomnite se le italijanskega hita Življenje je lepo - Roberta Benignija v lager smrti ne pošljejo Mussolinijevi fašisti, ampak Nemci. Sodeč po Srcu v breznu so bili Italijani Oskarji Schindlerji. Da so bili celo italijanski fašisti v resnici le Oskarji Schindlerji, je poudaril tudi sam Negrin - leta 2002 je namreč posnel telefilm Perlasca, italijanski junak (Perlasca, un eroe italiano), zgodbo o fanatičnem italijanskem fašistu, ki je med II. svetovno vojno v Budimpešti rešil "na tisoče" Judov. Poanta je bila na dlani: glejte, fašisti sploh niso bili genocidni! Negrin izkoristi vse retorične trike in vso patetiko, da bi pokazal, da je fašizem sprejemljiv.

V Srcu v breznu, ki naj bi popisal tragedijo italijanskih družin, pa izkoristi vse retorične trike in vso patetiko, da bi pokazal, kako so barbarski Slovani okupirali italijansko zemljo in izdali Italijane, in obenem dokazal obstoj ras. Na eni strani so Italijani, na drugi pa Slovani. Za tiste, ki niso Italijani, ne zvemo, kdo ali kaj so, Slovenci ali Hrvati - zvemo le, da so Slovani. Bolje rečeno, to, kar ločuje Italijane in Slovane, ni ideologija, ampak rasizem - jasno, rasisti so Slovani. Srce v breznu je telenovela o dveh rasah in obenem epopeja, ki si na vsakem koraku čestita, ker v II. svetovni vojni prepozna vojno proti terorju. Enačba 1. stopnje se potemtakem glasi takole: vojna proti partizanom = vojna proti Slovanom = vojna proti terorju. Enačba 2. stopnje pa se glasi takole: II. svetovna vojna ni bila vojna proti fašizmu, ampak vojna proti terorju. Srce v breznu vse zameša - vojno proti fašizmu z vojno proti terorju, partizane z nacisti, fašiste z Ano Frank. Iz njega je mogoče sklepati predvsem dvoje: prvič, da Berlosconijeva vlada čuti zelo hudo potrebo po filmih, ki glorificirajo italijansko vojno proti terorju, in drugič, da v italijanskem pop imaginariju ne figuriramo le kot druga rasa, ampak tudi kot del Titove Jugoslavije, ki ne bo nikoli umrla.

Z eno besedo, Srce v breznu ponuja kompletno "domobransko" revizijo II. svetovne vojne, ki je prirejena trenutnim potrebam neokonzervativne ideologije (šur, Berlusconi je junak vojne proti terorju) in ki bo na ugodne vibracije naletela tudi v Sloveniji, predvsem kakopak v tistem delu konzervativne politike in subpolitike, ki trdi, da domobrancem pravzaprav ni šlo za kolaboriranje s Hitlerjem, ampak za vojno proti terorju, ki so ga zganjali partizani/komunisti. V filmu o fojbah bodo videli alegorijo povojnih pobojev, še več - v italijanski telenoveli bodo videli prvi film o povojnih pobojih. Srce v breznu je v vsej svoji absolutni nekompleksnosti ravno dovolj kompleksno, da bo brez težav utripalo tudi v Sloveniji, ki se - če naj parafraziram Borisa Pahorja - spomni le še tega, kaj so v Sloveniji počeli komunisti, ne pa več tudi tega, kaj so v Sloveniji počeli fašisti.