Pravice, ki bolijo

Prejšnji teden je skupina staršev, katerih otroci obiskujejo osnovno šolo Bršljin v Novem mestu, odločno zahtevala, da se 86 romskih otrok porazdeli po drugih šolah ali da se zanje oblikujejo posebni "romski" oddelki. Pravzaprav so tri vodje staršev: Silvo Mesojedec - na zadnjih volitvah kandidat za poslanca stranke SDS, podpredsednik krajevne skupnosti Bučna vas, ki je bila pobudnica lanskega protestnega zaprtja krožnega prometa v Novem mestu, ter eden od organizatorjev protestnega shoda v Ljubljani, Nikolaj Padevski in Zvone Kramar svoje zahteve na občino Novo mesto, OŠ Bršljin in ministrstvo za šolstvo poslali že na začetku februarja, potem ko se je na šoli konec januarja zgodil incident med učiteljem in romsko družino enega od otrok. "Zbrali smo štiristo podpisov staršev, toda žal se država in občina na naše zahteve nista odzvali, zato smo 3. marca 2005 napovedali, da bomo naslednji teden otroke zadržali doma," je dejal oče treh otrok Nikolaj Padevski. Meni, da učitelji na šoli ne zahtevajo enako od vseh učencev in s tem med njimi spodbujajo nestrpnost. "Moja hči v sedmem razredu mora poznati ulomke in geometrijo, medtem ko se od romskega otroka pričakuje znanje osnovnih računskih operacij do števila dvajset. Zakaj nekaterim stalno popuščajo, saj vendarle niso vsi romski otroci iz šotora?" Naslednja stvar, ki ga moti, je to, da so imeli romski otroci dolga leta urejen prevoz v šolo, medtem ko so za "civilne" otroke poskrbeli šele pred kratkim. "In to so romske pravice, ki nas zabolijo."

Vendarle, Romi so bili dolga leta izključeni iz družbe in ne morate pričakovati, da se bodo po več letih diskriminacije na hitro spremenili ... "Res je, toda koliko časa še?" se je vprašal Padevski. "Saj obiskujejo šolo že več kot trideset let in jih je čedalje več. V začetku je bilo le 14 otrok, zdaj jih je 86. Ves čas se govori samo o pravicah Romov, kdaj pa bodo ti začeli razmišljati o svojih dolžnostih?"

Po mnenju Padevskega bodo ločeni razredi ali razprševanje otrok po različnih šolah izboljšali kakovost pouka za njihove otroke. "Kajti danes učitelj samo za to, da umiri razred, potrebuje trideset minut. Romi so, ko so skupaj, močni, neposlušni in svojevoljni, ko pa so ločeni, so lažje obvladljivi." Na vprašanje, zakaj se v svojem delovanju niso povezali s Svetom staršev, katerega predstavnike zakonito izvolijo starši, je Padevski odgovoril: "Svet staršev je le organ pod taktirko ravnatelja, ki pa žal kljub prizadevanjem za boljše razmere na šoli deluje neuspešno." Nikolaj, za katerega ni v tej akciji nič političnega, vidi razlog za napovedani bojkot v bojazni majhnih osnovnošolk, ki zaradi strahu pred romskimi otroki hodijo na šolsko stranišče le v skupinah. Zadnja kaplja čez rob pri potrpežljivosti staršev pa je bil, po pričevanju Padevskega, fizični napad na učitelja osnovne šole, ki so ga po dogodku odločno podprli.

Potrkali smo na vrata ravnatelja osnovne šole Bršljin Antona Dragana, ki je zahteve staršev označil za zakonite, način, na katerega hočejo starši priti do zastavljenih ciljev, pa je zanj absurden. "Občani so izkoristili priložnost in razpihovanje medijev o incidentu z učiteljem za dokončno rešitev romskega vprašanja. Saj veste, kdo je uporabljal to besedno zvezo ..." Po njegovem je poslanstvo šole učiti in vzgajati otroke ne glede na barvo kože, "kar smo vsa leta tudi strokovno počeli. Res pa je, da je naše delo zelo težko. Priznati moramo, da ima romska populacija drugačno kulturo in obnašanje ter je večinoma nezdružljiva z večinskim prebivalstvom".

Nezdružljivost se izraža med drugim tudi v tem, da je mama, ki je tudi predstavnica enega od starševskih oddelkov, zahtevala, da njena hči in ostali ne sedijo z Romi. "Zahtevala je, da njena punčka ne sedi skupaj z drugo punčko - Romkinjo, ker se je ta dotikala njenih las in naj bi ji jemala hrano. Toda hrane je pri nas na šoli še preveč - šlo je za dotikanje."

Od staršev, ki so napovedali bojkot, je bilo slišati, da so "južnjaški" otroci tudi težavni, bi se strinjali s to tezo? "Ne bi je postavil. Včeraj smo imeli inšpekcijo, ki je ugotovila, da naša šola po številu prekrškov ne odstopa od drugih slovenskih šol. Kaj se dogaja v prostem času v okoliških naseljih, pa ne vem."

Kar se pa tiče eksplozivnega incidenta, je ravnatelj povedal, da so starši romskega otroka, "ki ga je oštel eden od osnovnošolskih učiteljev, bili najprej pri meni. Potem pa so se na hodniku srečali še z učiteljem. Nato ga je eden od Romov udaril, posegel sem vmes in preprečil nadaljnji razvoj konflikta".

Druga resnica

Iz šole smo se zapeljali v romsko naselje Brezje in poiskali družino, katere obnašanje je povzročilo ves ta rompompom. "O! Prvi novinarji ste, ki ste pripravljeni poslušati," je dejal Robi Brajdič, oče dveh otrok. In smo šli skozi dogodke po časovnem zaporedju."Nekdo je učitelju ukradel računalnik in sintesajzer. Takrat je mojega sina začel zmerjati - cigan, smrdiš itd., ne da bi prišel k nam in pogledal, kako živimo."

Fant, ki bo kmalu star dvanajst let, se je očetu pritožil zaradi učiteljevega ravnanja, a Robi najprej ni mogel verjeti. "Tudi moj sin ni idealen, a potem je začel vsako jutro jokati - ne bom šel v šolo, ker me bo učitelj nadiral." A ker se jokanje ni končalo, se je Robi oglasil na šoli. "Učitelj se mi je predstavil z imenom in priimkom in rekel, da ga otroci imenujejo buldog. Si predstavljate, če bi jaz rekel, da sem rotvajler?"

Pogovori z učiteljem niso prinesli želenega rezultata: "Nazadnje mi je zaloputnil vrata pred nosom in rekel, da se z mano nima kaj pogovarjati," se je vznemiril. "Zato sem šel k ravnatelju in ta mi je obljubil, da izživljanja nad mojim sinom ne bo več. A se je ponovilo." Zato se je napotil k ravnatelju še enkrat. "Ko sem šel tretjič, sem rekel, da bom učitelja prijavil policiji, in mi je odgovoril, da naj to storim, ker nanj ne more več vplivati."

V takih okoliščinah sta se po pričevanju Brajdiča na šoli prerivala romski in "civilni" otrok. "Toda ni bil moj sin. Učitelj pa je namesto tega, da bi se pozanimal, kdo je kriv, zgrabil mojega sina za vrat, ga porinil na tla ... Sin je imel potem otečen vrat - policisti so slikali podplutbe, bil je hripav, med padcem je udaril z glavo ob tla." Robi je ponudil na vpogled potrdilo specialista splošne kirurgije, ki potrjuje, da so na dečkovem vratu podplutbe in da je po incidentu bruhal.

"Mene je sram govoriti, kaj je ta učitelj naredil z mojim otrokom," se je prijel za glavo. "Tekel je in se je drl, da ga bo učitelj ubil. Ko sem ga prijel, se je polulal v hlače," je dejal in kazal, katere tablete je moral njegov otrok jemati po incidentu. "Sin je bil doma mesec in pol, saj je psihologinja rekla, da je preživel hud šok."

A vrnimo se nazaj. Ko je prišlo do "konflikta" med učiteljem in dvanajstletnikom, je njegova sestra poklicala starše. "Takoj smo prišli na šolo; najprej smo šli k ravnatelju, potem smo na hodniku naleteli še na učitelja. Moj brat ga je porinil naprej, a ravnatelj in jaz sva zadevo ustavila. Ni ga udaril! Sploh pa, kaj bi vi naredili človeku, če bi storil to vašemu otroku?" Robi je zadevo prijavil policiji, ki je postopek že končala in primer predala sodišču, od koder nam do zaključka redakcije ni uspelo dobiti informacij. Zato smo poklicali učitelja, ki pa žal ni bil dosegljiv.

Incident, ki so ga starši protestniki interpretirali zelo enotno, ima torej več plati. A to vodje šolskega upora sploh ni oviralo pri napovedovanju bojkota, na katerega se je nemudoma odzval Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. "Zaskrbljeni smo nad dogajanjem na OŠ Bršljin in (politično pogojenimi?) pritiski nekaterih staršev, ki bi radi dosegli oblikovanje ločenih oddelkov za Rome oziroma njihovo razpršitev po drugih novomeških šolah," so zapisali v pozivu k strpnosti, "Zamisli o ustanavljanju ločenih oddelkov za Rome so pod vsakim civilizacijskim nivojem. Ali se zavedamo, kam to pelje?" Sindikatu se namreč zdi bojkot skrajno neprimerno sredstvo, pravzaprav izkoriščanje otrok za cilje, s katerimi otroci nimajo nič.

Tudi med brezjanskimi Romi vlada precejšnji nemir. "Moja hči že pet let hodi na to šolo. Zdaj bi se pa morala prepisati na drugo šolo?" je pripomnil Zoran Grm, ki živi nedaleč od Brajdičev. "Naša odločitev je, kje bodo naši otroci obiskovali šolo!" Meni, in v Brezju ni edini, da je vse skupaj delo Silva Mesojedca: "Že lani je zaprl krožišče, s čimer ni nič dosegel. Zdaj pa so se spravili še na šolo."

In kaj o vsem tem menijo otroci, bodo res gulili šolske klopi? "Moj oče je rekel, da pouk bo, zato bom prišel v šolo," je dejal učenec devetega razreda, ki se osebno z Romi ni pretepal. Toda njegova sovrstnica je rekla, da Romi "znorijo" na hodniku, in ko je bila še majhna, so jo zapirali na stranišče, da ni mogla ven. "Ne vem še, ali bom prišla ali ne," je rekla, "odločila bosta starša."