Nedržavotvoren odziv

O zunanji politiki EU in zunanjem ministru smo razpravljali na zaprti seji odbora za zunanjo politiko, zato vam ne morem dajati nobenih pojasnil o poteku te seje. Magnetogram seje hranijo v državnem zboru in oni so pristojni za to, da ga distribuirajo v javnost ali pa ne.

Sam minister je namigoval, da se je nekaj takega zgodilo. Ali je kaj resnice v tem, da ministrovo ravnanje v zadnjih tednih, v zvezi z zapleti z avstrijsko in italijansko stranjo, razumete kot preveč benevelentno do sosed?

Kar zadeva njegovo ravnanje v primeru Avstrije, sem svoje stališče pojasnil v odgovoru na odprto pismo primorskih županov in nekaterih borčevskih in veteranskih organizacij. Ministrovo ravnanje se mi zdi neprimerno, kajti izjave gospoda Kohla, predsednika avstrijskega parlamenta, ki je inštitucija avstrijske države, so bile pravzaprav povod za tovrstna razmišljanja, in vse reakcije na te izjave so bile javne in so bile, kar zadeva vsebino izrečenih misli, nedvoumne in za avstrijske pojme korektne. Odziv gospoda zunanjega ministra pa je neprimeren in nedržavotvoren in se ne spodobi za suvereno državo.

Kakšen bi moral biti po vašem mnenju njegov odziv?

Predsednik avstrijskega parlamenta je nedvoumno in ne prvič povedal, da Avstrija ne priznava nasledstva avstrijske državne pogodbe. Zanikati, da ni mislil tega, kar je povedal, je s strani našega ministra skrajno nedopustno. O tem, kaj je kdo mislil, ko je kaj rekel, lahko govorijo samo ti ljudje sami oziroma uslužbenci njihovih uradov. V tem primeru urada predsednika avstrijskega parlamenta. Blažitev vsebine izrečene misli predsednika avstrijskega parlamenta s strani našega zunanjega ministra je skrajno neprimerno. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v letu 1955, ko je nastala avstrijska državna pogodba, matična država slovenskega naroda, zato je Slovenija znotraj Jugoslavije skozi 7. člen avstrijske državne pogodbe zaščitila pravice slovenske manjšine v Avstriji. Ker je tudi danes Slovenija kot naslednica Jugoslavije matična država Slovencev, ima vso pravico in dolžnost, da se obnaša kot naslednica avstrijske državne pogodbe in vztraja pri uresničitvi avstrijske državne pogodbe v primeru avstrijskih koroških Slovencev, štajerskih Slovencev, pa tudi Slovencev na Dunaju.

Avstrijski kancler Schuessel pravzaprav nadaljuje nit Kohlove izjave, kljub temu da je bilo rečeno, da je bila narobe razumljena, in se pridružuje mnenju avstrijskih državnih pravnikov glede slovenskega nasledstva avstrijske državne pogodbe. Ali v tem vidite načrtno politiko avstrijske strani in zakaj ravno v tem trenutku prihaja do takšnih izjav?

Avstrijski kancler je s svojo nedvoumno izjavo dal vedeti, da so pojasnila, ki jih je izrekel naš zunanji minister, neprimerna, v neskladju z vsebino, ki jo je izrekel predsednik avstrijskega parlamenta in sedaj še predsednik avstrijske vlade. In samo to šteje. Avstrija si pač želi, da Slovenija ne bi izvajala nasledstva avstrijske državne pogodbe in zaradi svojih notranjepolitičnih potreb ter strateških interesov to tudi pripoveduje skozi izjave avstrijskega kanclerja in predsednika parlamenta. Gospodu predsedniku parlamenta se je po moji oceni takrat pač javno zareklo, kar je povedal, pa je mislil zelo resno. Povedal je, kaj je politika avstrijske države, vlade in parlamenta, in nemogoče je pričakovati, da bo sedaj sam od sebe stopil korak nazaj. Ko je tovrstne izjave povzel tudi kancler republike Avstrije, je njihovo vsebino samo ponovil.

Schuessel je med drugim izjavil, da so po njegovem mnenju nekateri novinarji v Sloveniji zainteresirani, da odličnih odnosov ne bi presojali po kakovosti. Naša vlada po drugi strani pravi, da ne bo komentirala pogledov, ki jih ne predstavljajo uradne inštitucije posameznih držav. Ali to pomeni, da je naša diplomacija bolj evropska od avstrijske?

Novinar Matija Grah, ki je objavil izjavo predsednika Kohla, je samo profesionalno opravil svoje delo. V intervjuju je Kohl povedal, kaj je stališče Republike Avstrije. Naš zunanji minister pa v nadaljevanju še kar sadi rožice in slovensko javnost zavaja, da stališče Republike Avstrije ni tako, kot je. Minister se ne znajde. Namesto da bi pojasnil, kaj je oziroma kaj bo še storil, se neprimerno smehlja v kamere, ne pove nič in je slabe volje, ker so ga vsi spregledali. Minister je brez potrebe zaripel in daje "kulturniška" pojasnila, namesto da bi bil do novinarjev korekten in profesionalen zunanji in ne kulturni minister.

Ko je bil v Italiji predvajan sporni film na prvem programu nacionalne televizije, naša vlada o tem ni hotela govoriti, po drugi strani pa avstrijski kancler brez kakšnih večjih pomislekov izraža mnenja o slovenskem novinarstvu.

Ko gre za dogajanje v Republiki Italiji, gre za zavestno politično odločitev ene od koalicijskih strank Alianze nationale, nacionalnega zavezništva, ki ima v podobi ministra za telekomunikacije v rokah škarje in platno na italijanski državni TV. Zato je RAI v svojem umetniškem programu pripravil "umetniški" film, ki na svoj način obravnava dogajanje ob koncu 2. svetovne vojne. To, kar se je kot posledica filma zgodilo v Sloveniji, je gledano iz rimske perspektive bolj obrobna škoda, kajti ta film je le prvi v seriji projektov, ki se bodo na RAI zgostili v naslednjih mesecih pred italijanskimi parlamentarnimi volitvami. V Italiji gre za obračunavanje med italijanskimi političnimi subjekti, ko poskuša desnica, točneje Alianza nacionale, v prihodnjih mesecih opraviti z italijanskim odporniškim gibanjem, z levimi partizani in predvsem z nasledniki odporništva, z levimi političnimi strankami v Italiji. Se pa v Italiji niso zavedali, kaj bo film povzročil v Sloveniji, zato so našo prizadetost spregledali in močno podcenili. Obrobna škoda je nastala, je velika in se širi na obeh straneh meje.

Če bi bili vi zunanji minister, ali bi reagirali enako kot Dimitrij Rupel?

Nisem zunanji minister, ampak kdorkoli je zunanji minister, ne more saditi rožic in se, bolj ko je naša javnost vznemirjena, vedno pogosteje pojavljati ter poskušati s praznimi nasmeški prikriti gola dejstva. Gola dejstva pa so, da vprašanja nasledstva avstrijske državne pogodbe še nismo rešili. Njegova reakcija je odsev njegove napačne presoje. Podcenil je našo javnost, predvsem pa naš patriotizem. Vlada govori o pomanjkljivi domovinski vzgoji in se hkrati ne zaveda, da je s svojo bledo, če hočete Ruplovo držo ogromno storila za našo domovinsko zavest, pravzaprav ji moramo biti hvaležni, saj so se naši ljudje zdrznili. Prebudili so se iz otopelosti in so zdaj veliko bolj patrioti, kot pa so bili pred temi dogodki.

Rupel je v izzivih na TVS dejal, da nekateri v Sloveniji hlepijo po tem, da bi Slovenijo sprli s sosedami ...

Prvič, kar zadeva opozicijo v republiki Sloveniji, ima ta vso pravico in tudi dolžnost, da kritično opazuje vsako ravnanje vlade in znotraj nje tudi ministrstvo za zunanje zadeve. Ministrstvo za zunanje zadeve samo zato, ker ga vodi Dimitrij Rupel, ne more biti izvzeto iz vlade Republike Slovenije, ne more biti nedotakljivo in tudi gospod minister sam osebno ne more biti nedotakljiv. Drugič, poskus enačenja medijev z opozicijo je nedostojen za človeka z doktoratom. Smeši sam sebe, in to ne prvič, pa tudi zagotovo ne zadnjič. In tretjič, mediji imajo v vsaki demokratični družbi jasno poslanstvo, in če mediji svoje poslanstvo opravljajo in gospoda ministra sprašujejo stvari, na katere je dolžan odgovoriti, nima nobene pravice, da pri tem zardeva, povzdiguje glas in nekontrolirano pripoveduje stvari, ki jih noben zunanji minister ne bi pripovedoval pri zdravi pameti.

Konkretno na kaj mislite?

Mislim na njegove izjave na TV Slovenija, v oddaji Izzivi, kar zadeva zgodovino odnosov med Slovenijo in Avstrijo.

No, minister ni govoril samo o medijih, ampak tudi o opoziciji, ki jo je obtoževal nekakšnega hujskanja sovraštva in denimo o predsedniku zveze borcev ...

Sam ne zaznavam nobenega hujskanja k sovraštvu. Predsednik borcev je prvi poklican, da brani integriteto odporniškega gibanja, ki ima največje zasluge za to, da je Slovenija danes tako velika, kot je. Lahko bi bila bistveno manjša, če oboroženega odpora ne bi bilo. Ampak gospod predsednik ZZB NOB ni edini, ki razmišlja enako. Ta naša desnosredinska vlada ima velike zadrege, ker poskuša politične ambicije italijanske desnice, ki želi obračunavati s svojo levico na primeru druge svetovne vojne, uporabiti tudi pri nas in po svoje razlaga in izkorišča zaskrbljenost naše javnosti, predvsem pa veteranov, borcev, partizanov, ki jim poskuša naprtiti nekatere usmrtitve kar tako počez, pa čeprav zgodovina še ni povedala končnega števila. Borci imajo vso pravico, da se branijo, vlada pa ne zna potegniti črte in ugotoviti, do kod segajo nacionalni interesi. Zdi se mi, da gre za poskus, da bi se vse tisto, kar se je neprimernega in vsega obžalovanja in obsodbe vrednega zgodilo po letu 1945, naprtilo nekaterim našim političnim strankam, ki so nastale hkrati z drugimi političnimi strankami leta 1990. Nekatere stranke vladajoče koalicije poskušajo vzpostaviti povezavo oz. prenos nasledstva odgovornosti za dogodke po vojni na stranke naše leve sredine. Zgodovina se poskuša uporabiti za politična obračunavanja na začetku 21. stoletja in borci imajo vso pravico, da ne dovolijo, da bi bili oni obrobne žrtve takega obračunavanja, imajo vso pravico, da branijo svoje dostojanstvo in svoje ideale, zaradi katerih so se uprli in zaradi katerih so mnogi tudi izgubili življenje.

Kako gleda evropska diplomacija na vsa ta dogajanja med Slovenijo, Italijo in Avstrijo, ali ostajajo bolj ali manj neopažena?

Evropska diplomacija se v tem trenutku ukvarja s skupno zunanjo politiko. Skupna zunanja politika je tudi širitev in zato zelo pozorno opazujejo vse izjave svojih zunanjih ministrov v zvezi z morebitnim začetkom ali odlogom začetka pogajanj Hrvaške za vstop v EU. Tukaj si je naš zunanji minister privoščil nekaj neprimernih izletov. Dal je dvoumne izjave, zaradi katerih so v Bruslju in v državah članicah postali pozorni na njegovo govorjenje, ker so ga razumeli kot odklon od skupne dogovorjene evropske zunanje politike oziroma od enotnih in trdih stališč zunanjih ministrov. Ko je naš minister govoril o tem, da je pri nekaterih ministrih zaznal tudi malo skepse, kar zadeva trdnost kriterijev, ki jih mora izpolniti Hrvaška, si je privoščil nedovoljen izlet. Stališče Evropske unije je v zvezi s Hrvaško jasno. 25 držav ima jasno stališče. Hrvaška mora izpolniti pogoje za začetek pogajanj, in ko jih bo izpolnila, bo lahko hitro napredovala. Tovrstne izjave pa kažejo, da si naš zunanji minister dovoli razlagati, da EU, kar se tega tiče, ni enotna. Da to ni tako, so mu pozneje dokazali še enkrat na zasedanju zunanjih ministrov, ko so izrekli zadnji opomin Hrvaški. Imenovanje ministra Žužula na ugledno mesto svetovalcev "bodočih smeri razvoja" OVSE je tudi zato presenečenje prve vrste, kajti Hrvaška je vse doslej bila in je še vedno predmet opazovanja OVSE zaradi očitnih težav, ki jih ima na področju človekovih pravic, spoštovanja svobode tiska, vračanja beguncev in podobnih stvari.

Mogoče evropska politika vseeno ni tako enotna, ali pa gre za enotnost 24 članic, Slovenija pa ima glede tega pač ločeno mnenje ...

Ne, Slovenija ima, kar se tega tiče, enotno mnenje, le naš zunanji minister ima svoje smešne izlete v ločena mnenja in ločene blede izjave.

V kolikšni meri ima Slovenija ločeno mnenje glede Iraka? Kako je evropska diplomacija razumela premierov "I'm shure it will", na vprašanje ali bodo naše enote sodelovale v Iraku?

Evropska diplomacija svoje konkretne postopke v zvezi z Irakom šele gradi, jih pripravlja. Obisk predsednika ZDA Busha v Evropi je bil dejanje medsebojnega priznanja in medsebojnega spoštovanja. Dogajanje v Iraku zahteva iskanje rešitev in ZDA v vsej svoji velikosti, politični modrosti in vojaški navzočnosti same niso kos tem izzivom. Evropska unija, ki v dosedanjem reševanju ni bila tako zelo navzoča, lahko prinese v to dogajanje neko novo svežino in rešitve, ki bi pomagale znižati raven nasilja v Iraku in pospešile proces normalizacije in s tem tudi odhoda vojaških sil iz Iraka. Kaj lahko tukaj Slovenija konkretno prispeva v prihodnje, je še veliko vprašanje, ampak sam v tem trenutku ne vidim korakov, ki bi v tem trenutku obljubljali več, kot je bilo slovensko zunanjepolitično stališče doslej.

Več, kot je Rop obljubljal Danski?

Danski ni nič obljubljal, dejal pa je, da bi v primeru, če bi bilo mogoče, kar pozneje ni bilo, lahko tudi Slovenija storila nekaj, kar pozneje ni bilo mogoče, ni bilo potrebno in ni bilo primerno storiti.

Slovenska zunanja politika je nasploh zapletena stvar. Kako od daleč vidite zadnje nesporazume, ki so nastali med svetovalcem za zunanje zadeve pri predsedniku republike Ivom Vajglom in zunanjim ministrom?

Kolikor poznam ta mozaik, gre za čudno opravičilo in nenavadno pojasnilo, za sporočilo ministra Rupla predstavnikom slovenskih organizacij na Koroškem zaradi, po njegovem, neprimernosti obiska svetovalca predsednika države in avstrijskega veleposlanika pri njih na Koroškem. Kolikor vem, je bil obisk dogovorjen in napovedan pri avstrijski zunanji ministrici ter opravljen v dogovoru z avstrijsko stranjo. Pri tej napovedi obiska in na dogovoru je bil minister Rupel menda celo navzoč in zato je njegovo opravičevanje in pojasnjevanje še bolj neprimerno in povsem nepotrebno. Govorim pač o dr. Dimitriju Ruplu, ki ga naša javnost dobro pozna po vseh njegovih dosedanjih neponovljivih bravurah, ki nimajo nič skupnega z diplomacijo niti z opravljanjem funkcije zunanjega ministra. Zdi se mi, da je napihovanje te zgodbe ta hip absolutno neprimerno, ker vodi samo v eno smer, v ponovitev performansa, ki ga je Dimitrij Rupel že enkrat uprizoril pred našo javnostjo, o tem, da je on sam žrtev velikih zarot in ne zaletav nastopač. Ko se je zaplezal z diplomatsko akademijo, so bili krivi vsi drugi, ker imajo neurejen pogled na svet, nanj, na zunanje ministrstvo in na diplomatsko akademijo.

Ali v teh zapletih vidite tudi kakšno vlogo predsednika republike? Konec koncev se je zunanja politika v Sloveniji vedno dogajala v nekem trikotniku med predsednikom vlade, republike in zunanjim ministrom.

Sam menim, da je predsednik republike dovolj moder, dovolj preudaren in dovolj izkušen politik, da se je vedno doslej znal držati dovolj, včasih še preveč ob strani, in sam ne vidim oziroma ne zaznavam njegovih destruktivnih potez v tej igri.

Ali se vam ne zdi, da je politika dr. Drnovška usklajena s potezami Dimitrija Rupla, kar se tiče odnosa in političnih potez do naših sosed?

Sam mislim, da je ravnanje predsednika države v veliki meri usklajeno z vlado republike Slovenije, da pa ni usklajeno, niti usklajevano z nastopi in posamičnimi izjavami, zlasti pa izleti zunanjega ministra.