Javna morala na pohodu

Mladi Hanžek je bil leta 1968 slabe volje; Rusija je napadla Češkoslovaško in zato sta skupaj s pesniškim prijateljem Chubbyjem pred Figovcem zažgala rdečo zastavo. Prišla je enota ljudske milice in ju popisala. Nekaj dni kasneje so Hanžku organi pregona razložili, da sta namesto ruske zažgala partijsko zastavo, protestnika pa so le opomnili. Srečno sta jo odnesla brez kazni. Sramotitev slovenske ali kakšne druge zastave danes sankcionira kazenski zakonik, vendar odmevnejših primerov v Sloveniji zadnja leta ni bilo. Le policisti včasih na stadionih opomnijo razgrete navijače, da na slovenskih zastavah ne smejo biti zapisani kraji, leta 2002 pa so organi pregona nerodno ovadili Mladininega fotografa, ker naj bi bil na ograjo ameriškega veleposlaništva obesil ameriško zastavo, okrašeno s kljukastimi križi. Igor Škafar je pred veleposlaništvom le fotografiral.

A po novem naj bi bile uradne osebe bolj nepopustljive. Predlog zakona o varstvu javnega reda in miru, ki ga pripravlja Matejevo ministrstvo, med drugim eksplicitno prepoveduje uničenje slovenske ali tuje zastave. Namen zakona, ki je sicer še v "medresorskem usklajevanju" in ki naj bi bil po načrtih vlade sprejet še letos, je "celovita ureditev področja varstva javnega reda in miru na javnih in v zasebnih prostorih", poleg zažiganja zastave pa sankcionira tudi "žalitev javne morale", nespodobno vedenje, beračenje, vznemirjanje ljudi, ponujanje spolnih storitev na javnem mestu in podobno. Je eden izmed zakonov, ki so v vladnem programu za leto 2005.

A nazaj k zažiganju zastave. Predlagatelj naj bi uničenje slovenske ali kakšne druge zastave "z namenom zaničevanja teh simbolov" kaznoval z globo 50.000 tolarjev. Policisti bodo lahko torej kaznovali protestnika, ki bo zažgal ameriško zastavo, ali pa aktivista, ki bo na slovensko zastavo nalepil kakšen mirovni simbol. Eksplicitno navajanje in sankcioniranje uničenja državnih simbolov je kljub že sedaj uveljavljeni zakonski normativi problematično. Zažig zastave je praviloma simboličen akt, politično dejanje, ki ima ozadje. Policisti niso politični analitiki in bodo zato težko presojali, ali je simbolni zažig posledica "zaničevanja" ali je bilo dejanje le protest zoper neko politično odločitev. S podobno dilemo so se pred leti že spoprijeli ameriški vrhovni sodniki in večkrat presodili, da svoboda govora dovoljuje tudi zažig državnih simbolov. Vprašanje zažiganja ameriške zastave se je prebilo celo v senat, ki nekajkrat ni potrdil amandmajev k ameriški ustavi, ki bi strogo prepovedovali zažiganje zastave ali uničenje drugih državnih svetinj. Položaj je torej absurden. Če kdo zažge ameriško zastavo v Washingtonu, ima manj možnosti, da bo kaznovan, kot če zažig ameriške zastave ponovi pred slovenskim parlamentom.

Žalitev javne morale

A zažiganje zastave ni edina nenavadna stvar iz zakona v nastajanju. V predlogu Matejevega zakona o varstvu javnega reda in miru je tudi preprečevanje kršenja javne morale. Termin "javna morala" je zelo izmuzljiv, izpostavljen zlorabam, poslanci slovenskih konservativnih strank ga razumejo drugače kot poslanci liberalnih, drži pa, da je bil uporabljen že v prejšnjih različicah zakona o prekrških zoper javni red in mir. Novi zakonski predlog javno moralo leksikografsko definira kot celoto "nravstvenih pravil, zahtevkov, prepovedi in meril vedenja in obnašanja, ki zagotavljajo temeljne etične vrednote, ki so skupnega pomena za določeno družbo". Te naj bi bile "vestnost, poštenje, čast, ugled, krepost, spodobnost, osebna nedotakljivost, spolna nedotakljivost in podobno". Kaj točno pomenita besedi krepost in spodobnost, predlagatelji niso pojasnili. Krepost in spodobnost sta človekovi "vrlini", ki nista nikjer točno določeni, v praksi pa si ju vsak posameznik razlaga drugače. O kreposti je po svoje recimo razmišljala tudi talibanska vlada, ki je sredi devetdesetih let ustanovila posebno ministrstvo za širjenje kreposti.

Omenjeni pojmi pa postanejo zanimivi, ko dobijo zakonske poudarke. Po predlogu naj bi bila javna morala kršena takrat, ko bi kdo na javnem kraju razkazoval spolne organe, opravljal fiziološko potrebo ali spolno občeval. Dodana je še možnost "ali kako drugače kršil javno moralo in s tem koga vznemiril". In ravno tukaj se dokončno zatakne. Kaj so pravzaprav "nemoralna dejanja" na javnem kraju, ki vznemirjajo posameznike? Ali v praksi to pomeni, da občinski redar (ne samo policist) ne bo kaznoval le posameznika, ki urinira v stranski ulici, pač pa lahko javno moralo ogrozita tudi istospolna parterja, ki se držita za roke? Ljudi lahko vznemiri pljuvanje po tleh, poljubljanje na ulici, preklinjanje, vznemirijo jih lahko pomanjkljivo oblečena dekleta, prekratka krila, piercing v popku, steklenica v rokah, dojenje na javnem mestu, anarhistične frizure, verska oblačila, vsako obnašanje ali videz, ki ni vsakdanji in ki je drugačen. Široko definiran pojem drugih nemoralnih dejanj, ki vznemirjajo ljudi, dopušča obširno polje interpretacije. In posledično daje podlago za uvedbo nerazumnih sankcij.

A skrb za javno moralo se s tem še ne konča. Zakon kaznuje tudi "nedovoljeno ponujanje spolnih storitev" na javnem kraju. Čeprav je prejšnja vlada prostitucijo dekriminalizirala - v času sprejemanja zakona so se pojavljale tudi obskurne pobude za izvedbo referenduma -, se novi vladi zdi, da bi bilo treba ulično prostitucijo prepovedati. "Prekršek torej ni spolno občevanje za denar, temveč ponujanje spolnih storitev na javnem kraju z razkazovanjem, vsiljevanjem, nadlegovanjem ljudi." Zakonska določba je nenavadna zato, ker v Sloveniji ulična prostitucija tako rekoč ne obstaja in je - kljub strahovom slovenskih moralistov - ni spodbudila niti že leto in pol stara dekriminalizacija. Poulična prostitucija je bila na javnih mestih bistveno bolj prisotna v času Avstro-Ogrske, kot je v času samostojne Slovenije.

Kača javne morale pa se v zakonu vleče še skozi druge člene. Mestni redar in lokalni policist lahko kaznujeta posameznika, ki se na javnem kraju "prepira, vpije, neprimerno gestikulira ali kako drugače vede". Kazen je visoka, znaša od 50.000 do 100.000 tolarjev. Zakon pozna tudi definicijo neprimernega gestikuliranja, "mišljene so neprimerne kretnje in gibi (iztegnjen sredinec itd.)". Sankcionirano je tudi beračenje, a le takrat, če oseba nadleguje ljudi; če stoji na mestu in storilec prekrška ni aktiven, beračenje ni kaznovano. Predlagatelj zakona seveda ni pozabil na grafite. Tako 13. člen predlaganega zakona določa, da je zaradi neprimernega pisanja po objektih, ki žali javno moralo ali narodno zavest, storilec kaznovan z globo 50.000 tolarjev. Posebej so kaznovani tudi pretepanje, žaljivo vedenje, prenočevanje na javnih krajih, vandalizem, nedostojno vedenje do uradne osebe, odmetavanje smeti na javnem kraju in "razkazovanje živali z namenom povzročanja občutkov strahu". Predlagatelj zakona naj bi imel tukaj v mislih razkazovanje plazilcev, pajkov ipd.

V skrbi za večji red in mir pa so si predlagatelji izmisli še zakonsko novost, rešitev, ki je slovenska praksa za zdaj ni poznala. Če bo zakon sprejet, bodo lahko policisti od odgovorne osebe zahtevali, naj pri kršitelju začasno izključi dobavljanje energije. Kaj so imeli pisci predloga v mislih, je jasno iz obrazložitve. "Znan je primer javnega zbiranja protestnikov, kjer je poleg pohoda po ulicah skupina glasbenikov izvedla nastop na strehi stanovanjskega bloka. Za izvedbo nastopa so uporabili klasično električno napeljavo v enem izmed stanovanj, kar je pomenilo nevarno obremenitev obstoječega električnega omrežja." Takšen način protesta naj bi "grobo kršil pravice drugih državljanov" in zato naj bi bil "poseben ukrep za zagotovitev javnega reda utemeljen". Zgodba z "inovativnim načinom doseganja medijske odmevnosti" je iz novembra 2003, ko je v Ljubljani potekala tridnevna manifestacija proti Natu.

In konkretno? Kaj bi se lahko zgodilo z jeznim mladeničem, ki bi na neki topel dan najprej napisal grafit, da ne mara oblasti, potem zažgal ameriško zastavo, jezen ugovarjal policistu, mu pokazal sredinec, še prej pa bi se sredi ulice strastno poljubil s svojo novo ljubeznijo, kar bi zelo razburilo starejše občane in tenkočutnega redarja. Hipotetičen seštevek najvišjih zagroženih kazni pokaže velikanski znesek. Pisanje žaljivega grafita 50.000 tolarjev. Uničenje tuje zastave 50.000 tolarjev. Nedostojno vedenje do uradne osebe 200.000 tolarjev. Neprimerno gestikuliranje na javnem kraju 100.000 tolarjev. In kršenje javne morale 50.000 tolarjev. Skupaj 450.000 tolarjev.

A zakonski predlog ima vseeno tudi pozitivno plat. V 21. členu je sankcionirano vzbujanje nestrpnosti. Če se kdo nasilno in predrzno vede, če vpije in se prepira ali če piše grafite z namenom "vzpodbujanja narodnostne, rasne, spolne, etične, verske ali politične nestrpnosti", je storilec v rednem postopku kaznovan z globo najmanj 200.000 tolarjev. Če bo zakon sprejet, bodo imeli policisti veliko dela tudi med slovenskimi politiki. Intervenirali bi lahko recimo takrat, ko bi kakšen visok državni funkcionar na javnem mestu parafraziral besede Janeza Janše o Romih in o ogrožanju nacionalne substance.