Sporni podpredsednik

Jean-Yves Camus je francoski politolog, ki preučuje pojav skrajne desnice in sovražnega govora v Evropi. Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti v Svetu Evrope, institucija, ki je pred časom že opozorila Slovenijo, naj čim hitreje in pravično uredi položaj izbrisanih, je pri Francozu naročila raziskavo o rasističnih, antisemitističnih in ksenofobičnih argumentih v političnem govoru. Politolog je pod lupo vzel volitve za evropski parlament, vzpon skrajne desnice v Evropi in v študiji, ki jo je pripravil, omenil tudi Slovenijo. Stranke, ki zastopajo skrajna stališča, na volitvah za evropski parlament sicer niso dosegle vidnejšega uspeha, vendar to ne pomeni, da se ponekod njihov politični vpliv ne veča. Tako je v Belgiji, na Poljskem, v Latviji, pa tudi v Sloveniji. Število glasov, ki jih Slovenska nacionalna stranka zbere na državnozborskih volitvah, se namreč spet vztrajno povečuje, od leta 1996 je recimo pridobila skoraj 30.000 glasov, drži pa, da je leta 1992 Jelinčič zbral skoraj 120.000 glasov in da je SNS imela takrat v državnem zboru kar 12 poslancev. Od tiste "sanjske" ekipe je med poslanci SNS ostal le še Plemeniti. Camus ugotavlja, da je porast "ksenofobičnih in ultranacionalističnih strank" običajen za vzhodno Evropo. "Eden izmed najbolj vznemirljivih dogodkov zadnjih let je to, da rasistični in ksenofobični diskurz ni več samo domena politikov iz skrajno desnih političnih strank. Teme, povezane z migracijsko politiko in pravico do azila, so postale pomemben dejavnik pri odločanji volivcev in ključen element politične debate," je v poročilu zapisal Camus.

A nazaj k Sloveniji, njenim strankam in SNS. Politična opcija, ki je jeseni v Sloveniji prevzela oblast, si je v predvolilni dirki pomagala tudi z ekstremnimi izjavami. Janša je govoril o "ogrožanju nacionalne substance", Brejc o oficirjih JLA, mestni odbor SLS o džamiji in teroristih. Ideje o slovenskih čistosti, ki jih navadno zagovarja Jelinčič, so v omiljeni različici zagovarjali tudi politiki, ki se vidijo v politični sredini. Nacionalistom so prevzeli politično temo in jih seveda spodbudili, da so se ti "brez dlake na jeziku" postavili na še skrajnejša stališča. Nazadnje je uspelo obojim. Toda legitimacija skrajnih političnih stališč, ki so jih zadržano, a vseeno dovolj očitno zagovarjali tudi nekateri posamezniki, ki so se zavihteli na ministrske stolčke, je povzročila, da je takšen politični govor postal nekaj vsakdanjega. Dogodek iz Osnovne šole Bršljin je bil pričakovana in čisto logična posledica premierovega prihoda na poletno protiromsko zborovanje pred vladno palačo. Š

A ni se končalo zgolj pri izrabi sovražnega govora. Sašo Peče, mojster retoričnih domislic, ki so včasih neokusne in neškodljive, pogosto pa tudi žaljive in nestrpne, je postal podpredsednik državnega zbora. Človek, za katerega je varuh človekovih pravic brez olepševanja dejal, da "je nestrpnež in rasist", je prevzel funkcijo, kjer ima poleg simbolne tudi veliko politične moči. Pri izvolitvi je bila v igri seveda politična kupčija. Poslanci vladajoče koalicije so na mesto podpredsednika državnega zbora izvolili nacionalističnega avtokrata, SNS pa je v zameno za mandatarja podprla Janeza Janšo.

Vzpon nestrpnega diskurza

Pred tedni je Ivan Štuhec v oddaji TV Omizje zagovarjal politike, ki so v predvolilnem času uporabljali nestrpne izjave. To naj bi bilo običajno med bitko za volilne glasove in Slovenija v nestrpni predvolilni vročici ni nikakršna izjema. A običajnost se po jesenski zmagi ni nehala. Četudi so Janša in druščina malce zastali, se SNS ni spremenila. Pred mesecem se je na vratih njene poslanske skupine pojavil plakat, ki je izbrisane vabil na ples s puškomitraljezom. Peče je takrat neprepričljivo zanikal, da bi bila SNS avtor žaljivega plakata, Jelinčič pa se je zatekel celo k teoriji zarote, češ da so plakat na vrata poslanske skupine SNS pribili kar podporniki ZLSD in Matjaža Hanžka. Jelinčiču je verjel le malokdo, se je pa zato predsednik državnega zbora Franc Cukjati zelo mlačno odzval na pojav sovražnega plakata. "Kot da gre zgolj za pobalinsko dejanje, ki se je pač zgodilo ravno v tej hiši, kar pa še ni razlog, da bi temu posvetili posebno pozornost. Sovražna vsebina za vas torej ni sporna in ni škodovala ugledu državnega zbora," je Cukjatiju očital Miran Potrč.

SNS seveda ni klasična, tradicionalna desna stranka, ki zagovarja konservativne vrednote in predmoderen pogled na svet. SNS je stranka, ki je protiklerikalna, stranka, ki zagovarja laično šolstvo, narodnoosvobodilni boj in ima v programu zapisan celo "liberalen odnos do družine". Tema, kjer se SNS sreča z desnico, je polje nacije in odnosa do manjšin. Do drugih in drugačnih. Jelinčičevo izbiranje političnih tem je eklektično. Leta 1992 je svoj pohod v parlament tlakoval z napadom na Jugoslavijo in begunce, štiri leta kasneje je slovenske gozdove branil pred grabežljivo cerkvijo, leta 2000 je gradil na slovensko-srbskem prijateljstvu, minulo jesen je napadel Rome in izbrisane. Zato seveda ni nenavadno, da je Jelinčič na volitvah kandidiral na Koroškem, v krajih, kjer so nekateri posamezniki celo zbirali podpise za odvzem državljanstva enemu od izbrisanih. Jelinčič je kot tretji najbolj priljubljen politik zbral dobrih 15 odstotkov glasov. Sašo Peče je recimo tekmoval v rodnem Mariboru, med vsemi kandidati prav tako pobral bronasto kolajno in dosegel dobrih 13 odstotkov glasov.

Seveda pa konstantna rast priljubljenosti SNS nima le političnih, pač pa tudi kulturne vzroke. Slovenci niso drugačni od tistih Evropejcev, ki se bojijo priseljencev, ki v vseh muslimanih prepoznavajo teroriste, ki v stiku z novim ne prepoznajo priložnosti, ampak nevarnost. V že omenjenem poročilu je Camus recimo zapisal, da politiki izrabljajo teorijo o spopadu civilizacij. In da je glavni razlog za uporabo ksenofobičnega in atisemitističnega diskurza v politiki strah pred spremembo homogene družbe v multikulturno družbo, ki se poraja praviloma med socialno in ekonomsko občutljivimi ljudmi.

Pozicija moči

Vendar smo v Sloveniji vseeno doživeli precedens. Ko je Peče postal podpredsednik državnega zbora, se v Ljubljani ni zgodil Le Pen in med parlamentarci ni zavel Buttiglionejev veter. Nasprotno, tistim, ki so protestirali, so Pečetovi zagovorniki pripisali, da si nestrpnost izmišljajo. A poslanci, ki so pragmatično podprli Pečeta, so pozabili, da so izvolili politika, ki je resnično "brez dlake na jeziku". In da njegovi enostranski in avtokratski pogledi določajo tudi način njegovega političnega delovanja. Konkretneje, če Peče reče izbrisanim, da so izmečki, je bilo tudi pričakovati, da bo z govorniškega odra dobesedno nagnal za nekaj deset sekund predolgo poslanko. Politični realisti bi lahko prav tako pričakovali, da se bo Peče na položaju podpredsednika državnega zbora vedel osorno, da bo nespoštljiv do enih in drugih, da si bo poslovnik razlagal po svoje in da bodo imela, tudi zaradi funkcije, ki jo bo opravljal, njegova stališča večji politični odmev. To, da si je vladajoča koalicija za podpredsednika državnega zbora izvolila Pečeta, pomeni le, da se ji njegova stališča ne zdijo problematična in da se nekateri v njej s Pečetom celo strinjajo. Igra z obstrukcijo, ki jo je zaradi Pečetove osornosti začela LDS, pa prekriva temeljni problem. Podpredsednik državnega zbora ni sporen samo zaradi načina vodenja sej, temveč predvsem zaradi političnih stališč in sovražnega govora, ki ga uporablja.

Jean-Yves Camus svoje poročilo končuje z nekaj ugotovitvami. Med drugim zapiše, da je vzpon skrajne desnice v Evropi sicer zastal, vendar je lahko to povezano s tem, da je nekaj strank, ki se imajo za demokratične, zaradi politične taktike v svoje programe vključilo ksenofobične vsebine. Zapiše še, da je v srednji in vzhodni Evropi eno izmed temeljnih vprašanj vprašanje manjšin in Romov. Za Saša Pečeta so Romi recimo Cigani, hkrati pa je bil predlagatelj zakona, ki naj bi Rome izenačil z drugimi Slovenci. Zakonski predlog je bil skrajno ciničen, sestavljen zgolj iz nekaj členov.