Vse za mir v hiši

"Znižanje inflacije, brzdanje javnofinančnega primanjkljaja v okviru maastrichtskega merila in restriktivna finančna politika - to so v prihodnjem letu poti, po katerih bi izpolnili pogoje za vstop Slovenije v evropsko denarno unijo," je po nastopu svojega mandata poudarjal premier Janez Janša. Hkrati sta s prvim finančnikom Andrejem Bajukom kritično ocenila delo svojih predhodnikov Antona Ropa in Dušana Mramorja, češ da "po analizi stanja v proračunu za leto 2005 manjka 70 milijard tolarjev". Ob zastrašujoči številki in težkih nalogah, ki Slovenijo čakajo v fotofinišu za evro, bi torej pričakovali resno zategovanje pasu. A zgodilo se je ravno nasprotno. Vlada naj bi še ta teden sprejela novelo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki bi upokojencem prinesla proporcionalno povišanje pokojnin. Od letošnjega 1. oktobra naj bi se namreč pokojnine dosledno usklajevale z rastjo plač in ne več tako kot zdaj, ko je v rabi kombiniran sistem, po katerem pokojnine le delno sledijo rasti plač, hkrati pa je njihova rast vedno višja oziroma vsaj enaka rasti življenjskih stroškov. Sprememba seveda ne bo poceni. Že prihodnje leto bi v ta namen iz proračuna morali izplačati med devet in dvanajst milijard tolarjev, kar bi na upokojenca v povprečju pomenilo dodatnih 15 do 25 tisoč tolarjev letno. Pri tem bi delež pokojnin v bruto domačem proizvodu iz leta v leto eksponentno naraščal. Ker bi novost že v nekaj letih lahko imela katastrofalne posledice za pokojninsko blagajno, posledično pa bi lahko povzročila, da Slovenija leta 2007 ne bi bila sposobna prevzeti evra, bi na to temo seveda pričakovali burne javne razprave. A se je v zadnjem tednu bistveno več govorilo o tem, kdo bo imel večino v organu upravljanja pokojninskega zavoda, kot pa o tem, ali ima vlada sploh pripravljen izračun, ki opravičuje drugačen način usklajevanja. Naglica, s katero vlada drvi v spremembo, ima seveda svoje razloge. Le da ti niso ekonomske, pač pa izključno politične narave. Če namreč vlada novele zakona ne sprejme, s tem tvega odhod Desusa iz koalicijskih vrst, to pa bi posledično pomenilo padec vlade. Da bi lažje razumeli celotno ozadje, se moramo vrniti v obdobje pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko so bile pokojnine ena od vročih tem za nabiranje volilnih glasov.

Liberalizem LDS

Ne le Desus, pač pa tudi takrat še opozicijski SDS in NSi so na vsakem koraku poudarjali, kako je Drnovškova koalicija okradla upokojence. Po letu 2000, ko je začela veljati pokojninska reforma, naj bi bili upokojenci zaradi zaostajanja pokojnin za rastjo plač odškodovani za približno štiri odstotke pokojnin oziroma za približno dve pokojnini in pol. Svojo trditev so utemeljili na podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so kazali na padec razmerja med povprečno pokojnino in povprečno neto plačo. Pred uvedbo pokojninske reforme naj bi se namreč nadomestitveno razmerje med pokojnino in plačo gibalo med 68 in 71 odstotki, nato pa naj bi v pičlih treh letih od leta 2000 do 2003 padlo na 64,8 odstotka. "Prva stvar, ki jo bomo naredili, če oziroma ko pridemo na vlado, bo sprememba zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in sicer tako, da bodo pokojnine v celoti sledile plačam," je nekaj tednov pred parlamentarnimi volitvami obljubil takratni poslanec NSi in zdajšnji minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič. Enako je zagotavljal tudi Janša. Na zadnjem predvolilnem soočenju na nacionalnem radiu je poudaril, da bodo v prihodnje storili vse, da bodo upokojenci delili usodo ostalih, saj "ni pravično, da njihov standard zaostaja". Desnica je na volitvah slavila zmago, a se je hkrati znašla pred dilemo: za sestavo vlade ji je zmanjkalo nekaj glasov. Premier Janša je tako med stisnjenimi zobmi v vladno koalicijo povabil Desus. Cena za to so bile prav pokojnine. Vladne stranke SDS, NSi, SLS in Desus so se s koalicijsko pogodbo zavezale, da bodo do konca junija letos podprle novelo pokojninskega zakona, na podlagi katere bo zagotovljeno dosledno usklajevanje pokojnin z rastjo plač od 1. oktobra dalje. Hkrati so se še zavezale k postopni uvedbi pravice do vdovske pokojnine v višini najmanj deset odstotkov za vse upokojence z začetkom s 1. januarjem 2006 ter k postopni rasti dodatka za rekreacijo, največ do višine 75 odstotkov regresa zaposlenih v javnem sektorju glede na proračunske zmožnosti. Janša in Bajuk sta v te pogoje privolila kljub resnim opozorilom ekonomskih strokovnjakov, da bi drugačen način usklajevanja pokojnin pomenil eno glavnih nevarnosti za prihodnji gospodarski razvoj države. Njuno prepričanje o tem, da so bili upokojenci oškodovani v primerjavi z delovno aktivno generacijo zaposlenih, niso omajale niti tuje raziskave, ki kažejo drugačno resnico. Študija Svetovne banke o pokojninskih sistemih v Evropi, Ameriki, Aziji in drugih delih sveta na primer razkriva, da se Slovenija uvršča med države z relativno najvišjimi pokojninami glede na višino plač. Ali povedano drugače: zaposleni v Sloveniji so do svojih upokojencev bistveno bolj radodarni kot zaposleni v Nemčiji, Avstriji, na Danskem ali Finskem, kaj šele zaposleni na Islandiji, v Avstraliji ali Japonski. To seveda ne pomeni, da so pokojnine pri nas fantastične. Niti najmanj. Pomeni le, da so fantastične glede na plače. Za upokojence je to sicer bolj slaba tolažba. Toda takšna je kruta realnost, ki ne podpira dodatnega privilegiranja upokojencev na račun zaposlenih. Ob podpisu koalicijske pogodbe sta bila Janša in Bajuk za te podatke gluha in slepa. Še več. Ignorirala sta celo

opozorila tistih mlajših ekonomistov, ki sta jih pozneje povabila za lastne svetovalce. Spomnimo naj, da so Igor Masten, Mićo Mrkaić, Sašo Polanec in Jože P. Damijan vlado že oktobra lani resno opozarjali: "Nova vladna koalicija mora najprej relativizirati predvolilne obljube o precej višjih plačah in dodatnih pokojninah. Svojim volilcem mora takoj na začetku jasno povedati, da višje plače in pokojnine lahko samo sledijo visoki gospodarski rasti, ne smejo pa je prehitevati. Podjetja in država ne smejo porabiti več, kot ustvarijo." V nadaljevanju pa so bili še bolj neposredni: "Država naj ohrani zaostajanje rasti pokojnin s plačami tudi v prihodnje. Povečanje bremena pokojninskega sistema z vidika mednarodne davčne konkurenčnosti ni smotrno. Zato naj se nova vlada osredotoči predvsem na spodbujanje gospodarskega razvoja, kajti rast blaginje volilcev je odvisna skoraj izključno od uspešnosti vlade pri spodbujanju gospodarske rasti. In v ta namen bo treba zmanjšati nekatere socialne pravice (z na primer novo pokojninsko reformo)". Mrkaić, ki je pozneje postal predsednik vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj, je januarja letos v Financah še enkrat opozoril na nevarnost "socialne samopostrežbe". Za primer je vzel Nemce, ki so po letu 1957 pokojninski sistem postopoma spremenili v sistem sprotnih plačil, hkrati pa so povečali pokojninske prejemke in rast pokojnin uskladili z rastjo plač. "Zaradi te nenadne velikodušnosti ni presenetljivo, da jim je do leta 1967 uspelo porabiti vsa sredstva pokojninskega sklada."

Opozorila

Na tvegane posledice novega načina usklajevanja pa ne opozarja le mlajša generacija, pač pa tudi stari mački. Nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor je prepričan, da bi bilo dosledno usklajevanje pokojnin z rastjo plač z vidika javnih financ izredno slaba poteza. "Če bi ohranili sedanji način usklajevanja pokojnin, bi do krize v pokojninski blagajni prišlo leta 2028, z novim načinom usklajevanja pa bo do krize prišlo bistveno prej, že okoli leta 2010." Vlada bo torej imela bistveno manj manevrskega prostora za ukrepe, ki bi lahko preprečili zlom pokojninske blagajne. To sicer ni prvo Mramorjevo opozorilo vladi. Že konec lanskega leta je dejal, da bi od 50 do 70 milijard tolarjev dodatnih izdatkov iz pokojninske blagajne v prihodnjih treh letih lahko ogrozilo vstop Slovenije v sistem evra. Kaj bi to pomenilo, je jasno. Padla bi nam boniteta, kar bi nam prineslo višje obrestne mere in poslabšanje komercialnih razmer, to pa bi znižalo konkurenčnost domačih podjetij. Sledili bi nižja gospodarska rast in večja brezposelnost. No, seveda je mogoče ohraniti tudi tolar. Toda Mramor je takšno izbiro oktobra lani v intervjuju za Večer označil za katastrofalno: "Če bi se evru odpovedali, bi lahko sicer še nekaj časa lepo živeli, si zakrivali oči, se zadolžili, povem vam pa, da bo potem tako, kot je bilo leta 1980. Zelo dobro se spomnim, kaj pomeni dolžniška kriza." Da gre pri doslednem usklajevanju pokojnin z rastjo plač z ekonomskega vidika za nevzdržno potezo, je prepričan tudi dr. Mojmir Mrak: "Velik uspeh prejšnje vlade je bila ravno deindeksacija, ki se ji je zavezala tudi nova vlada. Spremenjeni način usklajevanja bi bil korak v nasprotno smer in bi lahko otežil prevzem evra." Dvig pokojnin bo treba plačati z rezanjem drugih socialnih transferjev ali pa z zadolževanjem. In nobena od teh opcij ni prav privlačna. Po njegovem se prav na tem primeru kaže, zakaj ni dobro, če je finančni minister hkrati tudi predsednik ene od koalicijskih strank. Kot prvak stranke mora namreč podpisati koalicijsko pogodbo, polno obljub, s čimer si avtomatično zapre manevrski prostor, ki ga potrebuje kot šef financ. Kako nesmiseln bi bil nov način usklajevanja, dobro ponazarjajo tudi podatki, ki nam jih je posredoval redni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete in sodelavec Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Tine Stanovnik. Ti namreč kažejo, da v Evropi skoraj ni države, ki bi pokojnine usklajevala z rastjo neto plač. Izjemi sta le Nemčija in Avstrija, večina ostalih držav pa pokojnine usklajuje z rastjo cen oziroma življenjskih stroškov ali pa vsaj s kombiniranim indeksom rasti plač in cen. Stanovnik resnici na ljubo priznava, da se kažejo dokaj močni učinki pokojninske reforme, sprejete leta 1999, v smislu relativnega zaostajanja pokojnin za plačami in da bi bilo vsekakor treba razmisliti o možnih ukrepih. "Vendar je reakcija s spremembo načina usklajevanja zagotovo nepremišljena. Vladi bi tak ukrep odločno odsvetoval."

Vlado pa na nevarne posledice prevelike radodarnosti do upokojencev ne opozarjajo le domači, pač pa tudi tuji strokovnjaki. Na primer misija Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki se je pred dvema tednoma mudila na rednem letnem obisku pod Alpami. Vodja misije za Slovenijo Biswajit Banerjee je namreč dejal, da bi napovedana sprememba usklajevanja pokojnin pomenila dodaten pritisk na pokojninsko blagajno in bi bilo "vprašljivo s stališča fiskalne stabilnosti". Po izračunu IMF bi se namreč dodatni stroški za pokojninski sistem z 0,2 odstotka BDP letos zvišali na odstotek čez sedem let, skupni izdatki za pokojnine pa bi se z zdajšnjih 13 odstotkov BDP povečali na 18 odstotkov do leta 2020. Videti je bilo, da je vzel Bajuk opozorila skrajno resno. Tujim oglednikom je namreč pojasnil, da bo vlada o podrobnostih morebitnega novega modela usklajevanja pokojnin odločala šele v drugi polovici letošnjega leta, ko bodo pripravljeni okvirni predlogi proračunov za leti 2006 in 2007, pri tem pa bo upoštevala dejanske možnosti za rast. Poudaril pa je še: "Tudi po koalicijski pogodbi je usklajevanje pokojnin odvisno od možnosti, ki jih imamo glede na program prevzema evra." Skratka, kazalo je, da je nov model usklajevanja za nekaj časa postavljen na hladno, kar je potrdila tudi novela pokojninskega zakona, ki so jo pripravili na Drobničevem ministrstvu za delo. Iz nje so bile namreč izpuščene vse tri koalicijske zaveze: nov model usklajevanje pokojnin, povečanje deleža vdovskih pokojnin in zvišanje rekreacijskega dodatka. Ostal je le predlog o novem načinu upravljanja pokojninskega zavoda. Tako okrnjena verzija zakona je seveda razbesnela Desus. Sledil je urgentni sestanek vladnih strank in v pičlih dveh dneh preteklega tedna so dosegli dogovor, da bo vlada novelo z vsemi zavezami iz koalicijske pogodbe vred obravnavala že na naslednji seji, v parlament pa naj bi jo poslala še pred parlamentarnimi počitnicami. "Vlada bo spoštovala koalicijsko pogodbo," je preobrat pojasnil Janša, dodal pa, da bi po pogodbi uresničitev dogovorov res lahko preložili, če bi ta ogrozil prevzemanje evra, a da položaj zdaj ni tak in je zato dogovor mogoče uresničiti. Na vprašanje novinarjev, zakaj je torej finančno ministrstvo predlagalo, da bi s spremembami počakali do rebalansa proračuna, pa je dejal, da so iz ministrstva nasprotovali, da bi spremembe uveljavili hitreje, kot je določeno v koalicijski pogodbi, da pa izvajanja pogodbe ni nihče problematiziral. Naenkrat so vsi pozabili na opozorila strokovnjakov. Še več. Vodja poslanske skupine Desus Franc Žnidaršič je za našo revijo izjavil, da se vladi ni treba kaj dosti ozirati na Mednarodni denarni sklad, češ da tam "sploh ne vedo, za kaj gre." "Ne vedo na primer, da bo denar, ki ga je država na račun upokojencev prihranila v zadnjih petih letih, omogočal rezervo, iz katere bomo črpali nekaj prihodnjih let. Urejanje pokojninskega sistema je notranja zadeva države in IMF nič ne briga, kaj z njim delamo. Rajši naj se zamislijo nad ceno nafte." Argument, češ da praktično nobena druga evropska država ne pozna doslednega usklajevanja z rastjo plač, je označil za diletantskega, kajti tudi "nobena druga evropska država nima tako visoke prispevne stopnje kot Slovenija. Primerjati en sam parameter bi bilo goljufivo". Mladim ekonomistom, kot sta Mrkaić in Damijan, pa je svetoval: "Naj pokažejo znanje, kako ustvariti novo vrednost, ne pa da fantazirajo, kaj bo čez dvajset let." Za Žnidaršiča je zadeva jasna: z upokojenci ne bo barantanja, kajti "jemati upokojencem, ker se drugim ne ljubi delati, je čisto navadna kraja"! Ob takšnih stališčih so seveda kakršnakoli koalicijska pogajanja o smiselnosti novega načina usklajevanja pokojnin iluzija. Janši in Bajuku pa ne preostane drugega, kot da tvegata, pa naj stane, kar hoče.