Velikanu se šibijo kolena

Osmerica držav (Avstrija, Češka, Slovaška, Slovenija, Italija, Hrvaška, BiH, Madžarska) je leta 1997 podpisala sporazum o vzpostavitvi skupnega Srednjeevropskega centra za nadzor zračnega prostora CEATS, ki naj bi ga postavili na Dunaju nekje blizu Donave. CEATS naj bi izvajal nadzor nad zgornjim zračnim prostorom omenjenih držav oziroma v primeru Italije le nad njenim severovzhodnim delom, ki ga sedaj pokrivajo iz Padove. Glavni namen centralizacije zračne kontrole pa naj bi bili nižji stroški tako dela kot storitev. V centru CEATS naj bi po sistemu kvot svoje delovno mesto dobili kontrolorji iz vseh osmih držav. Iz Slovenije naj bi na Dunaj odšlo 14 kontrolorjev in dve vodji sektorjev. Toda ideja o centralizaciji, kot kaže, postaja iz dneva v dan manj aktualna in dobiva vse več nasprotnikov.

Slovenija, Italija in Hrvaška sporazuma CEATS še niso ratificirale. Projekt naj bi začel veljati po peti ratifikaciji, zadnja je sporazum ratificirala BiH. Prometni ministri držav podpisnic sporazuma se bodo predvidoma sestali 22. aprila in tedaj naj bi odločili, ali se bodo leta 2006 zasadile prve lopate pri gradnji megalomanskega kontrolnega centra na Dunaju ali pa bo projekt doživel korenite spremembe. Sindikat slovenskih kontrolorjev letenja (SSKL) je slovensko vlado, pa tudi druge ustanove, v preteklosti že večkrat opozarjal na dvom o smiselnosti vključevanja Slovenije v projekt CEATS. Njihovi pozivi so sicer ustavili ratifikacijo sporazuma, toda Slovenija je kljub temu vsako leto odštela določeno vsoto, namenjeno razvoju projekta. Glavni problem naj bi bilo po mnenju SSKL dejstvo, da nihče ni naredil natančne finančne analize, kakšne bodo posledice izgube nadzora nad zgornjim zračnim prostorom za Slovenijo. Celotni stroški slovenske zračne kontrole se pokrivajo s sredstvi, ki jih morajo za prelet določenega dela ozemlja plačati letalske družbe. Zgornji zračni prostor, gre za višino nad 28.500 čevlji oziroma okoli 8700 metrov, je s komercialnega stališča najbolj zanimiv, saj pomeni glavni vir dohodkov. Letala pa plačujejo prispevke na svojo velikost in težo ter prevoženo pot, tako da lahko znesek za boeing 747 znaša do 4500 evrov. Večina težjih letal leti v zgornjem zračnem prostoru in v slovenskem primeru ta pomeni okoli 60 odstotkov vsega prometa, v finančnem pomenu pa več kot 80 odstotkov vseh prihodkov slovenske zračne kontrole. Če bi Slovenija izgubila ta vir dohodkov, bi to pomenilo, da bi se najbrž morale povečati pristojbine za prelete v spodnjem zračnem prostoru, kjer letijo propelerska letala ter letala, ki letijo na bližnja letališča, Benetke, Zagreb, Gradec ..., ali pa vzletajo in pristajajo. Če se cene pristojbin ne bi dvignile, bi morala izgubo letalskih kontrolorjev kriti država iz proračunskih sredstev. Za čimnižje stroške za storitve letalskih kontrolorjev pa si prizadevajo tudi letalske družbe. Pritisk je bil še posebej velik po 11. septembru, ko je letalski promet močno upadel in so bili stroški kontrole na posamični let zelo veliki. Z vedno več letalskega prometa na evropskem nebu so se začeli zniževati tudi kontrolorski stroški posamičnega leta in tudi v primeru Slovenije so vsako leto nižji. Argument, da bi projekt CEATS močno zmanjšal stroške, pa po mnenju SSKL ne zdrži, saj naj bi po njihovih izračunih vsa zadeva stala 4 milijone evrov več, kot če bi nadzor nad slovenskim nebom še naprej opravljali slovenski kontrolorji. Glede na kvote bi morala Slovenija plačati 5,5 milijona evrov letno, stroški dela pa bi se zmanjšali le od 1,5 do milijona evrov. Hkrati bi se povečali tudi stroški dela, saj naj bi kontrolorji na Dunaju prejemali precej boljše plače kot sicer.

Centraliziranja letalskega nadzora so v Evropi redkost, saj je edini takšen center v Maastrichtu (pokriva Beneluks in del Nemčije) in je v lasti Eurocontrola, pod katerega naj bi sodil tudi CEATS. Drugih držav takšni mega centri ne zanimajo. Po drugi strani pa je EU lani sprejela regulativo o enotnem evropskem nebu, ki naj bi reorganizirala zračne prostore v funkcionalne bloke brez omejitev z državnimi mejami. Funkcionalni bloki so lahko izdelani povsem virtualno, kar pomeni, da lahko dela vsak iz svojega centra, le poenotiti se morajo vse procedure, programska in strojna oprema, licence. Regulativa SES bi se lahko udejanila po treh scenarijih. Eden izmed scenarijev je, da država prepusti zračni nadzor nekomu drugemu, sama pa je zanj še vedno odgovorna. Druga možnost je velik regionalni center kot CEATS, tretja možnost pa je virtualni "dynamic airspace control". Z njim bi lahko skupaj denimo povezali zračne prostore šestih centrov. Štirje centri bi ostali zračna kontrola za celo regijo, dva pa bi postala simulacijski center in center za trening. Ne nazadnje pa tudi številne nove tehnologije olajšujejo komunikacijo in drugo sodelovanje med kontrolnimi centri v primerjavi s preteklostjo, ko se je razmišljalo o velikem centru. Projektu CEATS naj bi bilo naklonjeno vse manj držav podpisnic, še posebej naj bi se iz projekta umikali Italijani, le Avstrija močno podpira projekt, ker nastaja na njenem ozemlju. Centra naj bi se veselili tudi avstrijski kontrolorji, saj bo le 4 kilometre oddaljen od sedanjega. Eurocontrol je znan tudi po tem, da dobro plačuje svoje delavce in avstrijskim kontrolorjem bi se povečale plače s 4000 na 6000 evrov.

Odločitev, ali sprejeti projekt CEATS ali ne, je na plečih slovenskih oblastnikov. Na ministrstvu za promet in zveze so nam povedali, da minister Janez Božič še ni sprejel nobene odločitve in da naj bi celo grozil o obstrukciji srečanja evropskih ministrov, če Sloveniji v primeru CEATS ne bodo ponujeni kakšni konkretni predlogi. Eurocontrol je za sodelovanje v projektu CEATS Pragi namenil center za strateške raziskave in razvoj, Budimpešti razvojni in simulacijski center, italijanski Forli (med Imolo in San Marinom) pa naj bi dobil šolski center. Slovenija ne bi dobila nič.