"Alarm bi moral zazvoniti po vsej Evropi"

Kaj menite o pojasnilih ministra Simonitija?

Prebral sem njegovo pismo in moram reči, da je zelo dobro, da se je minister odzval. To kaže, da jemljejo slovenske oblasti zaskrbljenost, ki smo jo izrazili v zvezi s predlogom zakona o RTV Slovenija, zelo resno. G. Simoniti sicer ni zadovoljivo odgovoril na vsa vprašanja, ki povzročajo naše največje skrbi, je pa vsaj pokazal pripravljenost na razpravo.

Minister v pismu pravi, da ste ga doslej napačno razumeli.

Ne vem, ali je bil minister res napačno razumljen. Zelo tesno sodelujemo s kolegi iz Slovenije, zlasti z RTV Slovenija, ki trdno stojijo za argumenti, da je predlog zakona skrb zbujajoč. In mislim, da so nas zelo dobro informirali o tej tematiki. Dejstvo je, da je vlada svoj predlog zakona prvič objavila 1. aprila, komentarje na predlog je želela zbrati v zgolj nekaj dneh, nato pa zakon po hitrem postopku poslati v parlament. Od namere po hitrem postopku je vlada odstopila zgolj zaradi protestov na lokalni ravni. Tu ni nikakršnega nesporazuma. Zelo jasno je, da je želela vlada zakon sprejeti v naglici in brez dostojne javne razprave. To pa je nesprejemljivo. Minister v pismu, ki nam ga je poslal, tega ni omenil.

Torej si potem, ko ste prebrali pismo, niste premislili?

Ne, nismo si premislili. Naglico bi bili pripravljeni sprejeti, denimo, če bi šlo zgolj za nova pravila imenovanja generalnega direktorja RTV Slovenija in ta po novem ne bi več potreboval soglasja parlamenta. Predlagani zakon pa bi prinesel številne težave.

Katere so po vašem mnenju največje?

Menim, da obstajajo tri problematična področja. Prvo zadeva nadzor nad RTV Slovenija. Doslej je obstajal Svet RTVS, ki je v veliki meri slonel na nemškem sistemu, ki zagotavlja kar največjo prisotnost civilne družbe v tem organu. Te civilnodružbene skupine so doslej same izbrale svoje predstavnike v Svet RTVS, kar je zelo dobro. Predlog zakona predvideva, da bi selekcijo najboljših kandidatov civilne družbe opravil parlament. Pri tem je neizogibno, da si bodo v trenutku, ko bi izbiro prepustili parlamentu, politične stranke razdelile položaje v tem organu. To se vedno zgodi. To pa je korak nazaj. Takšen model je po našem mnenju blizu dogajanju v večini tranzicijskih držav. Zakon poleg tega prinaša novosti tudi v nadzornem odboru, ki bdi nad porabo denarja. Problematično je, da praktično ves nadzor prepušča državi. Problematično je tudi področje finančnega nadzora. Vlada bo prevzela popolno oblast nad deljenjem sredstev, nobenega zagotovila pa ni, da bo javnemu RTV-servisu zagotovila več denarja. Posledica tega je lahko večji politični vpliv na RTV Slovenija.

Kaj pa menite o posebnem parlamentarnem kanalu?

Z njim je povezano tretje problematično področje. S predvajanjem parlamentarnih zasedanj ni sicer nič narobe. Čeprav moraš biti po mojem mnenju posebna oseba, da si pripravljen cel dan sedeti pred televizijo in spremljati dogajanje v parlamentu. RTV Slovenija je že doslej prenašala tiste seje, na katerih se je dogajalo kaj posebnega. Po novem pa naj bi predvajali vse seje. Parlamentarni kanal je lahko zanimiv in tudi vodstvo in novinarji RTV Slovenija mu ne nasprotujejo. Nasprotujejo pa temu, da bi bil to politični TV-kanal. Najboljši način, da se temu izognemo, je, da politikom preprečimo, da bi se na kakršenkoli način vmešavali v njegovo delovanje. Pri tem pa nas skrbi, da ni načrta, s katerim bi zaradi vzpostavitve novega kanala povišali proračun RTV Slovenija. Kdo bo zagotovil denar za ta program?

Menda TV-prodaja.

Torej bo prišel denar iz proračuna za že zdaj obstoječe programe. Če se proračun RTV Slovenija ne bo povišal, obstaja nevarnost, da bo parlamentarni kanal postal politični kanal, ki bo odžiral vir financiranja že obstoječima programoma.

Zelo kritični ste bili do Janeza Janše, ki je pojem javne RTV izenačil s pojmom državne RTV. Vas je prepričal minister Simoniti, ki pravi, da ima premier zgolj posebno definicijo pojma 'državno'?

Situacija, v kateri skuša minister s pismom odpraviti zmedo v zvezi s tem, kaj je javna in državna RTV, zbuja skrb. Lahko bi jo razumeli kot manipulacijo z besedami. Ljudje razumejo, kako se uporabljajo besede in kdo jih uporablja. In naši kolegi iz Slovenije so bili zelo zaskrbljeni, ko je premier uporabil te besede, saj so razumeli, da jih je uporabil na zelo jasen in političen način.

Kako ste jih razumeli vi?

Kadar nekdo uporablja izraz državna RTV v kontekstu, v kakršnem ga je uporabil predsednik vlade, se to lahko razume kot enačenje javne in državne RTV. Tu ne gre za nikakršno zmešnjavo. Če pogledamo organizacijo države, je vlada izvoljen predstavniški organ ljudstva, ki upravlja državo. Če želi imeti torej premier državno RTV, to neizogibno pomeni, da želi vladno RTV. Sam sicer ne govorim slovensko in sem pripravljen sprejeti ugovor, da je šlo v tem primeru za lingvistični nesporazum. Vendar pa obenem verjamem kolegom iz Slovenije in z njimi delim zaskrbljenost glede te izjave.

Med javno in državno RTV je namreč ogromna razlika.

Absolutno, razlika je ogromna. Beseda javno se nanaša na nekaj, nad čimer nima nadzora nobena politična ali družbena sila. V primeru javne RTV gre za odgovornost do javnosti, kar pomeni, da se nanaša na vse prebivalce neke države, ki so med seboj enakopravni in jim ni vsiljena nobena ideološka percepcija. Ko začnejo politiki govoriti o različnih lingvističnih razumevanjih tega izraza, lahko to javnemu RTV-servisu zniža kredibilnost. Zato moramo biti pri izražanju zelo natančni.

Vlada noče razkriti piscev zakona. Vemo pa, da k snovanju zakona ni bilo povabljeno Društvo novinarjev Slovenije niti medijski strokovnjaki. Tudi javne razprave ni bilo.

Res je. Čeprav minister v pismu pravi, da je imel sestanke, to ni bila prava javna in temeljita razprava o zakonu. Ta pa bi bila nujna, ker gre za spreminjanje javnega RTV-servisa, ki je bil obenem model za ostale javne RTV-servise na območju celotne Vzhodne in Srednje Evrope. Zato je prva stvar, ki jo želimo, dostojna, intenzivna debata o zakonu o RTV Slovenija na nacionalni ravni.

Vlada je želela do zakona najprej priti po hitrem postopku. Pozneje je sicer privolila v redni postopek, vendar pa smo bili takoj zatem priča izredni seji o tem zakonu. Kaj menite o tem, še vedno precej hitrem sprejemanju zakona?

Menim, da bi morala slovenska vlada narediti korak nazaj. Odstopiti bi morali od projekta, ki je trenutno v parlamentarni proceduri in je prvo branje že prestal, drugo branje pa naj bi ga čakalo maja. Če bo oblast še naprej tako hitela s sprejemanjem tega zakona in če se bo izogibala dostojni javni razpravi, se lahko nadeja konfliktov z novinarji, medijskimi strokovnjaki, civilno družbo in seveda tudi z mednarodnimi združenji, kakršno je naše. Resnično verjamemo, da ta trenutek na RTV Slovenija ni kakšne krize, zaradi katere bi bilo treba zakon sprejemati s pomočjo urgentnih akcij.

V Veliki Britaniji denimo prav zdaj poteka velika javna razprava v zvezi s spremembo ustanovne listine BBC-ja, ki se zgodi vsakih deset let. Ta razprava traja že celo leto in razprave so se udeležile vse mogoče skupine. Gre za množico različnih mnenj in idej, zaradi katerih se zgodi dvoje. Javnost dobi občutek, da je lastnik BBC-ja in da je del spreminjanja ustanovne listine BBC-ja, obenem pa politiki slišijo vse, kar morajo, preden se odločijo, kaj je dobro in kaj slabo. To načelo je bilo v Sloveniji popolnoma ignorirano.

V čem se novi zakon o RTV Slovenija razlikuje od modernih zakonov o javnih RTV?

Ta predlog ni tako zelo drugačen od modelov, ki obstajajo v nekaterih državah Vzhodne Evrope, in ravno v tem je problem! Novi zakon ne sledi več modelu, ki ga je vzpostavil obstoječi zakon o RTV Slovenija, ki se je zgledoval po nemškem modelu.

S katerimi državami bi se lahko primerjal novi zakon?

Blizu je temu, kar se dogaja na Češkem in Slovaškem.

Tudi v Italiji?

Italija je poseben primer, kjer se ukvarjajo z zelo izkrivljeno vizijo tega, kaj naj bi javni RTV servis sploh bil. Problem je še resnejši od trenutne situacije v Sloveniji.

Slovenijo ste nedavno vendarle omenili v družbi z Italijo. Pa Tunizijo, Alžirijo, Izraelom, Turčijo ...

To sem storil zato, ker je trenutno največ težav v državah ob Sredozemskem morju. Presenetljivo je bilo, da smo izvedeli za poskus nazadovanja pri izpolnjevanju dolžnosti javnega RTV-servisa v Sloveniji. Potem lahko samo pomisliš, kaj se tukaj dogaja. In potem moraš pod vprašaj postaviti obvezo slovenske vlade, da bo omogočala javni RTV-servis. Zato smo Slovenijo vključili na ta seznam, ki državam, ki so na njem, gotovo ni v ponos. Na njem so namreč države, ki imajo dolgotrajne težave z mediji. Zato upam, da bo Slovenija odložila sprejemanje tega zakona in da bo dovolila javno razpravo o njem. Upam tudi, da ne bo odstopila od dobrih načel in praks obstoječega zakona in da bo dajala v praksi še naprej vedeti, da ima dober model javnega servisa.

Pisci zakona pravijo, da je novi zakon potreben predvsem zato, ker je predsednik Sveta RTVS bivši predsednik politične stranke. Je problematično, da je na čelu tega organa nekdanji politik?

Nenavadno je, da ljudje, ki so bili na političnih funkcijah, kmalu zatem zasedejo pomembne položaje v javnem RTV-servisu. To lahko sproži številna vprašanja v zvezi s tem, ali je mogoče, da bi bila RTV pristranska. Ampak če pogledate, kakšno situacijo imajo v Italiji, ne morete reči, da je to najhujša situacija v Evropi.

Kakšen je sicer delež nekdanjih politikov v vodstvenih organih drugih javnih RTV?

V nekaterih državah Vzhodne in Srednje Evrope boste našli kakšen primer, v večini držav pa sicer ne.

Vlada je v svojem prvem predlogu zakona nameravala dovoliti versko propagando, po protestih je predlog umaknila. Kakšna pa se vam zdi sama ideja, da bi uvedli versko propagando?

To področje imajo različno urejeno po posameznih državah. Recimo v mnogih krščanskih in islamskih državah je javni RTV servis dolžan reflektirati nacionalno in kulturno tradicijo z verskim programom. S samim verskim programom ni nič narobe, vendar pa morajo takšen program voditi in organizirati novinarji po merilih, ki veljajo za vse druge programe, ki jih pripravljajo. Nikakor pa ne sme verski program postati verska propaganda.

Vlada je sprva predlagala tudi, da bi bila ves čas, ne le pred volitvami, dovoljena politična propaganda.

Pred volitvami je politična propaganda sicer legitimna. Na splošno pa mislim, da mora biti propaganda zelo strogo nadzorovana in da bi je moralo biti čim manj.

Ali lahko po vašem mnenju v novem zakonu o RTV Slovenija vidimo simptom neke nove vrste konservativizma?

Vsi znaki kažejo na to, da se v Sloveniji spreminja atmosfera v politični administraciji in z njo pristop k javnemu RTV-servisu in ostalim medijem. Ta atmosfera pa se ne spreminja na boljše. Evropski model javne RTV namreč vidi na Vzhodu, s čimer stopa korak nazaj, namesto da bi se pridružila čvrstemu jedru mainstreama demokratične Evrope.

Menimo, da skuša slovenska vlada pridobiti večji politični vpliv nad svojim javnim RTV-servisom. V tem vidimo začetek, da bi pridobila neposredni politični vpliv ne le nad tem, kdo upravlja javni RTV-servis, ampak tudi nad tem, kdo ga ureja. Zato bi moral zazvoniti alarm med novinarji po vsej Evropi. Slovenija je imela namreč doslej zelo velik ugled. In če je ta ogrožen, se vzpostavi splošna zaskrbljenost nad tem, ali ni to, kar se dogaja na RTV Slovenija, morda simptom širših političnih sprememb v Sloveniji, ki bi lahko ogrozile demokracijo kot celoto.

Zanimivo je, da kulturni minister Simoniti, ki novinarjem očita neverodostojno informiranje, ni pristal na intervju v Mladini, v katerem bi lahko predstavil svojo plat. Kako komentirate njegovo odločitev?

To je res škoda. Politiki seveda sami odločajo, s kom bodo govorili in s kom ne, vseeno se ne bi smeli skrivati in odklanjati intervjujev, temveč bi morali zgrabiti vsako priložnost, ki se jim ponuja za zagovarjanje svojih stališč. Če tega ne storijo, po mojem mnenju spodkopavajo svojo kredibilnost.