Kongres kontinuitete

Tako drobčken kongres, pa bojda tako veliko na tehtnici. Par tednov po tem, ko se je zaradi koalicijske neizprosnosti zamajal celotni dolgoročni finančni plan države, se je DeSUS-ovo delegatsko jedro zbralo na predčasnem, izrednem kongresu in se spravilo voliti novo vodstvo, novo ime in morebiti celo novo smer. Nezadovoljnežev v stranki vsekakor ni manjkalo. Mariborska izpostava je itak že takoj po državnozborskih volitvah zahtevala odstop vodstva, dodatni del članstva pa je potem pošteno pogrel še smuk v desno vlado. Ključne vsebinske polemike naj bi se kresale po prelomnici vprašanja, ali naj stranka ostane zavezana predvsem upokojenskim množicam ali naj začne nagovarjati tudi druge družbene podskupine: ali naj torej DeSUS zaradi obupnega rezultata med tarčno populacijo poleg sprehajalne palice z drugo roko zavihti še ribiško in si v usta morebiti porine rejversko dudo?

Če smo se novinarji pred tednom dni klavrno dolgočasili na SDS-ovem kongresu zaslužniškega trepljanja, je bilo tokrat neprimerno bolj poskočno, saj je šlo za tisti pravi bojni kongres z ustrezno paleto antagonističnih likov. Od tistih, ki so neposredno kandidirali za kapitana, je vnaprej največ simpatij morda zbujal outsider Mirko Miklavčič, to pa zato, ker javnost o njem mimo tega, da je v. d. direktorja izolske bolnišnice, ni vedela praktično ničesar. Nasproti so mu stali pragmatik in nesojeni šarmer Anton Rous, old-skool natofil Anton Bebler in obrambni minister Karl Erjavec, ki naj v bistvu sploh ne bi smel kandidirati, saj je tehnično še vedno veljal za člana LDS.

Vnaprej je med analitiki prevladovala interpretacija, da predstavljata Rous in Erjavec identično opcijo, kar se seveda sliši precej logično, glede na to, da oba grejeta udobne vladne stolčke (Rous je državni sekretar v kabinetu predsednika vlade) in si torej niti približno ne želita preveč korenitih sprememb. Tako je v pismu delegatom kongresa zatrdil tudi Anton Bebler in celo napovedal, da sta možakarja sklenila tajni pakt in da bo Rous še pred prvim krogom glasovanja svojo bazo (predvsem ljudi, ki da jih je v preteklih mesecih skušal kupovati z imenovanji in obljubami imenovanj v nadzorne svetove) skušal prepeljati v šotor obrambnega ministra. Dosedanji čelnik je potem na dan kongresa dopoldne od svoje kandidature (čeprav je še par dni prej trdil, da zmaga sploh ni izključena) v resnici odstopil in svojo podporo jasno in glasno položil pred Erjavčev prag.

V nesmotrno hlajeni rožnato-vijolični dvorani so se pred 190 delegati čili petdesetletniki samo delno v hecu opisovali kot podmladek in celo "pionirski odred". Med dopoldansko razpravo je več govornikov izpostavilo nesmiselnost pozivov po odpiranju novim demografskim skupinam, glede na to, da nimajo trenutno zaupanja niti desetih odstotkov vseh upokojencev. Izrazno najbolj čustveno je nastopila stara pozicija znotraj stranke in odgovarjala na kup očitkov, ki jih je slišala na lastna ušesa ali prebrala po medijih. Kritike o nenačelnem sodelovanju v vladi je vodja poslanske skupine Franc Žnidaršič zavrgel kot povsem neutemeljene, saj da je DeSUS tudi v novi vladi ostal zvest svojim izročilom in bi - če kaj ne bi šlo, tako kot mora iti - mirno odkorakal stran. Napadi na "dosledno bojevanje" vodstva po njegovem kažejo predvsem na to, da se jih mnogi počasi začenjajo bati, saj da gre za stranko, ki jo čedalje več upokojencev začenja doživljati kot edino, ki se bo do konca potegovala za njihove pravice. Glede na konkretni volilni rezultat si je sicer težko predstavljati, od kje se mu je porodila sintagma "čedalje več", je pa govor ognjevito končal z: "V teh letih moje hrbtenice ni več mogoče upogniti - že zato, ker je nekoliko spremenjene oblike!" Antona Rousa so po drugi strani najbolj zbodli očitki, ki letijo še na predvolilno obdobje, ko se je po plakatih kot pečen maček smejal blažen med ženami: "Meni so pripisovali posebno sposobnost ljubezni do žensk, pa je bilo to povsem neutemeljeno! Za te džambo panoje sem denar dobil sam in ga za DeSUS nasploh zbral več kot kdorkoli, ki zdaj sedi tukaj, zato me ne sprašujte več, zakaj sem trošil vaš denar! S sedemnajstimi kandidatkami pa sem se slikal zato, ker sem želel, da princip 'več žensk v politiki' postane dejstvo, ne pa da ostane gobezdanje!"

V sklopu sprejemanja novega statuta je bilo največ pozornosti namenjene morebitni spremembi imena. Na statutarno komisijo je prispelo več kot petnajst različnih predlogov. Rous je napovedoval, da je razpoloženje glede tovrstne spremembe nekje pol-pol, a se je po par doživetih govorih (Ivan Kebrič je celo napovedal, da eliminacija pridevnika demokratična odpira vrata avtoritarizmu) od 184 za staro, preizkušeno ime izreklo kar 170 glasujočih. Debato okrog sprejemanja statuta je nasploh prevevala neka čudna histerija, ki pa ni bila vezana na nič zares konkretnega in je zato o njej težko poročati, zato sem se raje obrnil na desno in prisluhnil zanimivim anekdoticam novinarske kolegice o tem, kako jo je na prejšnjem dvodnevnem kongresu v Postojni pošastno okajena posadka DeSUS-ovih delegatov skušala zvabiti gor v hotelsko sobo, češ da imajo tam zanjo kup ... "klobas".

Popoldne se je volil nov predsednik. Najsočnejša zdraha je padla z mize favorita Karla Erjavca, za katerega so pri LDS trdili, da je še vedno njihov član, glede na to, da se preprosto ni nikoli izpisal. Erjavec je pristopno izjavo k LDS podpisal 29. maja lani in tudi plačal članarino (ko je ta podatek v javnosti izbruhnil prvič, je pojasnil, da zato, ker so mu poslali položnico - če ti nekaj pošljejo, pač plačaš!), nakar ga je vodstvo ocenilo kot neperspektivnega kandidata in ga posledično ni uvrstilo na državnozborsko listo. Pri tem je imelo še kako prav, saj je Erjavec potem na kandidatni listi DeSUS-a uplenil beraških 321 glasov, a se je na koncu po nepredvidljivi koalicijski aritmetiki vseeno zavihtel kar na ministrski položaj. Sedenje na dveh stolih za gospoda, ki je med drugim obljubil eliminacijo ekscesivnih vampov iz slovenskih bojnih enot, nasploh ni neka totalna novost, saj je bil tudi po prestopu v LDS po podatkih SLS še cele tri mesece član ljudske stranke.

Po statutu DeSUS-a v vodstvo stranke eksplicitno ne sme kandidirati član kakšne druge stranke, na tovrstne pomisleke pa je Erjavec pred delegati odgovoril v posebni prezentaciji, posvečeni izključno tej temi. Povedal je, da si šteje v neznansko priznanje, da v najmočnejši opozicijski stranki zanj gojijo tako zanimanje in da ga imajo kar naenkrat za tako perspektivnega (česar sicer v LDS seveda niso rekli, rekli so samo, da je še vedno njihov član). Dodal je, da nikakor ni več član LDS in da lahko to jasno in glasno dokaže s strankinim statutom, za katerega je strašno žalostno, da ga pri LDS ne poznajo. Citiral je 69. člen, po katerem je član LDS iz stranke izključen, če postane član kakšne druge stranke in/ali če kandidira na kakšni drugi listi. Ko smo prišli novinarji kasneje do njega in mu citirali še nadaljnje stavke 69. člena, po katerih se v zgoraj omenjenih dveh primerih šele začne postopek, po katerem notranji strankini organi debatirajo o izključitvi, nam je vljudno odvrnil, da je v prvem delu člena jasno rečeno "je izključen", poleg tega pa da ni njegov problem, če organi LDS ne delujejo tako, kot bi morali. Še enkrat je izrazil pozitivno začudenje nad interesom, ki ga LDS kar naenkrat goji zanj, in se hudomušno vprašal, če morda iščejo novega predsednika.

V svojem predstavitvenem govoru se je Bebler zavzel za "ozdravitev", Miklavčič pa kar za "streznitev" stranke, s tem da je slednji še dodal, da je DeSUS morda res dosegel največjo prepoznavnost doslej, da pa se ni po generaciji upokojencev v javnosti še nikoli zlilo toliko gnojnice kot prav v teh mesecih. Erjavec je na oder prišel še enkrat, in čeprav mu je večina ploskala, so se nekateri delegati iz parterja med precej anemičnim in dolgočasnim govorom nanj drli, da je njegovih šest minut že zdavnaj mimo, ob čemer je povsem poživinil vodja delovnega predsedstva, ki je kričal, da mu bo take reči povedal že sam, hvala lepa! Erjavec je motilnim elementom nekoliko plašno in zbegano odgovarjal "Za naše vnuke gre!".

Kljub temu da je odstopil od kandidature, se je v sklopu predstavitve kandidatov malce predstavil še Anton Rous, ki je povedal, da odstopa zaradi neenotnosti v stranki in tudi zato, ker se ne da narediti nobenih sunkovitih sprememb. "15 let so funkcionarji na svojih položajih, rezultatov pa ni, ne na Gorenjskem ne da Dolenjskem! Kaj češ?" Odhaja, ker noče biti več šef podjetja DeSUS s sedežem v Mariboru, v katerem so vsi ostali deli Slovenije zgolj filiale. Zanimivo, da med tem govorom javno ni še enkrat potrdil svoje podpore Erjavcu. Prežet z neko močno emocijo nam je kasneje zasebno povedal, da se je jasno opredelil za Erjavca, in sicer s tem, ko je izpostavil, da se zavzema za "preobrazbe", Erjavec pa da je bil edini, ki se je tudi zavzemal za "preobrazbe" (Rous je imel čisto prav. Bebler in Miklavčič dejansko nista omenjala "preobrazb", temveč sta se zavzemala za "spremembe").

Z več kot prepričljivimi 113 glasovi je na koncu zmagal nekdo po imenu Krel Viktor Erjavec, tako je vsaj pisalo na materialu, ki smo ga dobili v roke V inavguralnem govoru se je posebej zahvalil poslanski skupini (Franc Žnidaršič je prej poudaril, da si res ne predstavlja, kako bi lahko poslanska skupina sodelovala z nekakšnim Beblerjem, ki jih vse do včeraj ni prišel pozdravit enkrat samkrat) in izpostavil pokončno držo. Koalicijska pogodba se po njegovi oceni korektno izpolnjuje in torej ne vidi razloga, da upokojenci ne bi sodelovali pri upravljanju države. Pogača se je doslej delila narobe - veste, tisti, ki imajo na mesec na voljo manj kot sto tisoč tolarjev, živijo težko! Prvi cilj je socialna država, saj brez nje ni demokracije in ni pravne države.

Za podpredsednike so bili izbrani Valter Drozg, Marija Gjerkeš Dugonik in Ivan Nerad. V preddverju so vsi skupaj vzhičeno razrezali torto velikanko v obliki knjige z naslovom DeSUS gre na novo pot, čeprav konkretna smer te nove poti ni bila najbolje opredeljena. DeSUS je imel vendar ja že prej pokončno držo in pehar deklarativnega sočutja do ljudi z manj kot sto čuki na mesec! "Mnogo tega smo si odkrito povedali!" je korajžno komentiral Anton Rous moje namigovanje, da je bila ne glavna, temveč edina namera dneva rukniti njega in ga nadomestiti z nekom, ki mu je najbolj podoben: "Kritičnost razprav je bila na zavidljivi ravni. Šlo je za kongres kontinuitete ... No, de iure preobrazba resda ni bila izglasovana, se je pa v zraku čutila močna potreba po njej!"