Bručanov manever

Vsak dan je v Sloveniji na bolniški v povprečju 35.000 zaposlenih, čeprav jih po statistiki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije dobra desetina bolezen le hlini. Bolniška v povprečju traja skoraj 14 dni, kar nas uvršča na spodnji del lestvice evropskih držav. Na Nizozemskem bolniška v povprečju traja le 5,5 dneva, na Hrvaškem 11,6, v Avstriji pa 12,6 dneva. Ker smo poleg Švedske edina evropska država, kjer pravica do bolniškega dopusta ni omejena, so nekateri na bolniški tudi po deset let in več. Hkrati smo edina evropska država, ki pravico do bolniške odsotnosti priznava brezposelnim - ti so bili samo lani na bolniški kar 187.000 delovnih dni. Prvih trideset dni jim je bolniški dopust plačal državni proračun, pozneje pa javna zdravstvena blagajna. Za neposredno plačilo bolniškega dopusta gre iz zdravstvene blagajne dobra desetina vseh sredstev oziroma 41 milijard tolarjev, nekaj več pa za nadomestila do trideset dni bolniškega dopusta vsako leto plačajo delodajalci. Ali povedano preprosteje: bolniška odsotnost na leto zahteva kar šest odstotkov bruto domačega proizvoda.

Hitenje

Vlada se je odločila za drastično znižanje nadomestila za plačo v času bolniške odsotnosti. Po novem zaposleni za bolniški dopust zaradi bolezni ne bodo prejemali 90-odstotnega nadomestila kot sedaj, pač pa le 80-odstotnega. Za dopust za nego družinskega člana nadomestilo ostaja nespremenjeno, torej 80-odstotno. Za poškodbe zunaj dela ne bodo prejemali sedanjih 80, pač pa 70 odstotkov (s 1. januarjem 2007 celo zgolj 60 odstotkov). Prav tako bodo 70 odstotkov nadomestila prejeli v času, ko bodo v bolnišnici ali zdravilišču, ker so tam stroški prehrane in bivanja pokriti. Le 50-odstotno nadomestilo pa bodo dobili tisti, ki bodo na bolniški zaradi poškodbe pri adrenalinskem športu. 100-odstotno nadomestilo pa bo, tako kot je bilo že doslej, rezervirano le za primere odsotnosti z dela zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi ali izolacije, ki jo odredi zdravnik.

Doslej je torej najnižje nadomestilo znašalo 80 odstotkov od osnove, po novem pa bo v nekaterih primerih znašalo le 50 odstotkov, se pravi, da gre za drastičen poseg v obstoječe pravice. To pa še ni vse. Predvidena je tudi omejitev najnižjega in najvišjega možnega izplačila. Tako ne bo mogoče dobiti nadomestila, ki bi bilo nižje od minimalne plače, kar trenutno pomeni 117.500 tolarjev bruto, pa tudi ne nadomestila, ki bi presegalo dvakratni znesek povprečne plače na zaposlenega v devetih mesecih minulega leta, kar trenutno pomeni 540.000 tolarjev bruto. Prvič bo omejen tudi čas trajanja bolniške, tako da jo bo z vsemi podaljški in izjemami vred mogoče raztegniti na največ 21 mesecev. Po preteku tega roka bo imel delavec na voljo tri možnosti: prekvalifikacijo, invalidsko upokojitev ali spremembo bolniškega statusa v status brezposelnega. Pri tem je treba opozoriti, da bodo vse naštete novosti veljale le za bolniško po tridesetem dnevu, saj prvega meseca odsotnosti ne pokriva zdravstvena blagajna, pač pa delodajalci. Ali povedano drugače: prvih trideset dni ostaja nedotaknjenih. Vse, kar bo temu sledilo, pa bo omejeno. Na ta račun naj bi na leto prihranili dobre štiri milijarde tolarjev. Ta sredstva naj bi namenili za zdravstveno varstvo približno sto tisoč socialno najbolj ogroženih prebivalcev, saj bi jih oprostili plačila dopolnilnega zavarovanja.

V kategorijo srečnežev, ki jim vsak mesec ne bo treba plačati dobrih štiri tisoč tolarjev dopolnilnega zavarovanja, spadajo prejemniki minimalne plače, varstvenega dodatka, trajne denarne socialne pomoči in brezposelne osebe, ki so upravičene do denarne pomoči. Premija za dopolnilo zavarovanje na letni ravni stane približno 50.000 tolarjev. In če to številko pomnožimo s 100.000 socialno ogroženimi, se izkaže, da bo na koncu za njihovo ugodnost treba na letni ravni zagotoviti pet in ne le štiri milijarde tolarjev. Kje namerava vlada poiskati manjkajočo milijardo, je jasno, če pogledamo še ostale spremembe, ki jih prinaša zakon. Po novem bodo kmetje, obrtniki, samostojni podjetniki in samozaposleni morali prispevke za zdravstvo plačevati od dohodninske osnove namesto od osnove za pokojninsko zavarovanje. Poleg tega se zdravstveni prispevek po novem ne bo plačeval le od plač, pač pa od vseh prejemkov, tudi avtorskih pogodb in nagrad.

Vlada torej po eni strani namerava jemati večini, po drugi strani pa dajati najšibkejšim. Takšna vezana trgovina je nujno potrebna, saj bi zgolj poseg v pravice, ne da bi v zameno ponudil tudi ugodnosti, povzročil preveliko nasprotovanje sindikatov, pa tudi vsesplošne javnosti. Kar bi onemogočilo sprejetje omenjenih sprememb na vrat na nos. Vladni scenarij je namreč naslednji: novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju bo do konca tega tedna v javni obravnavi, nato jo bo minister za zdravje in podpredsednik največje vladne stranke SDS dr. Andrej Bručan poslal na vlado, še pred poletnimi počitnicami pa naj bi jo sprejel državni zbor.

Eden od ključnih razlogov za naglico se skriva v napovedi zavarovalnic o zvišanju premij za dodatno zavarovanje. Vzajemna je zaradi izgube že napovedala celo do 38-odstoten dvig premij, kar bi povzročilo občutno rast inflacije. Novela zakona naj bi to podražitev preprečila, saj uvaja izravnalne sheme. Te bodo omogočile, da se bo del sredstev od zavarovalnic s pretežno mladimi in cenejšimi zavarovanci, kakršni sta Adriatic in Triglav, pretakal k zavarovalnicam s starejšimi in dražjimi zavarovanci, predvsem Vzajemni. Slednja bi na ta račun prejela okoli dve milijardi tolarjev letno, to pa je skoraj toliko, kolikor znaša njena lanska izguba.

Ni pa to edini razlog za naglico. Njena priročnost je tudi v tem, da onemogoča poglobitev v detajle. Če bi si namreč vzeli čas, bi v zakonski noveli odkrili kup pomanjkljivosti. Nobena skrivnost ni, da se primeri zlorabe najpogosteje dogajajo predvsem pri krajših odsotnostih. Če bi torej hoteli zmanjšati število simulantov, bi morali poseči v prvih trideset dni bolniške, česar pa ne ureja zdravstvena zakonodaja, pač pa zakon o delovnih razmerjih. Skratka, z zadevo bi se namesto Bručana moral ukvarjati minister za delo. Nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber pravi: "Če je treba znižati boleznino, jo je treba v prvem mesecu, kjer bi na primer petodstotno znižanje doseglo znatno večje učinke kot deset- do tridesetodstotno znižanje po prvem mesecu. Denar, ki bi ga na ta način pridobili delodajalci, pa bi bilo treba preusmeriti v zdravstvo. Tako bi bili spodbujeni, da bi se sami borili z vzroki absentizma, ali pa bi vsaj plačali davek za to, ker se njim ne ukvarjajo in povečujejo stroške zdravstvu."

Po njegovem mnenju je Bručanov predlog o znižanju boleznin bizaren, nestrokoven in neetičen, obenem pa udarja po tistih, ki se najtežje branijo: "Več kot 800 tisoč ljudi je odsotnih z delovnega mesta v povprečju manj kot deset dni na leto, medtem ko je tistih, ki so odsotni dlje kot en mesec, le dobrih sto tisoč. Med njimi so večinoma pravi in hudi bolniki. Maloštevilni simulanti lahko tak stalež prekinejo in se vedno znova vračajo v prvi mesec odsotnosti, medtem ko pravi bolniki tega zaradi bolezni ne morejo. In prav te je udaril minister. Zakaj? Ker za prvi mesec odsotnosti plačujejo delodajalci in bi znižanje boleznine koristilo njim, medtem ko bo zavarovalnica privarčevala šele pri tej maloštevilnejši skupini." Poudarja pa še nekaj: v nobeni od držav evropske petnajsterice se boleznine ne znižujejo s trajanjem bolezni, saj podaljševanje vedno bolj dokazuje resnost bolezni in socialno ogroženost posameznika. V nekaterih državah se boleznine celo zviša. "Poleg tega več držav priznava dodatek k boleznini, ki je odvisen od številna nepreskrbljenih družinskih članov, Bručan pa zaračunava celo hrano v bolnišnici."

Nujnost reforme

Sicer pa Bručan ni bil prvi, ki se je spomnil varčevanja na račun boleznin. Že konec lanskega leta je takšno rešitev ponudil takratni finančni minister dr. Dušan Mramor. Tedanjemu ministru Kebru je namreč v zasebnemu pismu predlagal, naj nadomestila za plače med bolniško zniža na 60 oziroma 70 odstotkov. Ko je vsebina pisma prišla v javnost, so sindikati ponoreli. Keber predloga ni vključil v takratni predlog zdravstvene reforme, vlada Antona Ropa pa o tej varianti nikoli ni resno razpravljala. Kaj je sledilo, je znano. Zdravstvena reforma, ki ji je Mramorjevo finančno ministrstvo nasprotovalo, saj je nasprotovalo ključni spremembi - prenosu sredstev dopolnilnega zavarovanja v javno blagajno - ni nikoli zaživela. Povozila so jo nasprotja znotraj največje vladne stranke LDS in parlamentarne volitve. Keber je tako moral na zadnjem kongresu liberalcev na Bledu skrušeno ugotoviti, da je bil "zadosti en makroekonomist in neki minister, ki ni član naše stranke, pa je bilo dovolj, da smo odrinili stran zdravstveno reformo".

Mramor sicer še naprej ostaja naklonjen znižanju nadomestil, saj "v Evropski uniji skoraj ni države, ki bi pri bolniških nadomestilih imela tako zelo velike pravice kot Slovenija". Tako se na primer v Avstriji, Nemčiji, Belgiji, Franciji ali Italiji nadomestila gibljejo med 50 in 80 odstotki. Izjemi sta le Norveška in Danska, kjer poznajo tudi 100-odstotno nadomestilo, pri čemer na Danskem, tako kot pri nas, ta ugodnost velja le za poškodbe na delu ali poklicne bolezni. Argument po njegovem mnenju seveda ni le mednarodna primerljivost, pač pa zlasti dejstvo, da se Slovenija sooča z velikim primanjkljajem v zdravstveni blagajni in z nezadovoljstvom gospodarstva zaradi bolniške odsotnosti delavcev. Z enakimi argumenti utemeljuje svojo reformo Bručan.

<HR>

Adrenalinski pristop

Preobrati, ki so se zgodili v besedilu od prvega osnutka novele zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

Prvi osnutek novele se je kmalu znašel v javnosti. Seveda ne po naključju. Gre za preverjeno metodo, ki se je že od začetka mandata s pridom poslužuje vladna koalicija Janeza Janše. Javnosti naprej ponudijo tršo različico zakona, da se izmeri temperatura na terenu. Temu pa sledi malenkostno popravljena verzija, ki vzbuja vtis o pripravljenosti na kompromis. V zadnji verziji tako še vedno ostaja drastična omejitev nadomestila za tiste, ki se bodo poškodovali pri adrenalinskih športih, saj jim bo namesto dosedanjega 80-odstotnega pripadlo le 50-odstotno nadomestilo. Če bodo hoteli več ugodnosti, se bodo prisiljeni dodatno zavarovati. Je pa zato iz zadnje verzije skrivnostno izginilo določilo, po katerem so - če verjamete ali ne - med tvegane športe poleg padalstva in jamarstva uvrstili tudi smučanje, deskanje na snegu in vodi, rafting, jahanje, športno, motorno in jadralno letalstvo, jumping, letenje z balonom, potapljaštvo, planinarjenje, plezanje, gorsko kolesarstvo in celo sankanje. Še bolj bizarno je, da novela, ki jemlje pravice športnikom, po drugi strani povsem spregleda kadilce, alkoholike ali ljudi s čezmerno telesno težo, čeprav je njihov način življenja zdravju bistveno bolj škodljiv in z vidika zdravstvene blagajne tudi bistveno dražji.

Zaradi kritik, ki so se usule na seznam, ga je Bručan iz zakona umaknil, ob tem pa pojasnil, da med adrenalinske športe "zagotovo ne bodo uvrščeni športi, ki pripomorejo k boljšemu zdravju, pač pa športi, ki neposredno izzivajo poškodbe". A tu se znova znajdemo pred težavo. Tvegan je lahko čisto vsak šport, če ga seveda ne obvladamo dovolj. Kje bo torej meja? O tem Bručan za zdaj noče razmišljati, ker bi v javnosti povzročil še več negodovanja. Odločitev je rajši preložil na čas po sprejetju zakonske novele, ko bo seznam športom določil sam s podzakonskim aktom. Sicer pa tvegani športi niso edina kategorija, za katero je bilo predvideno 50-odstotno nadomestilo.

Še bolj radikalen je bil predlog, da bi tako nizko nadomestilo veljalo tudi za tiste, ki bi se poškodovali pri vožnji z avtomobilom, motorjem ali kolesom. Pri tem sploh ne bi bilo pomembno, kdo bi bil za nesrečo ali poškodbo kriv, češ da je tako ali tako mogoče vlagati odškodninske tožbe, ljudje pa so tako ali tako zavarovani že v avtomobilskem zavarovanju. Zakaj je ta neumnost iz zakona izginila, verjetno ni treba posebej razlagati.

V stari verziji novele je bilo predvideno, da bi bilo dopust za vzdrževanega družinskega člana mogoče nastopiti šele drugi dan otrokove bolezni. Ko pa so izračunali, da bi bil finančni iztržek tega prepičel, so zadevo opustili. Sicer pa je iz zadnje verzije izginilo tudi določilo, po katerem bi bila spodnja meja za nadomestilo zajamčena plača. Po novem je ta meja namreč prestavljena višje, na minimalno plačo. Gre seveda za bistveno razliko. Medtem ko bo minimalna plača od avgusta letos znašala 122.600 tolarjev, bo zajamčena znašala več kot pol manj, namreč le 55.853 tolarjev.