Izrivanje civilne družbe vodi v totalitarizem

Zakaj je predlog vladnega zakona o RTV deležen tako številnih kritik?

Ker je slab.

Zakaj?

Mislim, da je razlogov več. Eden je najbrž že v samem postopku. Tako pomembne reči, kot je zakon o javni RTV, ki je ena osrednjih institucij civilne družbe, se pač ne sprejemajo po taki poti oziroma na tak način, brez javne razprave. Naj dam za primer belo in zeleno knjigo BBC-ja kot podlago za podaljšanje licence, o katerih teče javna razprava dve leti in o čemer je v nedavnem intervjuju za Delo govoril direktor BBC-ja. To se mi zdi ustrezen postopek za takšno institucijo. Ne pa, da se poskušajo na vrat na nos uvajati spremembe brez jasnih in utemeljenih razlogov. Čeprav razlogi verjetno so - skriti. Drugi razlog, zaradi česar se mi zdi ta zakon zelo problematičen, je izredno negativno stališče do civilne družbe. Češ da naj bi bila civilna družba samo nekakšna fasada, za katero se skrivajo politična družba oziroma stranke in tako lažje uveljavljajo interese, kot bi jih lahko skozi parlament. Ta trditev je hudo problematična. V bistvu je vsa sodobna zgodovina Evrope od razsvetljenstva naprej zgodovina civilne družbe; ne nazadnje so bile tudi demokratične spremembe v Sloveniji rezultat delovanja civilne družbe. Če zdaj nekdo nenadoma ugotovi, da v Sloveniji za civilno družbo tako rekoč ni več mesta ali da je sploh ni, je to slišati kot grožnja demokraciji. Tretji problem pa je v tem, da so predlagane rešitve preprosto v nasprotju z rešitvami v večini zahodnoevropskih demokracij, denimo v Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem, v skandinavskih deželah ...

Magister Grims, eden od tvorcev zakona trdi, da so se zgledovali po Avstriji ...

Avstrijski sistem je dokaj zapleten. V svet ORF (Stiftungsrat) člani prihajajo po petih poteh. Dve od teh poti sta vezani na civilno družbo. Drugi organ je svet publike (Publikumsrat), v katerega avstrijski državljani neposredno volijo del članov in imajo med drugim ves teden čas, da glasujejo o kandidatih, katerih imena so objavljena v uradnem listu. Svet publike pa izvoli del članov sveta ORF, ki imenuje generalnega direktorja.

Torej ni res, da v Avstriji politiki izbirajo člane sveta?

Del utemeljitve predloga zakona je preprosto preveden iz objav maastrichtskega novinarskega centra. Zanimivo je, da se v predlogu zakona opis avstrijskega sistema konča na tisti točki, ko bi moral predstaviti vpliv civilne družbe. V predlogu zakona govori samo o članih sveta ORF, ki jih imenujejo avstrijski parlament, zvezna vlada in vlade pokrajin, nič pa o tistem delu sveta, ki ga volijo gledalci in poslušalci.

Podobno imata tudi oba nemška javna televizijska sistema, ARD in ZDF, zelo razvejano mrežo organizacij civilne družbe, ki neposredno imenujejo svoje predstavnike v organe televizijskih postaj. Poleg tega je tako za nemški kot avstrijski sistem značilno, da imajo pomembno vlogo pri imenovanju članov organov javne RTV pokrajinske vlade, kar zmanjšuje moč zvezne oblasti oz. vlade.

Tudi pri nas je bil problem z zmanjševanjem moči mariborskega in koprskega dela RTV-ja ...

Slovenija je tako centralizirana, da v bistvu ni načina, kako razpršiti "glasovalno pravico" in politično moč v analogiji z nemškim ali avstrijskim sistemom: občin je preveč, pokrajin pa ni. Ob tem se mi pa zdi izjemno pomembno, da se v vseh teh razpravah pozablja na to, da javna RTV za to, da bi res sama dosegala status de facto javne RTV, ni naredila nič. Mislim, da je v veliki meri za takšno situacijo, v kakršni se je znašla zdaj, odgovorna sama. Slovenska RTV bi lahko naredila veliko več za to, da bi pritegnila institucije civilne družbe, gledalce in poslušalce k sodelovanju. Nekatere javne RTV imajo klube poslušalcev in gledalcev, s katerimi razpravljajo o programih, in to bi bilo mogoče brez velikih težav organizirati tudi pri nas, zlasti ker že obstajata regionalna centra v Mariboru in Kopru. Nikakršen problem ne bi bilo vsako leto organizirati javne razprave o programu RTV. Pa jim kaj takšnega ni prišlo na misel.

Premier Janša je pred časom enačil javno in državno RTV. Kaj na to pravite vi?

To je nesmisel. Zelo pomembna razlika je med tem, kaj je državna in kaj javna radiotelevizija. Izenačiti sfero javnosti z državo je enako, kot bi izenačili sfero človekove zasebnosti z ekonomijo. S koncem absolutizma so se med temi sferami vzpostavile zelo jasne razlike, ki odločilno zaznamujejo družbeni razvoj zadnjih treh stoletij.

Ampak takšna trditev nekaj pove o tem, kako se pripravlja zakon.

Prav gotovo. Če nekdo ne vidi nikakršne razlike med javno in državno oziroma vladno RTV, potem nima nikakršnih težav z uzakonjanjem državne televizije. Konec koncev bi lahko kdo mislil, da je to celo posledica nevednosti. Ampak v resnici najbrž ni.

Magister Grims je omenil, da bo tretji parlamentarni kanal potreben tudi zato, da ljudje preverijo, če jih novinarji pravilno obveščajo. Imajo tudi v tujini kanale za preverjanje novinarjev?

Obstajajo neposredni prenosi zasedanj v parlamentu. Problematičnost te ideje vidim le v tem, da je to razmeroma drag projekt za razmeroma majhno število gledalcev, ki jih lahko pričakujemo. Sam ne vidim posebnega razloga, zakaj je treba za tovrstne prenose narediti poseben TV-kanal oziroma zakaj ne bi teh prenosov raje prenašali prek interneta. V teh prenosih ne vidim nič problematičnega, razen finančne plati tega projekta.

Kaj pa menite o tem, da bi na tem kanalu vrteli TV-prodajo?

Zanimiva ideja ... Na neki način bi bilo to koristno, ker je reklamnih delov na prvem in drugem programu za normalno gledanje televizijskega programa pač preveč. Če bo šel del teh oglasov na tretji program, bo gledljivost prvih dveh kanalov večja, in s tega vidika bi bila to dobra poteza.

Kako je s takimi kanali v tujini?

Seveda obstajajo taki prenosi. Toda treba se je zavedati, da je količina gledalcev v Sloveniji neprimerljivo manjša kot v drugih državah. Tak projekt je v neki drugi državi z ogromnim številom gledalcev tako rekoč zanemarljiv strošek. V Sloveniji pa je financiranje treh programov razmeroma velik zalogaj. Velika razlika je med tem, ali imaš 700.000 gospodinjstev, kot jih imamo mi, ali pa pet ali deset milijonov.

Lahko pričakujemo še program, ki se bo ukvarjal samo s sodišči, vremenom ...

V Sloveniji jih ne moremo pričakovati, razen če bo parlament odločil, da je treba ustanavljati take kanale. V Sloveniji ni dovolj gledalcev, da bi lahko nastajali taki specializirani kanali, in ponudba tujih programov v Sloveniji je že prevelika. Zunaj pa so, seveda. Ampak to so komercialni kanali, za katere potrebuješ kritično maso gledalcev, da se program splača. Če hočete oddajati specializiran program, je še mnogo težje doseči kritično število gledalcev, ki zagotavlja donosnost programa.

Ob obisku Aidna Whita se je proti predlogu zakona obrnil tudi predsednik Drnovšek. Zakaj je tako dolgo odlašal s tem, čeprav so svoja mnenja o zakonu že povedali drugi mnenjski voditelji, politiki, novinarji?

Kaj je bil razlog, seveda ne vem. Edino, kar lahko rečem, je, da je hvalevredno, da je povedal, kar je povedal. Če se prav spomnim, je rekel, da je nespodobno spreminjati zakon o RTV Slovenija na način, kot to počne slovenska vlada. In s tem se povsem strinjam.

Zanimivo je tudi, da ne poznamo avtorjev zakona.

Če minister prevzema odgovornost za to, da se podpisuje pod tak zakon, pravzaprav v tem ne vidim posebnega problema. Kaj pa mi pomaga, če vem? Da lahko na nekega posameznika neposredno naslovim kritiko namesto na institucijo, ki je v resnici odgovorna za predlog?

Vas ne bi motilo, če je kdo od piscev doktoriral na FDV?

O, ja, to bi me motilo. Sem pa trdno prepričan, da tega ni napisal kdo, ki je doktoriral na naši fakulteti.

Magistriral pa je.

To pa je. No, do magisterija je bistveno lažje priti kot do doktorata; danes magisterij ni kaj več kot nekdaj diploma.

Nekatere ideje, ki jih prinaša novi zakon, ste ocenili kot nevarne. Katere ideje so najbolj nevarne?

Iz zakona je to mogoče razbrati posredno, od tistih, ki podpirajo novi zakon in v javni razpravi utemeljujejo potrebnost tega zakona, pa je eksplicitno mogoče razbrati podcenjujoč odnos do civilne družbe. Češ da je preostanek preteklosti, s katerim v sedanjosti ni mogoče nič početi. To je lahko zelo nevarna teza. Takšno izrivanje civilne družbe je na primer značilno za islam, kjer se država in družba s pomočjo cerkve povezujeta na tak način, da ogrožata tako zasebnost kot javnost. Bistvena vloga, ki jo ima civilna družba, je prav v tem, kot nekakšen Janus z dvema obrazoma na eni strani varuje in razvija področje zasebnosti, na drugi pa varuje javno sfero. Če takih varovalk zasebnosti in javnosti v družbi ni, postane družba totalitarna. To je tipično problem islama oz. islamskih republik. In to je bil problem mnogih družb v preteklosti, vključno s prejšnjo Jugoslavijo. Država je po eni strani nasprotnica civilne družbe, po drugi strani pa je ena ključnih dolžnosti države, da zagotavlja ugodne razmere za delovanje civilne družbe, da le-to varuje in ji omogoča razvoj. Predlog zakona o javni RTV pa gre v nasprotno smer. Ne le, da očitno ni treba varovati civilne družbe, ampak jo lahko država kar pohodi. To je ključen problem.

Drugi ključni problem, ki bo morda bolj prišel v ospredje, ko bo (če bo) prišlo do razprave o zakonu o medijih, je temeljni smisel regulacije svobode tiska. To ni samo naš problem, to je splošen problem. Nenadoma se pozablja, zakaj je treba svobodo tiska oz. medijev regulirati. To pa je bistveno, zlasti v sodobnem svetu, ko se tehnologije tako hitro razvijajo. Začetki regulacije segajo v obdobje razsvetljenstva z zahtevami po varovanju svobode izražanja in se nadaljujejo s prizadevanji za posameznikovo pravico do svobodnega tiskanja. Svoboda tiska v izvirnem pomenu namreč ni svoboda časopisa, temveč svoboda zasebnika, posameznika, da tiska. Dokler je bilo tiskanje res dejavnost posameznika, je bilo to povsem očitno, ko pa se je tisk začel razvijati v podjetje, to bistvo ideje svobode tiska ni bilo več očitno. V 19. stoletju se je naprej v Ameriki uveljavila doktrina, ki je človekovo osebnostno svobodo tiskanja začela izenačevati s svobodo časopisov, torej s pravico korporacije, dejansko s privilegijem manjšin, ki imajo v lasti zadostna finančna in tehnološka sredstva za tiskanje, ki je seveda namenjeno predvsem ustvarjanju dobička. Edini učinkovit odgovor komercializaciji je ustrezna regulacija medijev, ki še zagotavlja človekovo pravico do svobodnega izražanja, ali kot bi rekli danes, pravico do komuniciranja. In sistem javne RTV v največji meri lahko zagotovi to pravico prav s tem, da medij umesti v civilno družbo.

To je po mojem mnenju ključni problem. O tem bi se morali v javni razpravi o javni RTV ali o zakonu o medijih pogovarjati. Kako v resnici zagotavljati in varovati svobodo tiska kot človekovo pravico in svoboščino. Zanemarjanje tega vprašanja vodi v neposredno ogrožanje človekovih pravic.

Veliko se govori o vmešavanju politike v javno RTV-hišo. Nekateri govorijo o sedanjem vplivu, drugi o temu, ki bi ga prinesel novi zakon o RTV. Kaj menite vi?

To je težko izmeriti. Če nekdo trdi, da bo ta zakon zmanjšal vpliv politike, potem mora pokazati, kako se bo to zgodilo. In še prej mora empirično dokazati, kako je sedanji zakon prispeval k politizaciji sedanjega Sveta RTVS. Kdo je ta hip predsednik Sveta, sploh ni bistveno. Iz tega izpeljevati daljnosežne sklepe o odvisnosti novinarjev od politike se mi zdi skoraj smešno. Če ne bi bile posledice tako resne, bi bilo res smešno.

Del uvoda v predlog zakona so kljub temu kritike na račun Janeza Kocijančiča.

Splošen problem, ki sem ga opazil tudi na javni tribuni Zbora za republiko, je razpravljanje, v katerem se subjektivna mnenja predstavljajo kot dejstva. Menim, da so novinarji odvisni od politike, torej so res odvisni od politike! Vsakdo ima seveda pravico povedati svoje mnenje in naj ga pove. Ampak naj ne govori o tem, kot da bi govoril o dejstvih. Dejstva je treba pokazati in dokazati. Jaz nisem videl enega samega dokaza, da so zaradi Janeza Kocijančiča novinarji postali odvisni od politike. Morda je on odgovoren za to, da nekateri novinarji in novinarke nedvoumno podpirajo nasprotno politično opcijo? Dva primera omenjajo, eden je v zvezi z letalom, drugega se niti ne spomnim, kjer naj bi prišlo do politične cenzure. Ampak bog se usmili. Zaradi dveh primerov v toliko letih še ne bomo šli spreminjati zakona. Sankcionirati bi bilo treba odgovornost tistih, ki so (če so) dopustili take posege.

Kako vi vidite vpliv Kocijančiča na RTV?

Jaz ga ne vidim, sem predaleč od tega. Moja edina neposredna izkušnja s Svetom RTV je z začetka 90. let, ko me je skupščina imenovala za namestnika predsednika Sveta RTVS, njegov predsednik pa je bil Rudi Šeligo. Tam nisem imel nobene besede, ker je bila oblast dobesedno v rokah Demosovih predstavnikov. Ko je bil enkrat Šeligo bolan, bi moral jaz opravljati njegovo vlogo, ampak ker je bila večina članov Demosovih, nisem mogel niti normalno sklicati seje sveta, saj je večina izsilila sklic izredne seje. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem odstopil in si je svet kar sam izvolil začasnega predsednika.

Torej ste bili politično imenovani v Svet RTVS?

Prav gotovo, moram pa reči, da mi takrat, razen tega, da so me vprašali, ali bi hotel postati član Sveta RTVS, nihče ni nikoli nič predlagal in nič zahteval. Tudi ko se je pripravljal zdaj veljavni zakon o RTV, me nihče ni nič vprašal. Od tistih časov pa nimam bližnjih srečanj s politiki.

V zadnjem času so začeli nekateri kritizirati strokovnjake za medije s FDV. S pisateljem Dragom Jančarjem ste si dopisovali zaradi tega. Minister Zver je denimo izjavil, da so naši najboljši novinarji športni novinarji. Janko Kos trdi, da so vsi mediji, sploh rumeni, levoliberalni ... Kaj menite o tem?

Kot sem rekel, mnenja se prodajajo za dejstva. Vsakdo pač lahko ima svoje mnenje o tem, za resno razpravo pa so pomembni dejstva in dokazi.

Kos je to utemeljeval s tem, da mediji spodbujajo promiskuiteto in homoseksualnost, ker poročajo o tem.

Kateri mediji? Kako jo spodbujajo? To bi se dalo sistematično raziskati. Ne bi sicer bilo preprosto, a vsekakor mogoče. V sedanji situaciji bi bilo tudi nekoliko politično tvegano, saj bi bili rezultati take raziskave verjetno deležni vehementne kritike zlasti tistih, ki jim ne bi bili všeč, morda pa kar z vseh strani. Še rezultate javnomnenjskih anket, ki izpolnjujejo zelo stroge kriterije zanesljivosti, politiki preprosto označijo za manipulacijo, če jim niso všeč. Politični diskurz prenese marsikaj, strokovna razprava pač ne.

Moja zadnja izkušnja z ironiziranjem zamenjevanja mnenj in dejstev je prav tragikomična. V Večeru sva imela z magistrom Aplencem Pro et contra o tem, ali so slovenski novinarji komunistični, in jaz sem v obliki kozerske ironije napisal nekaj "dokazov" o tem, zakaj novinarji ne priznajo, da so komunisti. Med reakcijami na kozerijo je bilo precej takih, ki so moje "dokaze" vzeli povsem resno. Nekdo mi je napisal, da sem tako dobro razkrinkal komuniste, da me bodo gotovo napadli kot fašista in domobranca ... Skratka, preveč ljudi je pripravljenih mnenje vzeti za dejstvo.

Do Jančarja ste bili v Sobotni prilogi še bolj cinični.

Mislim, da gre pri Jančarju za podoben problem. Ima mnenje in potem začne mnenje razglašati za dejstvo. O komunikologiji je zapisal, da odkar obstaja, obstaja pa od začetka 70. let, ni dala od sebe nobenega glasu v nobeni politično problematični situaciji. To je preprosto neresnica. Komunikologija v Sloveniji obstaja več kot trideset let. Pred tridesetimi leti je bila politično problematična Vregova knjiga Družbeno komuniciranje, ki je bila razglašena za buržoazno, nemarksistično oziroma antimarksistično. Takrat je bila predvsem zasluga Bogdana Osolnika, da je rešil Franceta Vrega in komunikologijo pred partijsko lustracijo. Tudi sam sem zaradi sporov z uradno politiko že od študentskih let večkrat preživljal težke čase, najprej kot novinar in pozneje kot raziskovalec. In zdaj pride nekdo in mirno reče, vi niste nikoli nič napravili in nimate pravice govoriti. Taka pozicija se mi zdi za nekoga, ki se preživlja z javno besedo ...

... in ima kolumno v neodvisnem časopisu ...

... za katerega je napisal, da ga vsako jutro pobljuva z ideološko surovostjo ali nekaj takega. Tega jaz enostavno ne morem razumeti. Se mi zdi, da je Peter Kolšek zelo dobro napisal v Sobotni prilogi Dela, da je Jančar odklopil svoje politične senzorje, da je lahko kaj takšnega napisal.

Kakšen bi bil zakon o RTV, če bi sodelovali pri njegovi pripravi?

Nisem pravnik, da bi pisal zakone. Če pa bi se s tem bolj sistematično ukvarjal, bi predvsem iskal odgovor na vprašanje, kaj je v Sloveniji v tem času mogoče narediti, da se vzpostavi sistematičen vpliv civilne družbe na javno RTV. Tega ni mogoče napraviti v enem mesecu ali z zakonskim dekretom. To je vprašanje, o katerem bi moral razpravljati Svet RTV in RTV v celoti, novinarji, programski delavci ... O RTV Slovenija so organizirali razpravo v državnem svetu, Občanskem forumu, Zboru za republiko, RTV Slovenija pa nič! Prej sem omenil, da bi lahko ustanovili klube gledalcev, poslušalcev, prijateljev RTV. Mislim, da ljudi, ki jim ni vseeno, ni malo. Ljudje, ki imajo nekaj časa in ga hočejo porabiti za pogovor o tem, kaj in kako to počneta nacionalni javni radio in televizija, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi se pogovarjali s tistimi, ki ustvarjajo programe. In če bi se vzpostavile take mreže, mislim, da noben zakonodajalec preprosto ne bi mogel iti mimo njih.

Rafal kritik iz tujine

White obiskal Drnovška, Konig odpisal Simonitiju

Minuli teden je generalni sekretar Mednarodnega združenja novinarjev Aidan White obiskal predsednika države Janeza Drnovška. Pobudo za sestanek je podal sam White, predsedniku pa je predstavil vse skrbi o novem RTV-zakonu. In kot kaže, mu je Drnovšek prisluhnil. Predsednik, ki se je bil doslej do tega zadržan, je namreč po pogovoru odločno nastopil proti vtikanju države v medije, dodal pa je, da "da trditve posameznih politikov ali političnih strank o nekorektnosti in neuravnoteženosti poročanja ne morejo biti temeljno vodilo za spremembo zakona o RTVS".

Sledil je protest soavtorja novega zakona o RTV Branka Grimsa. Ta je prepričan, da Whitu dirigira Društvo novinarjev Slovenije, njegov obisk pa naj bi imel "nenavadno dimenzijo", ker se je sestal le z Drnovškom. Grims je tokrat razkril tudi, da gre pri kritikah novega zakona o RTV za "samoobrambo tistih nekaj redkih in zelo glasnih posameznikov med novinarji, ki se zaradi pomanjkanja izobrazbe, talenta in še česa bojijo novih razmer in nove kvalitete, ki bo vzpostavljena, ko bomo v Sloveniji iz sedaj povsem spolitizirane institucije dobili pravo javno RTV". Zaradi teh osebnih diskreditacij je Grims sprožil protest društva novinarjev. Pozneje so se oglasili še intelektualci iz Jurčičevega sklada, ki so, tako kot Grims, napadli Whita, njegov "paternalistični" ton in ignoriranje "celotnega spektra pogledov na delovanje medijev v Sloveniji".

Minister Simoniti je medtem minuli teden dobil težko pričakovani odgovor na svoje pismo, v katerem je skušal predsedniku Evropske zveze novinarjev Arneju Konigu pojasniti, zakaj je novi zakon o RTV nujen. Koniga in Whita, ki je sopodpisal odgovor, minister ni prepričal, zato še vedno vztrajata, naj umakne sporni predlog zakona.

Mednarodnih kritik na račun novega zakona o RTV je tako vse več. Zakonu sta javno nasprotovala Werner Rumphorst iz EBU in Karol Jakubowicz iz Sveta Evrope. Mednarodni medijski inštitut in njegova podružnica za Jugovzhodno Evropo sta na Janšo naslovila vprašanje, ali je res treba spremeniti RTV-zakonodajo. Zakon so pod drobnogled vzeli tudi v ugledni organizaciji Article 19, kjer med drugim menijo, da bi morali člani vodilnih teles RTV podpisati posebno izjavo o svoji neodvisnosti in da bi morali razmisliti o smiselnosti kopičenja oblasti v generalnemu direktorju. Skrbi jih tudi, da želi vlada zlorabiti parlamentarni kanal, čeprav bi ta že zgolj s prenosom sej in TV-prodaje javnosti pošiljal zelo čudno podobo o naši demokraciji.

Vanja Pirc