Krvava Depeša

Ravno ko se je zaplatica z očitnim naporom spet nekako sestavila skupaj od šoka nad domnevno genocidno prakso komandanta Cirila, je odjeknila Kardeljeva jedka depeša, precej nedvoumen ukor zaradi po mnenju partijskega vodstva vse preveč lenobnega tempa "čiščenja", kot so se ga lotili operativci na terenu. Čiščenje, ta strahotni mrzli evfemizem, bi bilo sicer mogoče razumeti na več načinov, čistiti je mogoče marsikaj, in tudi bolj ali manj natančno - a glede na to, kaj se je takrat dokazano in dokumentirano dogajalo, ne more biti nobenega dvoma, kdo in nad kom je vihtel okrvavljeno metlo.

Kardeljeva naročila so bila najudarnejša vest digitalnih medijev v ponedeljek zvečer in tiskanih v torek zjutraj, tajming pa se je seveda ujemal s torkovim odprtjem razstave o prikritih grobiščih, ki so nastala med povojno morijo, v celjskem Muzeju novejše zgodovine. Ob šestih zvečer je bilo od daleč videti, kot da je obiskovalski interes tako gromozanski, da sploh ne bo mogoče vstopiti v zgradbo, a je bil vtis zmoten. Šlo je za to, da je bila otvoritev postavljena na prosto, obisk pa zmeren. V trenutku, ko sem si v zvezek načečkal nekaj prvih vtisov, je k meni kot očitnemu novinarju stopil starejši gospod s pšeničnimi brki in mi v roko potisnil šop spetih črno-belih fotokopij iz Vojnozgodovinskega zbornika št. 20/2005.

"Izvolite, še druga plat zgodbe!" je dejal gospod Lenart in mi pred očmi prelistal predočeno gradivo. "Tule se smejijo Italijani in belčki, tale vrsta pobitih trupel, to so pa partizani." Naslednje slike so bile kvečjemu mučnejše: Italijani po vaseh paradirajo z odsekano in na kol nabito partizansko glavo, sosledje slik samega procesa sekanja glav dvema ujetima partizanoma v Idrijskih Krnicah, Nemci po celjskih ulicah razkazujejo in sramotijo ujete partizane, zadnji trenutki pred smrtjo talcev na dvorišču celjskih zaporov. "Druga stran medalje, nikar ne pozabimo!" je ponovil gospod Lenart in k meni malce kasneje privedel še gospoda, ki je na svoje oči videl, kako so med vojno Nemci po isti ulici, na kateri smo stali, pljuvali na partizane: "Saj ne rečem, da je bilo prav, da so tiste fante takrat potem likvidirali na tak način. Mnogi med njimi so bili zavedeni, svoj dolg narodu bi najbolje poplačali s konstruktivnim delom ... Nič ne rečem, tudi grobišča naj jim država postavi, to vsekakor, svojci morajo imeti kraje, kjer se bodo lahko poklonili svojim mrtvim ... Da pa skušamo zdaj vsem tem današnjim Nemcem in Avstrijcem delati tako uslugo, da nas bodo lahko še na veliko tožarili ... Pravim samo to: ne pozabimo, da smo bili napadeni!"

Poleg glavnine medijsko neznanih priletnih obiskovalcev, pretežno verjetno svojcev v grape pometanih mladih fantov, se luminarijev iz politične srenje ni ravno trlo. Prišlo je nekaj zgodovinarjev, prišla je eks kulturna ministrica, prišel je župan, prišel je predsednikov svetovalec. Prišel je tudi Milan Kučan, a je tako rekoč takoj po zadnji besedi otvoritvenice Spomenke Hribar mrknil nazaj v Ljubljano. Slovesnost je potekala pred glavnim vhodom v muzej. Srce parajoče vojne pesmi komornega moškega pevskega zbora Celje so se borile z drugimi zvoki, saj so kakih sedem metrov stran po ulici neprizadeto rohneli avtomobili in odzvanjali kolesarski zvonci, od časa do časa je zavel vonj po sirovem bureku. Del govorov se je slabše slišal, ker je pred sosednjo hišo naprej po cesti stal zaripel siv pijanec v karirasti srajci in na ves glas prepeval neke čisto svoje stihe.

Direktorica muzeja Marija Počivavšek je izrazila prepričanje, da gotovo ne gre za tipično razstavo, kakršne je mogoče videvati po slovenskih muzejih. Z odstiranjem objektivnega pogleda na preteklost, je dodala, bremena te preteklosti nikakor ne smemo preložiti na prihodnost - še več, zanimati nas mora predvsem prihodnost, a je treba s preteklostjo vseeno razčistiti, in to prav zaradi prihodnosti. Mrtve je nujno pokopati, pa čeprav zgolj simbolno, pravica do groba je namreč etična in civilizacijska, je izraz večnega moralnega zakona.

Mitja Ferenc, docent za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani in skupaj z Matejo Badavž avtor razstave, je zvenel pesimistično. Političnega in torej sponzorskega zanimanja za nadaljevanje njegovih raziskav ni več in razstava je tudi posledica tega, da je bil proces raziskovanja ustavljen, on pa čuti moralno dolžnost javnosti predstaviti vsaj to, do česar je prišel doslej. Če ne bi bilo svojcev umorjenih, ki so se mu odprli in mu osebno izpovedali krvaveča srca, bi najverjetneje tudi sam privolil v reševanje vprašanja povojnih grobišč z racionalnostjo, kakršna pritiče zgodovinski stroki - a ko se žrtve štejejo v mnogih tisočih, taka racionalnost ni možna. Po njegovem je ena slovenskih posebnosti, da se vse generacije umorov in grobišč niso lotevale na odkrit in pieteten način, kakršen pritiče egalitarnim demokracijam, hkrati pa se boji, da bo - če bodo šle stvari naprej v tej smeri - pri tem spodletelo tudi njegovi.

Glavna govornica Spomenka Hribar je povedala, da ne čuti ob tej priložnosti prav nobenega veselja ali vzhičenja, ravno nasprotno, saj je po njenem razstava ena najstrahotnejših in najbolj pretresljivih, kar jih je bilo kdaj odprtih v Sloveniji. Razstavljenih predmetov se še drži bolečina, bolečina jalovega upanja in bolečina slovesa. Ob tej priložnosti je citirala Kocbekove Mrtve ure, ki jih je sicer napisal za svoje padle tovariše, a veljajo za prav vse v vojni pobite ljudi. Če jim ne bi bila odvzeta pravica do naravne smrti, bi tudi nekdanji lastniki današnjih eksponatov imeli otroke, morda bi se povzpeli na Himalajo, obdelovali bi vinograd in poskrbeli za svojo ostarelo mater. Razstava naj pomaga pri tem, da bomo nase polpreteklo zgodovino vzeli brez sovraštva, kar bo sicer težko, a še težje bo odpustiti. Predmeti na razstavi so sveti predmeti in naj spodbudijo sočutje, ki bo šele začetek sprave. "Kar je bilo prikrito, je sedaj odstrto. Naj bo pot v prihodnost vseeno malo bolj prijazna, kot je bila ta, o kateri govorimo."

Razstavni prostori so tako majhni, da jih je tudi tako zmerna množica obiskovalcev povsem preplavila. O podobah, ki so naša srca napolnjevale s tesnobo, morda najbolje pričajo napisi pod fotografijami: Zaboj z žicami, s katerimi so bile žrtve zvezane. Levo stekleno oko, najdeno ob okostju številka 167. Primerjava najdene lobanje in slike domnevne žrtve. Še bolj neposredni od panojev so bili vsi tisti predmeti, ki so bili najdeni ob zaprašenih moriščih. Razveznjeni gojzarji, prepereli pasovi, zarjavela žica, brezzobi glavniki, piškavi gumbi, ukrivljene sponke, poteptana očala, zarjavele škarje, skrhani vojaški noži, prazni naboji, komaj še prepoznavna nalivna peresa, za manjšo banko pradavnih kovancev, prstani in vžigalniki, predvsem pa morje drobnih drobnih križcev, med njimi je bil tudi kakšen črn, nacističen.

Na steno je bil naslonjen velikanski trohnoben lesen križ z napisom Tudi mi smo umrli za domovino, najbolj grozljivo pa je bilo verjetno strmeti v vitrino, v katero sta avtorja postavila razveznjeno nožno protezo nekega umorjenega človeškega bitja, povsem uničeno in zarjavelo pričo slabosti in nemoči nekega drugega, a še vedno strašansko bližnjega časa. V naslednji sobici je obiskovalec na steni zagledal podobo, ob kateri bi se mu lahko utrnila misel na kokoško z ošpicami, a je šlo seveda za zemljevid rodne grude in na njem z rdečimi pikami označena znana grobišča. Ferenc jih je za zdaj naštel 410, a ni še niti približno pri kraju. "Zanima me, ali imajo še kje drugje v Evropi takšno koncentracijo tovrstnih grobov ..." se je glasno spraševal Iztok Simoniti. "Dvomim, da bi jo imeli."

Množica se je precej hitro razkropila, na razstavišču je ostalo samo nekaj sključenih sivolasih gospodov, ki so stoje gledali na steno projicirani dokumentarec Jožeta Možine, nekje na sredi pa je tudi njim zmanjkalo moči. Sam sem se odpravil do zgodovinarja Jožeta Dežmana. Depeša tovariša Edvarda je v vsakem primeru grozljiv zgodovinski dokument, a sta se nam v uredništvu v zvezi z njo pojavila dva taka bolj tehnična pomisleka ali morda, bolje rečeno, dve nejasnosti. Prva se nanaša na sam datum: depeša je bila poslana po konkretnem obdobju, v katerem naj bi bilo zagrešenih največ pobojev.

Po tej logiki se ne bi imel Kardelj nič mrščiti nad zabušantskim tempom, a se to Dežmanu ne zdi prav nič nenavadnega: "Ah, seveda! Tu se samo kaže Kardeljev profil notoričnega klavca! Ta tip obračuna v Evropi nima primerjave, vzrok zanj pa leži v osebnostni strukturi slovenskih boljševikov. Čebinska generacija je doktrino boljševistične revolucije ne samo povsem sprejela, temveč tudi v celoti udejanjila, njihov glavni moto pa se je glasil: pobiti vse, kar ti stopi naproti! Ta depeša je samo skromna spodbuda, da Slovenci postanemo evropski klavski prvaki, zgolj en tak push-up - dejmo, fantje, stisnimo še malo, zdaj jih vendar mamo!"

Naš drugi pomislek se je nanašal na samo verigo komande. Glede na današnje razumevanje takratne topografije neposredne odgovornosti se zdi nekoliko nenavadno, da bi Ivan Maček Matija, ki je takrat odgovarjal neposredno Beogradu, navodila za pospešitev čiščenja dobival od Kardelja prek Kidriča. Dežman na to pravi: "Razumeti morate, da je šlo vse po izrazito personalni liniji, ki jo je tvorilo recimo pet ljudi: Tito, Kardelj kot intelektualec, to pa zato, ker je včasih celo kaj prebral, česar za Tita gotovo ne bi mogli reči ... Kidrič in Kardelj sta bila čebinska brata, vse skupaj pa je delovalo po principu mafijskih zvez. Če je bil Maček promoviran v prvega klavca, je bil Ribičič perspektiven kader, ki so ga vendar ja poslali v Moskvo, da se bo kaj naučil, in potem tudi je postal grandiozna figura slovenskega državnega terorja! Naši so, moramo jim priznati, Ruse in naciste po grandioznosti in efektivnosti povsem dosegli!"

O omenjenih dveh pomislekih sem povprašal tudi Mitjo Ferenca, avtorja razstave, in odgovoril mi je, da gre pač za prvi takšen znan dokument o množičnih pobojih in da je treba biti zato pri interpretaciji še posebno previden. Ferenc se dejansko strinja z mnenji, ki pravijo, da se lahko čisti na več ravneh, in samo na podlagi besedila te depeše sam ni stoodstotno prepričan, da je bil Kardelj seznanjen s čisto vsemi umazanimi podrobnostmi.

Nerad sem mu postavil tudi neprijetno, a neizbežno vprašanje o njegovem pokojnem očetu Tonetu Ferencu, ki je bil v svojem času glavni uradni zgodovinar NOB, danes tako odmevno depešo pa naj bi bil sin odkril "zaležano" nekje v njegovem arhivu ... Gospodu Mitji je potemnelo čelo, ko me je vprašal: "Kdo pa pravi, da je bila zaležana? Kako je bila lahko zaležana, če je bila ves čas v Arhivu RS?" Tako smo prebrali v jutranjih medijih, enega sem ravno takrat celo držal v rokah, vendar ga je moj sogovornik samo dismisnil z žalostnim zamahom roke: "Če bi se me gospe novinarki ljubilo poklicati in preveriti, potem bi ji lahko povedal, da ni bila prav nič zaležana, temveč sem jo našel v uradnem arhivu. S kamero TV Slovenija smo šli v Arhiv, rekel sem jim, naj mi dajo škatlo številka 47, to smo potem pred kamero tudi odprli, in tam notri je ležala depeša. Resda v eni izmed mnogih zaprašenih škatel, vendar vsem dostopna." A oče je v svojih študioznih volumnih na temo narodnoosvobodilnega boja vseeno ni uporabil? "Vprašanje, kdaj mu je sploh prišla pod roke. Kdaj je zanjo sploh zvedel. Moj oče je umrl med pisanjem knjige o zgodovini in usodah slovenskih domobrancev. V njej bi jo gotovo uporabil."

Tudi v najinem pogovoru je bil gospod Mitja izrazito pesimističen glede politične volje za nadaljevanje njegovih raziskav. "Zalomilo se je že pri prvi fazi, torej pri zbiranju in obdelavi podatkov. In treba je povedati, da ni nova oblast za nadaljevanje nič bistveno bolj zainteresirana od stare. Na deklarativni ravni morda malo bolj, v resnici pa se mi ne zdi, da bi bila."

Hamletovski sindrom

Janez Stanovnik, oče naroda in kardeljev osebni tajnik

V času Kardeljeve depeše ste bili njegov tajnik ...

Ne. Šef Kardeljevega kabineta sem postal šele decembra 1945, pred tem je bil to pokojni Roman Romih. Zaradi tega je zame to, kar je na TVS 1 povedal gospod Možina, popolno zavajanje. Med drugim je povedal celo, da sem bil nedostopen za komentar, midva pa sva v resnici govorila po telefonu! Za komentar me sploh ni vprašal!

Je Kardelj po tem, ko ste postali šef njegovega kabineta, kadarkoli omenil karkoli, kar bi se lahko nanašalo na omenjeno depešo ali dogodke, na katere se nanaša?

Kategorično trdim, da ne. Ker je vedel, da izhajam iz tradicije krščanskega socializma, o takih stvareh z mano sploh ne bi hotel razpravljati. Sem pa zanjo vedel, in sicer prek Kocbeka, ki se je na poti na sestanek s Kardeljem oglasil pri meni in mi povedal, da ima s sabo Snojevo pismo in v njem dokaze, da se v Kočevskem Rogu pobija. To je moralo biti ravno v tem času - junij ali julij 1945! To sem vedel od Kocbeka in od nikogar drugega, razen od svojih bratov in očeta, ki so mi ob obiskih v Sloveniji kar naprej očitali dolge sezname pogrešanih ljudi povsod po Suhi krajini in Dolenjskem. A jaz sem bil zgolj šef kabineta državnega organa, tisto so bile pa predvsem partijske zadeve, ki jih je Kardelj urejal prek svoje partijske pisarne, s katero sploh nisem smel - taka so bila pravila - imeti nobene zveze. Kot nisem smel imeti nobene zveze s tem, kaj so se oni dogovarjali tam gori na Užiški 15 pri maršalu Titu. V zgradbo CK-ja uradno nisem imel dostopa.

Kakšen človek je bil Kardelj? Kako ste ga vi osebno doživljali?

Bil je ambivalentna osebnost. Po eni strani do svoje hčerke ekstremno nežen oče in izjemno načitan mož, moram pa reči ..., da ga takega, kot ga danes doživljam ob vseh teh dokumentih, ki so nam na razpolago, takrat nisem doživljal. A pošteno se mi zdi dodati, da imam zaradi nekaterih osebnih razlogov - o katerih tule ne bi govoril - do vse Kardeljeve družine zelo poseben pieteten odnos, saj ji osebno zelo veliko dolgujem in je moj pogled nanjo zaradi tega nedvomno bolj subjektiven, kot bi bil drugače.

Ko danes poslušamo nekatere vire, opazimo željo po ustvarjanju vtisa, da je Ivan Maček Matija tako rekoč sam pobil vse tiste fante, vsi drugi srednje- do visokokategorniki pa niso vedeli ničesar. To nedvomno ne more biti res ...

Seveda ne. Res je, da je imel Maček zelo jasna navodila, ki jih je dobil neposredno od jugoslovanskega vodstva, lahko vam celo povem, kdaj jih je dobil! To je bilo nekaj mesecev pred koncem vojne, ko je bil poklican v Drvar in tam dobil povelje za čistilno operacijo. Ampak kot človeku današnjega dne vam bo gotovo težko razumeti specifiko Mačkovega tedanjega položaja notranjega ministra, kako je operiral. Normalen minister pokliče svojega pomočnika in mu da nalogo, pomočnik pa jo naprej delegira svojim podrejenim. Maček pa je pomočnike pogosto zaobšel, se neposredno obrnil na njihove podrejene, jim razdelil naloge in jim pri tem naročil še, naj neposredno nadrejenim o tem sploh ne govorijo. Ti vmesni nadrejeni so bili namreč postavljeni v soglasju s celotnim CK-jem in jim je Maček osebno pogosto zaupal manj kot njihovim podrejenim.

Torej pravite, da je bilo dejansko možno biti na visokem položaju in o pobojih nič vedeti?

Nič vedeti, to je malo težje reči. Je pa možno, da niso imeli nad svojimi v te reči neposredno vpletenimi podrejenimi nobenih kompetenc.

Se vam zdi veriga, da je Kardelj skušal prek Kidriča vplivati na Mačka, kaj čudna?

Sploh ne. Znotraj partije so bile različne linije. Isti problem boste našli, ko se je Boris Kraigher iz Trsta obračal na Kidriča, naj posreduje pri Matiji glede fojb in pobijanja v Trstu. Tako Kraigher kot Bevk sta apelirala na slovensko vodstvo, naj za božjo voljo ustavi morijo, a sta se oba obrnila na Kidriča. Matija je bil namreč nekaj posebnega - vedelo se je, da je najbolj konkretna personifikacija Tita v Sloveniji in da ima Titovo najintimnejše zaupanje, konec koncev je maršalu prav njegova patrulja reševala življenje. Tega zaupanja Kidrič ni imel.

A če je Maček že imel konkretna navodila neposredno od Tita, zakaj ga je Kardelj še dodatno spodbujal?

Ker je zvedel, da bo čez 14 dni razglašena amnestija in da teh reči ne bo več mogoče delati na hitro, ampak se bodo začeli dolgotrajni procesi. Gre za neko ideološko zavzetost, ki je verjetno niti vi niti jaz ne moreva zares razumeti. Zakaj je neki Iračan pripravljen sebe spremeniti v bombo, mi ni posebno razumljivo. Kardelj in njegovi so živeli v zgodbi oktobrske revolucije, kjer so bili pobiti milijoni kmetov - prav tako kot v francoski revoluciji. Oni so revolucijo pač razumeli tako.

Kako ste osebno doživeli obtožnico proti Ribičiču?

Način prezentiranja te obtožnice je rušenje pravne države. Pri nas je s posebnim zakonom določeno, da je za policijo do določene stopnje prepovedano razkrivati identiteto obtoženca, tu pa se je šlo v javnost z imenom in priimkom, še preden je bil obtoženi o zadevi sploh obveščen. Pravo vprašanje je, zakaj je po 3. oktobru drugače. Ali sedaj mogoče nimamo več pravne države ali pa je "čiščenje" v tožilstvu in sodstvu doseglo stopnjo, v kateri je mogoče človeka obtoževati tudi z "dokazi", ki ne prenesejo sodnega preverjanja?

Moram reči, da sem včeraj ob odprtju celjske razstave o pobojih nekako pogrešal vašo udeležbo. Se vam ne zdi, da bi bila lahko doživeta kot zelo konkretno pietetno dejanje, ki bi promoviralo poštenost in spravo?

Mislim, da imate prav. To bi bila lepa gesta, ob kateri pa bi bilo v današnji situaciji potrebno pojasnilo. In žal se ne morem nikoli povsem zanesti na to, da se bo tam našel kak gospod, kot ste vi, in mi dal priložnost, da odprem svojo dušo. Da povem, zakaj sem prišel gledat kosti in žice, s katerimi so imeli zvezane roke. Da povem, zakaj tam nisem sprožil vprašanja, kje so kosti mojih partizanskih tovarišev, ki jih je bilo trikrat več. In tako naprej. Skrajno nepietetno bi bilo ob taki priložnosti postavljati taka vprašanja, menim pa tudi, da ni čisto medijsko pošteno nekatere zgodovinske dogodke prikazovati na način, ki zbuja v nas kot človeških bitjih avtomatično averzijo. Ko vidite lobanjo, dobite hamletovski sindrom, pa če ste Hamlet ali ne! In zdaj na podlagi hamletovskega sindroma pojasnjevati zapleteno zgodovino, kakršna je bila naša ... Menim, da tako emocionalno kondicioniranje ni povsem pošteno. Ne bom pa rekel, da dela to samo ena stran. Saj smo mi delali enako, dokler smo bili na oblasti!