Teorija upora

Nekdanji protinatovski aktivisti so si našli nove tržne niše, a v času Ljubljanskega zasedanja Natove skupščine je bilo vseeno zaznati odpor proti organizaciji

Tek okoli okupiranega Uniona

Tek okoli okupiranega Uniona
© Igor Škafar

"Naše telefonske številke so obremenili klici novinarjev in novinark, ki nas sprašujejo, kdaj in kje bodo protesti. 'Kaj pa dogaja?' naivno sprašujemo. 'Ja, Nato sestanek imamo, a ne boste protestirali?' nas poučijo," na spletni strani aktivistične celice Dost je! pod naslovom Nato je samo še sanitarni problem in ne razlog, vreden aktiviranja, piše dr. Darij Zadnikar in ob tem sporoča, da Nata ni več. "Razlog sta seveda napad na Irak in okupacija te države, v katero so, ob zavestni kršitvi mednarodnega prava, šle ZDA in njim podložne države. Agresija je bila razlog globokega razkola v Natu, ki se je postopno vedno bolj poglabljal in je povsem onemogočil njegovo delovanje." Ker je prišel konec evropskih navijačev Busheve vojne in Bushu ob strani stojijo le še vojaško osiromašeni feni iz vzhodnega bloka, se Zadnikarju ne zdi smiselno naslajati se nad razpadajočimi trupli, zato novinarjem, ki so spraševali po demonstracijah ob Natovi zasedbi središča Ljubljane, odgovarja: "Imamo pomembnejše delo. Oprostite nam, ker ni spektakla za vaša dolgočasna poročila. Vedno lahko pridete in se pozanimate, kaj delamo, kakšno Evropo in svet mrežimo. Onkraj militaristov in nekrofilov."

Kakorkoli, mediji so bili aktivistom v veliko pomoč, ko so 15. februarja 2003 milijoni protestnikov po vsem svetu izražali gnev zaradi Nata. V Ljubljani je proti vojni protestiralo okoli deset tisoč ljudi in protinatovska koalicija je bila tukajšnje največje civilnodružbeno gibanje v zadnjem desetletju. Promovirala je nove oblike mrežnega organiziranja in postala resnična grožnja vsedržavnemu projektu vstopanja v Nato. Ko aktivista Mitjo, ki je dejavno sodeloval na večini protinatovskih manifestacij, povprašam o letošnji odsotnosti demonstracij, najprej spomni na sprevrženo razumevanje demonstracij kot javnega načina izražanja mnenja: "Na dan napada na Irak je imela majhna skupinica aktivistk in aktivistov pred ameriško ambasado zanimivo srečanje s spoštovanim evrokomisarjem Janezom Potočnikom, ki je ravno prišel mimo. Ošvrknil je skupinico in zaničljivo dejal: "Pejte delat kaj pametnega!" Zelo evropsko, ni kaj, a to je pravi primer stereotipnega opredeljevanja demonstracij - nesmiseln cirkus brez pomena." Tako kot večina aktivistov, s katerimi sem govoril, na vprašanje o vzrokih za nedemonstriranje ob Natovi okupaciji naše prestolnice odgovarja s kritiko medijev, ki po takšnem manku sprašujejo, dejavnosti, ki jih aktivistične skupine izvajajo ob navadnih dnevih, pa jih ne zanimajo: "Standardizirane in stereotipizirane podobe demonstracij - zamaskirani nasilneži, policija v popolni bojni opremi, spopad - so postale nujen del medijskega spektakla, se pravi brez njih ni "prave" oziroma popolne zgodbe, ki se uspešno prodaja na trgu novic in na ravni opravičevanja "demokracije" kapitala. A aktivistke in aktivisti niso plačani delavci, saj ne delajo, ampak delujejo. Delovanje pa je smiselno le, če dosežeš neko smiselno sporočilo, preboj polikane pravljice o čudovitem svetu."

Profesor dr. Rastko Močnik, govornik na številnih protimilitarističnih manifestacijah, na vprašanje o upravičenosti pričakovanja protestov ob Natovi skupščini in drugih osovraženih srečanjih različnih zvez/forumov ravno tako odgovarja s kritiko medijske slike aktivističnih dejavnosti: "Kadar je nasprotnik premočan, se z njim ne kaže spopadati ob priložnostih in na krajih, ki jih je on izbral. V teh okoliščinah moramo sami ustvariti položaj, v katerem imamo taktično prednost. Pri manifestacijah je "taktična prednost" med drugim tudi v pozornosti občil in njihovi sposobnosti, da dogodek prenesejo širši javnosti. Občila posvečajo pozornost ritualom moči, politično razpravo pa marginalizirajo."

Čajanka pri Schefferju

Medtem ko so se "resni" aktivisti ukvarjali s pomembnejšimi posvečenimi cilji, sta ob severnoatlantski veselici v hotelu Union vseeno bila dva protesta. Prvega je izpeljala druščina Ljubljančanov pod vodstvom Marka Zorka, ki je odtekla Tek okoli okupiranega Uniona. Zorko pravi, da ni šlo za noben civilnodružbeni angažma, šlo je le za "akcijo zasebno-prijateljskega podjetja, ki je ob ponesrečeni šali okupiranja mestnega središča izpeljala posrečeno šalo teka okoli Uniona".

Drugega pa so pripravili študentje, ki so nekoč že sodelovali v protinatovskih akcijah. Zjutraj, na dan predavanja generalnega sekretarja Jaapa de Hoopa Schefferja na Fakulteti za družbene vede, so zakrožila telefonska sporočila z vabilom na "čajanko pri Schefferju". Na zboru v kafiču pod FDV-jem, ki je bil tisti dan nič kaj avtonomno obdan in napolnjen z oboroženimi policisti in njihovimi psi, sem izvedel, da bo šlo ob Schefferjevem predavanju "samo za malo pobalinsko akcijo". Študentje so se odločili za precej otročjo metodo motenja predavanja s telefonskim zvonjenjem. Skupina kakšnih desetih študentov je na list izpisala svoje telefonske številke, na katere naj bi med predavanjem prve glave Nata neutrudno telefonirali in tako poskusili vsaj malo zmotiti ponoven napad na avtonomijo Univerze. Še pred predavanjem je eden izmed njih na kateder nalepil trak z napisom "Do not cross - Peace", vendar je bila dekoracija ob skrbnem nadzoru državnih varnostnikov hitro odstranjena.

Roko na srce, kaj več kot to bi borci za avtonomijo Univerze verjetno težko izpeljali. Pred veliko predavalnico je bilo kot na letališču treba premagati več detektorjev kovin in osebnih pregledov, tako da nališpane FDV-jevke v učilnico niso mogle vstopiti, ne da bi se državna varnost prepričala o njihovih piercingih. V predavalnici je bilo dovoljeno sedeti le do tretje vrste. Obroč okoli slušateljev so sestavljali nabildani varnostniki in ti so študentu, ki mu je zvonil telefon, rekli, da ga bodo, če mu aparat še enkrat zazvoni, vrgli iz predavalnice. Ad hoc Zveza študentov za avtonomijo je tako zapisala, da predavanje šefa Nata "nepreklicno razblinja še eno izmed iluzij, namreč o neodvisnosti univerze kot idilične skupnosti študentov in profesorjev. Podobni obiski so sicer na slovenskih fakultetah postali že stalnica, vendar pa slednji po svoji teži za študente in študentke zagotovo pomeni najhujši udarec."

Ko je na predavanju študent pripomnil, da bi takšno predavanje sodilo v stavbo na Šubičevi, mu je Scheffer cinično odgovoril: "Don't you have guests here?" Seveda je požel buren aplavz prisotnih. Nič čudnega, saj na FDV danes hodijo študentke, ki so uslužbenkam državnega protokola na predavanju tožarile študente, ki so s telefonskim zvonjenjem motili predavanje. Scheffer je ob neprestanem zvonjenju mobilnih aparatov na replike študentov odgovarjal z razlagami, kakršne vsak dan slišite na CNN-u. Punca, ki si je na oprijeto majčko napisala "screw Nato" in Zvezo pred generalnim šefom označila za teroristično organizacijo, je bila deležna klasičnih argumentov iz arzenala novih kolonialističnih mislecev, češ da je svoboda v Afganistanu v pomembni korelaciji z upadom prodaje burk v tej državi. Ko sem generalnega sekretarja povprašal o povečanju pridelave opija v Afganistanu - ta je med letoma 2003 in 2004, torej odkar so tam Natove sile - zrasla kar za 64 odstotkov, sem tudi jaz dobil argument iz omenjenega arzenala. Po mnenju prvega moža Nato s tem nima nič, zaslužen je le za pozitivne premike v Afganistanu. Ko sem omenil, da je bila proizvodnja opija manjša celo v času talibanov, pa sem v odgovor dobil demagoško vprašanje: "You want Taliban back?"

In nazaj do teorije

Pa vendar: zakaj niso študentje svojih protinatovskih misli manifestirali sredi mesta? Ko sem po predavanju Gašperja, ki je predavanje snemal, znotraj Kiberpipe pa skrbi za aktivistično informacijsko mrežo, vprašal, zakaj unionske barikade tokrat niso bile obdane s protinatovskimi protestniki, saj teh nekoč ni manjkalo, je to razložil takole: "Protestne dejavnosti, ki smo jim bili priča v letih 2001 do 2004, so bile posledica nekaterih civilnodružbenih gibanj, katerih močna baza so bili študentje. Gre torej za študentska protestna gibanja, glavni značilnosti teh pa sta omejen rok trajanja in hkrati periodična aktivnost." Razloge za tokratno pomanjkanje aktivnosti vidi med drugim tudi v "navideznem pomanjkanju povodov za proteste. Veliko ljudi, ki so se udeležili februarskega pohoda, danes ne vidi razloga za proteste, saj je po njihovem "vojne tako in tako konec". Poleg tega ni vročih stičnih točk (kot je sporno vstopanje Slovenije v Nato), ki bi ustvarjale kritično maso za združevanje protestnih skupin."

Lev, ki je pred Schefferjevo natovsko propagando na kateder prilepil trak z napisom "do not cross", pa je razloge za opustele barikade iskal med razmišljanjem, da se je "demonstracija kot forma odpora v zadnjih letih dodobra izčrpala. Njena moč je vedno temeljila na ustvarjalnosti, ta pa je ob inflatornem protestiranju ob začetku iraške vojne, ko so bile demonstracije tako rekoč vsak teden, postopno, vendar vztrajno izgubljala zalet."Pri tem je Lev opozoril, da demonstracije še vedno potekajo, in kot primer navedel nedavne demonstracije anarhističnega Sindikata samoorganiziranega delavstva v Zasavju. Andrej, ki je bil odgovoren za zvonjenje telefonov med predavanjem vodje Nata, pa o pomembnosti demonstracij pravi, da niso "nič manj niti nič bolj pomembne kot pisanje pamfletov in "težke teorije", kot medijski aktivizem, delanje filmov, škrabanje po platnu, poezija, umetniške instalacije in drugo iz arzenala človeške ustvarjalnosti". In to so stvari, ki jih domači aktivisti izvajajo vsak dan. Mitja je recimo opozoril, da je v Ljubljani ravno potekal uvodni del 7. mednarodnega srečanja o permakulturi: "Osebno sem bil raje navzoč ob tem dogodku, kot da bi igral vlogo statista - demonstranta - v Ljubljani. O tem dogodku mediji niso poročali, ker ne sodi v kalup medijskega spektakla." Prav tako se je nad mediji pritožil Lev; omenil je izid revije Agregat, "kjer smo njeni kreatorji želeli zbuditi zanimanje javnosti, predstaviti svoje delovanje, koncept alternativnega študentskega časopisa, ki se ukvarja s teorijo upora ipd., a so nas ignorirale prav vse kulturniške redakcije, čeprav so bile o dogodku obveščene". Res, o takšnih aktivističnih dejavnostih se ne poroča na prvih straneh časopisov, toda taktika aktivistov, ki na poizvedovanje o izginotju slovenskih aktivistov odgovarjajo s kritiko medijskih razmer, preveč spominja ne neke druge borce za demokratične in pluralne medije.