Genocid in ostala hudodelstva

Genocid se v splošni laični rabi enači z vsakršnim institucionaliziranim masovnim pobijanjem civilistov. Kar pa nima prav veliko skupnega z izvorom in pravno definicijo genocida. Masovni poboji so žal folklora človeške zgodovine in so stari, kot je stara "država". Beseda "genocid" se v slovarjih sploh prvič pojavi leta 1944, pravna definicija pa je sprejeta leta 1948. Oče tako besede kot pravne kvalifikacije "genocida" je bivši poljski tožilec in ubežnik pred nacisti, kasneje pa profesor prava v ZDA, Raphael Lemkin. V Nemčiji je bil leta 1921 ubit nekdanji turški notranji minister Talaat. Ubil ga je mlad Armenec, ki je med deportacijami in poboji, ki so jih leta 1915 nad Armenci izvajali Turki in so po nekaterih podatkih zahtevali milijon žrtev, izgubil celo družino. Morilec se je branil, češ da je zgolj izvršil sodbo v imenu človeštva. Lemkina, takrat študenta lingvistike, naj bi zgodba tako pretresla, da je presedlal na študij prava in življenje posvetil proučevanju masovnih oblastnih zločinov in iskanju mednarodno-pravnih mehanizmov za njihovo preprečevanje in kaznovanje. Že leta 1933, ko se je ukvarjal z usodo Armencev pod Turki, je na konferenci mednarodnih pravnikov v Madridu predlagal, da bi sprejeli definicijo zločina, ki ga je takrat imenoval "dejanje barbarizma". Naletel je na izrazito hladen odziv. Kasneje je "dejanje barbarizma" občutil na svoji koži, ko je v Holokavstu izgubil celo družino. Potem, ko je med vojno slišal Churchillov govor, v katerem je dogajanje v okupirani Evropi označil kot "zločin brez imena", se je Lemkin odločil, da je potrebno "zločinu nad zločini" poiskati "močno" ime in ustrezno pravno kvalifikacijo - povsem na novo je skoval besedo "genocid".

Del besede je iz latinščine, del iz grščine.

Beseda genocid je sestavljenka iz grške besede "genos", ki pomeni družino, pleme, rod, in izpeljanke latinske besede "caedere" - "cide", ki pomeni ubijanje. Prijela se je. V slovenščino bi jo lahko prevedli kot "rodomor". Pravno potrditev je beseda dobila leta 1948, ko je bila sprejeta Konvencija Združenih narodov o preprečevanju genocida, ki je definirala kazensko-pravne elemente tega zločina. Konvencija je začela veljati leta 1951. Ratificirala jo je tudi tedanja FLRJ. Zanimivo je tudi to, da sta jo sprva podpisali le dve stalni članici varnostnega sveta - Kitajska in Francija. ZDA so Konvencijo ratificirale šele leta 1988, pod Raeganom, in še to s spornim zadržkom, da ZDA kot države brez njenega pristanka ni mogoče obtožiti genocida pred Mednarodnim sodiščem pravice.

Kako to, da zločin, ki so ga Turki izvedli nad Armenci, že po letu 1915 ni sprožil širšega mednarodnega ogorčenja pravne stroke?

Saj ne, da ni bilo ogorčenja - bilo je, tako s strani pravnikov kot s strani širše javnosti v zahodnih državah. Leta 1915 je bil svet sredi prve svetovne vojne. Anglija se je celo že med vojno zavezala, da bo zahtevala pregon turškega vodstva za zločine nad Armenci. Na Pariški mirovni konferenci je nato skupaj z Francijo in Rusijo zahtevala ustanovitev posebnega sodišča za pregon nemških, avstrijskih in turških oblastnikov za njihove kršitve vojnega prava in "prava človečnosti". Vendar zaradi nasprotovanja ZDA in nedorečenosti mednarodnega prava v tistem času iz tega ni bilo nič. Danes obstajajo trije najpomembnejši stebri mednarodnega kazenskega prava. To so genocid, vojna hudodelstva in hudodelstvo proti človečnosti. Leta 1915 pa je mednarodno pravo poznalo zgolj prve orise vojnih hudodelstev; o kakršnemkoli konsenzu držav o definiciji ali inkriminaciji genocida ali zločinov proti človečnosti ali ustanovitvi mednarodnega kazenskega sodišča pa ni bilo govora. Ob odsotnosti mednarodnega foruma je bil pregon nemogoč. Vedeti moramo, da je t.i. univerzalna pristojnost za mednarodna hudodelstva plod mednarodnih konvencij, sprejetih po drugih svetovni vojni. V vsakem primeru bi šlo za poseg mednarodne skupnosti ali posamezne države v suverenost druge države. In leta 1918 je bila skoraj absolutna suverenost držav v očeh mednarodnega prava temeljni postulat, tabu. Vsekakor pomembnejši kot človekove pravice, ki so kot pravna kategorija zaživele šele po drugi svetovni vojni.

Masaker gor ali dol, suverenost države je nad tem?

Veljajo je, da se mednarodna skupnost ne ukvarja s tem, kaj suverena oblast počne z lastnim prebivalstvom. Humanitarna pomoč je sicer dopustna, ne pa tudi intervencija ali klicanje na odgovornost za kazniva dejanja. Takratni ameriški državni sekretar Robert Lansing, je zapisal: "Bistvo suverenosti je prav v odsotnosti odgovornosti."

Zakaj je bilo tako?

Politiko držav vodijo interesi, in humanitarizem ni visoko na prioritetni lestvici. Sicer pa tudi med leti 1948 in 1990 - po sprejemu genocida, hudodelstev proti človečnosti, prepovedi torture, vrste instrumentov za zaščito temeljnih človekovih pravic v mednarodni pravni red - ni bilo dosti drugače.

In koliko tovrstnih pregonov je bilo do konca hladna vojne?

Nič! Isto velja za vojaške diktatorje Latinske Amerike ali Afrike, odgovorne za množična izginotja in mučenja političnih nasprotnikov. In to v brk mednarodno-pravnim standardom. Že Stalin naj bi rekel, da ima mednarodno pravo mnogo vizij, nima pa divizij, ki bi te vizije uveljavile. No, danes zametki takih divizij obstajajo in nosijo modre čelade v mirovnih operacijah, ter kar je še pomembneje - tožilske in sodniške toge na mednarodnih sodiščih v Haagu, Strasbourgu, Ruandi, Sierra Leoni, Liberiji. Zato je dolgoročni uspeh projekta mednarodnega kazenskega sodišča kot tudi evropskega sodišča za človekove pravice tako pomemben.

Hkrati so temelji zahodne civilizacije prepojeni s krvjo - recimo z genocidom nad Indijanci.

Številke pobitih s strani držav samo v 19. in 20. stoletju naj bi presegale sto milijonov ljudi, da o širitvi "zahodnih krščanskih" vrednot z ognjem in mečem še dlje v zgodovino niti ne govorimo. Številke ljudi, ki so za ta krvni davek kakorkoli in kadarkoli pravno odgovarjali, ne dosežejo niti trimestnega števila.

Genocid je zločin, ki lahko doleti narod, versko skupnost, etnično skupnost ali raso. Kako to, da se genocid ne nanaša na druge skupine ljudi?

Genocid je kaznivo dejanje, storjeno s posebnim direktnim naklepom uničenja neke skupine oziroma pomembnega dela skupine, v katero se človek "rodi". Pripadnost nekemu narodu ali rasi ni stvar osebne izbire. Pripadnik naroda ali rase postaneš z rojstvom, v Lemkinovem času je to bolj ali manj veljalo tudi za pripadnost religiji. Ob pisanju konvencije so bile sicer tudi predlogi, da bi definicija zajela tudi politične ali kakšne druge skupine. Vendar je Sovjetska zveza temu izrecno nasprotovala. Genocid torej ne govori o zločinih nad, denimo, političnimi, kulturnimi, družbenimi, ekonomskimi ali spolnimi skupinami. Mnogi to štejejo kot pomembno slabost definicije genocida. Sam nisem prepričan, da je temu tako. Zvenelo bo nenavadno, ampak: če je genocid zločin nad vsemi zločini, potem je "logično", da je hujše dejanje ubijanje zgolj zato, ker si se v določeno skupino, recimo narod ali raso, rodil, kot pa, če gre za skupino, kateri pripadaš na podlagi lastne odločitve, recimo politične. Ni vsako množično hudodelstvo genocid. Hkrati pa se za genocid ne zahteva nujno neposrednega ubijanja. Genocid se lahko izvrši tudi z drugimi dejanji - prisilnimi izseljevanji, onemogočanji rojstev, spravljanjem v nemogoče življenjske razmere. Ključen je izrecen naklep storilca, da s temi dejanji uniči skupino kot tako, pa čeprav na dolgi rok. Prav v tem je ta grozovita diaboličnost dejanja. Seveda pa to ne pomeni, da sistematična pobijanje pripadnikov določene politične skupine niso opredeljeno v drugih kategorijah mednarodnega kazenskega prava. Te druge kategorije zločinov proti človečnosti "pokrivajo" tudi ostale zločine - torej tudi zločine proti političnim ali kulturnim skupinam in masovne poboje določene etične skupine, kjer ne obstaja ali ni mogoče dokazati naklepa po dejanskem uničenju te skupine.

Pojem genocid je emocionalno bistveno bolj nabit kot oznaka "hudodelstva proti človečnosti". Hkrati pa pravni status genocida, kar se tiče zastaranja, ni drugačen od pravnega statusa zločinov proti človečnosti.

Prav je, da ima pojem genocida tudi veliko emocionalno težo. Če to ne velja za hudodelstva proti človečnosti, je to žalostno in bržkone stvar resoniranja določene besede v glavah ljudi, ne pa stvar tega, da slednji mednarodno-pravno in kazensko-pravno ne bi bili resni zločini. Navsezadnje tudi zato zanje uporabljamo besedo "hudodelstva" ali "zločini" - da bi jih tudi po pojmovanju ločili od tistih 300 in več kaznivih dejanj, ki jih opredeljujejo nacionalni kazenski zakoniki. Vsako od teh hudodelstev je tako grozljivo, da jih je težko doumeti. Pojem zločinov proti človečnost je starejši od pojma genocida. V prvih verzijah se mu je celo reklo: "zločin proti krščanstvu in civilizaciji". Njegove zametke pa najdemo že v haaški konvenciji iz leta 1907. S stališča kazenskega pregona ta hudodelstva tudi lažje dokazovati. Ne zahteva se namreč obarvan naklep uničenja določene skupine, dovolj je, da gre za dejanje v okviru sistematičnih in obsežnih pobojev, posilstev, mučenj, pregonov ipd. Po drugi strani je genocid nabit z emocijami, presegal naj bi človeško umevanje zločina in zahteval takojšnje reagiranje mednarodne skupnosti. Tudi zato so države do uporabe tega pojma izrazito zadržane. Vse velesile so dolgo časa odklanjale, da bi katerokoli dejanje označevale s pojmom genocid. Niti tedaj, ko je Sadam Husein pobijal Kurde, velesile niso govorile o genocidu. V Bosni se je morala zgoditi Srebrenica, da so govorjenju o etičnem čiščenju počasi dodali še genocid. Res pa je, da je pojem "genocid" v zadnjih letih izgubil del tega naboja in je prešel v splošno pogovorno rabo. Problem je torej v tem, da se danes pojem "genocid" uporablja v kontekstih, ko uporaba pravno ni upravičena. In obratno: v preteklosti, ko bi pojem "genocid" morali uporabiti, ga Združeni narodi in velesile niso uporabljale.

Se v Sloveniji pojem "genocid" uporablja s preveliko lahkotnostjo? Mediji poročajo, da je bila zoper nekdanjega funkcionarja Mitjo Ribičiča vložena ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida.

Konkretnega primera seveda ne moremo komentirati. Pa ne zato, ker ne poznam vsebine ovadbe. Tudi če bi bila ta javnosti znana, jo glede v njej navedenih dejstev in oseb ne bi želel komentirati, ker je to v stadiju predkazenskega postopka neprimerno. Seveda povojni poboji niso nekaj lahkotnega. Gre za resne stvari, ki ima poleg svoje zgodovinske, politične, družbene in osebne tudi pravno dimenzijo. In slednjo lahko z abstraktnega vidika komentiram - nevezano na ovadbo zoper konkretno osebo. Osebno nimam nikakršnega dvoma, da je uporaba pravne kvalifikacije "genocid" za povojne poboje pravno nevzdržna.

Zakaj?

Ker poboji, storjeni po drugi svetovni vojni, ne izpolnjujejo pravnih kriterijev, ki bi morali biti izpolnjeni za tovrstno pravno kvalifikacijo, da bi bila s stališča mednarodnega kazenskega prava korektna. Pri povojnih pobojih ni šlo za poboje neke specifične narodnostne, verske ali rasne skupine. Ob strani puščam vprašanje, ali bi organi pregona lahko dokazali bistveni element genocida, to je naklep - torej naklep iztrebiti določeno narodnostno, rasno ali versko skupino.

Kako torej opredeliti povojne poboje?

Če uporabim sociološki, ne pa pravni pojem, bi rekel, da je šlo v veliki meri za "politocid" - torej za poboj določene politične skupine, pravno pa za hudodelstvo proti človečnosti.

Vendarle definicija genocida, ki jo omenja slovenski kazenski zakonik, govori tudi o iztrebljenju politične ali socialne skupine.

Leta 1994, ko je bil sprejet prvi slovenski kazenski zakonik - prej je to materijo urejal zvezni kazenski zakon, se je definicija genocida v 2. odstavku 373. člena razširila tudi na dejanja proti socialnim in političnim skupinam. V razloge, da je zakonodajalec sprejel takšno formulacijo, se ne morem spuščati. Vendar takšna rešitev po moje mednarodno-pravno ni povsem korektna.

Zakaj?

Povedano po domače: slovensko pravo nima avtorske pravice za definicijo genocida. Genocid je "patentiran" s Konvencijo o preprečevanju genocida. Res je sicer, da so tudi nekatere druge države v zadnjih letih storile podobno. Da ne bo pomote: prav je, da se politocid opredeli kot kaznivo dejanje. To tudi je, namreč hudodelstvo proti človečnosti. Ni pa to genocid. Mogoče se komu to zdi pravno dlakocepljenje, vendar ima lahko resne pravne posledice.

Pa se je mednarodna pravna stroka že kdaj znašla v zadregi, ko množičnih pobojev političnih nasprotnikov ni mogla okarakterizirati s pojmom "genocid"?

Politocidov je bilo v zgodovini veliko. Stalinove čistke in nasilje nad kmečkim prebivalstvom, denimo, so tipičen politocid. Kitajska kulturna revolucija, v kateri je izdihnilo desetine miljonov ljudi, prav tako. Rdeči Kmeri so v treh letih pobili med enim in dvema milijonoma ljudi - številke niso povsem jasne (tako kot nikoli ne pri masovnih pobojih). Ali ravnanje slednjih lahko označimo z besedo genocid ali ne? Na začetku je veljala ocena, da ne gre za genocid, ker so Rdeči Kmeri iztrebljali politične nasprotnike. Danes velja, da se je v Kambodži zgodil genocid - vendar je tej trditvi botrovala ugotovitev, da so Rdeči Kmeri med drugim sistematično in načrtno iztrebljali budistične menihe - torej religiozno skupino. Zgolj spotoma: danes so kot genocid mednarodno-pravno nesporno priznani zgolj Holokavst, zločini ustašev nad srbskim prebivalstvom med drugo vojno, Bosna in Ruanda. Marsikateri strokovnjak mednarodnega kazenskega prava recimo dogodkov na Kosovu ne označujejo z besedo genocid.

Zakaj ne?

Ker bi morali dokazati, da so želeli Srbi z direktnim naklepom eliminirati albansko prebivalstvo oziroma njegov pomemben del. To, da so Srbi odprli meje in Albancem omogočili beg v Makedonijo, govori - paradoksalno - Srbom v prid. Sama Carla del Ponte je lansko leto javno izjavila, da bo Miloševiću celo za Bosno težko dokazati genocid. Zločine proti človečnosti in vojna hudodelstva da, ne pa genocid. Haaški tribunal za območje nekdanje Jugoslavije je sicer že izrekel obsodbo za genocid - general Krstić je bil lansko leto obsojen za genocid nad Bošnjaki v Srebrenici. V pritožbi se je - verjeli ali ne - skliceval na to, da sedem tisoč pobitih Bošnjakov predstavlja nesignifikanten delež populacije.

Zveni neizmerno cinično.

Pritožbeni senat argumentu obrambe ni sledil in je presodil, da številka predstavlja pomemben del bošnjaške narodnostne skupnosti. To je dober znak za razvoj mednarodnega kazenskega prava. Včasih o genocidu niso hoteli govoriti, če žrtev niso šteli v milijonih.

So torej slovenski organi pregona, če želijo pravno kvalificirati povojne poboje, v brezizhodni situaciji? Ali pa so na voljo vendarle druge kvalifikacije?

Sam menim, da je povojne poboje mogoče korektno pravno kvalificirati. Ali bi takšne kvalifikacije vzdržale vse sodne instance, pa vam danes ne more povedati nihče. Obstajajo kvalifikacije, ki govorijo o vojnih hudodelstvih. In obstajajo kvalifikacije, ki govorijo o hudodelstvih proti človečnosti. Nisem strokovnjak za mednarodno vojno pravo, dejstvo pa je, da je kvalifikacija vojnega hudodelstva s pravnega stališča problematična, ker so se tedaj, ko je do pobojev prišlo, vojne sovražnosti že končale. Večino pobitih tudi ni mogoče označiti za vojne ujetnike, ki jih sicer mednarodno vojno pravo ščiti, dokler ti niso izpuščeni iz pridržanja oz. dokler niso repatriirani. Govorimo pa lahko o zločinih proti človečnosti. Zanimivo, da ne Jugoslavija ne samostojna Slovenija do lanskega leta ni posebej kriminalizirala zločinov proti človečnosti, razen genocida in vojnih hudodelstev. Lani pa je bila sprejeta novela slovenskega kazenskega zakonika, ki je našo zakonodajo prilagodila rimskemu statutu mednarodnega stalnega sodišča. In spremenjena 374. in 375 člena slovenskega kazenskega zakonika danes govorita o hudodelstvih zoper civilno prebivalstvo, ranjence in bolnike - nevezano na vojno stanje. Težko rečemo, da zločini proti človečnosti oziroma dejanja, ki opredeljujejo dejanja kot so naši povojni poboji, tedaj niso bila prepovedana po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih. Uporabimo lahko celo več pravnih virov. Lahko uporabimo haaške konvencije iz leta 1907. Lahko uporabimo predpise londonskega sporazuma iz leta 1945, ki je ustanovil nuernberški tribunal. Uporabimo lahko celo Titovo odredbo o vojaških sodiščih iz leta 1944. Ta dokument je pomemben pravni akt, nekakšen kazenski zakonik in zakon o kazenskem postopku tistega časa. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije je veljal v zadnjem letu vojne in takoj po vojni. Leta 1994 se je vprašanje zakonitosti odredbe pojavilo pred slovenskim ustavnim sodiščem. Branje odločbe ustavnega sodišča pa razkrije marsikaj. Čeprav je dele uredbe - pa ne tiste, ki bi lahko bili uporabni pa kvalifikacijo povojnih pobojev - razveljavilo, ji je priznalo pravno veljavnost in postavilo parametre njene razlage v luči takratnega in današnjega mednarodnega in domačega prava.

Sicer pa z ugotovitvijo, ki, priznam, ni brezprizivna, namreč da so bila tovrstna dejanja takrat prepovedana ne samo v mednarodnem, ampak tudi v domačem pravu, ostanemo na pol poti. Zgolj na osnovi mednarodnih konvencij ali omenjene uredbe danes kazenski pregon ni možen. Poiskati je treba kvalifikacijo v sedanjem slovenske kazenskem zakoniku, kvalifikacijo, ki najbližje ustreza takrat prepovedanemu dejanju, določa njegove znake in zanj predpisuje kazen. Temeljna slabost mednarodnega kazenskega prava je namreč, da prepovedana dejanja definira precej široko, nedoločno. Poleg tega za dejanja ne predpisuje kazni. Zato morajo biti te norme prelite v določne kazenskopravne inkriminacije notranjega prava. Po moji oceni do lanskega leta, ko je bila sprejeta omenjena novela slovenskega kazenskega zakonika, za nekatera dejanja, storjena po drugi svetovni vojni, v domačem pravu res ni bilo pravnih kvalifikacij. Mogoče je tudi v tem razlog, da se je v zvezi z razvpito ovadbo neposrečeno poseglo po genocidu. Zdaj pa te pravne kvalifikacije obstajajo.

Kaj pa načelo retroaktivnosti?

Vsaj od francoske revolucije dalje je načelo zakonitosti temeljni postulat kazenskega prava. Danes je načelo zapisano ne samo v slovenski ustavi, ampak tudi v vseh pomembnejših mednarodnih aktih s področja človekovih pravic. Eden od elementov načela zakonitosti je poleg zahteve po določnosti in predvidljivosti pravnih inkriminacij tudi prepoved retroaktivnosti. Pravne norme praviloma ne smejo veljati za nazaj. Povedano po domače: človeka se lahko preganja in sodi samo za tista dejanja, ki so bila v času storitve opredeljena kot kazniva. Gre za ključen instrument omejevanja samovolje oblasti. Glede tega kakšne debate ni. Brez tega postulata ni pravne države. Ni dopustno, da bi da bi zaradi načela koristnosti in dnevnopolitičnih potreb država za nazaj inkriminirala določena dejanja kot kazniva. In prav v zvezi z načelom zakonitosti se je z razvojem mednarodnega kazenskega prava odprlo kar nekaj vprašanj. Mednarodno kazensko pravo je po definiciji precej nedoločno. Prepoved retroaktivnost sicer ostaja temeljni postulat kazenskega prava, načelo zakonitosti pa pri aplikaciji na mednarodna hudodelstva zgubi svojo ostrino. Po načelih mednarodnega kazenskega prava in skladno z judikaturo haaškega tribunala ter evropskega sodišča za človekove pravice je načelu zadoščeno, če je določeno hudodelstvo v času storitve prepovedano ter da je obstajalo zavedanje in predvidljivost te prepovedanosti. Zato je storilca mogoče preganjati tudi na podlagi mednarodne kazenske norme, ki je bila v nacionalno kazensko pravo implementirana kasneje. Če povem bolj enostavno: nihče se ne more sklicevati zgolj na to, da ob množičnih pobojih ali mučenjih to dejanje ni imelo konkretnega člena v domačem kazenskem zakoniku. Tovrstni zločini so v času po drugi svetovni vojni že pomenili kršitev splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.

Pa bi takšno pravno stališče prestalo test na evropskem sodišču za človekove pravice?

Obstaja zelo pomembna odločitev evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Streletz, Krenz in Kessler proti Nemčiji iz leta 2001. Po združitvi Nemčije so zahodnonemška sodišča nekatere bivše funkcionarje pa tudi vojake nekdanje Nemške demokratične republike obsodila za streljanje in umore prebežnikov. Pritožili so se - v končni instanci tudi na evropsko sodišče za človekove pravice. Zatrjevali so tudi, da dejanje, za katerega so bili obsojeni, v trenutku storitve v Nemški demokratični republiki ni bilo kaznivo. Nasprotno, bilo naj bi celo pričakovana praksa. Evropsko sodišče je njihove argumente zavrglo in obsodbo potrdilo. Pod sodbo se je med drugim podpisal tudi slovenski sodnik prof. dr. Boštjan M. Zupančič Med drugim je sodišče zapisalo, da je legitimno, če država, v kateri velja vladavina prava, kazensko preganja ljudi, ki so pod prejšnjim režimom storili zločine ter da lahko pri tem pregonu takrat veljavne pravne norme, tudi mednarodne, razlaga skozi prizmo trenutno veljavnega prava. Vladavini prava in načelu zakonitosti je zadoščeno, če pravo v času storitve dejanja storilca omogoča formalno predvidljivost prepovedanosti dejanja, kljub dejstvu, da se to pod določenim režimom izrecno ne definira in preganja. In streljanje na neoborožene prebežnike čez mejo nedvomno spada v to kategorijo.